MLADINA Trgovina

Vasja Jager

11. 8. 2017  |  Mladina 32  |  Politika  |  Intervju

»Vsak narod bi bil rad nekaj posebnega«

Pogovor z dr. Damjanom Glavačem, vodjem Oddelka za molekularno genetiko pri Medicinski fakulteti Ljubljana, ki pojasnjuje, kaj natančno je ugotovila doslej najpomembnejša analiza genskega materiala Slovencev in Slovenk, in razkriva, kako si zagovorniki idej o avtohtonosti naroda prisvajajo marljivo delo resnih znanstvenikov

Dr. Damjan Glavač (na desni) in njegov sodelavec dr. Andrej Zupan, ki je pod Glavačevim mentorstvom analiziral genski material Slovencev

Dr. Damjan Glavač (na desni) in njegov sodelavec dr. Andrej Zupan, ki je pod Glavačevim mentorstvom analiziral genski material Slovencev
© Črt Piksl

Kdo je opravil prelomno raziskavo naših genov, ki je bila objavljena pred tremi leti?

Opravil jo je dr. Andrej Zupan v letih 2008 do 2012 skupaj s sodelavci – dr. Katarino Vrabec za kromosom Y in dr. Nino Hauptman za mitohondrijsko DNK – pod mojim mentorstvom. Gre za prvo sistematično raziskavo slovenske populacije z orodji populacijske genetike, torej analizo genetskih označevalcev kromosoma Y in označevalci v mitohondrijski DNK.

Če prav razumem, je njeno temeljno spoznanje genetska bližina Slovencev z zahodnoslovanskimi narodi, ki izhaja iz porazdelitev deležev haploskupine R1a?

Tako je, analiza filogenetskih relacij na podlagi označevalca kromosoma Y je razkrila statistično pomembne povezave med slovenskim genetskim naborom in genetskim naborom zahodnoslovanskih populacij. Še posebej močne povezave je mogoče opaziti med slovensko in slovaško populacijo, kar je lahko posledica skupnega izvora in oziroma ali intenzivnega pretoka genov med obema populacijama v zgodovinskih obdobjih.

Kolikšen del pa je pri tem prispevala zadnja slovanska migracija v zgodnjem srednjem veku?

O obsegu vpliva zadnje slovanske migracije na genetski nabor in statistične povezave zahodnoslovanskih skupin je težko govoriti, saj gre v primerjavi z drugimi pomembnimi migracijskimi tokovi, kot je na primer neolitska ekspanzija, za časovno ne tako oddaljen dogodek. Vendar ne gre spregledati dejstva, da genetski rezultati sovpadajo z obstojem skupnega slovanskega genetskega jedra, iz katerega so se razvili sodobni slovanski narodi Srednje Evrope. To je v skladu z Bezlajevo teorijo o zahodnoslovanskem jezikovnem temelju slovenskega jezika, ki se je pozneje razvijal pod južnoslovanskim vplivom. Te jezikovno-genetske povezave smo potrdili tudi z analizo AMOVA, ki razkriva najvišjo stopnjo variacije med različnimi skupinami v primeru, ko je slovenska populacija združena z zahodnoslovansko jezikovno skupino.

So rezultati analiz kromosomov Y, ki se dedujejo po moški liniji, in mitohondrijske DNK, ki razkriva ženske prednice, pripovedovali isto zgodbo?

Da, s tem, da nam je analiza mitohondrijske DNK pri slovenski populaciji pokazala pomemben frekvenčni gradient haploskupine J1c, ki doseže vrh pri jugovzhodu države, kar je v primerjavi z drugimi populacijami v evropskem prostoru izjemno. Razmeroma visoko frekvenco J1c haploskupine in njen gradient smo skušali postaviti v kontekst neolitskih migracij na današnjem slovenskem prostoru ter jih arheološko povezati z najstarejšimi neolitskimi ostanki na območju današnje Slovenije, še posebej Krasa, ki se arheološko manifestira kot jadranska keramika kultura impresso. Takšna povezava bi lahko nakazovala na genetsko kontinuiteto haploskupin mitohondrijske DNK na omenjenem območju Slovenije od zgodnjega neolitika. Vendar pa je treba poudariti, da je omenjena povezava hipotetična in bi jo morali potrditi z genetsko analizo prazgodovinskih sledi DNK pri omenjeni kulturi.

V populacijski genetiki lahko pride do »zlorabe« oziroma prisvajanja posamezne haploskupine za potrebe razglašanja avtohtonosti kakšnega naroda.

Kako zanesljive so tovrstne analize?

Zelo zanesljive – v okviru možnosti, ki jih ponuja genetika. V naši raziskavi smo na primer že na razmeroma majhnem vzorcu 400 oseb zaznali vpliv haploskupine E1b1b1a1, povezane s prihodom Uskokov v Belo krajino. Zelo pazljiv pa je treba biti pri razlagah starosti posameznih haploskupin in razlagah pogostosti haploskupin v posameznih populacijah. Starost je določena zelo približno in tu lahko prihaja do različnih razlag. Eden takšnih absurdov je ocena starosti najstarejših moških in ženskih haploskupin; starost »mitohondrijske Eve« se ocenjuje na od 100.000 do 150.000 let, starost »Y Adama« pa kar na od 180.000 do 581.000 let. Kot vidite, je to tak razpon, da iz njega izhaja, da genetski predniki in prednice sodobnih moških in žensk niso živeli v istem času, kar je seveda nemogoče. Na pogostost haploskupin lahko vpliva cela vrsta genetskih dejavnikov, ki lahko v precejšni meri vplivajo na frekvenco posameznih haploskupin in s tem izkrivijo pogled na pretekle demografske dogodke. Tako nas lahko privedejo do napačnih ugotovitev, tudi takšnih, ki so nam všeč in jih potem zagovarjamo, če posežemo na področje psevdoznanosti.

In kako kot znanstvenik gledate na te psevdoznanstvene teorije o izvoru oziroma avtohtonosti Slovencev ter njihovo povezovanje s konkretnimi ideologijami, simboli, kot je »karantanski« panter, in političnimi opcijami?

Tovrstne teorije pogosto vzamejo »malo znanosti« in veliko ostalega, in ker je dokazov, kaj se je v resnici dogajalo pred 10.000 ali 30.000 leti, razmeroma malo, lahko zagovarjate v teoriji marsikaj. Kot najbrž veste, so si zagovorniki »karantanskega panterja« in pravi zgodovinarji precej navzkriž, ker je kar nekaj zgodovinskih dejstev, od kod je ta »karantanski panter« prispel k nam. V populacijski genetiki lahko pride do »zlorabe« oziroma prisvajanja posamezne haploskupine za potrebe razglašanja avtohtonosti kakšnega naroda. Tak je primer haploskupine I na Hrvaškem in v Bosni, ki so jo nekateri razglasili kar za »hrvaško« haploskupino in dokaz avtohtonosti naroda. Približna ocena starosti te haploskupine I pa je od okoli 31.000 do 35.000 let. Mutacijo, ki je nastala v človekovem genomu popolnoma naključno pred več kot 31.000 leti, v današnjem času pripisovati nekemu prav specifičnemu narodu, je zelo občutljivo početje. Morda je to tudi širše v naši zavesti. Vsak narod bi bil rad nekaj posebnega, vendar je dejstvo, da je naš genom skupen in da imamo v njem še celo majhen delež, to je okoli dva odstotka neandertalčevega genoma.

Kako bi torej na podlagi vašega dela in izkušenj opredelili Slovence in naše prednike?

Treba je razumeti, da je bil nastanek nacionalne zavesti pri evropskih populacijah razmeroma pozen dogodek, še posebej če upoštevamo dejstvo, da je moderni človek začel naseljevati Evropo že vsaj pred 40.000 leti, kot dokazujejo skeletni ostanki v Romuniji. Z določeno gotovostjo lahko trdimo, da je genetsko jedro moderne slovenske populacije skupek različnih migracijskih poti, ki segajo že v paleolitik. Pomemben vpliv gre prav gotovo pripisati tudi neolitski ekspanziji iz Levanta in seveda tudi kasnejšim zgodnjesrednjeveškim slovanskim migracijam. Genetsko bližino med slovensko, slovaško in do nekatere mere tudi češko populacijo lahko povežemo z zanimivo zgodovinsko vzporednico Samove plemenske zveze, ki naj bi glede na zgodovinske vire združevala prva slovanska plemena in naj bi obsegala široko območje od današnje Češke in Slovaške ter vse do prostora poznejše Karantanije v vzhodnih Alpah. Vendar pa je treba obseg Samove plemenske zveze dojemati s precejšnjo mero previdnosti, saj arheoloških dokazov o tako velikem obstoju take politične zveze v tedanjem času ni, povezava z genetskimi vzorci sodobnih populacij pa je precej špekulativna. Kljub temu pa homogeni genetski sklad zahodnoslovanskih populacij in slovenske populacije kot celote potrjuje obstoj skupnega genetskega jedra, iz katerega so se razvile sodobne slovanske nacije Srednje Evrope.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.