MLADINA Trgovina

Nevarna Draghijeva igra

Stabilnost cen je za zdaj božji dar, toda z bogovi je vedno križ

Julijsko srečanje na vrhu ECB ni ponudilo nobenih sprememb, obrestne mere ostajajo nizke, nestandardna monetizacija jedrne EU ostaja nespremenjena. Večina evrskih držav okreva po veliki recesiji, toda gospodarske rasti ne spremlja pričakovana inflacija. Za običajne državljane je rast brez dviga cen dobra novica. Toda za ekonomiste in centralne bankirje so razmere nenormalne. Cene bi morale slediti monetarnemu oživljanju gospodarstva, ciljna dvoodstotna inflacija je merilo uspešnosti ECB. Problem »izgubljene inflacije« ogroža kredibilnost ECB, prinaša pa tudi druga ekonomska neravnotežja, stopnjuje politična tveganja EU. Draghijeve poteze so zato nevarnejša in zapletenejša igra, kot se zdi. Zakaj?

Večina sedanjih pogledov na monetarno politiko (MP) izvira iz sedemdesetih let, po padcu brettonwoodskega sistema in zatonu keynesianizma. Preprosto, inflacija je za monetariste denarni fenomen, edina skrb velja stabilnosti cen, vse drugo bolje opravijo trgi. Centralne banke (CB) postanejo politično neodvisne institucije, skrbijo za ciljno inflacijo in nadzor nad bančnim sistemom, neposredno jih ne zanimajo rast, zaposlenost in konkurenčnost. ECB se je razvila znotraj te ortodoksije. Evro je postal skupen denar brez politične suverenosti EU. Zato ECB ni tradicionalna CB, skrbi zgolj za stabilnost cen in likvidnost, obrestne mere so edino orodje. ECB ne sme in ne more sodelovati pri oblikovanju anticikličnih politik držav.

Finančna kriza 2008–2009 je vse to postavila na glavo. Centralni bankirji so skupaj z vladami snovali anticiklične ukrepe, reševali so likvidnost bank, zadolženost in primanjkljaje držav. Ameriški Fed se je spustil v velike nakupe papirjev leta 2009, Japonska 2013, ECB leta 2014. V ozadju je bilo reševanje finančnih trgov in ne realne ekonomije. CB so skrb za cene nadomestile z drugimi cilji, vse je usmerjeno k zniževanju stroškov, lažjemu refinanciranju in spodbujanju investicij. Toda reči so ušle izpod nadzora. Finančni trgi, jedro finančne krize, so si hitro opomogli, cene pa so realno padale, večje rasti in zaposlenosti ni bilo od nikoder. Iskanje izgubljene inflacije je postala nočna mora CB. Tako japonska kot evropska centralna banka sta namreč svoje cilje vezali izrecno na spremembo cen in ciljano inflacijo na ravni dveh odstotkov. Deflacija je sicer ustavljena, cene imajo rahel trend rasti (HICP je 1,3), toda vse skupaj je povsem nesorazmerno z ukrepi in pričakovanji. Za začetek Draghi govori o volatilnosti cen in robustnem oživljanju. Kaj to pomeni?

ECB je razloge za takšna gibanja našla povsod, razen pri sistemu evra in svoji politiki. Na nižjo rast cen naj bi vplivali nižje cene energentov, počasno oživljanje kreditiranja bank, šibka podpora drugih ekonomskih politik, nezadovoljive strukturne reforme … Seveda, ECB ni mogla pravočasno intervenirati, monetarna in fiskalna politika sta bili razdruženi, sanacija bank in zadolženosti držav je zamudna in neučinkovita. ECB ima preprosto logiko, izboljšati finančne razmere, stabilizirati pričakovanja, vztrajati pri začrtanih politikah in čakati na zasuk, ki ga prinesejo tržne razmere. Draghi že dolgo vidi vlogo ECB kot politični cement EU, v kaotični federalni zasnovi je to center povezovanja, jedro stabilnosti, porok EU. Cilji torej niso ekonomski, temveč politični, ne gre za cene dobrin, temveč ceno preživetja EU. V ozadju so Hayekova teoretska senca, nevtralni denar, prepričanje o ohranitveni moči trgov, samodejno čiščenje gospodarstev, pomembne so struktura kapitala in relativne cene, deflacija je celo želena, če lomi rigidnost plač. In v tem je kavelj 22!

Na trgu dela se je podobno kot na trgu denarja v tej krizi vse obrnilo. Tradicionalni mehanizem Phillsove krivulje in povezanosti brezposelnosti, višine plač in cen ne velja več. Plače so ostale nespremenjene, cene so padle, zaposlenost pa se je povečala. V ozadju so tehnološke spremembe, produktivnost, še vedno je v ospredju ekonomika ponudbe in ne povpraševanja, večje potrošnje, ki koristi ljudem in ne kapitalu. Ohlapnost trga dela je skriti cilj te operacije, pomembnejši od ciljane inflacije. In za nameček se v Evropi vedno prikaže nemško vprašanje. Pred krizo so plače na periferiji EU rasle bistveno hitreje kot v Nemčiji. Dandanes pa se v Nemčiji pri domala polni zaposlenosti povečujejo za dva odstotka na leto, dolgoročno pa bi se morale za pet, plačilnobilančni presežek Nemčije je zato eden od razlogov plačilnofinančnega presežka in zaostajanja rasti in cen na periferiji.

ECB svojo monetarno politiko uravnava na evrsko povprečje, toda neravnotežja in divergenca članic so veliki, zato bi bilo dobro, če opusti staro retoriko in namere. Lovljenje inflacije ni in ne more biti edini cilj, skrajni čas je, da poleg cenovne stabilnosti upošteva tudi polno zaposlenost in postane polnokrvna centralna banka. Podobno kot Fed bi zato lahko hitreje napovedala, da opušča gasilsko krizno politiko. Obsesija z deflacijo je preprosto napačna in škodljiva. Japonska je dober primer teh zablod. Leta 2013, po desetletju deflacije, je centralna banka začela izjemno denarno ofenzivo (QE). In rezultat: depreciacija jena, domala polna zaposlenost, anemična rast in ponovni padec cen. Inflacijski cilji so torej vse manj relevantni. Lahko bi dvoodstotno inflacijsko sidro povečali ali znižali, toda tudi to ni rešitev. Višje, na primer štiriodstotno, lahko sproži neobvladljivo inflacijo, ničelna inflacija ogroža dolžnike.

Denar ni politično nevtralen, inflacija je bolj psihološki kot monetarni fenomen, hkrati monetarna politika močno prerazdeljuje bogastvo. Še najbolje je, da ECB razširi svoj domet, na cene, rast in zaposlenost. Potrebujemo uravnoteženi monetarni aktivizem. Stabilnost cen je za zdaj božji dar, toda z bogovi je vedno križ. Tudi v bančnih sobanah.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.