MLADINA Trgovina

Urša Marn  |  foto: Uroš Abram

11. 8. 2017  |  Mladina 32  |  Politika  |  Intervju

Ljudmila Novak

Kandidatka za predsednico republike

»Populizem in agresija – to je nekaj najslabšega, kar se nam lahko zgodi. In to ne sme zmagovati.«

Bila je srednješolska učiteljica, županja, evropska poslanka, podpr edsednica vlade in ministrica. Od novembra 2008 vodi konservativno, krščanskodemokratsko stranko Nova Slovenija, zadnjih šest let pa je tudi poslanka te stranke v državnem zboru. Njen ideal je Kristus, njeni politični vzornici pa nemška kanclerka Angela Merkel in avstro-ogrska cesarica Marija Terezija. V Janezu Janši – v njegovih manipulacijah in destruktivizmu – ne vidi prave perspektive. Da je kristjanka in nasprotnica splava, ne skriva. Intervju je potekal dva dni pred njenim odhodom na ignacijanske duhovne vaje, kjer bo teden dni v tišini meditirala ob Svetem pismu. Pravi, da ji ta »duhovna kopel« pomaga ohranjati razsodnost in mirne živce.

Zakaj bi bilo za državo dobro, če bi za predsednico imela žensko?

V Sloveniji na najvidnejših funkcijah ni niti ene ženske, zato bi bil že čas, da se to spremeni. Ker se obeta več ženskih kandidatur (SDS naj bi h kandidaturi nagovarjala pravnico Verico Trstenjak, stranka Glas za otroke in družino pa naj bi v tekmo poslala upokojeno učiteljico Angelco Likovič, op. ur.), upam, da bo eni uspelo. Kandidiram, ker verjamem, da lahko zmagam in naredim veliko dobrega, pa tudi zato, ker mi je ogromno ljudi reklo, da nimajo koga voliti in si želijo, da kandidiram. Tisti desno usmerjeni volivci, ki so na prejšnjih predsedniških volitvah glasovali za Pahorja, tega niso storili zato, ker bi bil njihov idealni kandidat, ampak ker je bil boljša od dveh slabih možnosti. To pa še ne pomeni, da ga bodo tudi zdaj kar avtomatično podprli. To je nova tekma in nov mandat, ljudje naj presodijo, ali je Pahor izpolnil njihova pričakovanja.

Pahor kljub pomanjkljivostim velja za nespornega favorita. S čim mu lahko konkurirate?

N e t ekmuje m z Borut om Pahorjem, ampak se potegujem za predsedniško mesto. Pahor je nekatere stvari opravil dobro, pri nekaterih pa bi sama ravnala drugače. Nameravam biti odločna predsednica, s stališči do ključnih problemov v družbi. Uresničiti želim svojo vizijo Slovenije.

Kakšna je ta vizija?

Povezati državljane, vrniti ugled državi in funkciji predsednika. Želim si, da Slovenija postane ena najuspešnejših držav na svetu. Po nekaterih merilih je to že, niso pa še izkoriščeni vsi potenciali.

Takšne floskule iz ust politikov poslušamo pred vsakimi volitvami. Nekoč so nam obljubljali, da bomo druga Švica. Danes si dobra četrtina Slovencev ne more privoščiti niti tedna dni počitnic.

V nekaterih stvareh smo že druga Švica. Imamo veliko naravnih danosti in veliko sposobnih in izjemnih ljudi. Do tega, da nekateri živijo v revščini, je prišlo tudi zaradi napačnega načina delovanja politike, korupcije in bančne luknje. Če nam ne bi bilo treba dati pet milijard za reševanje bank, bi ta denar lahko namenili spodbujanju podjetništva, zdravstvu, družinski politiki, dvigu pokojnin ... Zato bo ena mojih nalog na mestu predsednice spodbujati vse institucije, da res opravijo svojo vlogo in zaščitijo pravno državo. Ne smemo imeti prvorazrednih in drugorazrednih državljanov. Ne pristajam na državo dvojnih meril.

Je Pahor s svojim pristopom – s šovinističnimi vzkliki, selfiji in sprejemanjem najrazličnejših izzivov, kot je npr. reševanje človeške ribice – razvrednotil predsedniško funkcijo?

To je pač njegov slog , s katerim se želi približati ljudem. Sama si predsedniško funkcijo predstavljam kot nekaj, do česar je treba imeti veliko spoštovanje. Kanček humorja ali pa nagajivosti je vedno dobrodošel, ne sme pa to biti glavna poanta. Predsednik mora zavzeti jasna stališča do ključnih vprašanj, biti mora nekakšen moralni kompas v družbi. Če se dogajajo velike krivice ali nepravilnosti, mora nanje opozarjati. Na prvo mesto mora postaviti to, kar je dobro in prav, ne tega, kar je všečno.

Povejte primer velike krivice, ob kateri bi se Pahor moral zganiti, pa se ni.

Recimo, ko je šlo za begunske otroke brez spremstva. Kot mati in babica sem na to temo zelo občutljiva, in če bi bila predsednica države, bi se gotovo zavzela za dostojno obravnavo teh otrok.

Begunski otroci se vam smilijo, nimate pa nobenega etičnega zadržka do postavljanja žice na meji.

Treba je vedeti, zakaj je prišlo do žice. Zaradi negativnih izkušenj z našimi sosedi. Če bi vsaka država opravljala svoje naloge, če bi se težave reševale pri izvoru in če se ne bi pomagalo tihotapcem, bi se stvari reševale normalno. Sicer pa v tem toku ljudi niso bili samo begunci. Tri četrtine je bilo ekonomskih migrantov. Države, ki želijo sprejeti tudi migrante, bi morale voditi svojo migrantsko politiko, ne pa da smo tako rekoč pomagali trgovcem z ljudmi in da so šle trume čez Evropo.

Migracije niso danes nič bolj množične, kot so bile pred sto ali dvesto leti. Zakaj torej tak strah?

Drži, da se ljudje že od nekdaj selijo po svetu. Ampak živimo v civilizirani družbi s pravili in zakoni, ki jih je treba spoštovati. Imamo schengenske meje, ki bi morale veljati. Če moramo zakone spoštovati državljani EU, naj to velja tudi za tiste, ki pridejo od zunaj. Problem revščine in množičnih migracij je treba reševati pri izvoru.

Ljudje smo nepopolni. Zato moj ideal ni človek, ampak kristus. Še kristusa, ki je učil samo pozitivne stvari, so na koncu ubili.

Tu trčiva ob vprašanje krščanskega usmiljenja. V NSi zagovarjate stališče, da bi bilo treba tiste, ki nimajo statusa azilanta, zavrniti. Naj vas spomnim, da je papež Frančišek tiste, ki se imajo za kristjane, a zavračajo begunce, označil za hinavce.

Govorim vam o vračanju migrantov, ne beguncev. Tudi papež je po tem, ko je videl, da gre za množično migracijo in toleriranje tihotapcev, dopolnil svojo izjavo. Gre tudi za to, koliko ljudi Slovenija lahko sprejme, da se bodo normalno integrirali v družbo in da bomo ohranili svojo identiteto. Če niti slovenskim državljanom ne moremo zagotoviti dela, je neodgovorno, da bi množično in brez premisleka sprejemali migrante. Poleg tega ti tujci prinašajo drugačne civilizacijske navade, kulturo in vero, kar ima lahko posledice. Najbolj se bojimo terorizma, ki bi se s kriznih območij prenesel v Evropo, kar se že dogaja.

Večine terorističnih napadov v Evropi v zadnjih letih niso zakrivili begunci. V Nemčiji so jih zakrivili nemški državljani.

Ja, ampak ne mški državljani s tujimi koreninami.

To, da moramo najprej poskrbeti za lastne državljane, se mi zdi sebičen pogled. Slovenija ni v vojni in ima eno najvišjih gospodarskih rasti v območju evra.

Res je, vendar Slovenija v tem trenutku ne more rešiti vseh teh kompleksnih problemov.

Za začetek lahko izvolimo takšnega predsednika države, ki se bo odločno zavzel za najranljivejše. Kdo se vam zdi nevarnejši nasprotnik – Pahor ali kamniški župan Marjan Šarec, ki mu sodeč po javnomnenjskih anketah kaže zelo dobro?

Šarec je imel močno podporo toliko časa, dokler je bil edini resnejši Pahorjev protikandidat. Verjetno je dobival tudi podporo tistih, ki si ne želijo, da bi Pahor ponovil mandat.

Ste že analizirali, kateri volivci so vam najbolj naklonjeni?

Ocenjujem, da so moji podporniki predvsem zmernejši desni in sredinski volivci oz. vsi tisti, ki cenijo pošteno in odgovorno delo.

Za zmago boste potrebovali tudi glasove volivcev zunaj desne paradigme.

Na predsedniške volitve grem s podpisi poslancev NSi prav zato, ker ne želim zanikati dejstva, da sem krščanska demokratka. Strankarska opredeljenost pa ne pomeni, da nisem sposobna sprejemati in spoštovati drugače mislečih. Sem človek dialoga in sem lahko predsednica vseh, tudi tistih na levi strani političnega spektra.

Seksistična upokojenka Angelca Likovič, samooklicani štajerski slavček Damjan Murko, pevec Dominik Kozarič, komik Žiga Papež ... Vas ob teh imenih potencialnih kandidatov kaj skrbi, da se bo bitka sprevrgla v burko?

Ne verjamem, da bo na koncu ostalo tako veliko kandidatov. Nekateri od zdaj napovedanih si, kot kaže, želijo predvsem medijske pozornosti, težko pa bodo zbrali 5000 podpisov volivcev. Ne bi pa bilo dobro, da bi se izbor predsednika države sprevrgel v resničnostni šov ali cirkus.

Ali SDS ob Pahorju sploh potrebuje svojega kandidata?

Analize res kažejo, da precejšen del volivcev SDS podpira Boruta Pahorja. Kar je morda tudi logično, če pomislimo, da so bili SDS-ovci včasih socialdemokrati, da so torej prišli z levega političnega pola. Vem, da imata Janša in Pahor pogoste stike.

Vas prizadene, ko vas nasprotniki obkladajo s »kuharico vampov«, »farško kuro« in »Kučanovo vohunko«?

V politiki sem tako dolgo, da sem takšnih napadov že vajena. Vsakič, ko sem zasedla katero od funkcij, so me skušali ponižati, razvrednotiti, umazati. In vsakič sem si rekla: delala bom pošteno in po svojih najboljših močeh, čas pa bo pokazal, ali sem funkcije vredna. Ko sem kandidirala za županjo Moravč, so govorili: samo cerkve bo gradila in molila. Pa ženska je, pa učiteljica, pa še priseljenka, kaj hujšega! Čas pa je pokazal, da sem župansko in tudi vse poznejše funkcije dobro in srčno opravljala.

Ampak ta raven politične kulture ...

.... je zelo nizka. To me ne preseneča. Ljudje smo nepopolni. Zato moj ideal ni človek, ampak Kristus. Še Kristusa, ki je učil samo pozitivne stvari, so na koncu ubili. Kot nepopoln človek ne morem pričakovati, da me bodo vsi samo hvalili.

Vas kaj skrbi, da bi vam sklicevanje na krščanstvo v predsedniški tekmi škodovalo?

S tem se ne obremenjujem. Nikoli nisem skrivala, da sem kristjanka in tudi zdaj tega ne nameravam storiti. Evangelij je moj kažipot, vera mi daje moč. Nisem pa naivna. Vem, da je v Sloveniji veliko nestrpnosti do cerkve. Zelo sem ponosna na pokojnega očeta. Ko so ga silili, naj se včlani v Zvezo komunistov, da bi lahko kandidiral na neko funkcijo, jim je odvrnil: »Sem to, kar sem. Če hočete, da delam za kraj, tako kot sem že doslej, glasujte zame, če pa ne, pa imam dovolj drugega dela.« Enako razmišljam sama. Nobena politična funkcija mi ne pomeni toliko, da bi zaradi nje zatajila lastno vest. Če državljani v meni prepoznajo osebo, ki na predsedniški funkciji lahko naredi kaj dobrega, se bom zelo potrudila. Če mislijo drugače, pa tudi ne bo konec sveta.

Vas moti, da je cerkveni vrh bolj naklonjen ateistu Janši in njegovi SDS kot pa NSi?

Tudi v cerkvenem vrhu je prišlo do sprememb. Nisem prepričana, da še vedno kolektivno podpirajo Janšo. So pa seveda posamezniki, ki ga branijo, ne glede na vse.

Ali uporabljate Twitter?

Ne. Tvitanje je lahko tudi zelo tvegano početje, če imaš prehitre prste. V 140 znakih je tudi težko zajeti misel tako, da je ne bi bilo mogoče narobe interpretirati. Sicer sem si že večkrat rekla, da se moram malce posodobiti, ampak ob vseh nalogah si za to še nisem vzela časa.

Pred tremi leti ste Janšo razglasili za manipulanta, destruktivnega politika, za človeka, ki ni prihodnost slovenske politične desnice. Vrnil vam je z očitkom, da ste v službi levice, pozneje pa še s tvitom, da NSi v ozadju vodi gejevski lobi.

Saj pravim, včasih so prsti hitrejši od glave.

Verjetno ne verjamete, da so Janševi tviti tipkarska napaka.

Tega seveda ne verjamem, se pa od zrelega človeka, odgovornega politika, ki je nekoč zasedal zelo pomembne funkcije v državi, pričakuje, da dobro premisli, preden z bombastičnimi ali obtožujočimi izjavami hiti v javnost. Med političnimi partnerji morajo biti fer odnosi. Tukaj pa žal niso.

Precej diplomatski odgovor. Koga se bojite – Janše ali tistih članov NSi, ki ne skrivajo naklonjenosti Janši?

Nikogar se ne bojim. Ne želim pa, da se vse vrti le okoli Janše. Gledam naprej. Vse, kar sem nameravala o njem povedati, sem povedala že pred tremi leti. Razlog za moj takrat zelo ostri odziv so bili predhodni Janševi napadi na NSi ob sprejemanju zakona o arhivih. Čas je pokazal, da arhivi danes niso nič bolj zaprti, ampak so še bolj odprti. Nekateri so v začetku res mislili, da podpiramo zapiranje arhivov, Udbo in levico, ker so naši domnevni prijatelji s to temo manipulirali in nam želeli škodovati. Šele ko so se sami prepričali, da je šlo za manipulacijo, so spregledali in danes v veliko manjši meri nasedajo tem ponavljajočim se trikom.

Je res, da od tega razkola z Janšo komunicirata le še prek medijev?

Osebnih stikov nimava. Sodelujemo pa s poslanci SDS pri temah, o katerih se strinjamo. V NSi vse odločitve sprejemamo demokratično in na podlagi argumentov, predlogov drugih strank ne napadamo kar tako, samo zato, ker niso naši. Način našega delovanja je tisto, po čemer se najbolj razlikujemo od SDS.

Janša si je našel novo ljubezen, madžarskega predsednika Viktorja Orbana. Orban je prišel celo na kongres SDS, tri madžarska podjetja pa so finančno podprla strankarski glasili Demokracija in Nova24 TV.

Prijateljstvo med Janšo in Orbanom me ne preseneča, saj sta si v načinu ravnanja podobna.

Predsednik države mora biti nekakšen moralni kompas v družbi. Če se dogajajo velike krivice ali nepravilnosti, mora nanje opozarjati.

Zakaj pa je NSi zavrnila sodelovanje pri ustanovitvi Nova24 TV?

Zato, ker imam z mediji SDS zelo slabe izkušnje. Naloga politične stranke je, da dela za dobrobit ljudi, ne pa da ima v lasti medije.

Celo slabše izkušnje kot z »rdečo« Mladino?

Od medijev pričakujem korektnost in profesionalnost. Od Mladine nisem niti pričakovala, da bo zelo prijazna do mene. Od nekoga na desnici pa bi pričakovala korektnost ali vsaj to, da ne širi laži. Napadi glasil SDS name so bili hujši od napadov kateregakoli drugega medija. Televiziji Nova24 že od začetka nisem zaupala in izkazalo se je, da je bil dvom upravičen. Ne moti me, če me medij upravičeno kritizira, ne prenašam pa laži, podtikanj in poviševanja tistih ljudi v politiki, ki si tega ne zaslužijo.

Geslo vaše stranke je Gradimo normalno Slovenijo. Kaj je za vas normalno?

Normalno je to, da vsi sistemi v državi učinkovito delujejo. Da sodišča v normalnem času sprejemajo odločitve. Da se spoštujejo zakoni in državne institucije. Da ljudje zaupajo v državo. Da imamo človeka vreden zdravstveni sistem. Da mladi vidijo v državi priložnosti. Takšni normalni državi sta na primer Nemčija in Avstrija.

Kaj pa je nenormalno?

Da so nekateri zvrtali petmilijardno bančno luknjo in za to nihče ne odgovarja. Da se mladi tukaj izobrazijo, pa ne dobijo zaposlitve in gredo za vedno v tujino. Da imamo državo dvojnih meril, ko je nekaterim dovoljeno prav vse. Ali pa to, da se sodni postopki vlečejo več let, nato pa zastarajo. Pa tudi to, da se uničujejo dokazi.

Kateri dokazi?

Saj veste, posnetki v zvezi z Zoranom Jankovićem. Imamo spektakularne aretacije in hišne preiskave, potem pa vse potihne in zastara. Ljudi upravičeno jezi, da ne pride do sodnega epiloga, kot jih tudi moti, da politika na vidnejše položaje v državnih podjetjih nastavlja ljudi, ki so v preteklosti že zavozili, se izkazali za koruptivne in nesposobne in s tem državi povzročili veliko škodo. Zaradi tega so ljudje izgubili zaupanje v državo.

Odbor za zaščito pravic Janeza Janše že tri leta pred sodišči prireja shode. Kako jih razumete?

Seveda ima vsak pravico izražati svoje mnenje ali podpreti nekega politika. Kritično pa to postane takrat, ko nosilci političnih funkcij vsevprek napadajo državne institucije. Ko jim odločba ustavnega sodišča paše, je ustavno sodišče ok, ko jim odločba ne paše, pa ustavno sodišče popljuvajo – v normalni državi tako ne gre! Ko sodišče odločitev sprejme, jo je treba spoštovati.

Zavzemate se za razbremenitev stroškov dela. Pa veste, da po podatkih Ajpesa stroški dela pri nas pomenijo samo 14,4 odstotka vseh odhodkov gospodarskih družb, v dejavnosti trgovine pa le sedem odstotkov?

V trgovini, sploh v velikih ve rigah, so delavci zagotovo premalo plačani. Ne odobravam, da podjetja z veliko dobička tega v enem delu ne delijo tudi z delavci. Po drugi strani pa se moramo zavedati, da naša podjetja tekmujejo v globalnem svetu in da je v Sloveniji razmerje med bruto in neto plačo manj ugodno kot denimo v Avstriji. Zato sposobni kadri bežijo tja, kjer jim od bruto plače ostane več. Prav zato smo predlagali uvedbo socialne kapice. Če je kdo boljši in je njegovo znanje pomembno za podjetje, je prav, da ima tudi toliko višjo plačo, ne pa da mu levji delež vzame država.

Bi kot predsednica države podprli delavce Revoza ali Gorenja, če bi zahtevali dvig plač?

Če se dogaja krivica, če delodajalci svojim zaposlenim ne plačujejo socialnih prispevkov, bi na to opozorila.

Ne sprašujem vas o prispevkih, ampak o dvigu plač.

Prav je, da delodajalci premislijo, kaj je pošteno do delavcev. Pošteno delo bo pošten delodajalec zagotovo plačal po svojih najboljših zmožnostih. Dejstvo je, da dobro plačan delavec podjetju prinese mnogo več kot pa nezadovoljen. Ne more pa predsednik države na lastnika podjetja pritiskati, naj dvigne plače.

Je SDS nacionalistična stranka?

Težko bi jo kar tako enoznačno ocenila, res pa je, da se z nekaterimi stališči pomika proti skrajni desnici.

Vas skrbi porast skrajne desnice v Evropi?

Populizem in agresija – to je nekaj najslabšega, kar se nam lahko zgodi. In to ne sme zmagovati. Ko skrajneži dobijo odločilno vlogo, gre država v pogubo.

Kako razumete spomenik, posvečen vsem žrtvam vojn? Ali tako, da naj kar pozabimo na zločine okupatorja in njegovih sodelavcev?

Vsakega človeka najprej dojemam kot človeka, ne kot levičarja ali desničarja. Obžalujem, da so se ljudje tistega časa znašli v tako težki situaciji, kot je vojna. Danes je seveda zelo lahko z udobnega naslanjača za nazaj ocenjevati njihove grehe, težje pa se je vživeti v grozote, ki so jih doživljali, pa naj je šlo za Slovence ali pa za Nemce. Med študijem nemščine sem veliko časa preživela pri sorodnikih v Nemčiji, kjer sem slišala tudi zelo žalostne zgodbe o tistih, ki so bili v nemški vojski.

Upam, da se vsaj strinjate, da so v vojni zmagali partizani.

Tega nihče ne zanika. Ob tem pa ne smemo pozabiti na vse zločine v imenu ideologije komunizma in revolucije, storjene v času vojne in po njej. Logike, da je zmagovalcem vojne dovoljeno vse, vsi ostali pa so izdajalci, ne sprejemam. Zgodba ni črno-bela. Če Slovenija hoče napredovati in postati ena najuspešnejših držav, ne sme graditi na delitvah in sovraštvu, ampak na spoštovanju in ljubezni. Preteklost prepustimo zgodovinarjem. Sem za resnico. Ne dopustimo, da politiki preteklost izrabljajo za načrtno podpihovanje čustev in razkola v narodu. V tem smislu razumem tudi spomenik na Kongresnem trgu. Vsi izhajamo iz istega temelja, iz človeških korenin, potem vsak raste kot pač raste, ob koncu življenja pa smo si vsi spet zelo podobni. Že večkrat sem rekla, da je žalostno, da smo Slovenci oprostili drugim narodom, ki so bili agresorji, ne moremo pa oprostiti drug drugemu.

Bi do sprave prišli prej, če bi se cerkev opravičila za organiziranje domobranstva?

Ni v tem problem. Zame je bolj problematična prisega okupatorju, ki ni bila potrebna, a ta tema je kompleksna, kot je bil čas, v katerem so se te stvari dogajale. Prevečkrat se pozablja, koliko zla je pravzaprav povzročil komunizem.

Vaša vzornica je nemška kanclerka Angela Merkel ...

... pa tudi Marija Terezija. Ampak moji svetovalci mi pravijo, da naj bom pri tem previdna.

Mogoče so vam to svetovali zato, ker novejše biografije kažejo, da je bila Marija Terezija hladnokrvna zagovornica politike moči, neusmiljena do svojih podložnikov.

Marija Terezija je znala predvsem prisluhniti potrebam ljudi. Ko je bila lakota, je ukazala posaditi krompir, da je nahranila ljudstvo. Poleg tega je uvedla šolstvo in ukinila smrtno kazen.

Je pa bila tudi proti vsaki obliki spolne svobode, sproščene morale se je lotila tako, da je vse prostitutke izgnala na oddaljena območja cesarstva.

Morate upoštevati, da je živela v popolnoma drugačnem času.

Verjetno bi bili tudi vi všeč Mariji Tereziji, sploh ker tako odločno nasprotujete splavu.

Čeprav sem proti splavu, nobene ženske, ki se za ta korak odloči, ne obsojam. Vem, da se jih veliko tako odloči, ker se znajdejo v brezizhodni situaciji.

Logike, da je zmagovalcem vojne dovoljeno vse, vsi preostali pa so izdajalci, ne sprejemam. Zgodba ni črno-bela.

Ali poznate kakšno žensko, ki se je odločila za splav?

Leto dni sem delala v ustanovi, kjer sem se srečala z veliko žalostnimi zgodbami. Dekleta so čez noč pobegnila in se vrnila noseča in vse so odpeljali na splav. Spomnim se dekleta, ki so jo tako rekoč prisilili v splav, ko je bila že v petem mesecu nosečnosti. To ji je pustilo hude travme. Pozneje, ko sem bila sama noseča, sem jo spet srečala. Povedala mi je, da ima resnega partnerja in da si želita otroka, a ne more zanositi. Dekleta so trpela zaradi posilstev očimov in očetov. Kakšne tragedije! Zame je življenje sveto od spočetja do naravne smrti. Zato sem tudi proti evtanaziji. Mlade je treba izobraziti, kako se izogniti neželeni nosečnosti, predvsem pa, kako odgovorno živeti svojo spolnost.

Kaj pa, kadar ima ženska zdravstvene težave, se vam vsaj v teh primerih splav zdi sprejemljiv?

Zagotovo splava ne bi prepovedala, ker bi se potem ženske morda spet zatekale k mazačem. Bi pa spodbujala dialog v družbi o tem, kako ženskam v primeru neželene nosečnosti pomagati in kakšne alternativne možnosti imajo na voljo. V Sloveniji je veliko parov, ki ne morejo imeti otrok in bi jih z veseljem posvojili. Meni se zdi to daleč najboljša rešitev.

Da bi ženske donosile neželene otroke iz altruizma do parov, ki otrok ne morejo imeti, se mi ne zdi prav realno.

Ne gre za to. Vsak spočeti otrok je človek, živo bitje, ki ima pravico do življenja. Vsi pa moramo sprejemati tudi posledice svojih ravnanj.

Rekli ste, da je v Sloveniji prostor za vse. Ali to pomeni, da je prostor tudi za istospolno usmerjene?

Do istospolno usmerjenih nimam nobenih predsodkov. Sprejemam in spoštujem vsakega poštenega človeka, ne glede na njegovo versko, rasno ali spolno pripadnost. Ob različnih priložnostih so me geji celo prosili, da bi se fotografirali z mano.

Če res mislite, da je prostor za vse, zakaj potem istospolno usmerjenim parom odrekate enak pravni status, kot ga imajo heteroseksualni pari, in trdite, da mora imeti družina z mamo in očetom privilegiran status?

Ne moremo izenačiti nečesa, kar ni enako. Zakonska zveza je že stoletja zveza med moškim in žensko. Prepričana sem tudi, da je za otroka najboljše, če ga vzgajata mama in oče. Seveda se zavedam, da veliko otrok živi z enim staršem, ampak tu govorim o idealu.

Prijateljstvo med Janšo in Orbanom me ne preseneča, saj sta si v načinu ravnanja podobna.

Mislite, da homoseksualne družine ne morejo biti enako srečne kot heteroseksualne?

Želim si čim več srečnih ljudi, ne glede na spolno usmerjenost. Imam svoje mnenje, a več o tem morda ob drugi priložnosti.

Ne, ne. Kar povejte.

Za določene potrebe se je homoseksualne pare poveličevalo, kot da so vsi srečni in idealni, izkušnje pa kažejo, da ni čisto tako.

Nesrečne pare in družine lahko najdemo na obeh straneh spektra.

Drži. Saj tudi sama poznam nekaj srečnih homoseksualnih parov. In vem, da jim ni lahko. Zato me nikoli ne boste slišali, da bi jih omalovaževala ali poniževala.

Skušate nas prepričati, da ste tolerantni. Ampak če bi bili res tolerantni, v parlament ne bi povabili Joannesa Bucherja iz ameriške katoliške organizacije Human Life International, ki je homoseksualce označil za »gigantski sesalnik«, ki po svetu pobira bolezni.

Bucherja nismo povabili zaradi njegovih izjav, ampak ker se njegova organizacija zavzema za neodtujljivost življenja, za omejevanje splava in ker spodbuja veselje do življenja.

Se boste umaknili z mesta predsednice NSi, če boste zmagali na predsedniških volitvah?

Seveda. Ti dve funkciji nista združljivi. Ne zdi pa se mi potrebno, da bi zamrznila članstvo v stranki.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.