MLADINA Trgovina

Katja Perat

11. 8. 2017  |  Mladina 32  |  Kultura  |  TV

Dragi Dick – kaj pa, če bi ti vse začele pisati?

I love Dick kot prilika o ženskem poželenju ali kako je Jill Soloway za televizijske zaslone predelala kultno feministično klasiko Chris Kraus

Naslovni junak Dick (Kevin Bacon), čigar ime v angleškem jjeezziikkuu  oozznnaaččuujjee  tudi moški spolni organ, ter zakonca Chris (Kathryn Hahn) in Sylver (Griffi  n Dunne)

Naslovni junak Dick (Kevin Bacon), čigar ime v angleškem jjeezziikkuu oozznnaaččuujjee tudi moški spolni organ, ter zakonca Chris (Kathryn Hahn) in Sylver (Griffi n Dunne)

Ko je Chris Kraus leta 1997 izdala roman I love Dick, se ji je zgodilo, kar se avtoricam, ki pišejo na tankem robu med avtobiografsko in povsem izmišljeno fikcijo, pogosto dogaja – povedali so ji, da je preveč radikalna in preveč banalna hkrati, da trači niso snov za visoko literaturo in da je v javnem razpredanju o svoji intimi nekaj neoprijemljivo neokusnega.

Ko je letos luč sveta ugledala precej svojeglava priredba v obliki serije Jill Soloway, se ji je zgodilo nekaj podobnega. V recenziji, ki jo je za The New Yorker napisala Alexandra Schwartz, smo tako na primer lahko brali, da je poglavitna pomanjkljivost serije to, da televizijsko Chris preredko, če sploh kdaj, zasačimo pri tem, da bi bila pametna; da bi razkrila analitične zmožnosti, da bi pred nami razprostrla svoje polno zavedanje o tem, da so vprašanja spola vedno vsaj malo prepletana z vprašanji družbenega razreda in rase, da bi nam dokazala, da prostega časa ne posveča samo erotični fantaziji in da zna videti vsaj centimeter dlje od lastnega nosu. Kadar gledamo, poslušamo ali beremo žensko, ki nam pripoveduje o sebi kot o glavnem predmetu svoje raziskave, jo bomo, kot moškega nikdar ne bi, še vedno vse preveč radi in vse preveč zlahka poklicali na zagovor, celo kadar ji načelno pritrjujemo. Kar pomeni, da sta imeli tako Chris Kraus kot Jill Soloway prav, ko sta nam poskušali dopovedati, da je na svetu malokaj tako revolucionarnega kot je pustiti ženski svobodo, da je nepopolna.

Chris, protagonistka, ki si jo delita tako serija kot knjiga, je namreč v prvi vrsti inkarnacija ženske, kakršna je, kadar ji ni treba pred nikomer nastopati – je takšna, kot je, kadar je nihče ne gleda, kar pomeni, da je vztrajno bedasta, samoljubna, vulgarna, nerodna in okrutna, ne da bi bila v čemerkoli slabša od človeka na splošno.

Chris, protagonistka, ki si jo delita tako serija kot knjiga, je namreč v prvi vrsti inkarnacija ženske, kakršna je, kadar ji ni treba pred nikomer nastopati, kadar ji ni treba zavzeti nikakršne drže, kogarkoli prepričevati, kogarkoli oponašati – je takšna, kot je, kadar je nihče ne gleda, kar pomeni, da je vztrajno bedasta, samoljubna, vulgarna, nerodna in okrutna, ne da bi bila v čemerkoli slabša od človeka na splošno. Je ženska, ki samo sebe misli, kot so se vajeni misliti moški, in nam s tem, da nam svoje misli ponuja v vpogled, omogoča, da jo pri tem opazujemo. Spoznavamo jo, ko piše, in ko piše, piše Dicku – v romanu sodelavcu svojega moža, v seriji pa njegovemu nadrejenemu, moškemu, ki ga je njena volja prisilila v položaj, za katerega moški niso trenirali – iz njega je naredila svojo muzo.

»Da ti pišem,« pišeta protagonistka in romanopiska Chris, »se zdi kot sveta stvar, ker je na svetu premalo neobvladljivih žensk, ki bi bile zabeležene. Svojo tišino in zatiranje sem združila s tišino in zatiranjem vsega ženskega spola. Mislim, da je samo dejstvo ženske, ki govori, obstaja, nesmiselna, nerazložljiva, zmešana, samouničujoča, bolj kot karkoli drugega pa na očeh javnosti, najbolj revolucionarna stvar na svetu.«

In ta revolucionarnost je tista, ki jo je Jill Soloway v seriji ohranila ne glede na morebitne pomisleke prej omenjene recenzentke The New Yorkerja Alexandre Schwartz.

Chris, kakršno srečamo v seriji utelešeno v Kathryn Hahn, je poročena ženska v zori svojih štiridesetih in filmska ustvarjalka, ki ji nikdar ni zares uspelo, pri čemer še vedno ne ona in ne gledalec ne moreta biti povsem prepričana, ali je njenemu relativnemu neuspehu botrovalo dejstvo, da je ženska, ki se poskuša prebiti v moškem poklicu, ali to, da je oseba brez posebnega talenta. Njen zakon s Sylverom (Griffin Dunne), ki mu pravzaprav ne manjka nič konkretnega, preživlja daljše sušno obdobje, za katero je težko uganiti, ali je nekaj, kar bi bilo treba prestati stisnjenih zob, dokler ne mine, ali nekaj, kar napeljuje na nujnost konca razmerja, ki se je izpelo.

V tem stanju zakonca pripotujeta v Marfo – v teksaško zakotje, kjer po zaslugi precenjenega in preplačanega kiparja Dicka zaživi pestro rezidenčno okolje, kamor prihajajo umetniki iz vse Amerike.

Če bi Jill Soloway z nadaljevanko I love Dick vsaj enega moškega prisilila, da se kakšen kilometer sprehodi v ženskih čevljih, bi se že dalo reči, da je naredila veliko.

Dick je zoprn. Ohol, prenapet, nespoštljiv, vase zaverovan, samoljuben moški genij z obrazom in telesom postaranega seks simbola v podobi Kevina Bacona, ki mu je življenje dalo vse preveč potrditve in ga s tem utrdilo v prepričanju, da je res tako genialen, kot se zdi sam sebi in vendar – ne glede na to, kakšen je (ali pa morda prav zaradi tega), njegova prisotnost na Chris vpliva kot duševno odvajalo. V pismih, ki mu jih začne pisati, in v svojem erotičnem življenju (celo tistem, ki se zdaj ponovno rojeva znotraj njenega zakona), nenadoma postane oseba, umetnica in ženska, ki ima nad svojim notranjim življenjem, pa naj bo to še tako neuravnovešeno, nekakšen pregled. Ženska, ki je svobodna v tem, da lahko ljubi, kadar ne bi bilo treba, ki se lahko sramoti, kadar se pač mora, ženska, ki lahko stopa v življenje, razpolaga z njim in iz njega dela umetnost, ženska, ki razume, da ne smisel niti sreča ne tičita v pehanju za popolnostjo.

Kjer Jill Soloway v besedni artikulaciji ni dovolj sledila ideji Chris Kraus, je primanjkljaj nadoknadila z drugimi sredstvi: njena televizijska različica I love Dick se tako na meji humorja (in vešče nikdar čeznjo) poigrava z vse preredko videnim žanrom objektivacije moškega telesa, kar je še posebej prikupno glede na očitno postaranost Kevina Bacona kot predmeta poželenja, čigar oboževano telo v zatonu je kot likovni element imenitna metafora za to, koliko ženska, ki nekoga ljubi, sama doda k njegovi materialni osnovi. Brati je bilo, da je bil Bacon izziva sicer vesel, pa vendar ni pozabil pripomniti, da si je ves čas želel, da bi gledalci zmogli v njem videti še kaj več od objekta.

Če bi nam Jill Soloway (katere režiserske in scenaristične sodelavke pri projektu so bile sicer same ženske) z nadaljevanko I love Dick dala samo to, da je vsaj enega moškega prisilila, da se kakšen kilometer sprehodi v ženskih čevljih, bi se že dalo reči, da je naredila veliko.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.