MLADINA Trgovina

Največji hiti

Kako sem na koncertu Eaglesov v Los Angelesu tuhtal, zakaj se ljudje težje snamejo z nostalgije kot s heroina

Country zvezdnik Vince Gill, ustanovni član skupine Eagles Don Henley in Deacon Frey, sin lani umrlega Glenna Freya med koncertom v Los Angelesu

Country zvezdnik Vince Gill, ustanovni član skupine Eagles Don Henley in Deacon Frey, sin lani umrlega Glenna Freya med koncertom v Los Angelesu
© Profimedia

»A je tu sploh kdo iz Los Angelesa?« sem v soboto, 15. julija, vprašal skupino ljudi, ki se je stiskala v kadilskem kotu na vrhu najvišje tribune losangeleškega Dodger Stadiuma. Nihče se ni oglasil. Prvi je bil iz Lancastra, drugi iz Clevelanda, tretji iz San Diega, četrti iz neke puščavske vukojebine, peti iz Salt Lake Cityja, neka gospa je prišla iz Denverja. »Mož je rekel: Ma, pojdi! Moraš iti!« Kaj se je zgodilo z možem, sem jo vprašal. Tako rekoč avtomatično. »Oh, rokenrol ga ni nikoli vlekel.« Kaj pa ga je vleklo? »Bolj klasika.«

Ampak Eaglesi, Steely Dan, The Doobie Brothers, Fleetwood Mac, Journey in Earth, Wind & Fire, ki naj bi naslednja dva dni žgali na stadionu Dodger, so danes klasika. Kot Bach, Beethoven, Mozart, Chopin. Pa Franz Liszt. Liszt je bil tak zvezdnik, da so se berlinske gospe na njegovem koncertu steple za rokavico, ki jo je – verjetno ne nenamerno – spustil na tla, neka grofica pa je čaj, ki je ostal v njegovi skodelici, pretočila v stekleničko in jo – kot trofejo, kot fetiš – postavila na svojo pisalno mizo. Lisztovi portreti – ja, njegovi posterji – so viseli v vsaki hiši, na steni vsake fenice. Liszt je bil rock star pred rockom. Spil je 20 kav in 10 steklenic šampanjca na dan ter živel divje, v nenehni omotici – kot kasneje rockerji. Vsaj tako ga je leta 1842 v pismu sestri opisal Friedrich Engels, ki se je spraševal, ali bo ženske tako obnorel tudi na turneji po Rusiji.

Liszt ni več igral za Boga, temveč zase – za slavo in denar. Prišel je s kapitalizmom. Ni več igral tega, kar je prijalo sakralnemu okusu, temveč to, kar je prijalo sekularnemu okusu. Ni igral za oltar, temveč za lestvice. Kakšne ambicije ima Bog, ga ni zanimalo – hranil je le še svoje ambicije, svoje apetite, svoj ego. Ne, ni več igral za publiko, ki jo je ustvarila cerkev, temveč za publiko, ki jo je ustvaril sam. Imel je svojo publiko, svoje fenice, svoje groupies, svoje norosti, svoje kaprice, svoje ekscese, svoje škandale. Ko je ona grofica – Schlippenbach, če smo že ravno pri tem – iz Lisztove skodelice pretočila čaj in ga prelevila v memento, no, (o)kultno memorabilio, je bil to, kot je zapisal Engels, »škandal brez primere«. To, kar je počel Liszt, je bil glasbeni, socialni, popkulturni in politični dosežek.

Če bi Liszt – verjetno »brutally handsome«, »cruel dude« – tedaj posnel album, na katerem bi povzel stanje svojega duha, svoje slave, svoje dekadence, svojih »outrageous parties«, svojega »life in the fast line«, bi ga naslovil Hotel California. Itak je vedel, da se lahko odjavi, a ne more oditi.

Moški, ki je v kadilskem kotu začel to veliko debato o tem, od kod je kdo, je bil iz Rancha Cucamonge. »Ni sicer daleč od Los Angelesa, a to vendarle ni Los Angeles,« sem rekel. »Ne, ni. Od kod si pa ti?« me je vprašal. Ugani! In je ugibal. »Iz Buffala?« Noup.

Soundtrack Los Angelesa

A nekaj poetične ironije je bilo v tem, da med vsemi tistimi feni, pretežno feni Eaglesov, ki so se zbrali v kadilskem kotu, ni bil nihče iz Los Angelesa – tudi nihče izmed originalnih Eaglesov namreč ni bil iz Los Angelesa. Še zdaleč ne. Don Henley – bobnar z vokalom podhlajenega angela, ki so ga zacoprali štirje veliki B-ji (Beatles, Byrds, Buffalo Springfield, Beach Boys) – je bil iz Teksasa, Randy Meisner – basist z nenadjebljivo visokim sopranom, ki je tam zgoraj, ko je prišel do tistega »take it« v štiklu Take It To the Limit, kar pokal od osamljenosti (prvič se je poročil pri štirinajstih) – iz Nebraske, Bernie Leadon – country bendžoist – iz Minnesote, Glenn Frey – rhythm & blues uličar z mehkim vokalom, ihto ladies mana, skuliranostjo Jamesa Deana in večkrat rearanžiranim nosom (fantom, ki jim je speljal punce, se ni zdel tako kul) – pa iz Michigana.

Prej se niso poznali. Igrali so v bendih, ki so bili slepe ulice. Niso hoteli obdelovati polj, pridelovati kumar, prodajati traktorjev ali pa delati za tekočim trakom. Sončnih zahodov niso hoteli gledati od daleč. Dovolj so imeli Jezusovih frikov, lunatičnih baptistov, vaških purgatorijev in vukojebin, kjer so dolgolasce psovali s »komunisti«, »kriminalci« in »pedri«. Hoteli so v obljubljeno deželo, v la la land, tja, od koder so prihajali omamni zvoki bendov Beach Boys in Byrds, tja, kjer je sredi šestdesetih let nastal epicenter ameriške rock scene, tja, kamor so se tedaj – iščoč izgubljeno dušo šestdesetih let – preselili celo zaščitni znaki newyorškega Greenwich Villagea (Mamas and Papas, Joni Mitchell, David Crosby, John Sebastian, Tim Hardin, David Blue in ja, Byrds, pa tudi Neil Young je med potjo iz Kanade namesto v N. Y. zavil v L. A.), tja, kjer so glasbeniki neprestano prestopali iz benda v bend, kot da bi iskali idealno kombinacijo, ki bo ustvarila idealni losangeleški zvok (magari perfektni country-rock zvok), tja, kjer so dnevi postajali dolge swingin’ noči, tja, kjer so ležerna mladost, orgiastične sanje, večna svoboda in spontana slava nastopale kot backup bend velike, transformativne vizije, tja, kjer je Troubadour – klub klubov (na Santa Monica Boulevardu, pod Sunsetom), vedno poln ljudi, ki niso imeli kaj početi, a so hoteli početi vse – odpiral vrata v fantastične in fantazijske svetove, tja, kjer je bilo vse mogoče in kjer si imel vedno občutek, da lahko prehitiš čas – v Los Angeles. As seen on TV.

Tabletka je že obstajala, aidsa pa še ni bilo. Morali so tekmovati le drug z drugim, silovitostjo acida, doslednostjo svojih fantazij in težo dekade (sixties), ki so jo končali mamutski flower-power Woodstock, zakol in kaos na brezplačnem koncertu v Altamontu in kvazihipijevski pokol losangeleške jet-set elite, ki so ga zagrešile voljne groupies sociopatskega Charlesa Mansona, nesojenega rock zvezdnika, prepričanega, da je štikel Helter Skelter apokaliptično znamenje.

Spokali so kufre in se odpeljali v Los Angeles. Henley se je pripeljal s SS 396 chevellom (letnik ‘67), Meisner z barracudo (letnik ‘64), Henley pa je vmes parkiral v Mehiki, kjer se je oskrbel z »Acapulco Goldom«, vrsto cenenega kanabisa, da bi se lahko takoj po prihodu v L. A. zlil s »kalifornijsko zavestjo«.

Henley, Meisner, Leadon in Frey so najprej, v kombinacijah z drugimi glasbeniki, nastopali kot spremljevalni bend Linde Ronstadt, bosonoge teksaške krasotice (igrali so tudi na njenem albumu Linda Ronstadt), toda v polni postavi so jo spremljali le julija 1971 na koncertu v Disneylandu, kjer so sklenili, da se združijo v bend. Ime Eagles so si nadeli zato, ker je – v času goltanja Castanede – zvenelo mistično, obenem pa dovolj staroselsko, ravno prav delinkventno (kot ulična tolpa) in scela ameriško (orel je na vsakem ameriškem bankovcu), a tudi zato, ker je Eagles zvenelo kot Beatles.

Na koncertu je izgledalo mavrično,  imel si vse, od najstnikov, ki bi raje gledali Rihanno, do 70-letnikov, ki za Rihanno še niso slišali. Nekateri so za sabo vlekli telesa, ki so jim pobegnila, drugi pa kisikove bombe

Na koncertu je izgledalo mavrično, imel si vse, od najstnikov, ki bi raje gledali Rihanno, do 70-letnikov, ki za Rihanno še niso slišali. Nekateri so za sabo vlekli telesa, ki so jim pobegnila, drugi pa kisikove bombe
© Veronika Štefančič

Ne, nobeden izmed njih ni bil iz Los Angelesa, toda ustvarili so kvintesenčni losangeleški sound – tršega od countryja in mehkejšega od rocka. Nič losangeleškega ni bilo v njih, a so utelesili Los Angeles, kamor so prišli, da bi svoji fantaziji o Los Angelesu ustvarili soundtrack. In ko so Los Angelesu ustvarili soundtrack, so ustvarili ultimativno fantazijo o Los Angelesu.

In še preden so jih albumi Desperado, On the Border in One of These Nights prelevili v senzacijo, so groupies, ki so se še malo prej oklepale Allmanov, Rollingov in Banda, že prihajale z njihovimi imeni, tetoviranimi na oprsjih. Izpolnil se jim je kalifornijski sen: Sex & Drugs & Rock & Roll. A mislili so, da sanjajo, saj so se že od hita št. 1 – Take It Easy – delali, kot da so nedolžni in da šestdeseta niso nikoli obstajala.

Puščavski trip

V Los Angelesu je sonce v soboto pripekalo. V Dodger Stadium, kjer naj bi v naslednjih dveh dneh – na festivalu Classic West – največje hite odigralo šest velikih bendov iz sedemdesetih let (vsak dan po trije), se je uprlo tako ljubeče, tako manično in tako fenovsko, kot da bi hotelo še dodatno podžgati fene in fenice v majicah z napisi Doobie Brothers, Steely Dan in Eagles. Jasno, daleč največ je bilo majic z napisom Eagles. Iz različnih obdobij. Z različnih turnej. A tudi feni in fenice so izgledali tako mavrično, kot da so prišli iz različnih obdobij, celo različnih stoletij. Tu si imel vse, od najstnikov, ki bi raje gledali Rihanno, do 70-letnikov, ki za Rihanno še niso slišali.

Nekateri so za sabo vlekli telesa, ki so jim pobegnila, drugi pa kisikove bombe. Nekateri so izgledali tako, kot da so padli iz sedemdesetih, a so se prilagodili. Drugi so izgledali tako, kot da so se prilagodili, ne da bi za sedemdeseta sploh slišali.

A tako je to: če bend ostane dovolj dolgo na sceni, njegova publika na koncu izgleda kot publika kvarteta Il Divo. Ko glasba, ki je nekoč veljala za nekaj generacijskega, postane sprejemljiva za vse, jo lahko vrtiš v liftu. In v liftu je vedno lepo, če srečaš koga, ki ga poznaš. Dodger Stadium je bil lift liftov – tisti, ki so prišli, so vedeli, da bodo v dveh dneh srečali le tiste, ki jih poznajo. Da Doobie Brothers v soboto ne bi zaigrali štikla Jesus Is Just Alright ali pa štikla Without You, je bilo tako malo verjetno kot to, da skupina Steely Dan ne bi zaigrala štiklov Aja in Kid Charlemagne ali da Eaglesi ne bi zaigrali štiklov Take it Easy, One of These Nights, Tequila Sunrise, Lyin’ Eyes, Peaceful Easy Feeling, New Kid in Town, Already Gone, Life in the Fast Lane, Desperado in Hotel California, navsezadnje, album njihovih največjih hitov – Their Greatest Hits (1976) – je najbolje prodajani album 20. stoletja. Bil bi najbolje prodajani album vseh časov, če Michael Jackson ne bi umrl in špiknil prodaje Thrillerja.

V kadilskem kotu je kmalu – kako uro in pol, preden je oder zažgal prvi bend, The Doobie Brothers – zadišalo po marihuani. Džojnt je krožil okrog – tako kot nekoč. Zarolali so se dobri, stari časi.

Toda nostalgija stane.

Da nostalgija stane, je lani jeseni pokazal Desert Trip, festival, ki se je odvrtel v puščavskem Indiu (dve uri od Los Angelesa, nedaleč od Palm Springsa), potemtakem natanko tam, kjer se vsako pomlad – od leta 1999 – odvrti Coachella, tipični sodobni eklektični poprock maraton (več dni, kopica odrov, množica bendov, slavnih, znanih, neznanih, prihajajočih), le da je množico na Desert Tripu, alias »Oldchelli«, tri večere na istem odru elektrilo le šest res monumentalnih legend rokenrola – Rolling Stones, Bob Dylan, Paul McCartney, Neil Young, Roger Waters in Who. Po dve legendi na večer. Festival so teden kasneje ponovili. Na isti lokaciji. Vsakič je prišlo po 75 tisoč fenov. Ne da je to koga presenetilo: Desert Trip je bil razprodan v treh urah. Povprečna starost nastopajočih je bila 72 let, povprečna starost obiskovalcev pa 51 let. Tu je krožilo več viager kot džojntov.

Da, prepad je bil globok, toda nostalgija odpravi in »transcendira« vse prepade – starostne, kulturne, socialne, ekonomske.

A kot rečeno, nostalgija – emocionalno brisanje prepadov, razlik in segregacij, »skupno dobro« upokojenih baby boomerjev, petičnih japijev, hipsterjev in prekarcev, utopija z živo glasbo – stane. Najcenejše vstopnice so bile po 399 dolarjev, najdražje po 1599, najnajdražje pa po 3000. Lahko si najel klimatizirani deluxe šotor (za deset tisoč dolarjev) ali klimatizirani vigvam (za 1600 dolarjev). Parkiranje avtodoma: 900 dolarjev. Na voljo so bili tečaji pilatesa, jutranja joga, kulinarične delikatese, fotozgodovina klasičnega rocka, stari vinil, arts & crafts, arkadne igre, vintage tržnica in tržnica ekoloških pridelkov. Egalitarnosti, ki jo je obljubljal rock, ni tu nihče pogrešal.

Meje rock koncerta so raztegnili. Da flashbacku ne bi bilo nič v napoto in da publike ne bi po nepotrebnem preveč iztrošili, so pripeljali le dve legendi na večer (le najboljše, zakaj bi se mučili s filerji?), dneve pa so – z »dodatno ponudbo« – strukturirali tako, da so omogočili trošenje. Vse so prodajali kot experience – tudi vino in pivo. Rock ni več le kustos, temveč tudi sommelier in chef, spa in personal shopper.

Desert Trip je pridelal 160 milijonov (festival Coachella jih je lani z 200 tisoč obiskovalci pridelal »rekordnih« 84), ekonomiji India z okolico pa jih je vrgel še 250.

Nostalgija izgleda all-inclusive in demokratično, saj se izplača vsem, organizatorjem (160 milijonov), domačinom (250 milijonov) in nastopajočim (5 milijonov po glavi), pa tudi fenom, navsezadnje, da Rolling Stones in Bob Dylan, ki na koncertih težijo le še s svojo glasbo 21. stoletja, tu ne bi odigrali največjih hitov, je bilo tako neverjetno kot to, da bo kdo penil, ko je Keith Richards pel štikel She’s My Rock in pozabil celotno besedilo. Neil Young s štiklom Harvest Moon ob polni luni – neprecenljivo! Kot Who, ki žge My Generation, kot Waters, ki žge Wish You Were Here, kot Dylan, ki žge Desolation Road, kot McCartney, ki žge štikel Why Don’t We Do It in the Road, ki ga Beatlesi niso nikoli igrali v živo, in kot večni sončni zahod. Keep On Rocking!

Nostalgijo so zapakirali kot enkratni dogodek, kot nekaj, kar se konzumira brez cinizma, a tudi brez samoironije, kot nekaj, kar pride le enkrat v življenju: pridite, videli boste nekaj, kar lahko vidite le tu! Videli boste legende, ki jih niste še nikoli videli – in ki jih morda ne boste nikoli več videli! Videli boste legende, ki bodo prvič nastopile na istem odru – in morda nikoli več! Dedki so vam toliko pripovedovali o njih – zdaj jih lahko sami doživite v živo! Generacijam, ki so za Woodstock le slišale, so ponudili simulacijo Woodstocka, le da so Desert Trip prodajali kot transcendenco Woodstocka, navsezadnje, pripeljali so izvajalce (Dylan, Rollingi, McCartney, Waters), ki jih leta 1969 ni mogel dobiti niti Woodstock.

Nič čudnega, da je vstopnica za Woodstock – za vse štiri dneve in noči – stala le 18 dolarjev.

Mi smo Eaglesi iz Los Angelesa!

Classic West je idejno-politično in poslovno »navdihnil« Desert Trip, o tem ni dvoma, toda Classic West je bil vendarle zmernejša verzija puščavske experience. Najcenejše vstopnice so stale 150 dolarjev, najdražje 950, najnajdražje pa 1750 – z darilno vrečko, litografijo in posebnim vhodom vred. Kdor je hotel imeti svoje parkirno mesto, je doplačal še 250 dolarjev. Ogled iz prve vrste je stal 2750 dolarjev. Vstopnic nisem kupil v predprodaji, temveč v preprodaji, kar me je stalo 115 dolarjev (le za prvi dan), toda tam zgoraj, na vrhu najvišje tribune – top deck – tega bejzbolskega stadiona, ki sprejme 58 tisoč glav, sem lahko le prikimal Davidu Crosbyju (eks Byrds, eks Crosby, Stills, Nash & Young, eks Crosby, Stills & Nash, eks eks), ki je nedavno rekel: »Ne veš, kdo sploh je na odru – ker so vsi le luknjice. Zato Mick Jagger maha s šalom – tako daleč je, da ne veste, da je on.«

A po drugi strani: Classic West je prodajal spomine, spomini pa so le luknjice, skozi katere – kot Robert De Niro v Leonejevi klasiki Bilo je nekoč v Ameriki – špegamo v preteklost, itak prepričani, da je nostalgija zdaj, v digitalni dobi – »dobi neomejenega dostopa« – najlegitimnejša in najmodernejša emocija.

Ko so žgali Doobie Brothers, elementarni rokenrolerji (začeli so z Jesus Is Just Alright, končali z Listen to the Music), je bil stadion še napol prazen, pa četudi so žgali ne le tako vneto, kot da šele prihajajo in kot da so na avdiciji, ampak kot da je to najpomembnejši koncert v njihovi karieri. Ko so oder prevzeli Steely Dan, sofisticirani jazz rockerji (začeli so z Bodhisattvo, končali s Kid Charlemagne), se je stadion že lepo napolnil, tako da se je Donaldu Fagnu – tokrat brez večnega partnerja Walterja Beckerja, ki je nenadoma zbolel – kar smejalo ( ja, igral je tako, kot da hoče biti tam!), toda ob devetih, ko je sonce zašlo in ko so na oder stopili Eaglesi, je bil stadion nabito poln. Nihče ni več postopal okrog, kadilski kot je bil prazen, celo stranišča so samevala, štante s hrano in pijačo pa so kar zaprli. Ker je bilo jasno, koga so vsi – celo feni bendov Doobie Brothers in Steely Dan – čakali, je bilo jasno, da bodo ljudje na stadionu sicer še vstajali, a svojih mest ne bodo več zapustili. Niso vedeli, ali naj plešejo ali molijo.

In ko je udaril prvi štikel, Seven Bridges Road, s katerim so Eaglesi pogosto začenjali koncerte (četudi ni njihov), ni bilo več nobenega dvoma, da je prvi dan Classic Westa dejansko le koncert Eaglesov z dvema močnima predskupinama, s katerima nimajo kaj dosti skupnega. Ko so Eaglesi leta 1972 – po albumu Eagles, na katerem so bili tudi štikli Take It Easy, Peaceful Easy Feeling in Witchy Woman – krenili na prvo turnejo, so bili močna predskupina progresivnih eksperimentalnih rock bendov à la Yes, Jethro Tull in J. Geils, s katerimi so imeli le malo skupnega (še manj z njihovimi feni), zdaj pa je bilo ravno nasprotno.

»Hello, we’re the Eagles from Los Angeles,« je dahnil vedno pompozni in teatralični kitarist Joe Walsh, nekoč specialist za demoliranje hotelskih sob (na turneje ni hodil brez motorke). Tako se je vedno glasil njihov koncertni pozdrav. Vprašanje je bilo le: kako bodo zveneli brez Glenna Freya, ki je lani umrl?

Štikle, ki jih je pel Frey, so odpeli trije, Freyev 24-letni sin Deacon (Take It Easy, Peaceful Easy Feeling, Already Gone), 60-letni country zvezdnik Vince Gill (Tequila Sunrise, Lyin’ Eyes, New Kid in Town, Take It to the Limit) in 72-letni Bob Seger (Heartache Tonight), toda Eaglesi so zveneli fantastično. To, da niso igrali v izvirni postavi, njihovega zvoka ni spremenilo.

Kot da je bil to kdaj problem, navsezadnje, Eaglesi že davno ne igrajo več v izvirni postavi. Po nekaj albumih so izgubili Leadona, po Hotelu California še Meisnerja, a dobili Timothyja B. Schmita (falsetto), Walsha, ki jim je s kitarskim truščem dodal stadionski šlif, in Dona Felderja, a ta je bil s svojim statusom ves čas tako nezadovoljen, da so ga na začetku novega tisočletja odstrelili. Na vsak način je hotel tudi peti. Imel je blazno voljo. Videl sem ga peti. Bolje bi bilo, če ne bi imel volje.

Eaglesi so zveneli fantastično. To, da niso igrali v izvirni postavi, njihovega zvoka ni spremenilo

Eaglesi so zveneli fantastično. To, da niso igrali v izvirni postavi, njihovega zvoka ni spremenilo
© Veronika Štefančič

A v tem je bil ves čas cilj in trik Eaglesov: v živo so vedno zveneli kot na plošči. Drugi bendi so izgubljali tekme z zvokom svojih albumov – Eaglesi nikoli. Vedno jim je uspelo tudi v živo replicirati zvok z albuma – s tisto atletsko introvertiranostjo in tistimi čistimi štiridelnimi harmonijami vred. Zato so bili na odru skoraj negibni. Nobenega teatra. Nobenega norenja. Nobenega glitterja & glama. Nobenega light showa. Nobene pirotehnike. Nobene megle. Nobenega razbijanja kitar. Edini spektakel so bili njihovi štikli. Ker so bili negibni, so bili lahko precizni – in ker so bili precizni, se je to, kar so peli, videlo.

Losangeleški zvok je moral pač vedno tekmovati s Hollywoodom. Zato ne preseneča, da so štikli Eaglesov vedno izgledali kot filmi (Hotel California je bil reimaginacija Wilderjevega Bulvarja somraka), da je Henley stalno hodil s filmskimi igralkami, da sta s Freyem stalno najemala hiše nekdanjih holivudskih legend in da je Frey v osemdesetih letih začel igralsko kariero (Miami Vice ipd.).

Ko je Don Henley pel Hotel California, ni bilo nobenega dvoma, da se ljudje lažje snamejo s heroina kot z nostalgije, zato bolj kot kadarkoli pogrešajo prav sedanjost.

Henley je na Dodgerju odpel vse svoje največje filme: čisto na koncu – v tretjem bisu – Desperado, komentar slave, ki nikoli ne traja, skupnosti, ki nikoli ne ostane skupaj, in staranja, ki je tako neizbežno kot sanje, iluzije, fantazije in Tequila Sunrise, pred tem pa Life in the Fast Lane, The Last Resort in – v prvem bisu – Hotel California, klasike s triumfalnega albuma Hotel California, avtobiografskega, deliričnega, somračnega, gotskega eposa o zapeljivosti ekscesa, moralni dehidraciji, paranoji, deziluziji, izgorevanju, avtodestrukciji, kolektivnem preživetju, usodi ležernosti v času stresa ter koruptivnih konsekvencah obsedenosti, slave, uspeha, privilegijev rokenrola, kokainske dekadence, hitrega življenja, hedonističnega Los Angelesa in patološkega narcizma postkolektivistične »Me« dekade. Julia Phillips, producentka Scorsesejevega Taksista in Spielbergovih Bližnjih srečanj tretje vrste, je hotela ta Grand Guignol celo ekranizirati.

Zadnji ples

Leta 1980, po naslednjem albumu (Long Run), so Eaglesi tudi uradno razpadli. Niso več govorili. Harmonije so bile le še forma, le še sedativ pred naslednjim histeričnim izpadom. Včasih so se stepli. Po malem se jim je mešalo. Walsh je napovedal kandidaturo za ameriškega predsednika, a si je potem premislil, ker se je ustrašil, da bo zmagal. Na turnejah so spali v različnih hotelih. To, da je Meisnerja, ki štikla Take It To the Limit preprosto ni več hotel peti, zamenjal Schmit, sicer psiholog, ni pomagalo. Potrebovali bi psihiatra. Prišli so punk, disko, Boss Springsteen. Vse se je spremenilo. Tudi Los Angeles.

Eaglesi, ki so v Reaganova osemdeseta – neoliberalno dobo podjetniškega egoizma in soliranja – odšli vsak zase, so skupaj zdržali toliko časa kot Beatlesi. Toda drugače od Beatlesov so se vrnili – leta 1994, ko je pekel zamrznil, so krenili na razprodano turnejo (Hell Freezes Over), ki je povzročila pravo eaglemanijo, trajala več kot dve leti in vrgla 75 milijonov dolarjev. Ne, to ni bila le najprofitabilnejša turneja tistega leta – še noben bend ni s turnejo zaslužil tako dobro. Vstopnice so bile po tedaj srhljivih 115 dolarjev, Eaglesi pa so pobrali 90 odstotkov izplena. Ste znoreli, so javkali organizatorji: kako bomo pokrili stroške? S prodajo piva.

Eaglesi, ki so bili odtlej na večni, neskončni turneji (pa četudi so vse bolj spominjali na prve žene filmskih zvezdnikov), so postali Desert Trip pred Desert Tripom, permanentni Desert Trip. Podton vsake turneje in vsakega koncerta je bil itak: to je morda njihov zadnji valček in zadnja priložnost, da jih vidite! Že jutri lahko razpadejo! Lahko so se odjavili, a oditi niso mogli, ne da bi kdaj izgledali kot svoj tribute bend.

Don Henley, ki se je leta 1994 vrnil v Teksas (da bi hčerka rasla med konservativci in se tako lažje naučila revolta), je nekaj dni po nastopu na stadionu Dodger dopolnil 70 let. Ko je pel The Last Resort, je potrdil, da je bil rock vedno le poezija, ki jo mladenič poje skozi pogled starca. Ko je pel Desperado, je bilo jasno, da publiki ne daje tega, kar hoče, ampak to, kar je itak njeno. In ko je pel Hotel California, ni bilo nobenega dvoma, da se ljudje lažje snamejo s heroina kot pa z nostalgije, zato bolj kot kadarkoli pogrešajo prav sedanjost.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.