MLADINA Trgovina

Pogajanja o izstopu

Dogajanje okoli »brexita« dokazuje, kako je politični razred odtujen od realnega sveta

Dobro leto po usodnem britanskem referendumu o izstopu iz EU ostajata London in Bruselj zavita v meglo. Pogajanja so se začela, nobena stran pa nima jasnih stališč, kako izpeljati ločitev in do kdaj. Možnosti niso velike. Novega referenduma ne bo, Westminster je po letošnjih predčasnih volitvah brez prave moči. Med različnimi »brexiti« je kaotični izstop trenutno še najrealnejša podoba razmer. Britanci so nedvomno v slabšem položaju kot pred letom dni, EU se zdi po vrsti porazov populističnih strank močnejša. Toda politična kriza se na obeh straneh stopnjuje, zato so vse izbire za zdaj slabe.

Skoraj šestdeset let se je zdel evropski integracijski proces domala ireverzibilen, sistematično so njegovi akterji podcenjevali institucionalne nedoslednosti, razhajanja glede strateških interesov in pričakovanja vedno bolj infantilnih političnih elit. Toda britanska odločitev za izstop 23. junija 2016 je na meji demokratične večine z vso ostrino razkrila politično-ekonomsko bedo teh razmer, na otoku in celini. Bila je jasnejša in usodnejša kot velika kriza pred njo, zato ji ne moremo oporekati legitimnosti.

V EU so nekaj časa upali, da si bodo Britanci premislili. Donald Tusk od pomladi vabi Britance, da spremenijo svoje stališče, Merklova in Macron nenehno odpirata vrata za premislek … Člen 50 je mogoče brati z nasprotne strani, izstop preklicati, z novim referendumom, s parlamentarno odločitvijo, drugačnim vladnim pristopom. Obstajajo tri možnosti »brexita«. Prva zadeva minimalne spremembe sedanjega stanja, nasprotna alternativa stavi na radikalno drugačno ureditev, tretja varianta je kombinacija prvih dveh. Prva možnost je politično nesprejemljiva, saj ni logično, da bi izstop Velike Britanije (VB) pomenil vstop v nekakšno manj povezano zvezo VB in EU. Drug scenarij je ekonomsko problematičen, saj predpostavlja izstop VB s skupnega trga, celo iz carinske unije. Ekonomsko ni racionalno, da VB sedanjo urejeno ekonomsko integracijo zamenja s položajem odprtih mednarodnih sporazumov pod okriljem STO. Tretja rešitev je kombinacija prvih dveh, mešanica sedanje ekonomske integracije in drugačne politične suverenosti. Političnoekonomsko je to še najrealnejša opredelitev.

Po letu dni imamo skupno komisijo z osrednjima pogajalcema, Davisom in Barnierom. Določene so birokratske procedure, manj jasne so na obeh straneh strategije pogajanj. Britanski pogajalci sicer izhajajo iz bele knjige, ki so jo pripravili spomladi, EU takšnih izhodišč niti nima, svoja stališča bo oblikovala sproti in na temelju vrednot Lizbonske pogodbe. Povsem jasno je samo eno, da v zastavljenih časovnih okvirih ni mogoče priti do zadovoljivih rešitev. Zato je logično, da bomo imeli vsaj tri obdobja izstopa, neposredna pogajanja s krovnim političnim sporazumom (do leta 2019), drugo fazo prehodnega režima s tehničnimi rešitvami (morda do 2024) in dolgo obdobje novega prilagajanja (vse do 2030). Nobenega poka torej, pač pa postopna in fazna ločitev.

Na britanski strani še vedno ni stične točke med ekonomskimi kalkulacijami in političnimi namerami. Vse relevantne ekonomske napovedi izstopa so na srednji rok negativne (pet let) in sorazmerne z globino »brexita«. Večja ostrina izstopa, večje ekonomske težave. Na drugi strani vsako politično popuščanje nima resnih možnosti. Pomeni namreč politični samomor vladajočih konservativcev, hkrati pa bi morali imeti laburisti drugačen model izstopa. Letošnje splošne volitve so pokazale, da se volivci nagibajo k načinu izstopa, ki zmanjšuje politična tveganja in znižuje ekonomske posledice na najnižjo možno raven. Katastrofične predvolilne izjave Mayeve, tudi Foxa, Johnsona in Davisa, napovedi kaotičnega izstopa (bolje nič kot slab sporazum), so danes preteklost. Povedo pa vse o intelektualnih dometih in politični sposobnosti vodilnih torijcev. Na drugi strani Corbyn in McDommell ponujata nedoločljivo mineštro mehkega izstopa, kreativnih pogajanj, nimajo pa laburisti dorečenega novega modela partnerstva z EU. In za zdaj ne tvegajo s ponovnim referendumom, tudi zaradi škotskega in irskega vprašanja. Preprosto, politično Britanci morajo izstopiti, ekonomsko pa bi morali ohraniti večino dosedanjih rešitev. Toda prav to je pogajalsko orožje Barniera.

Z vidika EU je seveda »brexit« v kakršnikoli preobleki političnoekonomsko neracionalen. In to »negativno« izkušnjo skušajo pokazati tudi drugim. Če VB želi drugačne koncesije, se zanje lahko dogovori, toda za ceno obstanka v EU. Na splošno noben model dosedanjih partnerstev ni brez obojestranskih zavez in tudi morebitni novi model ni zastonj. EU je prvenstveno ekonomska združba z minimalnim političnim pokritjem, načeli recipročnosti in subsidiarnosti sta temelj obstoja EU. Kar torej velja za VB in Britance v EU, mora imeti EU v VB. To velja za vseh pet dogovorjenih pogajalskih področij, trgovino, migracije, pravice državljanov, prehod meja in finančne zaveze. Davis bi jih rad zavil v nekakšen svoboden trgovinski sporazum (FTA), Barnier v dogovor o posebnem partnerstvu. Dejstvo je, da VB nima atraktivne ekonomske zamenjave za EU in da mora EU najti pameten politični kompromis glede prenosov suverenosti. Toda v javnosti so vloge obrnjene. Mayeva trdi, da gre za povrnitev politične suverenosti, Tusk se sklicuje na ekonomsko agendo. Oboje je sprenevedanje, ki dokazuje, kako je politični razred na obeh straneh odtujen od realnega sveta.

Brexit je realnost, ki prinaša tveganja. Lani je skupina ekonomistov okoli Pisani-Ferryja, vplivnega svetovalca Macrona, spisala predlog za »kontinentalno partnerstvo« med EU in VB. Tu je »brexit« priložnost, kombinacija ekonomskih prednosti in političnih možnosti za obe strani. Sklep je na dlani. Vsi smo v skupnem čolnu, z izkušnjo Titanika.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.