MLADINA Trgovina

Marcel Štefančič jr.

4. 8. 2017  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Film

Na mlečni poti

On the Milky Road, 2016, Emir Kusturica

za

Poletje z Monico.

Emir Kusturica je pred nekaj leti režiral dokumentarec o Diegu Maradoni (Maradona by Kusturica), toda to ni bil toliko dokumentarec o Maradoni kot dokumentarec o Kusturici in Maradoni. Kusturica je vse skupaj posnel tako, kot da sta si bila usojena. Ali pa je le hotel svoji nekdanji »raji« (predvsem sarajevski, s katero se je tako dramatično razšel), pokazati, s kom je zdaj »raja« – ja, z velikim Maradono. V filmu Na mlečni poti, ki ga ni le režiral in napisal, ampak v njem tudi igra (ime mu je Kosta, ne Kusta), pa hoče svoji nekdanji »raji« pokazati, s kom se zdaj – vsaj figurativno – žge: z Monico Bellucci! Monica Bellucci je brez imena, kar je logično: Monica Bellucci je pač Monica Bellucci. Kot bi hotel reči: Monica Bellucci je le ena – in ta je z mano! Moja! Ne more se mi upreti! Tako jo je omamil, da govori celo srbsko. Resno. »Nisem več to, kar sem bila,« pravi ona. »Tudi jaz nisem več to, kar sem bil,« odvrne on. »Potem sva si podobna.« Šur. Ko ga zagleda, ji je jasno, da sta si usojena, pa četudi je bila namenjena nekomu drugemu – Žagi (Miki Manojlović), bratu njegove zaročenke Milene (Sloboda Mićalović), enookemu heroju afganistanske vojne (strahu in trepetu talibanov, domnevam).

Toda še prej je obsedla nekega britanskega oficirja, ki je zaradi nje celo umoril svojo ženo – vidite, Monica je res fatalna, hoče reči Kusta. In moja! Živa ali mrtva. Ker pa je Hercegovina sredi vojne (»Vojne ne bo nikoli konec,« slišimo) in ker je vse dovoljeno, da ne rečem deregulirano, britanski oficir po vrnitvi iz ječe za romantičnim parčkom pošlje svoje nacificirane komandose, tako da Kosta in Monica – v ritmu onih dveh agoničnih partizanov iz Petrovićeve klasike Tri (1965) – panično bežita: čez hribe in doline, skozi močvirje, po soncu in dežju. Skrivata se v senu, pod vodo in med ovcami – dokler ovce ne začnejo leteti v zrak. Minsko polje jih spremeni v pirotehnični ognjemet faširanega mesa. Romantično – ognjemet za Monico! Toliko ovac ni še nikoli zletelo v zrak. Kot da bi hotel Kusta reči: največja žrtev vojne so živali! Zato ne preseneča, da je film zelo prijazen do živali, še več – živali imajo skoraj večje vloge kot Monica. Tu so medved, sokol, jastreb, čebele, goske, ki se kopajo v prašičji krvi (vojska mora jesti!), in kača (zelo biblična), ki pije mleko, saj kanistre, s katerimi Kosta na fronto na oslu (!) tovori mleko, vedno preluknja kaka krogla ali kak šrapnel (kljub dežniku, ki ga vihti Kosta). Toda vse te živali so Kostove prijateljice, kar pomeni, da z njimi komunicira. Toliko »pametnih« živalskih prijateljev in prijateljic imajo junaki le v animiranih filmih. In film Na mlečni poti, ki temelji »na treh resničnih zgodbah in številnih fantazijah«, izgleda kot animirani mjuzikl: okrog grmi, treska in poka, svet se ruši, vsi pa divje pojejo in plešejo, dneve in noči. Slišimo celo štikel Flashdance ... What A Feeling (via Irene Cara), ki zveni kot biografija Kusta-Kostove »raje«: »What a feeling/ Bein’s believin’/ I can have it all/ Now I’m dancing for my life/ Take your passion/ And make it happen/ Pictures come alive/ You can dance right through your life.« Ne, tu se nihče ne zadržuje. Orkester igra dalje. Vojna ne prepoveduje užitka, temveč ga zapoveduje. Markiz de Sade in Kant srečata generala von Clausewitza.

V tej Kostovi »raji« – ob veliki, starinski, agresivni uri, ki napada kot pošast – najdete vse običajne Kustove osumljence, groteskne »špageti« like, brezzobe naturščike, hedonistične pope, gajstne Romkinje, vaške Elvise, frike, ki lebdijo, orgiastične vojake, begunce, obešenjake, nadrealiste, ženske, ki vsak dan gledajo isti film ( ja, »Ima Boga, a ima i cirkusa«), in živali, ki imajo več osebnosti kot ljudje, toda ko Kosta – glasbenik v uniformi, Andrej Rubljov na oslu, poštar apokalipse, heretik, inkvizitor, fantom svobode – kroži med njimi ter med bujnimi scenami in gostobesednimi lokacijami, na katerih se cedita mleko in kri, pikantni detajli in »magične« digresije, se zdi, da le kroži med Kustovimi starimi filmi. Zdaj se prižge Se spominjaš Dolly Bell?, zdaj Oče na službeni poti, zdaj Dom za obešanje, zdaj Podzemlje, zdaj Sanje v Arizoni, zdaj Črna mačka, beli mačkon, zdaj Življenje je čudež. Tu in tam trči tudi ob nalezljivo rusko klasiko Letijo žerjavi (1957), čeprav ne brez razloga (vojna romanca pač), še bolj pa objame Buñuelovo Mlečno cesto (1969), da bi lahko samoironično in obešenjaško – kot Buñuelova burkaška, peripatetična romarja na poti v Kompostelje (Mlečna cesta je itak tako diskontinuirana kot Kustov epos) – zdrgnil vse krščanske »misterije«, od Očeta, Sina in Svetega duha do device Marije, no, Monice Bellucci, ki po malem spominja tudi na Magdaleno (iz Gibsonovega Kristusovega pasijona, če hočete), a nič manj na Buñuelov »mračni predmet poželenja«. Film Na mlečni poti je Kusta-Kostovo Poletje z Monico. In kot namiguje Kusta: brez vojne, brez bosanske vojne, ga ne bi bilo. Če ne bi . In kot namiguje Kusta: brez vojne, brez bosanske vojne, ga ne bi bilo. Če ne bi bilo vojne, se ne bi nikoli srečal z Monico. Vojna omogoči, da se zgodi to, kar se mora zgoditi. Da sta si usojena, pa je itak zapisano v zvezdah – na Mlečni cesti. Res medvedji ego moraš imeti, da vojno tako personaliziraš (in privatiziraš), da torej v njej vidiš znamenje svoje »odrešitve« (in pot do izpolnitve svojih sanj), kot nekaj, kar se je zgodilo zaradi tebe, a po drugi strani ima Kusta, ki je filmske sete vedno razumel kot bojišča, vendarle prav: v Jugoslaviji so tistih 45 let toliko in tako strastno govorili o vojni, da so jo dobesedno klicali. Obenem pa so tudi učili: kdor ni šel skozi vojno, ni svetnik! Kusta-Kosta se ima zdaj za takšnega svetnika, film Na mlečni poti pa izgleda kot njegova pot v samostan. Med Kosto in Monico Bellucci je morda res le toliko kemije kot med Kusto in Sarajevom po vojni, toda med Kusto in filmom je še vedno toliko kemije kot med njim in Sarajevom pred vojno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.