MLADINA Trgovina

Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

1. 9. 2017  |  Mladina 35  |  Kultura

Stefan Hertmans, književnik

»Če bo kateri izmed norcev, Putin, Erdogan, Trump ali kdo drug, nadaljeval sedanjo politiko, gre lahko svet v podobno katastrofo, kot je bila 1. svetovna vojna.«

Belgijski pisatelj Stefan Hertmans, ki se je rodil leta 1951 v flamskem Gentu, je avtor več kot dvajsetih leposlovnih del, v svetovni javnosti pa je najbolj znan po romanu Vojna in terpentin. V romanu, izšel je leta 2013, je na podlagi obsežnih spominov svojega dedka, flamskega slikarja, slikovito opisal kulturne, politične in družbene razmere v Belgiji na prehodu iz 19. stoletja v 20. stoletje in grozodejstva 1. svetovne vojne skozi oči navadnega vojaka. Dobitnik najpomembnejših literarnih nagrad na nizozemskem govornem območju je prejšnji teden kot častni gost festivala Dnevi poezije in vina prebral Odprto pismo Evropi in v njem Evropejce pozval k oblikovanju strpne, socialne in demokratične Evrope, ki bi znala iz globalizacije prevzeti najboljše in se postaviti po robu silam nacionalizma.

Njegovo pismo se morda danes zdi »staromoden« klic k oblikovanju Evrope vrednot, ki je v zdajšnji hektični in cinični družbi, prežeti z ideologijo in prakso neoliberalizma, neuresničljiva. Toda Hertmans trdi, da so to prava (miselna) »orodja« za spoprijem z izzivi, pred katerimi je današnja Evropa, to pa utemeljuje z analizami evropske družbe, ki se jim je kot profesor umetnostne kritike na Univerzi v Gentu v študijah in esejih posvečal več kot trideset let. V njih je denimo razčlenjeval sodobne oblike fundamentalizmov, pisal o glasbenikih Elvisu Costellu in Keithu Jarretu, umetniku Janu Fabru, med prvimi na nizozemskem govornem območju o Slavoju Žižku, o politični filozofiji prijateljice Chantal Mouffe in tudi o flamskem nacionalizmu in medijih. Opredeljuje se za socialista, »saj sem bil vzgojen v krščanski veri«, pravi.

V zadnjih letih, po terorističnih napadih v Bruslju in drugod po Evropi, se v zapisih posveča zlasti razmisleku o razlogih za krepitev skrajne islamistične misli na celini. Čez dva meseca bo v okviru mednarodnega projekta Re:creating Europe luč sveta ugledala njegova drama Antigona v Molenbeeku, torej v bruseljski četrti, ki velja za »valilnico« skrajnega islamizma. Lani je razmišljanja o tej problematiki predstavil na forumu, ki ga je na Dunaju pripravila Agencija Evropske unije za temeljne pravice.

Vaše pismo Evropi je pravzaprav poziv vsem Evropejcem, naj ne poslušajo nekritičnih zagovornikov globalizacije, mnenjskih vodij in medijev, prerokov s prižnic in populističnih apologetov nacionalizma, ki želijo zaradi sebičnih, najpogosteje strankarskih interesov vrnitev v čas prevlade nacionalnih držav. Je poziv Evropejcem, naj mislijo s svojo glavo in poslušajo svoje srce, ko razmišljajo o boljši Evropi in jo pomagajo ustvarjati, pa o odnosu do sočloveka, tudi do beguncev z Bližnjega vzhoda. Gre za plemenit poziv, a nekako se zdi, da prihaja iz včerajšnjega sveta. Je mogoče na takšen način danes (še) nagovoriti sodobnega Evropejca?

Seveda ne želim delovati kot nekakšen »Gutmensch« (dobri človek, op. a.), ki sanja o »benettonskem« svetu, v katerem bomo vsi srečni. Takšnega sveta ni. Je le še ena iluzija, ki nam jo vsiljuje ideologija potrošništva. Moje pismo tudi ni politični statement. Ne vsebuje priporočil ali konkretnih političnih ukrepov, kako v praksi udejanjiti boljšo družbo. Seveda sem se tudi vprašal, koga pravzaprav nagovarjam. Politike? Državljane? Prepričujem že prepričane? Bo tudi moj poziv naletel na gluha ušesa? Morda. Toda sem razmišljujoči in pišoči človek in se zavedam, da je moja dolžnost povedati svoje mnenje in pri njem vztrajati. Takšno pismo ne bo rešilo težav, je pa morda prispevek k temu, da se začnemo o težavah Evrope odkrito pogovarjati.

O čem torej govorimo, ko govorimo o Evropi?

Že v uvodu pisma sem se ironično poigral z grškim mitom o Evropi, na katerem skušajo danes utemeljiti evropsko identiteto. Mit govori o feničanski princesi, ki jo Zevs ugrabi in jo na Kreti posili. Mit pravi, da je naša celina poimenovana po tej princesi. Toda v pismu poudarjam, da princesa ni bila doma v Evropi, temveč v Libanonu, državi, v kateri so danes milijoni beguncev, naša celina pa jim odreka gostoljubje. Gre za cinično, shizofreno držo Evrope, ki ne ve, kaj je in kaj želi postati.

V pismu namenoma vztrajam pri pozitivni, morda bi kdo rekel naivni viziji gostoljubne Evrope, čeprav se seveda zavedam, da so med begunci tudi islamski skrajneži. Vem, kdo so ti ljudje in od kod prihajajo. Navsezadnje živim v Bruslju, le nekaj ulic od zloglasnega Molenbeeka, »valilnice« belgijskih džihadistov. Zavedam se vseh težav, vendar pri pozitivni viziji ne vztrajam, ker bi naivno interpretiral dogajanje, temveč iz pragmatičnih razlogov, saj so ti ljudje pač tukaj in najti je treba načine, da se vključijo v družbo.

Pozitivna vizija je potrebna tudi zato, da bi preglasili politično desnico, ki hoče zaradi »izrednih« okoliščin opustiti evropske zaveze iz listine o univerzalnih človekovih pravicah. Nasprotno. V novih okoliščinah moramo še bolj braniti človekove pravice, saj je na njih utemeljena današnja Evropa. Če jih opustimo, bo izpuhtela, postala bo »prazna lupina«.

V zadnjih sedemdesetih letih obstoja EU so se številni ljudje zavzemali za oblikovanje odprte in gostoljubne Evrope, ki bi dajala dom pripadnikom različnih kultur in ver. Po finančni krizi in prihodu beguncev z Bližnjega vzhoda pa se je povsod pojavil »nacionalni refleks«. V resnici Evropa, kljub poskusom, ni razčistila z nacionalizmom. Močno jo ovira pri gradnji skupnega evropskega doma. Mar ne?

Prav imate. S takšno ali drugačno obliko nacionalističnih občutij imajo opraviti v vseh državah članicah EU. Nobena ni imuna proti njegovim patologijam. Slovenci ste v času osamosvajanja s poudarjanjem narodne samobitnosti za svojega prevzeli emancipatorni, napredni nacionalizem, katerega namen je zasnovati svojo državo. V Belgiji, moji domovini, imamo drugačen tip nacionalizma, ker hočejo flamski nacionalisti razbiti državo, saj so na podlagi nekakšnih otročjih iluzij prepričani, da bi Flamci, ki jih je šest milijonov, nekaj pomenili v svetu. Samostojna Flandrija ne bi pomenila veliko. Belgija pa nekaj pomeni. Tudi zato, ker je država dveh narodov, francosko govorečih Valoncev in nizozemsko govorečih Flamcev. Bruselj pa je – tudi zaradi institucij EU – država v državi. Morda je nacionalizem pri narodih brez države napreden, a v Belgiji je regresiven.

V novih okoliščinah moramo še bolj braniti človekove pravice, saj je na njih utemeljena današnja Evropa. Če jih opustimo, bo izpuhtela, postala bo »prazna lupina«.

Torej v Evropi vsak narod nacionalizem razume po svoje?

Po 2. svetovni vojni smo doživeli poskuse, da se mu odvzame veter iz jader. Da bi onemogočili ponovno krepitev nemškega nacionalizma, so se pojavile pobude za tesnejše povezovanje Evrope, to pa je v času francoskega predsednika Mitterranda in nemškega kanclerja Kohla pripomoglo k zavezi o tesnejšem sodelovanju med Nemčijo in Francijo. Drugače je bilo v vzhodnoevropskih državah, ki so se konec osemdesetih let začele izvijati iz primeža sovjetske diktature. Nasedle so obljubam o kapitalizmu, v katerem bo vsak imel kavbojke. Tudi moja generacija je še verjela v svet, v katerem bomo vsi poslušali Boba Dylana, nosili enake športne copate in ustvarjali srečen svet. Oboji, na vzhodu in na zahodu Evrope, smo spregledali, da je tudi potrošništvo oblika totalitarizma.

Danes se zahodna družba spoprijema z notranjimi napetostmi. Na plan prihajajo v obliki družbenih patologij, ki smo jih v zadnjih dvajsetih letih nebrzdanega kapitalizma prezrli. Danes v kontekstu združevanja Evrope seveda ni modro govoriti o razlikah in različnih zgodovinskih izkušnjah evropskih regij, toda brez razumevanja teh razlik ne moremo razumeti, kaj se zdaj dogaja na Madžarskem, Poljskem, v Srbiji ali na Hrvaškem z obujanjem nacionalizma. Dobro bi bilo, če bi se o tem v Evropi odkrito pogovarjali. V pismu opozarjam, da je nacionalizem lahko emancipatorna ideologija, toda ko narod doseže cilj, ustanovitev lastne države, se najpogosteje obrne proti samemu sebi. Na to fazo v razvoju nacionalizma bi morali biti pozorni vsi evropski narodi. Če ste v tej fazi še nacionalist, verjetno zagovarjate stališča desne politične opcije.

Pa se vam ne zdi, da se nacionalizem med drugim krepi zaradi procesov globalizacije? Težave sveta se globalizirajo, tudi islamski terorizem, družbe postajajo, kot je dejal pokojni Ulrich Beck, »družbe tveganja«, ljudje pa se v iskanju zatočišča znova zatekajo v varstvo nacionalnih držav, a te jih seveda ne morejo (več) obvarovati pred vsemi tveganji sodobnega sveta. Strah pred vsem, kar prihaja od »zunaj«, spretno izkoriščajo populisti za pridobivanje političnih točk, v resnici pa socialne probleme »prevajajo« v politiko strahu. Krepitev solidarnosti in socialne države bi zato morala biti prva ukrepa v boju proti takšni politiki. Se strinjate?

Drži. Ampak tako kot nacionalizem ima tudi globalizacija dve plati. Zaradi globalizacije človekovih pravic so nekatere pravice, zlasti posameznikova integriteta, danes zagotovljene. To je dobra globalizacija, iz katere lahko vznikne boljši svet. Na delu pa je seveda tudi globalizacija, ki jo krojijo multinacionalke. A niso vse enake. Največ je med njimi ciničnih, zelo močnih in vplivnih, ki odločajo tudi o prihodnosti držav. V moji domovini obvladujejo avtomobilsko industrijo in nenehno izsiljujejo državne subvencije, da delovnih mest ne bi preselile na vzhod. Znanilci drugačne globalizacije pa so denimo ljudje, kot je multimilijarder Elon Musk – tehnologijo, ki so jo njegovi inženirji razvili za električne avtomobile tesla, je dal na razpolago vsemu svetu. Res je Musk tipičen kalifornijski kapitalist, toda zaveda se, da se je treba boriti za boljše okolje. So torej tudi pozitivne oblike globalizacije. Žal pa prevladuje cinična.

Res je, da Musk zadnja leta velja za nekakšnega »razsvetljenega« milijarderja. Toda od njega in drugih bogatašev, ki vzvišeno in nekako »tehnicistično« usmerjajo prihodnost sveta, pač ni mogoče pričakovati humanističnih premislekov o človeštvu. Povsem jasno je, da s svojo »ideologijo« pasivizirajo mlade generacije. Te se ne upirajo več sistemu, saj so se sprijaznile z njegovimi pravili. Ljudje, ki danes še govorijo o staromodnih načelih moderne, o morali, empatiji, ljubezni, svobodi, so redki. Ne prebijejo se v politični mainstream. Danes si je le težko zamisliti, da bi pisatelj postal predsednik republike, kajne?

Za takšna načela bi si morala prizadevati »razsvetljena« levica, če bi se znebila sramu pred populizmom. O tej temi sem se večkrat pogovarjal s prijateljico, politično teoretičarko Chantal Mouffe, ko je pisala knjigo o levem populizmu. Morda bi z »zdravim« populizmom lahko dosegli širši krog privržencev, ne le pridigali prepričanim. Vsekakor pa je treba premisliti tudi o novih ločnicah, ki se med ljudmi oblikujejo v današnjem globaliziranem svetu. To ni samo ločnica med bogatimi elitami in delavstvom, temveč tudi med tistimi, ki jim bo v prihodnje omogočeno izobraževanje, in tistimi, ki jim ne bo.

Zato bi morali upoštevati opozorila sociologa Alaina Badiouja, da imajo elite v rokah tudi kulturni in simbolni kapital. Ni dovolj samo vztrajanje pri pravičnejši delitvi dohodka in zagotavljanju države blaginje, temveč tudi pri delitvi kulturnega kapitala, tako da nihče ne bi bil izključen. Zavzemati se torej moramo za blaginjo misli.

Mar tudi zaradi »nepismenosti« v razumevanju družbe povsod po svetu doživljamo rasistične incidente?

Da. Namesto zmerjanja neonacistov v Charlottesvillu z »belimi smetmi« bi morali razmisliti, kako jih bolje izobraziti. Morda bi se potem zavedeli, da so njihove misli plen blaznežev iz Ukrajine ali od drugod, ki smetijo splet s svojimi rasističnimi izpadi, da bi sabotirali informacijsko demokracijo na Zahodu. Takšne ljudi je težko spremeniti, demokracija pa je za zrele osebnosti.

Zadnje tedne se v Flandriji pogovarjamo o šestih muslimanskih otrocih iz manjšega mesta ob meji z Valonijo, ki se nočejo družiti z vrstniki, saj trdijo, da so tisti, ki imajo doma za božič jelko, svinje. Radikalizirani so torej muslimanski otroci! Seveda so vsi desničarji v en glas tulili: »Vidite, kaj se dogaja! Oni so v vojni z nami, Evropa bo razpadla na koščke.« Nekateri ljudje pa so v bolj umirjenih tonih opozarjali na zavedenost teh otrok in pomanjkanje informacij. Ti otroci so le ponavljali, kar so slišali doma. Tudi otrok očeta, ki ima doma svastike in Hitlerjeve slike, bo hvalil očeta.

Kako doseči te ljudi?

Ne samo z ustreznim izobraževalnim sistemom, treba je premisliti tudi o odgovornosti medijev. Dokler bodo te vodili kapitalski interesi, dokler bodo iskali spektakle in cinično opazovali družbene pojave, bodo soodgovorni za sedanje napetosti, napredni mediji, kakršen je vaš, pa bodo še naprej potisnjeni v kot. Tudi odgovornost politike za sedanje stanje duha je velika. Še vedno čakam, da bo kdo iz vrha evropske politike nastopil z veličastnim, »obamovskim« govorom in v njem denimo dejal: »Pozdravljeno, ljudstvo Evrope. Smo, kjer smo, nazaj ne moremo. Še se spomnimo Kanta, razsvetljenstva in našega ponosa na Evropo, kjer se je vedno našel prostor za gostoljubje. Res smo v Evropi v 20. stoletju doživeli hude travme. Toda nadaljujmo z 18. in 19. stoletjem. Prevzemimo vrednote humanizma. Izobražujmo, obveščajmo.« To bi bil pomemben program. Jasno, da je v evropskem parlamentu veliko ljudi, ki pozivajo k boljši Evropi v skladu s humanističnimi načeli, toda dokler bodo v njem konservativne skupine zahtevale zapiranje Evrope in vrnitev v domačijskost, napredka ne bo.

Tudi moja generacija je še verjela v svet, v katerem bomo vsi poslušali Boba Dylana, nosili enake športne copate in ustvarjali srečen svet. Oboji, na vzhodu in na zahodu Evrope, pa smo spregledali, da je tudi potrošništvo oblika totalitarizma.

V pismu k angažmaju za prerod Evrope ne pozivate (le) politikov, temveč zlasti državljane EU. Tudi vanje sta se, spričo neoliberalne maksime »ni nobene alternative«, zalezla nekakšna ležernost v mišljenju in sebično iskanje kratkotrajnih užitkov. 

Res je. Toda ljudje vse bolj spoznavajo, da je iskanje ugodja v obliki floridske in kalifornijske maksime »Don't worry, be happy« prazna škatla. Človeka pusti praznega. A kaj je naslednji korak? Vdati se v usodo? Ne. To bi v resnici razkrilo našo nemoč, da se spremenimo. V pismu opozarjam: če si fatalist, boš postal zagrenjen. Moramo torej verjeti, da lahko vsak po svoje postane aktiven državljan in prispeva k spremembam v družbi. Takšnih ljudi, ki ne popuščajo imperativom sistema, temveč si drznejo ravnati in živeti v skladu s svojimi vrednotami, je vse več, čeprav jih poskuša politična desnica z rehabilitacijo regresivnega nacionalizma onemogočiti.

Kaj pravzaprav hoče politična desnica?

Njen namen je najprej uničiti politično sredino in odvrniti ljudi od levih in naprednih strank. Dejstvo je, da so stare etablirane leve stranke v »zlatem« socialnodemokratskem obdobju po 2. svetovni vojni delale razmeroma dobro. V sebi so imele del potrebnega liberalizma, socializma, tudi krščanskih vrednot in so se vse usmerjale k varovanju okolja. To je bil dober »paket« reform v razvoju. Nacionalisti v moji domovini pa sistematično uničujejo, kar je od njega še ostalo. Vso politično sfero reducirajo na vprašanje, ali si za muslimane ali proti njim. Toda jaz ostajam trmast optimist, saj vidim prihod novih državljanov na prizorišče, državljanov, ki se ne pustijo zavajati in ne čakajo le na prerod politike. Upam, da bo nekoč prišel trenutek, ko bo današnje politike sram, ker delo, ki bi ga morali opraviti, namesto njih opravljajo državljani.

Bi se po vašem z uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka – nekakšne subvencije, ki bi jo država brezpogojno vsak mesec izplačevala državljanom – še več državljanov odločilo za dejavnejši angažma za blaginjo družbe?

Ne nasprotujem mu a priori. Mislim pa, da bi morali ob uvedbi, če želimo zares opolnomočiti državljane, paziti, da ljudi ne bi pasivizirali. Priznal vam bom za levičarja nekoliko bogokletno misel: ko sem bil prvič v ZDA, sem spoznal resnični neoliberalizem v akciji. Pred trgovinami in hoteli sem videl ljudi, ki strankam odpirajo vrata in jih pozdravijo, upajoč, da bodo dobili peni ali dolar za svoje početje. Šokiralo me je. Pomislil sem, ali ni to oblika prosjačenja. Po vrnitvi v Evropo sem začel premišljevati o množicah brezposelnih, ki živijo od socialne podpore, depresivnih, brez samospoštovanja, brez prebite pare v žepu, ki uteho iščejo v alkoholu. Ali ni morda človek, ki v ZDA ves dan odpira vrata, srečnejši? Ne zagovarjam divjega kapitalizma. Res pa je, da je v ameriškem sistemu, kjer ne poznajo socialne države, vsak prisiljen poiskati delo. Zato sem previden, ko gre za podporo univerzalnemu temeljnemu dohodku. Če bi ljudje z njim ves dan ostajali doma, se počutili nekoristne, potem nisem za uvedbo.

Res so so se rodili v Belgiji, vendar se tu ne počutijo zares doma. Vse bolj so frustrirani. Vstopijo v tolpe. Začnejo razpečevati droge. Šele nato se pojavi islamizem. Toda ne gre za vero, temveč za sovraštvo do sistema, ki jim ne ponuja nobenih možnosti.

Številni opozarjajo, da bi se morala EU spremeniti, morda celo začeti znova. Kaj mislite vi?

Da bi se morala zavedeti svoje shizofrenije. Postala je škatla, v katero so, ko so snovali evropsko identiteto, hoteli nametati vse iz ropotarnice njene zgodovine. Škatla je ostala prazna. Težava je že v njenem nastanku in razvoju. Po padcu Berlinskega zidu se je prehitro širila. Zakaj je Evropa tako hitro »eksplodirala«? Ker so se ZDA bale ponovnega vpliva Rusije na vzhodu. Zato si ZDA prizadevajo tudi za članstvo Turčije v EU, saj se bojijo njenega tesnejšega zavezništva z Rusijo. Njim je vseeno, ali je Turčija demokratična ali ne. Tudi za demokracijo v EU jim ni mar. Američanom sta pomembna le transatlantski sporazum in uveljavljanje njihovih interesov. Današnja Evropa je v bistvu plod geopolitičnega cinizma iz časov hladne vojne, ki je še na delu. Cinizem se celo stopnjuje. Evropa v okoliščinah, ko je pod nenehnim pritiskom velesil, ne zmore oblikovati razvojnega programa.

Bruselj, kjer živite, je bil za marsikoga zgled uspešne multikulturne družbe. Teroristični napad v četrti Molenbeek je razgalil neuspeh belgijskega in evropskega modela integracije pripadnikov drugih kultur. Kaj storiti?

Res je. Povedno pa je, da nobeden izmed zahodnih medijev ni objavil fotografij več tisoč muslimanov, ki so po terorističnih napadih v nemških mestih in v Rimu protestirali proti Islamski državi. Muslimani se spreminjajo. Spoznali so, da se morajo prilagoditi življenju v Evropi. Po napadu v Bruslju je večina desnih medijev pisala o krvoločnih islamistih, ki hočejo uničiti Evropo in naš način življenja. Takrat se je v medijih izpostavil mlad musliman Mohamed El Bachiri, ki je v napadu na podzemno železnico v Bruslju izgubil ženo. V knjigi Džihad ljubezni je sporočil: »Glejte, sem Belgijec, tretja generacija priseljencev, hočem enake pravice, kot jih imate vi.« Njegovo sporočilo je jasno. Dokler bomo imeli v družbi ljudi z rasističnimi ali verskimi predsodki in dokler ne bomo dali priseljencem mesta v družbi, se bodo radikalizirali.

Vsak se mora zamisliti nad svojim ravnanjem. Če naletiš v dvigalu na človeka v kaftanu, ga boš pozdravil? Če ga ne, si kriv. Začni pri sebi, ne čakaj na politike. Vem, o čem govorim. Ko je mojega 21-letnega sina letos ob koncu ramadana preteplo šest Maročanov in mu ukradlo telefon, je zjutraj, po prihodu s policijske postaje, dejal: »Oče, ne bom se odzval z rasističnim dejanjem.«

Zakaj se torej muslimani v Evropi radikalizirajo?

V Bruslju imamo vse celovitejši uvid v ta proces. Ko vstopijo v izobraževalni sistem, že govorijo francosko. Materni jezik večine ni arabščina, temveč tamazight, saj so v glavnem Berberi iz Severne Afrike. Ne gre jim v šoli, v njej ne vidijo smisla, tudi starši, ki vse bolj izgubljajo nadzor nad njimi, jih ne spodbujajo k učenju. Res so se rodili v Belgiji, vendar se tu ne počutijo zares doma. Gledajo lepa svetlolasa dekleta, a se jih ne smejo dotakniti. Vse bolj so frustrirani. Začnejo zbadati vrstnike in postajajo napadalni. Vstopijo v tolpe. Začnejo kaditi travo, razpečevati droge. Ko postanejo mali ulični kriminalci, si kupijo malo kokaina. Na tej točki jim bruseljski salafistični imami prišepnejo: »Lahko si junak, če želiš, čeprav le za en dan,« če citiram Davida Bowieja. Šele v zadnji fazi je torej islamizem. Toda ne gre za vero, temveč za sovraštvo do sistema, ki jim ne ponuja nobenih možnosti.

Muslimani so zelo občutljivi, če se jim ne izkazuje spoštovanje kot soljudem. Sin mi je dejal, da se njegovi prijatelji po rodu iz Maroka ne smejejo karikaturam v časniku Charlie Hebdo. Jim lahko zamerimo? Ne, prav imajo, ker se ne smejejo. Evropa bi morala opustiti samovšečno večvrednostno pojmovanje svobode izražanja kot pravice. Je svoboda v tem, da se posmehuješ Maročanom, homoseksualcem in drugim? Ne, to ni svoboda. Svoboda zahteva odgovorno uporabo te pravice. Spoštovati je treba vse ljudi. Tega Evropa očitno ni zmožna. Zato je begunska tragedija v resnici kriza evropskih vrednot.

Je svoboda v tem, da se posmehuješ maročanom, homoseksualcem in drugim? Ne, to ni svoboda. Spoštovati je treba vse ljudi. Tega Evropa očitno ni zmožna. Zato je begunska tragedija v resnici kriza evropskih vrednot.

V romanu Vojna in terpentin ste na podlagi dedkovih spominov opisali kalvarijo 1. svetovne vojne. Človeštvo se očitno ni ničesar naučilo, če je dobrih dvajset let kasneje izbruhnila nova velika vojna. Se lahko danes česa naučimo iz lekcij 20. stoletja ali gre za popolnoma drugačen svet?

V romanu nisem hotel moralizirati, saj moraliziranje v literaturi pomeni slabo literaturo. Literatura mora razkrivati probleme in jih ponujati bralcu v premislek. Nisem vedel, da bo knjiga prevedena v 25 jezikov. Napisal sem jo za bralstvo iz Flandrije, za rojake, ki so pozabili na 1. svetovno vojno, saj se je v zadnjih 20 letih na nizozemskem govornem območju govorilo in pisalo le o 2. svetovni vojni. Ta je bila, če tako rečem, preprosta zgodba. Spopad med dobrimi in zlimi. Nizozemski pisci so v glavnem opisovali tragedije ljudi, ki so postali nacisti, in deportacije Judov. Moralno gledano je 2. svetovno vojno povzročil prasec, ki je hujskal svoje prebivalstvo s tezo, da versajski sporazum iz leta 1919 ni bil pravičen. To so bile teme vojnih romanov. Z Vojno in terpentinom pa so ljudje doumeli, da smo pozabili na 1. svetovno vojno, ki je bila v resnici bolj kompleksna, saj ni bilo »slabih fantov«.

Takratne razmere, če preidem k odgovoru na vaše vprašanje, v marsičem spominjajo na današnje. Takrat in danes so se vsi imeli in se imajo za velike humaniste. Povod za takratno vojno je bil sicer jasen. Trojno zavezništvo (Nemčija, Avstrija in Ogrska) je hotelo vojaško kaznovati Srbijo zaradi umora avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Vmešali so se Rusi, saj »se nihče ne bo dotaknil« njihovih prijateljev Srbov, na njihovo stran je pristopila zaradi zgodovinskih povezav z Rusijo še Francija. V resnici je bila 1. svetovna vojna posledica diplomatskih zdrsov. Nekaj tednov pred vojno je nemški cesar Viljem II. ruskemu carju Nikolaju II., svojemu malemu bratrancu, poslal telegram v angleščini: »Moj dragi Nikky, pa se menda zares ne bomo bojevali drug proti drugemu? Ali pač? Lep pozdrav, tvoj bratranec, Willy.«

Malo kasneje je francoski predsednik zapustil pogajalsko mizo v solzah z besedami: »To je popolna katastrofa!« V 14 dneh niso predvideli, kaj se bo zgodilo.

Prva svetovna vojna je neumnost človeške vrste. Dedovo zgodbo sem opisal kot zgodbo žrtve velike geopolitične šahovske partije. Pahnjen je bil v absurdni politični položaj, s katerim ni imel nič. Podobno je tudi danes, ko velesile igrajo zapleteno šahovsko partijo in se poigravajo z našo prihodnostjo. Če bo kateri izmed norcev, Putin, Erdogan, Trump ali kdo drug, nadaljeval svojo sedanjo politiko, gre lahko svet v podobno katastrofo. Potrebna je previdnost. Nikoli ne veš, kje in kdo bo zanetil ogenj.

Sicer pa marsikdo v Nemčiji mojega romana ni sprejel zlahka, saj sem v njem opozoril na zločine njihove vojske, ki nas je napadla, ker ji nismo dovolili prečkati naše države. Imeli smo prav. Gre za državno integriteto. Zdaj pa so jezni. Kajti desetletja so se opravičevali zaradi grozodejstev, ki so jih povzročili v 2. svetovni vojni, pa jih neki flamski prasec opominja, naj enako naredijo še za 1. svetovno vojno.

Poudarjate pomen in odgovornost državljanov, posameznika torej, pri procesih umirjanja strasti na političnem in družbenem prizorišču nasploh. Kako naj ravna?

Vsak mora začeti pri sebi in se zamisliti nad svojim ravnanjem v vsakodnevnem življenju. Veliko je odvisno od tega, ali boš pozdravil človeka, oblečenega v kaftan, ki ga srečaš v dvigalu ali ne. Bo zate sovražnik le zato, ker ti morda zbuja nelagodje? Človek v kaftanu je vprašanje, na katero moramo vsi, posamezniki in družba, najti odgovor.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.