MLADINA Trgovina

Marjan Horvat  |  foto: Matej Pušnik

8. 9. 2017  |  Mladina 36  |  Kultura

Widad Tamimi

V Sloveniji živeča pisateljica o svojem judovsko-palestinskem izvoru, o zagatah muslimanskega sveta in izraelsko-arabskega spora, o zaprtosti slovenske družbe in (ne)uspešni integraciji beguncev

»Zagovarjam tisto stran, ki se ji godi krivica«

© Matej Pušnik

Etnični izvor pisateljice Widad Tamimi, rodila se je leta 1981 v Milanu, je za razmerja v današnji globalni geopolitiki in geokulturi, v katerih vsi narodi utrjujejo svojo identiteto in se obdajajo s takšnimi in drugačnimi (žičnimi) ograjami, dejansko so to »plašnice«, nenavaden. Izziva. Je namreč vnukinja bogatega tržaškega Juda in hčerka revnega Palestinca.

Ignazio Weiss, njen prapraded po materini strani, je bil trgovec, ki si je v Pragi s prodajo izdelkov iz kristala ustvaril zajetno premoženje. Konec 19. stoletja se je z družino preselil v Trst, kmalu pa mu je tja sledilo širše sorodstvo z Dunaja. V Trstu je bil njen praded Ottocaro direktor zavarovalnice Generali. Leta 1938, po sprejetju rasnih zakonov, se je družina odločila za beg. Najprej je odšla v Švico, nato v London in se pozneje ustalila v ZDA. Ottocarov sin Carlo se je po vojni edini iz širšega sorodstva vrnil v Italijo in si v Milanu z ženo iz New Yorka ustvaril družino, v kateri se je rodila mati naše sogovornice.

Oče Khader prihaja iz revne palestinske družine iz Hebrona, ki se je leta 1967, po arabsko-izraelski vojni, morala umakniti v Jordanijo. Khader je še istega leta iz Amana odpotoval v Italijo, da bi si uresničil željo: postati otroški zdravnik in pomagati revnim palestinskim otrokom.

Tako Widad Tamimi pripada dvema svetovoma. Toda njen izvor zanjo ni breme, temveč prednost, saj so njeni stari starši in starši neizčrpen in bogat vir zgodb iz dveh različnih kultur, arabske in judovske/evropske, ter življenjskih modrosti, ki izpričujejo prepričanje, da sta mir in sobivanje mogoča tudi med pripadniki najbolj sprtih ljudstev. Widad Tamimi se zaveda, da sta njena življenjska zgodba in izvor v današnjem svetu dragocena, saj zanikata teze o črno-belem, z mejami razdeljenem svetu. Pričata o absurdnosti sodobnih nasprotij in o umetno ustvarjenem sovraštvu. Tudi zato, da bi dala temu drugačnemu glas in obraz, se je po diplomi iz mednarodnih odnosov in kasneje prava, sprva je delala kot pravna asistentka enega od italijanskih senatorjev, posvetila pisateljevanju.

V romanesknem prvencu Kava po žensko (Il caffe delle donne) je na podlagi pogovorov žensk med obredom pitja kave v babičini hiši v Jordaniji premišljevala o (svoji) usodi palestinsko-italijanskega dekleta, razpetega med dvema svetovoma. Iz romana je razvidno, da svojega izvora ne doživlja kot oviro v življenju. »Je privilegij, vendar sem ga tako doumela šele, ko sem se spoprijela s težavami in napravila ustrezne kompromise v življenju,« pravi.

Njen drugi roman Vrtnica v vetru (La rose del vento), slovenski prevod bo konec leta izšel pri založbi Sanje, je opis življenjskih zgodb njenega bogatega judovskega deda in revnega palestinskega očeta, »saj se je treba zazreti v preteklost, če želimo nadaljevati življenje v prihodnosti«. Napisala ga je z namenom, da bi pokazala, kako »imamo ljudje veliko več skupnega, kot si mislimo«, čeprav se kot rahločutna opazovalka življenja zaveda, kako težko je vstopiti v drugo kulturo.

Zadnjih sedem let živi v Ljubljani, kjer si je s Slovencem ustvarila družino. Širši javnosti je znana po tankočutnih prvoosebnih opisih usod beguncev, ki jih je spoznavala v času njihovega prečkanja slovenskega ozemlja; takrat je bila sodelavka Rdečega križa v begunskih centrih. Ker pa jih je peščica vendarle ostala v Sloveniji, v zadnjem času v okviru projekta Slovenske filantropije pomaga beguncem pri seznanjanju s slovensko kulturo. Piše nov roman in v njem prepleta resnični zgodbi slovenske in palestinske družine.

Na vaš izvor, judovski in palestinski hkrati, v državah Bližnjega vzhoda zagotovo gledajo z nezaupanjem. Je anomalija v tamkajšnjem (raz)deljenem svetu. Kako pa so vas in vašo družino sprejeli v Milanu, kjer ste odraščali? In še: ste se morali zaradi svojega izvora na kakšni točki odločiti, na katero stran v sporu na Bližnjem vzhodu se boste postavili? Izraelsko ali palestinsko? 

Nikoli ni od mene nihče zahteval, da se postavim na stran kogarkoli. To je tako, kot če bi me vprašali, ali imam raje očeta ali mamo. Pripadam obema svetovoma, predvsem pa, tako kot vsi ljudje, pripadam svetu. Tudi zato mi danes, čeprav v Sloveniji živim že sedem let, ni treba biti Slovenka. Verjamem v Evropo, v njen projekt iskanja enotnosti v različnosti. Žal mi je, da nekateri ne razumejo njegovega pomena pri iskanju načinov pravega sobivanja pripadnikov različnih kultur v današnjem vse bolj povezanem svetu.

Etnični izvor ni nujno merilo za objektivno presojo političnega dogajanja v svetu. Od vsakega posameznika je odvisno, ali bo znal in si upal prisluhniti nasprotni strani ter pošteno in pravično presoditi razmerja med skupnostma. Takšne ljudi, ki so se sposobni v imenu poštene presoje iztrgati iz spon etnične pripadnosti in ideologij, najdete med Izraelci in Palestinci. Pa tudi drugod po svetu.

Z romanom Vrtnica v vetru sporočam, da lahko Jud in Palestinec sedita za isto mizo in v pogovoru ugotovita, da imata več skupnega, kot je tistega, kar ju ločuje.

Starši, oče je priznan pediater, mama pa novinarka, ki je med drugim za časnik Corriere della Sera poročala z Bližnjega vzhoda, vam verjetno niso vsiljevali svojih pogledov na odnose med muslimani in Judi. Kako ste oblikovali pogled na ta spor? Je pri iskanju miru v ospredju vprašanje pravičnosti?

Izkušnje mi pravijo, da je mir mogoč, vendar ga ni mogoče udejanjiti z nepravičnimi rešitvami. Zagovarjam tisto stran, ki se ji godi krivica. Res pa je, da je moja judovska družina ateistična in nikoli ni podpirala sionizma. Tudi Judje, ki niso naklonjeni Izraelu, ker je bila država oblikovana na nepošten način, obstajajo.

Moja judovska družina je izkusila kalvarijo begunstva, ko je morala pred 2. svetovno vojno zaradi nacističnega in fašističnega pogroma nad Judi zapustiti Evropo in najti nov dom v ZDA. Ko se je ded, edini iz širšega sorodstva, po vojni vrnil v Italijo, se je zaobljubil, da nikakor ne bo prispeval k temu, da bi njegovo ljudstvo storilo kaj tako zločinskega, kot je samo doživelo med vojno, drugemu ljudstvu. Ker je dogajanje v Palestini in nastajanje države Izrael potekalo v nasprotju z njegovimi željami, ni nikoli obiskal Izraela oziroma Palestine. Sem prva iz sorodstva, ki je obiskala Izrael.

Toda dejstvo je, da Izrael obstaja. Ne moremo ga zbrisati z zemljevidov. In zaradi judovske države življenje na tistem koščku sveta ne more potekati tako kot pred 70 leti. Najti je treba kompromisno rešitev na podlagi pravičnosti, ki bi omogočala življenje judovskemu in palestinskemu ljudstvu. Zdajšnja ureditev je zagotovo nepravična.

Mama Widad Tamimi s svojim dedom Ottocarom Weissom in babico Ortensio Schmitz Svevo, ki sta morala leta 1938 kot Juda zapustiti Trst.

Mama Widad Tamimi s svojim dedom Ottocarom Weissom in babico Ortensio Schmitz Svevo, ki sta morala leta 1938 kot Juda zapustiti Trst.
© arhiv Widad Tamimi

Z ustanovitvijo dveh držav, poleg izraelske še palestinske, kar zagovarja večina, bi se napetosti umirile, vendar trenja ne bi izginila, saj bi naroda živela drug mimo drugega. Znova bi lahko izbruhnile napetosti. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da so oboji, Izraelci in Palestinci, semiti, torej gre za naroda z istimi koreninami. Sovraštvo med bratskimi narodi pa je najhujše.

Res je. Tudi njuni veri, islam in judovstvo, izhajata iz iste religiozne tradicije. Izmael, očak muslimanov, je bil Abrahamov prvorojenec, vendar so pravice prvorojenca pripadle njegovemu mlajšemu bratu Izaku, na katerem temelji judovska in krščanska tradicija. Palestinci in Judje so torej bratje. Sami pa ste v vojnah na območju nekdanje Jugoslavije videli, kako krvoločno je lahko sovraštvo med bratskimi narodi. Oblikovanje dveh držav, poleg izraelske torej še palestinske, je bila po mojem mnenju še pred nekaj leti najboljša rešitev za umiritev razmer. Danes ne verjamem vanjo, kajti odnosi med narodoma so se zaostrili, hkrati pa je ozemlje Palestincev zaradi vse številnejših judovskih naselbin na njem manjše in razkosano. V takšnih razmerah ni mogoče vzpostaviti delujoče palestinske države. Zame bi bila idealna rešitev skupna demokratična in dosledno sekularna država z vsem, kar spada v »paket« razumevanja resnične demokracije.

Bližnji vzhod ste, ko ste bili otrok, spoznavali v Jordaniji, kjer v izgnanstvu živijo vaša babica in drugi sorodniki po očetu, ki so se morali umakniti iz Hebrona. O tamkajšnjem življenju ste pisali v prvencu Kava po žensko. Za dekle, vzgojeno v Evropi, je to vendarle tuj, eksotičen svet. Kakšen svet je to in kako se, če se, spreminja?

Že v otroških letih sem bila večkrat na počitnicah pri stari mami v Jordaniji. Zaradi poznavanja kulture tamkajšnjega sveta zagotovo lažje sprejemam drugačne načine življenja ljudi. V resnici pa življenje na Bližnjem vzhodu ni tako zelo drugačno od evropskega. Vsi smo ljudje. Vsi vstopamo v odnose z drugimi ljudmi. Res je, da so družine, tudi generacijsko, v arabskem svetu bolj povezane, skupaj preživljajo več časa kot v Evropi, vendar se tudi tam te povezave rahljajo. Tako kot v Evropi ljudje vse bolj živijo drug mimo drugega v majhnih stanovanjih. Spremembe so tudi pri vzgoji otrok. Včasih je otroka pravzaprav vzgajala celotna soseska, danes se družine »osamosvajajo«, da ne rečem osamijo od skupnosti. Morda je bil evropski način življenja pred 50 leti podoben življenju na današnjem Bližnjem vzhodu. Toda Jutrovo se hitro spreminja. V marsičem ga, ko ga danes obiščem, celo sama ne prepoznam več.

Bojim pa se, kaj bodo vse te spremembe prinesle tamkajšnjim ljudem. Ljudje se bolj zapirajo v svojo družbeno skupnost in ta sama vase, to pa jim jemlje možnost izbire in jih utesnjuje. Zanje lahko postane svojevrsten zapor in to lahko pripelje do nepredvidljivih in nevarnih posledic. A za to zapiranje ni kriva večja moč vere v tamkajšnjih družbah, temveč mu botrujejo težke gmotne razmere, v katerih živijo ljudje. V takšnem okolju dobivajo moč religiozne skupine, ki z vzpostavljanjem mrež socialne pomoči pridobivajo tudi politično podporo med ljudmi. Tako je postal Hamas pomemben dejavnik v Palestini. Podobni procesi potekajo tudi v drugih bližnjevzhodnih državah.

Nihče, še najmanj pa Zahod, ne sme vsiljevati svojih rešitev za družbeno organizacijo na Bližnjem vzhodu, temveč morajo te družbe same, znotraj sebe najti za svoj razvoj primerno formulo.

Muslimanski svet je zelo raznolik. Indonezija, z 260 milijoni prebivalcev najštevilnejša muslimanska država, ima razen dominantne religije le malo skupnega z bližnjevzhodnimi državami ali Marokom. Pa vendar nekateri kar počez kot zdravilo za tegobe muslimanskega sveta svetujejo sekularizacijo, demokratizacijo in liberalizacijo teh družb. Je ta čarobna formula lahko odgovor?

Nihče, še najmanj pa Zahod, ne sme vsiljevati svojih rešitev za družbeno organizacijo v tem svetu, temveč morajo te družbe same, znotraj sebe najti za svoj razvoj primerno formulo. Nisem prepričana, da je že napočil čas za korenite spremembe teh družb. Videli smo, kako brutalno se je izjalovila »arabska pomlad« v Siriji in drugod, saj diktatorji niso dovolili odpiranja družb z uvajanjem človekovih svoboščin. »Pomladniki« so doživeli poraz tudi zato, ker v teh družbah še ni bilo kritične mase ljudi, ki bi lahko uspešno izpeljala takšno revolucijo. Vsekakor pa se morajo potrebne družbene spremembe začeti znotraj teh družb, pojaviti se morajo pravi voditelji, ki bodo znali in zmogli voditi ljudi v procesu sprememb. Ni lahko. Vidimo, kaj se dogaja zadnja leta v Turčiji, ki je bila na dobri poti, da postane sodobna muslimanska država, zgled uspešnih družbenih sprememb. Danes se pogreza v preteklost in avtokracijo. Res je, da se v narodu na neki točki zgodovine nekaj premakne in je sposoben narediti korak naprej. Za zdaj, na kratki rok, pa nisem optimistična, da se v tem delu sveta lahko kaj bistvenega premakne na bolje.

Khader Tamimi, oče Widad Tamimi, v Hebronu leta 1966, leto preden se je morala družina iz Palestine umakniti v Jordanijo.

Khader Tamimi, oče Widad Tamimi, v Hebronu leta 1966, leto preden se je morala družina iz Palestine umakniti v Jordanijo.
© arhiv Widad Tamimi

V zadnjih dveh desetletjih, zlasti po 11. septembru 2001 in napadih islamskih skrajnežev v Evropi, se uveljavlja teza nekaterih sociologov, da je bila moderna Evropa kot politična entiteta spočeta na sovraštvu do muslimanov. Kako nevarne so takšne teze, ki delujejo v politiki in družbi kot performativ, to pa preprečuje iskanje pravih oblik sobivanja obeh svetov v Evropi?

V ozadju takšnih premislekov je poenostavljanje odnosov med Evropo in muslimanskim svetom. Govorijo nam, da naj bi se v daljni preteklosti spočete napetosti med svetovoma ohranile do danes. V resnici je zgodovina odnosov precej bolj zapletena. Bili so tudi trenutki sožitja in prežemanja kultur obeh svetov. Ne mislim samo na srednjeveške muslimanske intelektualce, kot sta Averroes in Avicenna, ki so tedaj »mračno« Evropo seznanjali z dosežki grških filozofov, matematikov in drugih intelektualcev ter bogatili evropsko družbo z izumi muslimanske znanosti. Spomnimo se tudi številnih zahodnjakov, ki so v muslimanskem svetu študirali arabščino, preučevali arabsko kulturo, in ljudi, kot je moj oče, ki so študirali v Evropi. V sedanjih sporih zato ne gre le za spopad zahodne družbe z muslimanskim svetom. Zaradi tega bi morali najprej poiskati dejanske izvore sedanjih zapletenih odnosov med njima in premisliti, kaj se dogaja znotraj muslimanskih družb.

Kaj se dogaja znotraj muslimanskih družb?

Doživljajo resnično humanitarno katastrofo. Popoln kaos imajo. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je današnji svet tesno povezan med seboj. Kar se dogaja na Bližnjem vzhodu, je zagotovo povezano z odločitvami Zahoda. Navsezadnje so evropske države z agresivnimi in avtoritarnimi kolonialnimi politikami kar precej krive za današnje razmere v tem delu sveta. Toda to ni celotna slika. Številni zahodnjaki, zlasti Britanci, ki so živeli na Jutrovem, so imeli odlične odnose z Arabci. Tudi nekateri Slovenci so dobro sodelovali s tamkajšnjimi ljudmi. V svojem novem romanu opisujem enega izmed takšnih primerov. Pišem o palestinski družini iz Jafe, ki je danes del Tel Aviva. Na začetku 20. stoletja je prišla v Slovenijo nakupit les za zabojnike za pomaranče. Kupila ga je pri slovenski družini in z njo spletla zelo dobre odnose. Takšnih zgodb, ki izpričujejo uspešno sodelovanje med Evropejci in ljudmi z Bližnjega vzhoda, je ogromno. Morali bi jih postaviti v ospredje.

Tudi roman Vrtnica v vetru, v katerem ste opisali življenjski zgodbi svojega judovskega deda in palestinskega očeta, govori o svetovih, ki sta zaradi političnih in zgodovinskih okoliščin razdvojena, a vendar imata veliko skupnega. Je to politično sporočilo?

Res je. Je sporočilo, da lahko Jud in Palestinec sedita za isto mizo in v pogovoru ugotovita, da imata več skupnega, kot je tistega, kar ju ločuje. Na podlagi zgodbe svoje družine sem hotela pokazati, da je sobivanje mogoče. Da je zgodba moje družine kot zgled pomembna, sem doumela že zelo zgodaj. Da bi jo nekoč, ko bom pripravljena, lahko povedala, sem pri 14 letih začela snemati spomine svojega dedka po materini strani. Ogromno sem izvedela o judovski veji svoje družine, ki je z Dunaja in iz Prage odšla v tedanji avstro-ogrski Trst in bila priča njegovi preobrazbi v italijansko mesto. Moji predniki so bili tesno vpeti v tržaško življenje in bili zelo razočarani, ko se je Italija pod fašizmom obrnila proti svojim judovskim prebivalcem. Zato se praded po vojni ni vrnil v Italijo. O judovski veji družine imam ogromno gradiva. O dedu in pradedu sem veliko izvedela tudi iz njunih ohranjenih pisem.

Iz prve roke sem slišala zgodbe beguncev in nato z začudenjem opazovala, kako so njihove besede preobračali in z njimi manipulirali na nekaterih slovenskih televizijah.

Težje ste verjetno prišli do gradiva o očetovi rodbini. Ste obiskali Palestino in Hebron, od koder prihaja vaš oče?

Seveda. Hebron sem prvič obiskala pri 18 letih. Našla sem očetovo rojstno hišo, tedaj je bilo v njej nekakšno vojaško oporišče in vstop vanjo prepovedan. Ko pa so vojaki odšli na kosilo, sem se izmuznila vanjo, posnela nekaj fotografij, vzela za spomin še kamen iz nje ter zbežala. Bila sem pač najstnica, ničesar me ni bilo strah. Seveda sem se o preteklosti svoje družine v Palestini pogovarjala tudi z očetom in njegovimi starši. So pa v njihovem pripovedovanju vrzeli. Babica ne ve, kdaj se je rodila.

Bližnji vzhod se je po revolucijah t. i. arabske pomladi in poprejšnjih (drugih) posredovanjih zahodnih velesil znašel v kaosu. Milijoni beguncev iz Sirije životarijo v sosednjih državah, poldrugi milijon pa se jih je odpravil v Evropo, ki je begunce sprejela, ker pač potrebuje delovno silo. Danes se, zlasti v tisku z desnega dela političnega spektra pojavlja precej grdih in škodoželjnih manipulacij o njihovem početju v Evropi. Vi ste, ko so prečkali Slovenijo, delali z njimi in nato za časnik Delo opisali njihove življenjske zgodbe. Kakšni ljudje so to?

Spoznavala sem jih v zbirnih centrih, kjer sem v sodelovanju z Rdečim križem poskušala najti njihove družinske člane ali svojce, s katerimi so na poti izgubili stik. Iz prve roke sem slišala njihove zgodbe in nato z začudenjem opazovala, kako so njihove besede preobračali in z njimi manipulirali na nekaterih televizijah. Ljudi, s katerimi sem govorila, so prikazovali kot pošasti. Povsem so zanemarili, da je ta na videz brezoblična množica ljudi sestavljena iz posameznikov v stiski. Tudi zato sem se odločila popisati njihove zgodbe. To so osebne izpovedi, kajti zdelo se mi je, da učinkujejo močneje, če na ta način nagovarjajo bralca, saj tako v njem lažje spodbudijo potrebno sočutje. Hotela sem, da bralec zares občuti občutja beguncev, se vživi vanje in spozna, da lahko vsak izmed nas, čeprav z vsemi privilegiji zahodnjakov živimo v utvari nedotakljivosti, postane begunec tudi sam.

Widadina babica po očetovi strani še vedno živi v Jordaniji.

Widadina babica po očetovi strani še vedno živi v Jordaniji.
© arhiv Widad Tamimi

Bi tudi Slovenija potrebovala lekcijo iz osnov multikulturnega sobivanja …

… vsekakor. Toda o Sloveniji in Slovencih sem dobila dober vtis. Slovenija je majhna, prijazna dežela, hkrati pa se čuti ranljiva in se skuša zavarovati pred vsem tujim. Slovenci potrebujejo čas za premislek o tujcih, vendar se sčasoma, ko jih spoznajo, strah pred njimi razblini. V begunskih centrih sem videla, kako nezaupljivo so sprva policisti obravnavali begunce, kasneje pa so jim bili bolj naklonjeni. Seveda so jih morali najprej spoznati.

Glavna težava je torej nepoznavanje.

Ja, toda to je že oblika ksenofobije. Ksenofobi niso sami po sebi slabi, temveč se tujcev, ker jih ne poznajo, bojijo. Tudi sama se, odkar živim v Ljubljani, čeprav sem odraščala v Milanu in študirala med drugim v Londonu, bojim velemest, saj jih nisem več vajena. V Ljubljani grem lahko brez strahu na sprehod z otroki, v Milanu pa imaš s tem že lahko težave.

Sedem let živite in ustvarjate v Ljubljani. Vas je Slovenija lepo sprejela?

Ja, ampak meni je lažje, ker sem vajena različnih kultur in me ni strah. Razumem pa, da se Arabec, ki pride v popolnoma drugačen svet, boji novega okolja. Težava nastane, če so prišleki izolirani, zaprti v gete, kot se dogaja v predmestjih evropskih mest. Takšni geti pa niso le težava priseljencev, ampak lahko sčasoma postanejo hud družbeni problem. Treba je najti prave načine za integracijo priseljencev. V ta proces pa vključiti zlasti priseljenske ženske, saj one prenašajo svoja spoznanja na otroke. Če ženske ne govorijo jezika gostiteljske države, so težave s priseljensko populacijo večje. Zato pravim, da če bi bila političarka in bi se ukvarjala z vprašanji integracije priseljencev, bi zahtevala, da se morajo vsi nemudoma naučiti jezika države gostiteljice.

V okviru projekta Slovenske filantropije ste sodelovali pri izobraževanju beguncev v Sloveniji. Tudi sicer imate dober vpogled v njihovo integracijo. Je uspešna?

Žal ni prav uspešna, saj se zatika že pri prvem koraku: učenju jezika. Učenje jezika ni obvezno za vse begunce. Tečajev se udeležujejo le moški, ženske ostajajo doma in skrbijo za otroke. Če bi bili ti tečaji obvezni, bi z opravljenim izpitom iz znanja jezika lahko pogojevali pravico do azila in drugih statusnih oblik. Otroci sicer hitro usvojijo jezik, se uspešno integrirajo, starši pa ne. S tem se povečujejo tudi razlike znotraj družin, saj jih bosta vse bolj ločevali dve kulturi. Nazadnje bodo otroci prevajalci staršem, to pa je za otroka velika odgovornost. Moti me tudi, da priseljenskim staršem nihče ustrezno ne pojasni kulturnih premis v družbi, v katero prihajajo. Na srečo imamo v Sloveniji veliko prostovoljcev, ki tem nesrečnim ljudem pomagajo pri vključevanju v družbo, saj se mi zdi, da je država nekako odsotna v tem procesu. Očitno se je zbala tega izziva ali pa se tudi sama boji priseljencev.

Slovenija je prijazna dežela, hkrati pa se čuti ranljiva in se skuša zavarovati pred vsem tujim. Slovenci potrebujejo čas za premislek o tujcih, vendar se sčasoma, ko jih spoznajo, strah pred njimi razblini.

Seveda integracije priseljencev ne moremo prepustiti »naravnemu« toku stvari.

Ne, če bi se to zgodilo, bi veliko priseljencev, kot se dogaja po Evropi, končalo na obrobju družbe. Pomoč bodo iskali v socialnih centrih. Treba jih je usmerjati. Če takšne pomoči ne bo, bi se lahko zgodilo, da bo veliko muslimanov začelo izkoriščati svoboščine, ki so v Evropi na voljo, doma pa so bile prepovedane. Recimo čezmerno uživanje alkohola. In namesto da bi doumeli tudi omejitve svobode v evropskih družbah, bodo nazadnje izgubili sami sebe.

Kakšna bi torej bila uspešna integracija ljudi iz muslimanskega sveta? Bi morali evropeizirati svojo kulturo in tradicijo? Zavreči ju pač ne bi smeli?

Jezikovne šole ne zadostujejo za uspešno integracijo. Predstaviti bi jim morali tudi kulturo in vrednote tukajšnje družbe. To velja denimo med drugim za odnos med moškim in žensko. Razumeti morajo, da enakopravnost spolov ne pomeni, da so ženske vedno na voljo. To je težko pojasniti moškemu, ki je vse življenje videval le popolnoma zakrite ženske, tukaj pa jih vidi skoraj razgaljene in si misli: svoboda. Ne gre tako. Treba jim je pojasniti, da so v evropskih družbah omejitve, ki jih morajo tudi sami ponotranjiti. Prva izmed njih je integriteta vsakega posameznika. Zdaj pa moški puščajo žene doma, v službo pa tudi sami nočejo, če je morda šef ženska, saj je po njihovem to tako, kot če bi bila šef njihova žena.

Konec leta bo izšel slovenski prevod vašega romana Vrtnica v vetru. Vendarle postajate vsaj malo tudi Slovenka?

Težko se istovetim z eno samo identiteto. V Sloveniji sem spoznala moškega, ki ga ljubim. Če bi se to zgodilo na Kitajskem, bi lahko bila tudi Kitajka. Za razumevanje vsake družbe je potreben čas. Za vključitev vanjo moraš sprejeti tudi kompromise, ki ti niso vedno pogodu. Res je, da včasih ugotoviš, da je tisto, kar se ti je prej zdelo slabo, v resnici dobro, ali ravno nasprotno. Ne morem reči, da sem se v Sloveniji vedno počutila samo dobro. Težko je bilo zapustiti državo, kjer sem imela družino in prijatelje, obvladala jezik, in v tujini zasnovati družino. Je pa Slovenija odličen kraj za vzgojo otrok. V teh letih sem se tudi dosti naučila o slovenski kulturi. Čeprav se zdi, da imamo veliko skupnega, smo vendarle različni.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.