MLADINA Trgovina

Goran Kompoš

11. 8. 2017  |  Mladina 32  |  Kultura

Bojevnica iz diaspore

Farai, vzpenjajoča se glasnica londonske (črnske) ulične kulture

Farai na prvi posluh spomni na kultni zasedbi Joy Division in New Order, a je hkrati sodobna. Se pa v njeni glasbi skriva še mnogo več.

Farai na prvi posluh spomni na kultni zasedbi Joy Division in New Order, a je hkrati sodobna. Se pa v njeni glasbi skriva še mnogo več.
© Georg Gatsas

Londonska pesnica in glasbenica zimbabvejskih korenin Farai Bukowski-Bouquet je s svojo prvo, letos izdano malo ploščo Kisswell (2017) prepričala glasbene poznavalce. Pri Pitchforku, verjetno najbolj obiskanem, referenčnem spletnem glasbenem portalu so denimo zapisali, da »njen zvok obljublja nov premislek post-punk in new wave glasbe«. Ta zvok, ki ji ga je pomagal ukrojiti producent Basil Anthony Harewood alias TØNE, na prvi posluh resnično spomni na temačno, uporniško senzibilnost kultnih zasedb Joy Division in New Order, a hkrati skozi elektronski zvok dobi sodobno podobo. Se pa v njem skriva še mnogo več.

Glasbenika pravita, da sta se ustvarjanja lotila brez velikega (žanrskega) premisleka. Menda se je TØNE z glasbo preprosto intuitivno odzval na Faraijino vokalno interpretacijo in vsebino njenih osebnoizpovednih verzov z močnim družbenim in političnim nabojem. Gre za ploščo o londonskih bitkah marginaliziranih ljudi (in skupnosti), za iskren vpogled v londonsko ulično življenje, ki ga je Farai kot skvoterka nekaj časa sama živela. Zato se zdi skoraj logično, da je TØNE navdih našel prav v bendih, ki so glasbo uporabili kot orodje za izražanje (mladostniške) upornosti in frustracij. Ni naključje, da je dvojec s svojo glasbo in sporočilom prepričal tudi šefe v zadnjih letih ključne londonske radijske postaje NTS, cenjene tako zaradi odkrivanja in postavljanja novih glasbenih smernic kot zaradi odpiranja družbenih tem, vezanih predvsem na mladinsko urbano kulturo. NTS je dvojcu financiral snemanje doslej njegovega najodmevnejšega videospota za komad Lion Warrior, ki ga je režiral nigerijski filmar in aktivist Akinola Davis Jr.

Slednji s svojim delom rad odpira vprašanja o spolni enakosti, redefiniciji moškosti in pomenu Afrike skozi prizmo (britanske) diaspore, zato je bil za Farai tako rekoč idealna izbira. Za motiv spota, v katerem Farai mantrično ponavlja »I’m a warrior«, »bojevnica sem«, je Davis izbral podjetnost črnske tržnice, ki tukaj postane nekakšna kritika na račun tistih (medijev), ki odločajo o tem, kakšno podobo afriška skupnost dobi v očeh javnosti. Pripadnike črnske skupnosti je poskušal identificirati kot subjekte in hkrati ustvarjalce umetnosti, to pa je tematika, ki močno zanima tudi Farai. Kot aktivistka je dejavna v kolektivu NON, ki združuje črnske ustvarjalce iz afriških držav ter britanskih in ameriških afriških diaspor. Ker gre za kulturo z bogato tradicijo, ki pa ji zahodnjaški mediji ne namenjajo veliko pozornosti, je kolektiv vzpostavil svoje, neodvisne distribucijske kanale, prek katerih h kreativnosti spodbuja na rob potisnjeno črnsko mladino.

Osrednji medij kolektiva je glasba. Promovirajo jo prek svoje založbe, pri kateri je izšel tudi prvenec Farai. Kljub podobnostim oziroma vsaj v osnovi enakim izhodiščem s producenti iz lizbonskih predmestij, zbranih okoli založbe Principe, ali s predstavniki durbanskega gqoma, ki afriške glasbene tradicije križajo z zahodnjaško plesno glasbo, NON bolj kot skupne estetske smernice zanima družbeni aktivizem. V tem pogledu gre za skupnost ustvarjalcev, ki sledi aktivistični logiki najmilitantnejšega detroitskega techno kolektiva Underground Resistance. Ta je v začetku devetdesetih iskal vzporednice med – zaradi Reaganove politike – gospodarsko opustošenim ameriškim mestom Detroit in tamkajšnjo plesno glasbo ter mladež iz getov spodbujal k temu, da si ustvari dostojnejše življenje.

Farai s svojo glasbo in poezijo resda govori o sodobni londonski ulični realnosti in tamkajšnji črnski skupnosti, je pa s svojo osnovno namero nedvomno zelo blizu filozofije Underground Resistance. Njena glasba skozi motiva odpornosti in drznosti slika portret sodobne črnske identitete, ki v mainstreamovskih (belskih) medijih pogosto dobi precej postransko in izkrivljeno podobo.

Bržkone se bo s temi vprašanji ukvarjala tudi na albumskem prvencu, napovedanim za letošnjo jesen, s katerega pa bomo kakšno novo skladbo gotovo slišali tudi na njenem koncertu v ljubljanskem Pritličju ta četrtek.

Koncert: Farai

Kje: Pritličje, Ljubljana
Kdaj: 17. avgusta 2017

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.