MLADINA Trgovina
Grega Repovž

Grega Repovž

4. 8. 2017  |  Mladina 31  |  Uvodnik

Prihaja Kelly

»Washington – Predsednik ZDA Donald Trump bo za novo veleposlanico v Sloveniji verjetno imenoval podjetnico Kelly Roberts, lastnico hotela Mission Inn Hotel and Spa v Kaliforniji, sta za časnik New York Magazine povedala obveščena vira.«
—Delo, 2. avgusta 2017

Prihaja Kelly? Vse kaže, da res. Medtem ko je ves svet analiziral, kaj pomeni imenovanje upokojenega generala Johna Kellyja za ministra za domovinsko varnost za prihodnjo ameriško in svetovno politiko, je Slovenija izvedela, da k nam za ameriško veleposlanico verjetno prihaja Kelly – Kelly Roberts, hotelirka. Nekateri so zdaj kar malo užaljeni, češ, je to raven obravnave Slovenije, mar si ne zaslužimo resnega diplomata s strani ZDA, zakaj za prvo diplomatko v državi postavlja Trump hotelirko? No, se kdo to res upa reči Trumpu – hotelirju?

A to dejanje ni ne presenetljivo niti izstopajoče. Tudi mi poznamo tovrstne »nagrajene« nediplomate in funkcionarje, ki funkcijo dobijo za … – včasih že za dolgoletno prijateljstvo. Spomniti se velja le na najvišjo funkcijo, na kateri je Slovenka, namreč mesto komisarke za promet, ki jo v evropski komisiji zaseda Violeta Bulc. Tudi slednja je to postala brez političnih izkušenj in znanja na področju logistike in prometa, je pa dolgoletna prijateljica in tudi politična sopotnica Mira Cerarja. Violeta Bulc sicer velja danes za priljubljeno političarko, a naj vas lestvice priljubljenosti ne zavedejo: na vrhu so namreč tisti, ki najmanj motijo volivce. Violeta Bulc volivcev, ne levih ne desnih, ne moti. Tako kot jih ni motil Janez Potočnik.

Problem takšnih imenovanj je, da krepijo skepso in nezaupanje ljudi v politiko, v tem primeru v dejansko profesionalnost in resnost evropskih institucij in unije kot take.

Pri čemer so danes diplomati – bolj kot prej – podaljški korporativnih interesov držav, iz katerih prihajajo. Z bodočo veleposlanico ali brez nje (sedanjemu ameriškemu veleposlaniku Brentu Robertu Hartleyju se sicer mandat izteče čez dve leti, a je zaprosil za predčasno razrešitev). S tem se zdi vse narobe. A če smo ogorčeni nad pritiski, ki jih v imenu ameriške industrije že dandanes izvaja ameriško veleposlaništvo s svojimi sateliti – ameriško gospodarsko zbornico na primer –, se je tega treba zavedati, tudi ko govorimo o slovenski diplomaciji. Ker ko je govor o njenih nalogah, vsi vedno znova poudarjajo, da je njena prva naloga skrbeti za prodor slovenskega gospodarstva v tujini in privabljanje investitorjev v Slovenijo. V čem je razlika? Mar ne počnejo ameriški diplomati prav tega, kar mi pričakujemo od svojih? Seveda. Res pa je, da je med državama pomembna razlika: namreč v moči. In v tem je tudi razlika med pomembnostjo, koga imenujejo ZDA za veleposlanico v Sloveniji in koga imenuje Slovenija za svojega komisarja v Evropski uniji. ZDA in njihovim interesom se bistveno ne pozna, kdo je njihov predstavnik v Sloveniji. Zaradi moči, ki jo ima država, bo uveljavljanje interesov in volje pač enkrat bolj krampasto, drugič pa bolj fino, vedno pa zelo jasno. Spomniti se je treba na primer prejšnjega ameriškega veleposlanika Josepha Mussomelija, prav filmskega runklja, ki se je javno vmešaval v slovensko notranjo politiko, kot bi bila Slovenija ameriška kolonija. Brez sramu, brez zadržkov, zdelo se mu je popolnoma naravno. Častna izjema v vedenju je bila v sodobni Sloveniji galantna Nancy Halliday Ely-Raphel, ki je pri takih dejanjih nikoli nismo mogli zaznati. A zato interesi ZDA v njenem obdobju niso bili nič manj natančno uveljavljani – podobno profesionalnost in spretnost lahko opazujemo pri sedanjem veleposlaniku, pri čemer pa je iz vlade tudi zdaj nemalokrat mogoče izvedeti, kako brezobzirno je ameriška politika uveljavljala interese zdaj ameriške farmacevtske in medicinske industrije, naslednjič pa na primer ameriškega tobačnega lobija. Z drugimi besedami: nič presenetljivega se nam ne bo zgodilo, če se bodo napovedi časnika New York Magazine uresničile in bo mesto veleposlanice zasedla gospa, katere edina politična referenca je, da je skupaj z možem za Trumpovo kampanjo donirala več kot 1,2 milijona dolarjev.

Izbira diplomatov in visokih predstavnikov v mednarodnih in evropskih institucijah je zato neprimerno pomembnejše za majhne ali obrobne države, saj so bolj kot od moči države same odvisne od gole spretnosti in profesionalnosti teh nekaj ljudi, ki jo predstavljajo. A Sloveniji se prav pri teh imenovanjih v zadnjih letih uspe vesti, kot da je Amerika: kot da je vseeno, kdo jo predstavlja, kot da je pač že sama država tako močna in njenih interesov zaradi njene moči ni mogoče spregledati. V zadnjih letih ne pomeni v času Cerarjeve vlade – to obdobje traja že mnogo dlje. Pri čemer je treba biti pošten in priznati, da je bilo hitropotezno imenovanje Bulčeve dejansko izsiljeno, Cerar je bil sredi sestavljanja vladne ekipe, izsilila pa ga je Alenka Bratušek s svojim samoimenovanjem na to funkcijo.

Nobenega dvoma ni, da bodo slovenski politiki še vedno pridno hodili na vse zajtrke ameriške gospodarske zbornice – ne glede na to, kdo bo odslej veleposlanica na drugi strani. In verjetno bodo ministrstva še naprej objavljala lobistična gradiva ameriških korporacij v vladnih gradivih kot domnevno neodvisne strokovne analize – kot se je dogajalo ob sprejemanju sprememb tobačne zakonodaje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Denis Vičič, odnosi z javnostmi pri stranki Zavezništvo

    Prihaja Kelly

    Grega Repovž je v uvodniku z naslovom Prihaja Kelly zapisal, da »je treba biti pošten in priznati, da je bilo hitropotezno imenovanje Violete Bulc /za evropsko komisarko/ dejansko izsiljeno, Cerar je bil sredi sestavljanja vladne ekipe, izsilila pa ga je Alenka Bratušek s svojim samoimenovanjem na to funkcijo«. Več