MLADINA Trgovina
Grega Repovž

Grega Repovž

8. 9. 2017  |  Mladina 36  |  Uvodnik

Prijatelji za vedno

Javna podpora SD in tiha podpora SDS vnovični kandidaturi Boruta Pahorja odpirata več vprašanj o teh dveh strankah in njuni dejanski naravi kot pa o predsedniku in vnovičnem kandidatu. Kdor bo namreč od daleč pogledal, bo kljub pomembnim razlikam v vzorcih političnega delovanja zaznal, da sta si stranki neverjetno podobni. In njune podobnosti nič ne razkriva bolj kot prav odnos do Pahorja.

Dolgo let so v Sloveniji kot stranko, ki je prej interesna skupina kot pa politična stranka, izpostavljali DeSUS – že zaradi namena ustanovitve (oziroma odcepitve od nekdanje skupne stranke, DeSUS je namreč nastal iz SD). Kakšna stranka pa je to, se je dolgo leta izpostavljalo, ki bo zastopala le interese prav določene skupine, v tem primeru upokojencev – mar ne gre pri političnem združevanju v zreli državi za skupne vrednote, politična prepričanja, ne pa zgolj za parcialne interese? DeSUS, upokojenska stranka, je slovenski unikum. No, en mandat smo v državnem zboru imeli tudi stranko mladih – in tudi to je bilo razumljeno kot del političnega odraščanja države, ne pa kot nekaj normalnega. A DeSUS se je obdržal.

A tako kot za DeSUS je tudi za SDS in SD dejansko značilna prav neverjetna odsotnost resne ideologije, dejanskih političnih prepričanj. Deklarirana prepričanja so pri obeh strankah bolj način, kako priti na oblast, kako priti do moči, kako ohranjati podporo volivcev, ne pa njun dejanski program. Za Janšo tako v imenu prepričevanja volivcev ni bila nobena težava stranke iz socialdemokratske preleviti v konservativno politično stranko, sam je uspešno iz nekdanjega komunista postal celo veren človek – in z njim tudi kopica drugih bivših komunistov, ki so veselo začeli hoditi k maši (sploh če so bili fotografi zraven) in podpirati rimskokatoliško cerkev. Če daje to boljši rezultat na volitvah, je tudi takšen obrat za prvaka SDS mačji kašelj. A ko pride ta stranka na oblast, vedno znova postane glavno, da njeni člani zasedejo čim več odločujočih mest, da pridejo do čim več izvorov denarja in jih začnejo preusmerjati, da zaposlijo čim več svojih ljudi v javni upravi (s sorodniki vred), da podelijo čim več javnih koncesij itd. Vedno znova se vedejo, kot da je država nekakšen plen – hkrati so seveda polni besed o ljubezni do države in seveda, da je trg tisti, ki bi mu morali prepustiti čim več državnega. Politična stališča in izjave so le preobleke, v katere so vedno znova oblečeni jasni materialni interesi.

In čeprav SD na drugi strani kljub vsemu nikoli oziroma redko prestopi meje spodobnega, ko gre za politični populizem, je tudi to najprej stranka interesov. Seveda imajo tudi v tej stranki politična stališča, seveda njeni veljaki hodijo na prireditve, ki izkazujejo spoštovanje do narodnoosvobodilnega boja, na primer, a predvsem zato, ker je to pač zanje politično oportuno. Kaj pa je še socialdemokratskega ostalo v tej stranki? Mar predsednik Židan govori socialdemokratski jezik? In prav ta ideološka izčiščenost – odsotnost ideologije torej – je tisto, kar dela stranki tako neverjetno podobni. In res imata ti dve stranki en skupen projekt, imenuje se TEŠ 6. Ta ju, poleg odnosa s predsednikom Pahorjem, neverjetno povezuje. Obe stranki sta imeli svoje ljudi v njem, obe stranki sta kljub jasnim znakom, da gre za nesmotrno naložbo, ves čas tiho stali za to naložbo. In tako je še na marsikaterem področju, na katero ima država vpliv – tako na državni kot lokalni ravni. Tiha simbioza, ki omogoča obema strankama, da so njune interesne sfere dolgoročno zavarovane.

In če sta se ti dve stranki v preteklosti še vsaj deklarativno politično razlikovali in si tudi nasprotovali, je simbioza interesov, nekakšen verjetno nikoli res dogovorjeni pakt o nenapadanju, po vseh teh letih postal tako viden prav ob tokratni kandidaturi Boruta Pahorja. Stranka SD, katere bivši predsednik evidentno ravna politično v korist SDS in Janeza Janše ter ščiti njegove interese, se o tem sploh ne sprašuje, ampak njegovo ravnanje zavestno tolerira – prav zato, ker gre stranki predvsem za interese, ne pa za politiko, stališča, za prepričanja. Vodstvo stranke sploh ne uvidi več, kako čudno je to. SD na primer mirno podpre Pahorjeve kandidate za ustavne sodnike, ki bi jih, če bi le malo verjela v svoje politične ideale, morala javno in brez milosti zavrniti. A jih ne – pakt o nenapadanju jim ustreza.

Zato je tokratna podpora Pahorju – oziroma dejstvo, da obema strankama ustreza kot predsednik republike in da se to tako jasno vidi – nekaj dobrega, saj kristalizira politični prostor. To seveda ne bo vplivalo na morebitno ponovno izvolitev Boruta Pahorja, malo verjetno. A nekatere stvari počasi postajajo jasnejše – tudi volilnemu telesu obeh strank. Verjetno je to kar šok, tako za volivce SDS kot tudi volivce SD. Morda za volivce slednje celo večji.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.