MLADINA Trgovina

Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

18. 8. 2017  |  Mladina 33  |  Družba  |  Intervju

Dr. Kozma Ahačič, jezikoslovec in literarni zgodovinar

»Velikokrat slišimo tarnanje, da se izgublja dvojina. Že Primož Trubar ni znal uporabljati dvojine! Skratka, jezikovna prognoza nikoli ni tako apokaliptična, kot se zdi na prvi pogled.«

Predstavljajte si, da odraščate v času, ko učenje slovnice pri pouku slovenščine ne pomeni agonije. Da odraščate v času, ko imate namesto suhoparnega učbenika, ob katerem se vam z vso silo zapirajo težke veke, pred sabo prijazno knjigo, ki tudi različna priredja, podredja in stavčne člene predstavi kot poglavje slovnice, ki smo mu zlahka kos. Tudi če se vse skupaj morda sliši kot utopija, je resničnost na strani učencev. Vse zasluge za to gredo Kozmi Ahačiču – leksikografu, profesorju, literarnemu zgodovinarju, poznavalcu zgodovine slovenskega jezika, raziskovalcu in namestniku predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ki je učno gradivo osnovnošolcev in dijakov obogatil s knjigama Kratkoslovnica in Slovnica na kvadrat.

Knjigi so lepo sprejeli tako strokovnjaki kot laiki: kritiki, pedagogi, učenci in očitno tudi mnogi drugi bralci, saj je bilo prodanih že več tisoč izvodov. Avtor kljub izjemnemu odzivu in dvakratnemu nazivu »ime meseca« na Valu 202 ostaja skromen, izjemno pozoren sogovornik, ki ekspertno poznavanje jezika tudi nepoznavalcem predstavi na izredno razumljiv način, kar je suvereno dokazoval tudi v najinem pogovoru. Ahačič sicer deluje tudi kot pobudnik, idejni vodja in urednik spletnega portala Fran, ki v pregledni obliki združuje vse slovarje Inštituta in je v malo manj kot treh letih delovanja presegel 18 milijonov obiskov.

O jeziku, slovarjih, Franu, o slovnici, svojem delu ter tudi emodžijih in sebkih je za Mladino spregovoril na igrišču za mini golf v ljubljanskem parku Tivoli. Če velja, da se poslovneži in politiki na golfu pogovarjajo o izredno pomembnih rečeh, pa to ne pomeni, da so bile stvari, o katerih govori Ahačič, zaradi najinega srečanja na mini golfu kakorkoli manj pomembne.

So tehnološke inovacije v pisanju, kot je denimo samodejno popravljanje slovničnih napak, ali spletna orodja, kakršno je Fran, koristne za naše znanje slovnice ali pa gre morda v mnogih primerih za potuho, ki vodi v nazadovanje našega jezikovnega znanja?

Mislim, da lahko vsa ta orodja našemu jeziku zgolj koristijo. Vendar zgolj, če so dobro narejena in če jih sproti posodabljamo. Še posebej pri črkovalnikih bomo morali skrbeti, da bodo sledili času in spremembam v jezikovni rabi. Ko je črkovalnik narejen, se delo z njim ne konča. Je pa res, da črkovalniki, pregledovalniki in podobne aplikacije pri povprečnem uporabniku polagoma prevzemajo funkcijo, ki jo je včasih imel pravopis kot priročnik. Mislim, da se ljudje, ki o jeziku razmišljajo in ki tudi črkovalnike uporabljajo z vsaj malo razmisleka, zavedajo, da so napotki v črkovalnikih zgolj napotki in ne nekaj, kar bi morali nujno upoštevati. Računalnik lahko predvidi naše misli, ne more pa videti vanje. Sam sem sicer nad tem razvojem precej navdušen in ga nikakor ne vidim kot nekaj, kar bi nas zaviralo. Če ne bomo imeli vsaj osnovnega znanja, pa nas seveda lahko do neke mere uniformira.

Vas ta navdušenost motivira za nadaljnji razvoj portala Fran? Kakšni so obeti za prihodnost?

S Franom so bili načrti veliki že od začetka. Ves čas smo bili omejeni predvsem s financami in ne z idejami, kar se je izkazalo kot prednost. Kar se tiče prihodnosti, mislim, da bo Fran vedno bolj interaktiven. Že zdaj smo vsak dan bolj v stiku z ljudmi – prek jezikovnih svetovalnic se odzivamo na njihova vprašanja, prek drugih kanalov pa na različne pripombe k slovarskim sestavkom in na razmišljanja uporabnikov o našem leksikografskem delu. Mislim, da se bo to iz leta v leto še razvijalo. Svojo uredniško vlogo pa trenutno vidim predvsem v skrbi, da Fran ne bi postal preobremenjen z informacijami in zato nepregleden. Tudi če bo na njem vedno več informacij, mora ohranjati preprostost in preglednost.

Fran je interaktiven tudi zato, ker ste za izraze, ki so bili v slovenščino prevzeti pred kratkim, in njihove nove slovenske prevode uvedli sistem glasovanja. Je demokracija res najboljši pristop za ustrezno izbiro novih besed? Je glas ljudstva legitimnejši kot mnenje strokovnjakov?

Stran Predlagajte nove slovenske ustreznice je namenjena predvsem krepitvi zavedanja, da jezik vsak dan soustvarjamo prav njegovi uporabniki. Odzivi ljudi na tej strani neposredno ne vplivajo na odločitve pri redakciji posameznih gesel. To pa seveda ne pomeni, da nam niso v pomoč. Stran je namreč zelo obiskana.

Torej sploh ne upoštevate mnenj uporabnikov – gre morda tu predvsem za to, da dobite vpogled v njihovo mišljenje?

Da, tudi če jih neposredno ne upoštevamo, imamo vpogled v občutja ljudi – v tisto, kar predlagajo za šalo, in v tisto, kar zapišejo smrtno resno. Hkrati jih skušamo nekako provocirati, da stopijo v interakcijo z jezikom. To sprošča napetosti in spodbuja ustvarjalnost. Podobno vlogo ima tudi akcija glasovanja za besedo leta, ki smo jo v ZRC SAZU prvič izvedli konec lanskega leta – izbrana je bila beseda begunec. So pa pri tej akciji v ozadju tudi stvarni številčni podatki.

Uporabniki pri glasovanju za prevode novejših besed, ki so vse pogostejše v vsakodnevni rabi, izumljajo precej nenavadne besede. Pri predlogih prevodov besede selfi sta se poleg sebka znašla tudi narcisek in jazček. Se je med predlogi za prevod kakšne druge besede morda pojavil tudi kak tak, ki se je jezikoslovcem na inštitutu zdel popolnoma neprimeren, pa so ga uporabniki vseeno izglasovali za najprimernejšega?

Za zdaj se to še ni zgodilo. Je pa življenje besed in s tem tudi sprejemanje tujih besed zelo nepredvidljivo. Selfi bo skoraj zagotovo ostal v slovenskem jeziku, saj se vse bolj uporablja, hkrati pa je izgubil končni e, ki ga ima v angleščini, tako da govorcem z manj znanja ne dela težav pri zapisu, ko ga sklanjamo. Poleg tega je po mojem mnenju zelo simpatična beseda. Zanimivo je, da prevzete besede hitro opazimo, ne zaznamo pa, da še vedno za večino novih pojavnosti uporabljamo slovenske izraze. Tako imamo na primer USB-ključek, miško in tablico.

V razvoju smo imeli najprej jezikoslovce v vlogi absolutnih razsodnikov. Današnji čas je čas jezikoslovcev, ki opazujejo in svetujejo.

Našteli ste same simpatične, morda celo pretirano simpatične besede – ključki, miške, tablice, da o čustvenčkih in všečkih sploh ne govorimo. Čemu bi pripisali to, da prevode tovrstnih besed zaznamuje infantilnost obravnave, saj se jih v praksi skoraj brez izjem tvori s pomanjševalnicami?

Izjeme seveda so. So pa že v 16. stoletju pomanjševalnice uporabljali tudi za terminološka poimenovanja. Očitno gre za izkazovanje čustvenega, včasih tudi malce ironičnega odnosa do novega, ki prihaja v naše jezikovno življenje. Tako morda lažje sprejmemo novosti, ki se nam zdijo na začetku neznansko zapletene ali pa si še ne predstavljamo, če jih bomo sploh znali uporabljati.

Pri nekaterih besedah se že tako dolgo uporablja angleški izraz, da potem katerikoli nov slovenski prevod zveni precej čudno.

Mislim, da je normalno in naravno, da se ob vsaki angleški tujki, ki pride v slovenščino, pri nekaterih ljudeh sproži želja, da bi ji poiskali povsem slovensko ustreznico. Kaj se bo nato zgodilo v praksi – ali se bo ustalila prevzeta beseda ali kateri od posrečenih oziroma neposrečenih »prevodov«, pa je resnično nemogoče napovedati. Gre za nekaj takega, kot bi igrali na loteriji. Jezik sprejema in pozablja besede na zelo nepredvidljive načine. Eden od zadnjih takšnih primerov je beseda opolnomočenje, ki se je uporabljala ob koncu 19. stoletja, nato pa je po več kot sto letih skoraj naenkrat postala ena bolj iskanih besed v Franu in se bo očitno popolnoma prijela v slovenščini, čeprav nekaterim mogoče zveni precej čudno. To je zgolj eden od primerov, kako ni mogoče zanesljivo napovedovati, kam bo šel jezik. Še posebej v današnjem času, ki ni več čas jezikoslovcev, ki bi skušali s svojo avtoriteto narekovati jezikovno rabo.

Današnji čas je čas jezikoslovcev, ki opazujejo in svetujejo. V razvoju, ki ga lahko zasledimo v Sloveniji in tudi v nekaterih drugih evropskih državah, smo imeli najprej jezikoslovce v vlogi absolutnih razsodnikov. Odločali so, kaj je prav in kaj ni prav, kaj je ustrezno in kaj ni. Tej generaciji so sledili jezikoslovci, ki so začeli poudarjati, da je pravzaprav vse pravilno in ustrezno, vendar ne v vseh okoliščinah in ne za vsak okus. Začeli so poudarjati, da moramo biti v jeziku sproščeni ter da nam ne sme nihče ukazovati, kaj naj počnemo s svojim jezikom. To je bila povsem logična reakcija. V zadnjem desetletju – s pojavom interneta in družbenih interaktivnih medijev – pa smo jezikoslovci vedno bolj postavljeni v vlogo svetovalcev, saj smo v vedno večji interakciji z uporabniki, ki sicer zdaj že vedo, da je vse na neki način pravilno, bi pa vseeno radi poznali podatke, na podlagi katerih se lahko nato samostojno in kompetentno odločajo pri jezikovnih zadregah, s katerimi se srečujejo. Želja po normiranosti knjižnega jezika zdaj prihaja od ljudi, ne več od jezikoslovcev, ki bi jo predpisovali po svojem občutku. Zanimivo je, da inštitutska jezikovna svetovalnica doživlja vedno večji odmev ravno s to interakcijo in da tudi dinamiko dela pri novem slovenskem pravopisu nekako narekujejo potrebe uporabnikov.

Glede na to, da se v jeziku dogajajo tako nepredvidljive stvari, kot je oživitev zastarelih besed, kakršna je opolnomočenje, me zanima, ali ste lahko kot strokovnjak za zgodovino slovenskega jezika, torej nekdo, ki dobro ve, kako se je slovenščina razvijala v zadnjih stoletjih, samozavestni glede predvidevanj o tem, kako se bo slovenski jezik razvijal v prihodnosti.

Lahko smo samozavestni in najboljši dokaz za to je raba dvojine. Dandanes velikokrat slišimo tarnanje, da se v zadnjem času »izgublja dvojina, da ljudje več ne znajo uporabljati dvojine«. Že Primož Trubar ni znal uporabljati dvojine! Že Primož Trubar je večkrat uporabil množino namesto dvojine. Pa Jurij Dalmatin, vsi preostali protestantski pisci in tudi kasnejši pisci v 17. in 18. stoletju. Skratka, jezikovna prognoza nikoli ni tako apokaliptična, kot bi se nam lahko zdelo na prvi pogled. Še posebej, če so politične okoliščine vsaj približno naklonjene ohranjanju maternega jezika. In to za zdaj so.

Dvojina se rada izpostavlja kot temeljna značilnost, ki slovenščino naredi tako poseben jezik, kot je. Ali tudi vi dajete dvojini tolikšno težo?

Dvojina je vsekakor zanimiva, zanimiv je tudi tonemski naglas. Me pa je akademik Janez Orešnik pred kratkim opozoril, da je sestavil nabor jezikovnih značilnosti, ki jih ima samo slovenščina. Dvojino sta od indoevropskih jezikov ohranili še zgornja in spodnja lužiška srbščina, poznamo jo tudi iz stare grščine. So pa nekatere – sicer zelo specifične – jezikovne značilnosti, ki jih ima samo slovenščina. V vsakem jeziku lahko najdemo kaj zanimivega, glede na to, da je dejansko vsak jezik odraz življenja skupine ljudi na nekem območju. Dvojina je zgolj značilnost, ki je najbolj prepoznavna, in še to predvsem na prvo žogo.

Po kakšnem kopitu se izbirajo besede, ki se na novo dodajajo v slovar? Kakšno je merilo za to, da neka nova beseda postane beseda tudi »uradno«?

Na Franu imamo dve vrsti slovarjev. Najprej so tu slovarji, ki so bili izdani v knjižni obliki in se za elektronsko objavo ne spreminjajo, ampak jih objavljamo v takšni obliki, v kakršni so nastali. Tak je na primer SSKJ, ki je danes – še posebej pri začetnih črkah – ponekod že zastarel. Na inštitutu pripravljamo novi eSSKJ, ki bo slovenščino opisal z današnjega vidika in na podlagi sodobnega, predvsem korpusnega gradiva. Upošteval bo tudi vse možnosti, ki jih prinašajo spletni slovarji oziroma elektronski medij sploh – in pa seveda sodobna leksikografska spoznanja. Kot neko vmesno fazo smo pred slabimi tremi leti izdali SSKJ2, ki bo od decembra na Franu dostopen tudi brezplačno. Potem so tu slovarji, ki so nastajali za knjižno izdajo, a že od začetka v elektronski obliki. In slednjič imamo nove spletne slovarje, pri katerih večino slovarskih sestavkov objavljamo sproti. To so eSSKJ, ePravopis in Sprotni slovar slovenskega jezika.

Za uvrstitev posamezne besede v te priročnike je za zdaj merilo število pojavitev besed v korpusu. Glede na to, da vsa področja korpusno še niso dobro pokrita, pa se to še korigira tudi z nekaterimi drugimi merili – ta so odvisna tudi od tega, za kateri slovar gre. V Sprotni slovar gredo na primer besede, ki zaživijo na novo, katerih raba se v določenem letu zelo poveča ali pa se poveča iskanje teh besed na Franu. Ni pa nujno, da bodo vse besede, ki najdejo mesto v Sprotnem slovarju, prišle tudi v eSSKJ. Nekatere besede so nekaj časa zelo popularne, pa gredo potem enostavno v pozabo. Če ne drugega zato, ker niso več aktualne. Se še spomnite virantovanja?

Beseda opolnomočenje, ki se je uporabljala ob koncu 19. stoletja, je po več kot sto letih skoraj naenkrat postala ena bolj iskanih besed v Franu in se bo očitno popolnoma prijela. Ni torej mogoče zanesljivo napovedovati, kam bo šel jezik.

Ali obstajajo besede, ki se jim na Inštitutu izogibate in jih ne dodajate v slovarje?

Ne, celo ravno nasprotno. Načrtno se ne izogibamo niti vulgarnih besed. Včasih je to zelo občutljiva reč, vendar pa moramo leksikografi enostavno zajemati in opisovati jezik po merilih, ki si jih naložimo; če tem ustreza tudi kakšna beseda, ki nam ni všeč, se je vseeno lotimo kot vsake druge.

Ena od prednosti nove različice slovarja je to, da bodo besede opisane na podlagi današnje rabe. Kaj točno to pomeni? Bi nam to lahko morda ponazorili s konkretnim primerom?

To pomeni, da če pogledamo izvirni SSKJ, opazujemo jezik, kakor se je uporabljal v času, ko sem se sam rodil oziroma hodil v prve razrede osnovne šole. S tega vidika so opisani tudi pomeni, oblikoslovje in naglasi. V novem eSSKJ pa je in bo vsaka beseda opisana v rabi, kakor jo izpričujejo sodobni viri, kakor se je v preteklih desetletjih uporabljala v časopisih, v leposlovju, v publicistiki in tako naprej. S tega vidika so nato določeni pomeni in izbrani zgledi.

Se strinjate, da slovarske definicije besed odražajo tudi ideološke nazore slovaropiscev in duh časa, v katerem so bili slovarji zapisani? V Mladini smo nedavno opozorili, da je pod geslom perverznež v edini brezplačno dostopni izdaji SSKJ zastarela definicija, ki perverzneže definira kot homoseksualce, ekshibicioniste in druge spolne izprijence.

Nobena humanistična stroka ni povsem neodvisna od okolja in predvsem časa, v katerem ustvarja. Ni torej presenetljivo, da so opisi v slovarju takšni, kot so, saj so dejanski (čeprav boleči) odsev tedanjega pogleda na svet. Takšne razlage in zgledi so bili v SSKJ2 popravljeni in tudi zato nas zelo veseli, da bo SSKJ2 končno lahko dostopen brezplačno.

A tudi v prihodnje bodo razlage in izbira zgledov spet odražale določen čas. Tega pa soustvarjamo vsi, leksikografi ga samo popisujemo. Moramo pa seveda paziti, da smo pri tem pošteni do ljudi in svoje stroke. Da torej besede tudi zares opisujemo tako, kot jih zasledimo v sodobnih besedilih. Razlage nekaterih besed so vedno bile – in vedno bodo – sila občutljive. Ob izidu SSKJ2 so nas denimo napadli, da smo pri razlagi besede družina »po naročilu slovenskih radikalnih organizacij na silo spremenili pomen družine«, temu pa »dodali še enostarševsko in istospolno družino«. V resnici so pripravljavci nove izdaje samo sledili novejši jezikovni rabi, rešitev pa je bila usklajena znotraj sodelavcev in drugih strokovnjakov, ki na družino gledajo iz zelo različnih perspektiv.

Najbrž pa je kljub vsemu koristno, da je še zmeraj možen vpogled v stare slovarje, saj se tako lahko neki čas primerja z drugim?

Seveda. Tudi starejši slovarji so zrcalo naše zgodovine. In zavedati se je treba, da bomo tudi nastajajoče sodobne slovarje nekoč brali kot zgodovinske slovarje, kot odraz ter interpretacijo sveta in stanja jezikoslovja v današnjem času, zato je ključno, da se oblikovanja slovarjev lotevamo čim bolj premišljeno.

Ste pri posodabljanju slovarskih vsebin, ki se prilagajajo duhu časa, posebej pazljivi? Vsaj pri tistih, bolj spornih razlagah?

Da, zelo. In tudi ne toliko pazljivi kot pošteni. Napadi na takšne in drugačne razlage vedno bodo, zato sta v bistvu edina prava pot čim bolj neobremenjena analiza in interpretacija gradiva in konec koncev tudi to, da takšne besede pregleda čim več leksikografov z različnimi pogledi na naš svet, saj definicij tako ne zaznamujejo zgolj nazori določenega posameznika. Poleg tega se pri pripravi slovarskih razlag, ne le potencialno občutljivih, redno posvetujemo tudi s strokovnjaki za posamezna vprašanja. Je pa iluzorno pričakovati, da bi lahko imeli priročnik, v katerem bo vsaka razlaga všeč vsem. Pisci slovarjev smo pravzaprav vedno nekako nezaupljivo presenečeni, če nas kdo pohvali.

Nekako imamo vsi občutek, da je jezik nekaj, kar bi morali obvladati, potem se ga moramo pa prisilno učiti v šoli. V resnici ni čisto tako. Knjižni jezik zahteva trud, vložek.

Kot jezikoslovca s posluhom za potrebe mladih bi vas vprašal, s kakšnimi mehanizmi na inštitutu ostajate na tekočem z naglim razvojem jezika mladih?

Skoraj nemogoče je s tem ostajati na tekočem, skušamo pa. Kolegica z Inštituta Mija Michelizza je na primer pred kratkim objavila monografijo o slovenščini na spletu, ki v veliki meri odraža tudi jezik mladih. Z neknjižno slovenščino so se sicer zadnja leta pod vodstvom Darje Fišer najbolj ukvarjali na Filozofski fakulteti v Ljubljani in Institutu Jožef Stefan v okviru projekta JANES in prišli do zelo zanimivih podatkov. Po mojem mnenju se je sicer, kar se tiče jezika mladih in govorjenega jezika nasploh, v zadnjih letih situacija zelo spremenila. Če smo bili še pred desetletjem, dvema navajeni, da se govori v knjižnem in pogovornem jeziku, narečju, mestnem govoru ali slengu, piše pa samo v knjižnem jeziku, se je situacija v zadnjih letih v celoti obrnila na glavo, ker smo se začeli ljudje pogovarjati tako, da svoj pogovor zapisujemo. To je seveda s seboj prineslo to, da ljudje vse več pišemo – ne zgolj elita, ki je veliko pisala od nekdaj, ampak čisto vsak posameznik ne glede na izobrazbo. Zato se vedno bolj »vadimo« v zapisovanju pogovornega jezika, tudi slenga. Poleg tega nas pisni pogovor sili v rabo emodžijev in podobnih načinov za izražanje občutij, zato da našo komunikacijo čim bolj približamo dejanskemu osebnemu pogovoru. S tem se zelo spreminja položaj knjižnega jezika, saj ta kar naenkrat ni več prevladujoči zapisovalni jezik. In to se bo pri mladih generacijah zagotovo odražalo v tem, da bodo potrebovale tudi malo drugačen jezikovni pouk.

Če bo jezikovni pouk drugačen, se bo spremenila tudi učna literatura. Že zdaj ste naredili velik korak z novimi slovničnimi knjigami, ki poskušajo to vsebino narediti bolj zabavno in manj suhoparno. Kaj so bile glavne napake starih učbenikov, zaradi katerih je učenje slovnice mnogim učencem, vključno z mano, pomenilo izjemno trd oreh?

Po mojem mnenju je bila temeljna napaka ravno odsotnost okvirja. To bom ilustriral s primerom iz geografije. Če na našem planetu poznamo celine in če znamo določeno državo umestiti na določeno celino, bomo imeli – ko slišimo njeno ime – že na voljo določeno znanje, za kakšno državo gre. Pri slovnici je enako – če znamo neko svojo dilemo uvrstiti na ustrezno slovnično področje, potem bomo mnogo lažje razmišljali o jeziku, mnogo lažje razreševali svoje probleme in konec koncev tudi mnogo lažje pogledali v priročnike. In namen teh mojih slovnic je bilo napisati nekaj zelo preprostega, nekaj zelo preglednega, nekaj, v kar bomo lahko pogledali na enak način, kot pogledamo v osnovnošolski ali srednješolski atlas. Nemogoče je namreč, da bi vsakega zanimal jezik, da bi se vsak profesionalno ukvarjal z jezikom, hkrati pa je jezik nekaj, kar uporabljamo vsi. Zato nas včasih preprosto zanima jezik sam po sebi. In če vemo, kam pogledati, ko imamo kakšno vprašanje, je mnogo lažje, kot če dobimo cel kup informacij, ne da bi jih razdelili – če se vrnem na prejšnjo primero – na celine.

Kaj je torej temeljna razlika med vašo slovnico in Toporišičevo oziroma tistimi knjigami, ki so se sklicevale zgolj na Toporišiča? V čem je vaša slovnica bolj zanimiva za mlade?

Prva razlika, če se najprej osredotočim na Toporišičevo slovnico, je to, da je bila ta namenjena zgolj akademski rabi, torej študentom in raziskovalcem ter da se je v osnovnih in srednjih šolah uporabljala v nekakšni poenostavljeni obliki. Ker je bila ta slovnica stara že več kot štirideset let, so jo vsako leto bolj poenostavljali tudi v učbenikih, ker so se tudi sestavljavci učbenikov zavedali, da morajo slovnico približati mladim. Vendar so pozabljali na to, da se mora na slovnico vedno gledati v celoti in da je nemogoče poenostaviti samo neki izoliran slovnični problem. Zato se nam je zgodilo, da smo imeli učbenike, ki se niso več opirali na priročnike – ne na Toporišičevo slovnico, ne na katerokoli drugo slovnico. In to je bil namen moje slovnice – narediti slovnico za ljudi, ki se z jezikom ne ukvarjajo profesionalno.

Moram pa opozoriti, da ni jezika, pri katerem njegovi govorci tako ali drugače ne bi kritizirali njegovega pouka. Nekako imamo vsi občutek, da je jezik nekaj, kar bi morali obvladati, potem se ga moramo pa prisilno učiti v šoli. Knjižni jezik zahteva trud, vložek. Poleg tega se svojega jezika ne učimo samo zato, da bi ga bolje uporabljali. Pomembno je tudi to, da pri tem spoznamo nekatere univerzalne jezikovne zakonitosti, ki jih nato lahko prenašamo na tuje jezike, ko se jih učimo ali prihajamo z njimi v stik.

Emodžiji so samoumevna posledica tega, da se vedno več pogovarjamo tako, da pišemo. Je pa smešno videti, če se emodžiji uporabljajo v besedilih, ki niso pogovorne narave. Predstavljajte si zakonodajno besedilo s smajliji.

Slovenci se pred tujci zelo radi pobahamo in predstavimo učenje slovenščine kot neko izjemno zapleteno zadevo, češ da gre za bolj zapleten jezik, kot so drugi. Je res tako ali gre bolj zato, da si pač radi ustvarjamo občutek, da smo dosegli več kot drugi?

Mislim, da je to do neke mere izgovor. Dobro znanje kateregakoli jezika je približno enako zahtevno ne glede na to, ali je to slovenščina ali angleščina ali pa kakšen drug jezik. Je pa res, da množično učenje angleščine prispeva k občutku o večji zahtevnosti drugih tujih jezikov. Angleščina namreč spada v tip jezikov, pri katerih lahko že z malo znanja povemo zelo veliko. Takšni jeziki postanejo zahtevnejši šele na višji ravni: že v srednji šoli moramo pri angleščini za zelo majhen napredek vložiti zelo veliko truda. Pri jezikih, ki imajo zahtevno oblikoslovje, na primer pri slovanskih jezikih, pri nemščini in številnih drugih jezikih, pa je ravno nasprotno. Na začetku se nam zdi, da ne bomo prišli nikamor, ko pa usvojimo osnovne zakonitosti, je učenje mnogo lažje kot učenje angleščine. Tako na dolgi rok pri večini jezikov pridemo na približno enako zahtevnost.

Ali na inštitutu proučujete tudi lokalne posebnosti v jeziku, kot je recimo šatrovački jezik – zamenjava vrstnega reda zlogov?

Na inštitutu se s tem načeloma ne ukvarjamo, pri leksikografskem delu so v ospredju knjižni jezik, narečja, zgodovina jezika, terminologija in etimologija. Ko sem raziskoval zgodovino slovenskega jezikoslovja in jezikovne rabe, pa sem se srečeval tudi s takšnimi poskusi. Mimogrede, Slovenci smo že v 19. stoletju dobili svoj umetni jezik. Stanislav Škrabec je izumil umetni jezik evlalija, nekaj podobnega kot esperanto. Imeli smo tudi pesnika, ki se je proslavil ravno s tem, da je uporabljal zgolj najbolj obskurne besede. To je bil Jovan Vesel Koseski. Očitno je bila neka ljubezen do tega, da se jezik naredi malo manj razumljiv za druge, malo bolj skrivnosten, ali pa težnja po nekem univerzalnem umetnem jeziku, tudi v slovenščini prisotna že od nekdaj.

Kakšen pa je vaš pogled na sodobne komunikacijske trende, kot so emodžiji? Nekateri jezikoslovci menijo, da tovrstni načini izražanja vodijo v osiromašenje znanja jezika.

Emodžiji so samoumevna posledica prej omenjene spremembe v rabi jezika, torej tega, da se vedno več pogovarjamo tako, da pišemo. Čeprav so se pojavili šele okrog leta 2000, smo podobne znake ljudje uporabljali v celotni zgodovini. Prvega smeška najdemo na primer že v nekem rokopisu iz leta 1635. Emodžiji nam pomagajo izražati naša občutja, medtem ko zapisujemo svoje misli v pogovoru. In imajo podobno vlogo, kot če se med pravim pogovorom nasmejimo, če smo besni in podobno. Ni namreč enako, če rečemo »prihajam domov« in to sporočilo okrasimo z emodžijem, ki predstavlja bruhanje, ali z emodžijem, ki predstavlja srček. Skratka, z razvojem družbenih medijev je bilo vprašanje, kdaj bomo začeli zapisanemu dodajati tudi nekaj vizualnega, samo vprašanje časa. Napisati svoja občutja je namreč precej zamudno, mnogo bolj zamudno kot vstaviti izbran emodži. Je pa res, da je smešno videti, če se emodžiji uporabljajo v besedilih, ki niso pogovorne narave. Sploh če želijo biti na visoki ravni. Predstavljajte si zakonodajno besedilo s smajliji.

Glede na to, da tudi sami iščete načine, kako pouk slovenščine narediti zanimivejši mladim, me zanima, ali se vam zdijo jezikovne posebnosti, kot so denimo emodžiji, koristne tudi za promocijo slovnice ali literature? To je denimo storil Boštjan Gorenc Pižama v svoji uspešnici sLOLvenski klasiki.

Glavna odlika njegovega dela je ravno to, da je aktualno – da sledi času, saj mladi to zelo radi začutijo. Pouk slovenščine seveda mora biti resen, mora dati tudi neko resno, realno znanje. Samo na takih temeljih potem lahko pristopamo k literaturi in jeziku tudi na šaljiv način. Podobno je z emodžiji – gre za zadevo, ki je sicer zabavna, a nam lahko tudi veliko pove o jeziku. Nekemu ameriškemu raziskovalcu je že uspelo opisati osnovna slovnična pravila njihove rabe. Pravila, ki jih upoštevamo, ne da bi se tega zavedali. Tudi tu se torej srečamo s slovnico. Imenitno, kajne?

 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.