MLADINA Trgovina

Elke Schmitter

4. 8. 2017  |  Mladina 31  |  Družba

Zakaj ljudje  demonstrirajo?

Kaj nam pripovedujejo podobe? O antagonističnem in hkrati sodobnem pojavu.

Carigrad, 10. julij 2017. Zadnji metri 450-kilometrskega protestnega pohoda turškega opozicijskega voditelja Kemala Kılıçdaroğluja.

Carigrad, 10. julij 2017. Zadnji metri 450-kilometrskega protestnega pohoda turškega opozicijskega voditelja Kemala Kılıçdaroğluja.
© Profimedia

Po 400 kilometrov dolgem pohodu in 25 dnevih so neke nedelje iz upravne prestolnice Ankare prispeli na cilj v Istanbul, demokratično žarišče nemirov, kjer sta trg Taksim in park Gezi. Na začetku jih je bilo nekaj sto, morda tisoč, in med njimi je bil tudi pobudnik Kemal Kılıçdaroğlu, vodja turške opozicije in doslej neopazen politik. Na koncu poti jih je skupaj hodilo že nekaj deset tisoč. Številni so nosili transparent z napisom Adalet, pravičnost; na zborovanju na obali Marmornega morja jih je bilo že na sto tisoče, ki so se gnetli med nizi hiš in vodo. To je bilo pravo majhno, mirno človeštvo.

Kılıçdaroğlujev zgled je bil legendarni solni pohod bosega mirovnega aktivista Mahatme Gandija s privrženci, ki je trajal 24 dni in je potekal od njegovega ašrama pri indijski prestolnici Ahmedabad do Dandija ob Arabskem morju – in zaradi katerega so pozneje priprli na deset tisoče Indijcev. Njegova akcija spominja tudi na pohod v Washington za delo in svobodo Martina Luthra Kinga, ki pa ni bil romanje; okoli 250.000 ljudi se je namreč pripeljalo z avtobusi, vlaki in avtomobili in se zbralo na pohodu skozi prestolnico Združenih držav Amerike. Kingov govor Sanjam je imel tako čustven, nato pa tudi zgodovinski učinek verjetno tudi zato, ker je v takratnih razmerah njegova retorika posnemala telesno govorico in tako sta se medsebojno krepili: šlo je za realnost rasizma, za zgodovino bolečine, družbenega in telesnega nasilja, hkrati pa je bila to demonstracija nemoči. Ljudje so se držali pod roko in peli, s seboj so pripeljali otroke, oblečeni so bili lahkotno. Vse tiste podrobnosti so izražale zaupanje, za katero v vsakdanjem življenju, ko se niso mogli zanašati na lastno nedotakljivost, ni bilo nobenega razloga. Njihova obramba je bila njihova številnost, a vsak posameznik med njimi je bil le neoboroženo, nezaščiteno telo.

V več kot devetih desetinah primerov so protesti mirni, njihove zahteve pa so ekonomska pravičnost, pravično sodstvo, demokratična svoboda in ekološka odgovornost.

Od finančne krize je demonstracij spet več, predvsem v bogatih predelih sveta. Bili so nemiri, na primer v Londonu leta 2011, deset let pred tem je bilo krvavo vrhunsko srečanje G 8 v Genovi, in bili so manjši, vendar medijsko učinkoviti nasilni shodi, kot je bil nedavni v Hamburgu. A v več kot devetih desetinah primerov so bili protesti mirni in na splošno usmerjeni v zahteve, ki so poleg ekonomske pravičnosti terjale tudi pravično sodstvo, demokratično svobodo in ekološko odgovornost. Nepregledne množice so se januarja letos zbrale po Trumpovi zaprisegi in med demonstranti so bili tudi intelektualci, kot je Siri Hustvedt, ki lahko upravičeno trdijo, da z besedilom v New Yorkerju dosežejo večji učinek kot s svojo navzočnostjo v stotisočglavi množici.

V teh demonstracijah tiči antagonizem in ob njih se zastavlja uganka. Zbor ljudi, ki naredi vtis že s samim obsegom, vsakemu posamezniku že vnaprej postavlja vprašanje, ali bo njegov vložek časa in energije vreden truda. Obe domnevi govorita proti temu: če se jih na pot odpravi premalo, je angažiranje brezplodno, poleg tega človek domov odide s slabim občutkom, da sodi med poražence dneva. (Ta nemir, begajoči pogledi, s katerim skušajo ljudje oceniti, ali jih je dovolj oziroma ali je vmes vsaj kakšen znanec, ki potem prav tako začuti olajšanje, da ni sam …) Če se zbere množica (in kdo, ki se je na shod odpravil sam, ne najde nikogar, ki bi mu pomagal premagati osamljenost), potem šele peče misel, kako nepomembno je to, en dvonožec gor ali dol. Kajti na demonstraciji je najmanjši skupni imenovalec hkrati tudi največji: gre zgolj za prisotnost. Posnetki posameznih demonstrantov včasih resda zaidejo na socialna omrežja in v medije, če nosijo doma izdelan napis z izvirnim geslom, za največjo večino pa velja, da so tam s svojim telesom, in to je tudi vse, kar se od njih pričakuje. Z baznim taborom eksistence, ki ga čistijo in hranijo, ki daje energijo in jo porablja, vendar njegova individualizacija, ki je terjala toliko časa, denarja in koncentracije – za oblačila, pričesko, mišično tkivo, notranje in zunanje stanje – v tem primeru sploh ne pride do izraza. Sploh pa ne vse to, na kar je sodobnik tako ponosen: na svoja diferencirana mnenja, svoje posebno znanje, nagnjenja in svoje premoženje.

»Neobrzdana, mehansko brutalna policija proti neškodljivi, spontani demonstrantki iz prepričanja, nekakšni Piki Nogavički prijazne anarhije.« Hamburg, 7. julij 2017.

»Neobrzdana, mehansko brutalna policija proti neškodljivi, spontani demonstrantki iz prepričanja, nekakšni Piki Nogavički prijazne anarhije.« Hamburg, 7. julij 2017.
© AP

To je skoraj arhaičen, preprost način, kako biti političen – onstran vseh zabavnih, domiselnih in napornih dejavnosti v delovnih krogih, strankah, pri mreži Attac in v pobudah mestnih četrti za pomoč beguncev, onstran javnih performansov in zabavnih enkratnih akcij. Tu gre le za samo prisotnost, za prastari tukaj in zdaj. Hkrati pa k rezultatu seveda pripomorejo tudi posamezni mediji, ko dajejo pobude in pozivajo z vidnih mest, s horizontalno komunikacijo, pa tudi tako, da dogodke potrdijo in s tem podvojijo pomen za posameznika (v selfijih) ter jih dodajo elektronskemu spominu, s čimer omogočijo dostop še številnim drugim. Tako se ustvarijo popačeni vtisi – kot je bil plameneči ogenj na hamburški ulici Schulterblatt, ki so ga navzoči doživeli kot majhne, obvladljive požare in so svoj apokaliptični vtis dobili šele s fotografsko reprodukcijo –, ki jih je mozaično mogoče popraviti le z drugimi, prav tako individualnimi vtisi. Verodostojnost in resnica se združita le med primerjalnim pregledom, za katerega, če se vse dobro izteče, poskrbijo mediji.

Sodobna demonstracija v nasprotju z discipliniranim pohodom za Martinom Luthrom Kingom vse pogosteje učinkuje prek dialektične igre med golo množico in paradoksno intervencijo posameznika. Slike, ki tako nastanejo, pripovedujejo zgodbe, ki puščajo veliko manevrskega prostora za projekcije, hkrati pa vsebujejo obet, da bi iz tega trenutka lahko sklepali tudi na celotno situacijo. Iz Hamburga je prišla fotografija mlade ženske v rdečih, bleščečih pajkicah, kako stoji na oklepnem vozilu in jo dva do zob oborožena policista onemogočata s solzivcem.

»Tukaj dobesedno za hip zastane zgodba nasilja, običajna med svetlopoltimi policisti in temnopoltimi Američani.« Baton Rouge, 9. julija 2016

»Tukaj dobesedno za hip zastane zgodba nasilja, običajna med svetlopoltimi policisti in temnopoltimi Američani.« Baton Rouge, 9. julija 2016
© Reuters

Njena pokončna drža z dvignjenimi rokavi in nagnjeno, vstran obrnjeno glavo je pripomogla k ikonskemu vtisu nežne, vendar neuklonljive junakinje. A če upoštevamo, da je na oklepnik neopaženo splezala med zelo napetim uličnim dogajanjem, prežetim s pripravljenostjo na nasilje, da bi tam predstavila samo sebe med ljubkim poplesavanjem, potem ko je odložila pisani nahrbtnik, zgodba dobi drugačen pomen. Na sceno je bila postavljena asimetričnost udeležencev – neoborožen proti oboroženim, civilist proti policistu, prepoznaven posameznik proti brezimnim članom ekipe –, ki v glavi opazovalca evocira žanrsko klasiko: neobrzdana, mehansko brutalna policija proti neškodljivi, spontani demonstrantki iz prepričanja, nekakšni Piki Nogavički prijazne anarhije. Narcistične vsebine inscenacije, predvsem pa izhodiščnega scenarija – provociram avtoriteto demokratične države, da bi se pokazalo, kdo nima prav – ni mogoče izluščiti samo iz fotografije.

Politično nasprotno inscenacijo je mogoče videti na fotografiji demonstracije proti rasistično obarvanemu policijskemu nasilju z 9. julija 2016 v Baton Rougeu v ameriški zvezni državi Louisiana. Izpostavljenost mlade ženske oboroženim policistom apelira na isto človeško ogorčenost zaradi asimetričnosti v telesnosti in spontano sproži enako napetost ter angažiranost. Desnica, ki jo kot v zaščito drži pred trebuhom, in levica, s katero se odpira proti moškim, v navezi z ravno držo, dostojanstveno in celo ponosno pokončnostjo, pripovedujeta drugo zgodbo: gre za prekinitev, izsiljeno zaradi nemoči. Iz te okamenelosti lahko nastane nekaj novega, kajti ta demonstrantka komunicira neposredno. S svojo golo, nemočno telesnostjo in patosom geste, ki govori, tu je moje telo, pripravljena sem se izpostaviti in zastaviti njegovo lepoto in integriteto, trka na moralo moških, ki se ji približujejo – in na moralo občinstva. Tukaj dobesedno za hip zastane zgodba nasilja, običajna med svetlopoltimi policisti in temnopoltimi Američani.

Med demonstranti v New Yorku so bili tudi intelektualci, kot je Siri Hustvedt, ki lahko upravičeno trdijo, da z besedilom v New Yorkerju dosežejo večji učinek kot s svojo navzočnostjo v množici.

Tudi ta situacija je domnevno preračunana, tudi ta svojo intenzivnost črpa iz paradoksnosti. Vendar ne gre za ponavljanje vzorca – kar je razlika med politično brezobzirnostjo (ki je lahko osebno naivna) in morda naivno, vendar ne ciljno usmerjeno intervencijo na lastno odgovornost. In medtem ko naj bi hamburški prizor učinek dosegel s sprovociranimi izrednimi razmerami, prizor v Baton Rougeu, simbolično vzvišen in zgoščen, ponazarja vsakdanje dogajanje. Hkrati razgrinja tisto razsežnost politike, ki jo sprva obeta vsaka demonstracija, pa naj bo na koncu še tako puščobna, in sicer že samo zaradi dejstva, ker se na istem kraju v istem času srečajo ljudje z istimi željami: učinkovitost, vpliv posameznika, tudi v množici – kot njen neopazni, le kot seštevek učinkoviti del ali kot protagonist dotlej nepripovedovane zgodbe. »Nov začetek, ki pride na svet z vsakim rojstvom, lahko v svetu prodre le zato, ker novincu pripada zmožnost, da sam nekaj začne oziroma da ukrepa,« so besede Hannah Arendt.

Erdem Gündüz, »stoječi moški« na trgu Taksim v Istanbulu, je ukrepal le tako, da ni bil nič drugega kot telo. Po izpraznitvi parka Gezi poleti 2013 je stal tam ter neprizadeto in neoborožen ure dolgo samo opazoval. Kmalu so se mu pridružili še drugi. Sporazumeval se je brez besed in brez gest, zgolj s svojo navzočnostjo. Eno človeško telo in potem vedno več.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.