MLADINA Trgovina

Trumpova šifra

Portret prvega golfista pri sedemdesetih

Trump neprestano počitnikuje. Trumpovim vvoolliivvcceemm  bbii  se moralo zmešati – obljubil jim je, da ne bo igral golfa, zdaj pa igra le še golf.

Trump neprestano počitnikuje. Trumpovim volivcem bi se moralo zmešati – obljubil jim je, da ne bo igral golfa, zdaj pa igra le še golf.
© Profimedia

Donald Trump je odšel na počitnice.

CNN je to prejšnji teden popraznoval z venčkom Trumpovih predvolilnih izjav, v katerih na shodih, med svojimi feni, ni puščal nobenega dvoma: »Ko bom v Beli hiši, ne bom igral golfa!« »Ko bom predsednik, ne bom imel časa za golf, ampak bom delal za vas. Rad delam.« »Ko bom predsednik, igrišč za golf sploh ne bom več videl.« »Ne bom predsednik, ki hodi na počitnice. Ne bom predsednik, ki si jemlje prosto.« In tako dalje. Nezadržno. V nedogled. Tako rekoč na vsakem predvolilnem shodu je bučno poudaril, da ko bo predsednik, ne bo počitnikoval, sploh pa ne bo igral golfa. Delal bo in delal in delal, dokler Amerike ne naredi spet velike. Od njegovih uspehov bodo ljudje omedlevali.

Toda s tem, ko je mantral, da ko bo predsednik, ne bo igral golfa, je hotel reči le, da ne bo kot Barack Obama, ki je menda nenehno počitnikoval in igral golf – namesto da bi delal. Leta 2013 je Trump tvitnil: »Predsednik Obama se odpravlja na 17-dnevne počitnice na ‘rodne’ Havaje!« Jasno: namesto da bi delal. Trump je Ameriko neprestano opozarjal in svaril, da Obama igra golf. »Obama spet igra golf!«

Ironično: zdaj je sam Trump, anti-Obama, odšel na natanko 17-dnevne počitnice.

A tu je razlika. Ko je na počitnice odšel Obama, je to tudi sporočil naciji – odhajam na počitnice! Trump tega ni storil. Le zakaj? Ni potrebe. In zakaj ne? Oh, iz preprostega razloga: ker to stalno počne! Ker neprestano počitnikuje in igra golf. Kot je izračunal Washington Post, je imel Obama v prvega pol leta mandata – od januarske inavguracije do avgusta (2009) – 15 prostih dni. Trump pa si je v prvega pol leta mandata – od januarske inavguracije do avgusta (2017) – vzel 53 prostih dni. Trump je prvi počitnikovalec. In prvi golfist.

Kar seveda pomeni, da se je svojim volivcem mastno zlagal. Samo pomislite: kaj gre ljudem običajno najbolj na živce pri politikih? Kaj običajno očitajo politikom? Točno: da ti nič ne delajo, da jih nikoli ni, da imajo stalno prosto, da neprestano počitnikujejo. Po tej logiki bi se moralo Trumpovim volivcem zdajle zmešati – obljubil jim je, da ne bo igral golfa, zdaj pa igra le še golf. Nadenj bi morali s krampi in vilami.

A se to ni zgodilo. In zakaj ne? Je Trump teflonski? So njegovi volivci slepi in gluhi? Ne. Trik je drugje: njegovih predvolilnih obljub, da bo – drugače od Obame – delal zanje in da ne bo hodil na počitnice ter igral golfa, niso jemali dobesedno, temveč alegorično. So njegovi volivci pesniške duše?

Ne, pač pa rasisti.

Ko je Trump rekel, da ko bo predsednik, ne bo počitnikoval in igral golfa, ni hotel reči, da ko bo predsednik, ne bo počitnikoval in igral golfa. Sploh ne. Reči je hotel nekaj povsem drugega. Tole: Obama je lenuh! Nič ne dela! Nič se mu ne ljubi! Zabušava! In mi to plačujemo! Ne pozabite, da rasisti tako vidijo črnce – kot lenobe in zabušante, ki se jim nič ne ljubi, ki nič ne delajo in ki živijo na račun belcev. Trump tega ni smel reči, ampak je moral uporabljati ezopski, kodirani jezik, ki pa ga rasisti zelo dobro razumejo. Ko je Trump rekel, da Obama spet počitnikuje in da spet igra golf, so rasisti vedeli, kaj hoče reči. Še več: vedeli so, da je njihov, da je z njimi, da so torej eno.

Golf – golfi šča, golf klubi – je način, kako Trump komunicira s svojo rasistično volilno bazo.

Rasist pa zlepa ne zapusti rasista. Ali bolje rečeno: ljudje, ki se sporazumevajo v skrivnih, šifriranih jezikih, se zlepa ne razidejo. Oklepajo se drug drugega, skrivnega, šifriranega jezika in občutka privilegiranosti, ki jim ga daje ta skrivni, šifrirani jezik. Brez skrbi, rasisti bodo Trumpu odpustili golf. Zlahka. Golf je Trumpova šifra. Ja, šifra, na katero se lahko rasisti vedno zanesejo.

Na Trumpovem grobu

Zato Trumpu tudi zlahka odpustijo vse, kar je povezano z golfom, a bi bilo v »normalnih« okoliščinah neodpustljivo. Recimo: pozlačeno palico za golf, ki mu jo je podaril japonski premier Abe (vredno 3755 dolarjev), je mirno zbasal v svojo torbo. Dalje: laže, da je zmagal na osemnajstih klubskih prvenstvih (kje in kdaj, nihče ne ve), na golfiščih sam šofira voziček (kar ni v skladu z golfističnim bontonom), pri partijah golfa za partnerja vedno izbere najboljšega golfista na terenu, vselej po malem slepari (tudi s številom udarcev, hendikepom ipd.), za svoja golfišča je s tožbami izsilil nižje obdavčitve (ob neko golfišče je naselil nekaj koz, tako da plačuje smešno nizke davke, saj gre za »kmetijsko rabo« zemlje), njegova golfišča so pretežno okoljsko sporna, predstavnike ameriške golfistične zveze pa podkupuje z brezplačnimi članarinami. In končno: svoja golfišča že ves čas razglaša za »amazing«, a na nobenem ni bilo kakega resnega turnirja – dokler ni postal ameriški predsednik. Zdaj se je to spremenilo. Na Trumpovem golfišču v mestecu Bedminister (New Jersey) nedaleč od New Yorka je nedavno potekal veliki ženski turnir, alias U. S. Women’s Open. To se je zdelo predsedniku Trumpu tako pomembno, da je temu megadogodku namenil kar osem tvitov, »več kot od prevzema Bele hiše ameriški zasvojenosti z opioidi, svetovni begunski krizi in podnebnim spremembam skupaj,« pravi revija Sports Illustrated.

Trump, ki ga sicer v najuglednejše golf klube, kot so Seminole, Pine Valley in Shinnecock Hills, že tradicionalno ne spustijo, je zelo fiksiran na svoje golf klube. Brez njih ne more. Še več: ko pride do golfišč in golf klubov, celo neha verjeti, da so podnebne spremembe le potegavščina. Oblasti v irskem okrožju Clare, kjer ima golfišče (Trump International Golf Links & Hotel Ireland), je pozval, naj ob obali zgradijo masivni večkilometrski morski zid, saj »v 21. stoletju pričakujejo dvig morske gladine in pogoste viharje, ki bodo povečali erozijo«. Ha.

Golf klubi so zanj nuja: po eni strani so znak, da je res bogat in da je res uspel, po drugi strani pa bi brez njih težje komuniciral s svojo rasistično volilno bazo. A ne spreglejte tretje strani, ki jo nemara še najbolje intonira prav njegov golf klub v Bedministru, kjer pogosto počitnikuje, s čimer ga – na državne stroške! – dobro oglašuje, trži, brenda in plemeniti. Trumpi ta golf klub, zraven katerega hoče biti Trump pokopan (s pogledom na prvo luknjo tega »amazing« golfišča), tržijo tudi kot kraj, kjer se lahko sanjsko poročite, v propagandni brošuri pa je pisalo: »Če bo predsednik Trump na vaš veliki dan v klubu, se bo verjetno ustavil in srečnemu paru čestital. Z vami se bo morda tudi fotografiral, toda goste prosimo, da so spoštljivi do njegovega časa in njegove zasebnosti.« Trumpov golf klub je Trumpa tržil kot poročno darilo. Vau!

Propagandno brošuro so sicer korigirali, toda vabilo je na dlani: če se poročite v Trumpovem klubu, lahko mimo pride Trump in z vami se bo poveselil in fotografiral! Kar je huda dodana vrednost! Neprecenljivo! Da Trump predsedniško funkcijo dobro unovčuje, je bilo jasno, ko so se začele na družabnih omrežjih pojavljati ganjene neveste – v družbi z nasmejanim Trumpom.

Trumpland je boljši od Disneylanda – v Disneylandu se lahko fotografiraš le z Mikijem Miško.

Neveste v belem – bele neveste! Golf – golfišča, golf klubi ipd. – je način, kako Trump komunicira s svojo rasistično volilno bazo. Ko Trump govori o golfu, njegovi volivci vedo, da govori o tem, kako bo belsko Ameriko – belsko nacijo, čisto nacijo, izjemno nacijo, specialno nacijo – naredil spet veliko.

V »normalnih« okoliščinah bi vse te reči veljale za navzkrižje interesov, korupcijo (kaj drugega pa je to, da predsednik petino mandata preživi v svojih golf klubih?), toda obstajajo tudi reči, ki so povezane s Trumpovim golfom in bi v »normalnih« okoliščinah veljale za kriminal ter razlog za ustavno obtožbo in odpoklic: nedavno so Trumpi odprli novo golfišče na Škotskem (King Robert the Bruce) in v Dubaju (Trump International Golf Club Dubai), v Dubaju bodo kmalu odprli še eno (Trump World Golf Club Dubai), v Indoneziji – v Džakarti in na Baliju – pa še dve.

Rasisti Trumpu tega ne bodo očitali, pa čeravno ti »Trumpovi« golf klubi niti ne bodo zares Trumpovi. Vanje so, kot pravi Sports Illustrated, investirali drugi mogotci, recimo indonezijski tajkun Hary Tanoesoedibjo, ki ga je Trump en passant celo pozval, naj – logično! – kandidira za indonezijskega predsednika. Trump je tem golf klubom dal le svoje ime, svojo blagovno znamko, svoj brend, ki je zdaj, ko je predsednik, vreden več kot kadarkoli. Zato skuša z njim profitirati – z njim pa skušajo profitirati tudi drugi mogotci.

Ko svoje podjetje oznamčijo s Trumpom, bajno profitirajo. Tudi banke rade kreditirajo takšna podjetja – le kdo ne bi hotel kreditirati podjetja ameriškega predsednika? In ko Trump oznamči podjetja (npr. golfišča), v katera ni investiral niti centa, prav tako bajno profitira. Vsi profitirajo.

Ni kaj, časi so se spremenili. Kolonialni, imperialistični kapitalizem je nekoč, v 19. in 20. stoletju, potrošil precej več denarja, da je površine v kolonijah polepil s svojimi blagovnimi znamkami.

Neoliberalni golf

Neoliberalizmu, ideologiji ekstremnega kapitalizma in ekstremnih kapitalistov (fundamentalizma, ki nas bolj ogroža kot islamistični fundamentalizem), so se s Trumpovo izvolitvijo izpolnile sanje. Prej so se morali neoliberalni magnati ukvarjati in mučiti s posredniki – ja, s politiki. Pri njih so morali lobirati, jih podkupovati – zdaj pa posrednik odpade, pravi Naomi Klein: finančne elite lahko počnejo, kar hočejo.

Vsa Trumpova izvršna povelja, vsi njegovi škandali, vse njegove laži so deli »šokterapije«, s katero skuša javnost zmesti, da bi prikril pravo početje: končno vzpostavitev neoliberalne države.

Kleinova nas v knjigi Ne ni več dovolj (No Is Not Enough, 2017) opozarja, da so vsa Trumpova izvršna povelja, vsi njegovi škandali, vse njegove laži, vse njegove kaotične odločitve, vse njegove blaznosti, vsi njegovi iracionalizmi, vse njegove čistke (v duhu replike »You’re fired« iz resničnostnega šova Vajenec), vse njegove granate (Mehičani so kriminalci, posiljevalci itd.) in vsi njegovi tviti le deli »politike šoka«, le deli njegove »šokterapije«, s katero skuša javnost – ameriško in svetovno – čim bolj zmesti in dezorientirati, da bi lažje prikril svoje pravo početje: končno vzpostavitev neoliberalne države, korporativni puč, ali kot je rekel Steve Bannon, njegov oproda, »dekonstrukcijo administrativne države«. Ker so ljudje zbegani in dezorientirani, Trump lažje izpeljuje vse velike, radikalne, brutalne »božanske« neoliberalne projekte: privatizacijo tistih državnih sfer, ki jih je še mogoče privatizirati, minimizacijo javne sfere in javnih interesov, demontažo socialne države, davčno razbremenitev finančnih elit in deregulacijo (odpravili naj bi 75 odstotkov regulacij, zaščit, zakonov, ki blokirajo še hujše bogatenje elit). Namen države je, da optimizira privatne interese in privatne dobičke. To je vse.

Zato Trump podnebne spremembe razglaša za potegavščino: priznanje, da so dejstvo, bi pomenilo konec neoliberalnega projekta, pravi Kleinova – regulacije bi bilo treba okrepiti, davke zvišati, fosilna goriva odpraviti. In ker bi to ideologijo, na kateri temeljijo neoliberalne politike, zrušilo, se je treba delati, da podnebne spremembe ne obstajajo.

Elite se bodo lahko dokončno odcepile od preostalega sveta – razlog več, da podnebnih sprememb ne čutijo. Mentalno, psihološko so že ločene od sveta.

Z »doktrino šoka«, s katero je prej Amerika – ob pomoči Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada in drugih stebrov neoliberalne politike – šokirala tretji svet (in ga spreminjala v dickensovsko distopijo), zdaj Trump, obdan z magnatskimi ministri (težkimi skoraj 15 milijard dolarjev), šokira samo Ameriko.

Ne, ni bil nepredvidljiv, ampak povsem predvidljiv. Še več: Trump je le »klišejski rezultat dobro znanih idej in trendov, ki bi jih morali že zdavnaj ustaviti«. O, še več: »Če hoče človeštvo kolektivno preživeti, jih mora ustaviti.«

Ne, Trump po izvolitvi ni magično mutiral v Bernieja Sandersa, kot so pričakovali nekateri, temveč je mutiral vase – v neoliberalnega barbara, ki se dobro zaveda profitne stopnje sovraštva, panike, kaosa in šokterapije.

In ne, magnati ne potrebujejo več posrednikov (politikov), ki bi državo speljevali na njihov mlin, temveč so državo kar sami prevzeli. Razredno vojno, ki je trajala zadnjih 30 let, so dobili bogataši. Kar je tragedija tudi za nas, male Slovence, kajti prva neoliberalna mantra se glasi: isti set pravil velja povsod! Druga pa: alternative ni!

Vprašanje je le: kako to, da volivci ne spregledajo Trumpa? Kako to, da ga tolerirajo? Kako to, da ga ne zapustijo? Trik je v brendu, pravi Kleinova, ki je pred leti, še pred Doktrino šoka (2007), zablestela s knjigo No Logo (1999), v kateri je lepo pojasnila, kako je kapitalizem povsem spremenila pojavitev brendov oziroma superbrendov: teoretiki menedžmenta so sredi osemdesetih let, v času neoliberalne (kontra)revolucije, oznanili, da se korporacijam bolj kot produkti izplačajo brendi. In res, izbruhnil je nov poslovni model: Nike, Apple, Tommy Hilfiger, Starbucks itd. so ustvarili »transcendentno idejo« (brend), v katero so zavili svoja podjetja. Brend – »transcendentna ideja« – jih je »povezal s potrošniki, ki imajo enake vrednote kot podjetje,« kar pomeni, da trik ni bil več v produktu, objektu, temveč v »želji ljudi, da bi pripadali plemenu,« da bi bili torej del nečesa, kar je večje in silnejše od njih. Ljudje, vse bolj osamljeni, atomizirani in ponižani, niso več kupovali produktov, temveč idejo, mitologijo, vizijo prihodnosti, mistično-utopični »tretji kraj« (niti dom niti delovno mesto). Neoliberalne politike, ki so razdejale skupnost (dom in delovno mesto), so ustvarile njen nadomestek – brende.

Ergo: pravi produkt korporacij je postal brend, ki pa ga je bilo mogoče projicirati na vse produkte in storitve. Toda produciranje teh produktov je bilo za korporacije nekaj stranskega, poleg tega jim je globalizacija – z deregulacijo financ, liberalizacijo trgov, demontažo delovnopravne zakonodaje in marginalizacijo sindikatov vred – tudi omogočila selitev produkcije v znojilnice tretjega sveta, kjer je bila delovna sila ekstremno poceni. Nikove in Adidasove snikerje so v istih znojilnicah običajno izdelovali isti delavci – razlika je bila v brendu, dizajnu, marketingu. »Vseeno je bilo, kdo opravlja fizično delo, saj prava vrednost ni bila več v produkciji, temveč v dizajnu, inovacijah in marketingu.« Korporacije niso imele več delavcev. Niso jih več potrebovale – imele so brende, magnete lažne pripadnosti, krike ponižanja, trpljenja, strašne ekonomske neenakosti in sistema, ki ustvarja prgišče velikih, bogatih zmagovalcev in nepregledno množico poražencev.

Kraljestvo za brend

Trump, ki je med predvolilno kampanjo rohnel proti globalizaciji in selitvi ameriških tovarn in delovnih mest v tujino, je na začetku devetdesetih let – po bankrotu svojih igralnic v Atlantic Cityju – storil natanko to: ni več gradil – njegov pravi produkt je postal njegov brend, ki ga je projiciral na vsemogoče produkte (vodko, vzmetnice, vodo, sendviče, zrezke, kravate ipd.), storitve (univerze, letalski prevoz itd.), stavbe, letoviške komplekse in golfišča. Z licenciranjem svojega imena – svojega brenda – je služil bolje kot kadarkoli, navsezadnje, »ljudem je prodajal priložnost, da so lahko 24 ur na dan in 7 dni na teden živeli v njegovem brendu«.

Potem je naredil še zadnji korak: svoj brend je združil z ultimativnim brendom – Belo hišo. Bela hiša je le »podaljšek Trumpovega brenda«, brend, ki brendira Trumpov brend (in mu zvišuje vrednost), mi vsi pa živimo »v Trumpovem oznamčenem svetu, in to če hočemo ali ne. Vsi smo postali statisti v njegovem profitnem resničnostnem šovu, ki se je tako raztegnil, da je požrl tudi najmogočnejšo vlado na svetu.«

Nič čudnega, da je Melania Trump časopis Daily Mail, ki je namigoval, da se je v preteklosti preživljala kot escort, tožila za 150 milijonov dolarjev. Zakaj za toliko denarja? Iz preprostega razloga, je pisalo v tožbi: ker bi to, kar je zapisal Daily Mail, škodovalo brendu, ki ga bo – v prihodnosti! – ustvarila, saj bo »več let ena izmed najbolj fotografiranih žensk na svetu«. Kot pravi Kleinova: Melania je pobrala denar, ne da bi kak resen brend sploh ustvarila.

Kot pravi Naomi Klein: Melania je pobrala denar, ne da bi kak resen brend sploh ustvarila.

Trump, produkt eskaliranja neoliberalnih politik, resničnostne televizije in davoškega mantranja, da lahko magnati rešijo svet (Bill Gates bo rešil Afriko! Richard Branson bo rešil podnebje!), bi res lahko, kot je rekel, sredi Pete avenije ustrelil človeka, ne da bi zaradi tega izgubil enega samega volivca. So kupci zapustili Nike, ko se je izkazalo, da njegove snikerje in mikice izdelujejo otroci v znojilnicah tretjega sveta? Nehajte. Prav tako volivci ne bodo zapustili Trumpa, ker laže, ker ne dela, ampak igra golf, in ker se s predsedniško funkcijo mastno okorišča.

Ne pozabite: Trumpov brend temelji na tem, da je ekstremno bogat, da je zmagovalec, da je »ultimativni šef«, da lahko reče in počne, kar hoče. In volitev ni dobil zato, pravi Kleinova, ker je igral po političnih pravilih, temveč zato, ker je igral po pravilih brendiranja. »Po teh pravilih ti ni treba biti objektivno dober in dostojen: zvest moraš biti le svojemu brendu.« Če si usklajen s svojim brendom, če ga torej utelesiš, potem ti nič ne pride do živega.

Trump laže – resnicoljuben je le do svojega brenda. Trump je voljan vsakogar žrtvovati – zvest je le svojemu brendu. Trump je nediscipliniran – discipliniran je le pri svojem brendu. Trump je nekonsistenten – konsistenten je le njegov brend.

Zato ne preseneča, da je za šefa kabineta imenoval generala Johna Kellyja, nekdanjega vrhovnega poveljnika marincev – brend je treba zaščititi z vsemi sredstvi. Tudi z orožjem. In vojsko. Finančne elite in sam kabinet, v katerem so pretežno magnati, nimajo nič proti, saj vedo, da bo s tem zaščitil tudi neoliberalni golf.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.