MLADINA Trgovina
Grega Repovž

Grega Repovž

11. 8. 2017  |  Mladina 32  |  Uvodnik

Ne le simbolno nasilje

Razumnemu človeku se zdi prav neverjetno nazadovanje, ki ga v zadnjih letih doživljajo zahodne družbe na področju ženskih pravic. Vpogled v medije v šestdesetih, sedemdesetih letih prejšnjega stoletja bi razkril neprimerno svobodnejšo obravnavo žensk in ženske seksualnosti, kot ga izkazuje današnji neokonservativni svet. Golota in osvobojenost družbenih spon sta bila nekaj, kar se je zdelo za vedno izbojevana bitka – nekaj, o čemer nikoli več ne bomo razpravljali. Družbe so se sicer nato počasi lotile vprašanj dejanske enakopravnosti žensk v družbi in dejanske enakopravnosti do danes še nobena družba ni res dosegla. Kljub temu da je bila evropska družba progresivna in napredna, še danes evropski in nacionalni parlamenti sprejemajo zakonodajo, ki zapoveduje izenačevanje položaja žensk s položajem moških – pri čemer se največja razlika kaže še vedno pri višini plač.

Dolgo je evropski zahod na tem področju celo rahlo capljal za vzhodom, veliko pravic evropskih žensk v katoliških državah pa je bilo izbojevanih zlahka prav zato, ker so se tamkajšnje politične stranke bale, da bo sicer prišlo do prevelike popularizacije komunističnih idej. A raven siceršnjih pravic je bila na komunističnem vzhodu bistveno nižja, zato komunističnih držav v tem smislu ne gre povzdigovati. Če se vrnemo v današnji čas: moški in ženske tudi v najnaprednejših skandinavskih državah še niso povsem enakopravni, drugje je le slabše. To ne pomeni, da je stanje slabo. A danes avtomobili vozijo sami, zakaj še vedno razpravljamo o tem, da so moški in ženske enakovredni in enakopravni?

Ko so neokonservativne stranke začele svojo politiko graditi na protibegunski retoriki, so se po Evropi kmalu pojavila opozorila, da se bo ta retorika razširila na vprašanja ženskih pravic. Zdelo se je čudno, zakaj, mar politične stranke ne bi s tem več ljudi odgnale kot pa pritegnile, saj vendar ženske ne glede na politično usmeritev v to v današnjem času pač ne bodo privolile? No, od Amerike do Poljske se je pokazalo, da so volivci grobe teze o ženskah jemali za popolnoma sprejemljive, da dejansko ta diskurz podpirajo. Trumpu to ni niti malo škodovalo.

Zato se je treba vprašati naravnost: in če gre temu belemu moškemu uspešna, izobražena in omikana ženska, ki vozi boljši avto in zasluži več, na živce na podoben način kot tujec, ki v njegovi državi biva in celo dela? Ker: mar nista oba tista, ki sta mu vzela, kar mu po njegovem mnenju pripada? Ta beli moški seveda ni le beli moški, ta beli moški je seveda lahko tudi ženska. Mar ni neverjetno, da smo v zadnjem času priča izpadom nad ženskami samo zato, ker se slednje ne vedejo ponižno, pač v skladu z neko tradicionalno podobo ženske – in, če želite, ne sedijo na trajektih skromno, s pogledom, uprtim v tla? Še huje: moška moč nad žensko je izhajala tudi iz neizogibnosti staranja, nobeno izključevanje ni bilo trše in samoumevnejše od tega kot izključevanje starejših žensk. In ženske so se v veliki meri osvobodile tudi tega oklepa, kar je ena največjih družbenih zmag. A danes ta svoboda ženske, tudi svoboda do staranja brez krivde, še dodatno ruši razmerja, kot bi jih radi imeli tradicionalisti. Iritira jih.

Ne gre podcenjevati populistov – uspešni so pač prav v tem, da iz ljudi izvlečejo tisto najslabše, uporabljajo prostaški in izključujoč jezik. In prav ta prostaškost, to zmerjaštvo, to, da lahko vsak že reče karkoli, da na primer vodja politične stranke obklada ženske s prostitutkami, populističen pravnik pa ženske daje v nič, je dejansko šele začetek, je sprožilec. Ko se v javnem prostoru to pojavi, je to kot plaz, nenadoma se lahko vse vrže iz sebe, vse reče, vse frustracije, za katere so ljudje prej vedeli, da niso ne etične ne moralne, kaj šele izrekljive, pa postanejo le ena plat zgodbe – ker vsak ima pravico do mnenja, mar ne, ker beseda ni konj?

Ne, prav zato, ker beseda ima težo, imajo javne osebe le še večjo odgovornost. In prav zato, ker se javne osebe vedejo v tem oziru neodgovorno (in pri tem mislimo tudi na medije), je treba danes govoriti o ogroženih pravicah žensk. Le zaradi tega se je lahko zgodilo, da je lani slovenski zavod za zdravstveno zavarovanje prišel s predlogom, da bi ženskam omejili pravico do brezplačne kontracepcije. Še danes se zdi neresnično, da se je to lahko zgodilo leta 2016!? Leto dni kasneje je stanje še slabše. Seveda se javnost vsakič ogorčeno odzove – a polje, ki zamejuje, kaj je nekaznovano ali pa sploh dovoljeno izreči o ženskah, je danes še širše kot lani.

Stvari so veliko bolj resne, kot se zdi. Naslednje leto so volitve in nobenega dvoma ni, da bo del strank gradil na kritiki pridobljenih pravic žensk.

Druga plat medalje seveda je, da se moramo vedno znova vprašati, kako so nastale te frustracije. Dejstvo je, da današnje družbe določen odstotek ljudi odrivajo in da ta ista družba miži in ne želi videti njihove bede. Ni mogoče zgolj kazati na te ljudi, ki izključujejo, na ljudi, ki jih populisti motivirajo in seveda tudi manipulirajo, biti zgolj zgrožen, ampak se je treba zavedati, da sedanja družbena ureditev producira najprej njihovo stanje, nato pa tudi njihovo jezo, katere izvora sami ne poznajo, prepoznajo pa krivce: begunce, Rome, tujce, pripadnike drugih manjšin in vse bolj pogosto tudi ženske.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Janez Pergar, Ljubljana

    Ne le simbolno nasilje

    Z velikim veseljem sem v 32. številki Mladine prebral uvodnik »Ne le simbolno nasilje«, ki ga je podpisal odgovorni urednik Mladine. Uvodnik govori o izpadih nad ženskami in ugotavlja, da ženske še vedno niso enakovredne in enakopravne z moškimi. Pisec omenja grobe teze o ženskah, ki si jih dovoli izreči aktualni predsednik ZDA, vendar brez škode zanj, saj mu volivci to tolerir... Več