Različne oblike tišine na internetu

Umetnika razkrivata omrežne mehanizme, primere cenzure in nadzora ter sprejemata infrastrukturno pismenost kot odziv na dominantnost sodobnih omrežnih infrastruktur

V Projektnem prostoru Aksioma Ljubljana bodo 30. avgusta ob 20.00 odprli razstavo švicarskih umetnikov Christopha Wachterja in Mathiasa Juda z naslovom "…" arheologija tišine v digitalni dobi. Umetnika posvečata posebno pozornost različnim oblikam tišine, ki prevladujejo na internetu; s svojim delom skušata spodkopati strukture moči, hkrati pa tudi razviti komunikacijsko orodje in sisteme za ljudi, ki to potrebujejo. Pred odprtjem razstave bosta umetnika na predavanju predstavila širši pogled na koncept razstave, ki sega do izoliranih in skritih globin. "Zlasti v digitalni dobi običajno pozabljamo na izključitve in vrzeli, ker v našem svetovnem razgledu niso vidne. Če se zazremo v naše komunikacijske pogoje, lahko uresničimo nove strategije in načine doseganja soljudi." Kustosinja razstave: Daphne Dragona

V dobi, v kateri povezljivost jemljemo kot samoumevno, se komunikacija pogosto zdi svobodna in neomejena. Ko se omrežne infrastrukture vedno bolj stapljajo z okoljem in izginjajo v njem, postaja občutek, da si vselej v stiku, nekaj naravnega. Objave, klepeti, komentarji in številne druge reakcije oblikujejo podobo prostora, v katerem je komunikacija neposredna, živa in pogosto hrupna. A kako dostopen, vključevalen in demokratičen je ta prostor? Zaradi dušeče živahnosti in hitrosti sodobnih okolij le redko razglabljamo o ponavljajočih se oblikah izključenosti in odsotnosti: Kaj pa glasovi, ki jih ni mogoče slišati v "virih" in tokovih informacij? Kdo sme govoriti? Kdo posluša in kdo ostane utišan?

Umetnika razkrivata omrežne mehanizme, primere cenzure in nadzora ter sprejemata infrastrukturno pismenost kot odziv na dominantnost sodobnih omrežnih infrastruktur. Manjšine, prikrajšane za povezljivost, populacije, ki bežijo v strahu pred tem, da jim sledijo, državljani, ki doživljajo nasilne prekinitve dostopa do interneta, pa tudi uporabniki, ki bi radi reagirali na nenehno zajemanje njihovih podatkov, so različne skupine ljudi, h katerim umetnika usmerjata pozornost. V krajih, kot so pariška predmestja, otok Lezbos, mesta arabske pomladi, središče Berlina, sta skupaj z različnimi skupnostmi in aktivisti vzpostavila neodvisne komunikacijske cone, ki jih uporabniki lahko sami nadzorujejo in vzdržujejo. 

Za tokratno razstavo sta umetnika vzpostavila komunikacijsko omrežje, podobno tistim, ki jih vzpostavljata v odprtih prostorih. V postavitvi kot neodvisni internetni gostitelji delujejo dva omrežna terminala in ena mobilna omrežna enota. Njihove posebne, s pločevino ojačane antene, nameščene na drobnih lesenih strukturah, omogočajo signalu, da doseže velike razdalje povezanosti. Mobilna omrežna enota – imenovana "Edicija Gezi Park" – daje državljanom in uporabnikom možnost, da kjerkoli in kadarkoli vzpostavijo lokalno komunikacijsko omrežje. Vidnost, materialnost in otipljivost teh infrastruktur nas vabijo, da izkusimo estetske, tehnološke in socialne elemente, ki jih vključujejo. 

Christoph Wachter in Mathias Jud sta se rodila v Zürichu, živita in delata pa v Berlinu. Sodelovala sta na številnih mednarodnih razstavah in za svoje delo prejela več nagrad. Velikega zanimanja so bili deležni zlasti projekti picidae (od leta 2007), New Nations (od leta 2009) in qaul.net (od leta 2012). Kot odprtokodni projekti ta dela razkrivajo oblike cenzure interneta, spodkopavajo koncentracijo politične moči in celo odpravljajo odvisnost od infrastrukture. Orodja, ki jih priskrbita umetnika, uporabljajo skupnosti v ZDA, Evropi, Avstraliji in v deželah, kot so Sirija, Tunizija, Egipt, Iran, Indija, Kitajska in Tajska. Sodelujejo celo aktivisti v Severni Koreji. Leta 2012 je projekt HOTEL GELEM, ki sta ga ustvarila v sodelovanju z romskimi družinami iz vse Evrope, prejel nagrado Sveta Evrope. Toda ti projekti niso všeč Kitajcem, ki Wachterju in Judu že od leta 2013 ni odobrila vstopa v državo.