MLADINA Trgovina

Borut Mekina  |  foto: Uroš Abram

8. 9. 2017  |  Mladina 36  |  Politika  |  Intervju

Milojka Kolar Celarc, ministrica za zdravje

»Šlo je za bitko, kakšen zdravstveni sistem bomo v Sloveniji imeli na dolgi rok«

Ko smo bili pred približno letom dni zadnjič na obisku pri ministrici za zdravje Milojki Kolar Celarc, je zraven sejne mize v njenem kabinetu samevala klop. Danes je ni več videti. Zastirajo jo kupi papirjev, skupaj več kot dvajset. Vsak izmed njih predstavlja eno od simuliranih verzij učinkov prihajajočega zakona o zdravstvenem varstvu, ki ima že sam po sebi, brez izračunanih učinkov na raznovrstne javne blagajne v prihodnjih letih, 500 členov. Poleg tega zakona je še kakšnih pet drugih, ki morajo biti sprejeti bolj ali manj sočasno. Ti so razdeljeni po drugih delih pisarne, po delovni in sejni mizi. Če ministrstvu za zdravje zdravstvene reforme tokrat, po 15 ali 25 letih poskusov, ne uspe pripeljati do konca, se zdi, da Sloveniji nikoli ne bo uspelo. To je odgovornost, ki jo je prevzela nase.

Na začetku mandata ste dejali, da boste dosegli vse cilje, ker ste trmasti. Kje ste zdaj?

Ne boste verjeli, ampak pri koncu smo. Pripravljene imamo še zadnje dokumente, torej prav vse, kar smo si kot zavezo zapisali v koalicijski sporazum. Tudi zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter zakon o dolgotrajni oskrbi sta končana, kar ni uspelo zadnjih 15 let.

A v kratkem, morda že naslednji teden, vas čaka interpelacija. Eden od očitkov v njej je, da se ne glede na vse vaše reforme, ne glede na vse študije in dokumente in ukrepe – čakalne dobe podaljšujejo. Zakaj?

Verjemite, da mi je žal za vsakega pacienta, ki čaka prek dovoljene dopustne meje. Zato že drugo leto izvajamo enkratni dodatni program za skrajševanje prav teh, prekomernih čakalnih dob. Čeprav na nekatere zdravstvene storitve ljudje res čakajo predolgo, pa je treba vedeti, da so na čakalnih seznamih tudi tisti, ki vztrajajo pri določenem kirurgu, pri določeni ustanovi. V Valdoltri so ugotovili, da imajo na seznamih za štiri vrste operativnih posegov okoli 24 odstotkov pacientov, ki na poseg čakajo na svojo željo. Prav s sprejemom sprememb zakona o pacientovih pravicah bomo marsikaj lahko uredili tudi glede spremljanja in razvrščanja pacientov, eNapotnica pa pacientom že omogoča, da izberejo storitev tam, kjer je čakalna doba najkrajša. Šele v tem mandatu prav vsi izvajalci na mojo zahtevo poročajo o čakajočih, to je dodatnih 15 odstotkov, prebivalstvo se stara, stroka ugotavlja, da so ljudje v krizi zdržali pritiske, ker si zaradi izgube delovnih mest niso upali k zdravniku, zdaj pa gredo. Žal pa tudi napotilo predsednika sindikata Praktik.Um, naj družinski zdravniki čim več napotujejo naprej, ni ostalo nepreslišano. Kakorkoli, s čakalnimi dobami se spopadajo povsod po svetu, prepričana pa sem, in tako kažejo tudi mednarodni podatki, da je pri nas dostopnost do prvega obiska še vedno odlična. Kljub temu že drugo leto zapored finančno spodbujamo skrajševanje čakalnih dob.

Ampak trend je seveda očiten. Število tistih, ki čakajo nedopustno dolgo, se je v zadnjih petih letih povečalo za petkrat. Tudi če se je zgolj za enkrat, to nekaj pomeni. Poleg tega ima vsak od nas izkušnje z izredno dolgimi roki.

Zdravnikom zaupam, da znajo pravilno oceniti, kako hitro mora kdo na specialistični pregled. Če je stanje zelo nujno, vemo, da dobimo pomoč takoj ali v 24 urah. Res pa je, kar zdaj popravljamo z novelo zakona o pacientovih pravicah, da je stopnja napotitve hitro, ki pomeni čas od 24 ur do treh mesecev, nekoliko predolga. Zato smo zdaj dodali še vmesno stopnjo zelo hitro, ki bo opredeljevala rok 14 dni. Čakalne dobe pa so tudi posledica pomanjkanja zadostnega števila zdravnikov specialistov: radiologov, urologov, anesteziologov in drugih. So pa tudi svetle izjeme. V bolnišnici Izola jim je uspelo z boljšo notranjo organizacijo, predvsem z uvedbo eZdravja oziroma e-napotnice, skrajšati čakalne dobe. Za CT, MR in tudi urološke preiskave praktično čakalnih dob ni, ker jim aparature delajo od jutra do devetih zvečer.

Bivši minister, gospod Dorjan Marušič, je nedavno naredil analizo čakalnih dob, v kateri je izpostavil, da zaradi njih na nekaterih programih ljudje umirajo.

To je zelo drzna ocena nekdanjega ministra. Po podatkih, ki jih imamo na voljo, ta ocena ni točna. Pri onkologiji praktično ni čakalnih dob. Vsi onkologi, s katerimi sem o teh očitkih govorila, pravijo, da znajo glede na medicinske indikacije presoditi, ali pacient poseg potrebuje že naslednji dan.

Rekli ste, da poskušate čakalne dobe skrajšati s pomočjo enkratnih programov. Ta mesec je vzniknila ideja, da bi del pacientov, ki čakajo v ljubljanskem kliničnem centru (UKCLJ) na ortopedske posege, napotili k zasebnemu koncesionarju MD Medicina. Ta pa si očitno zdaj želi sposoditi zdravnike od UKCLJ. Boste nekatere čakalne dobe reševali s privatizacijo?

Nikakor. Zato še enkrat pojasnjujem. MD Medicina, d. o. o., je koncesijo za področje ortopedije dobila za nedoločen čas novembra 2006.

Zakaj morate paciente usmerjati k zasebniku, če pa bi naj imel UKCLJ po nekaterih ocenah neizkoriščene zmogljivosti?

Ni tako. Ko smo pripravljali letošnji enkratni program skrajševanja čakalnih dob, smo vse javne zavode in koncesionarje vprašali, koliko pacientov pri njih nedopustno dolgo čaka in koliko posegov so glede na svoje zmogljivosti sposobni narediti do konca leta. Podatke so posredovali in mi smo jih upoštevali. Določili smo, katere čakalne dobe je treba z medicinskega vidika skrajšati oziroma odpraviti. Razpolagali smo torej s ponudbo in povpraševanjem, ki pa se nista pokrila. Ponudba javnih zavodov in koncesionarjev je bila nižja od potreb. Zato smo k skrajševanju čakalnih dob povabili tudi MD Medicino v obsegu, ki ga lahko naredijo tam redno zaposleni zdravniki. Če bi vlada to potrdila, bi imela MD Medicina samo ta enkratni program za letošnje leto. Poudarjam, samo do konca letošnjega leta in ne tudi v prihodnje.

Danes gre približno 17 odstotkov javnega denarja h koncesionarjem. Že drugi dan, ko sem prišla na to ministrstvo, sem dobila en velik »špeh« aneksov, ki naj bi jih podpisala.

Ampak so novačili tudi ortopede iz UKC.

V zadnjih letih smo imeli, milo rečeno, neverjetni nered pri podeljevanju koncesij in dovoljenj za delo. Očitno so v primeru MD Medicine mnogi mislili ali se prestrašili, da bo zgodba sledila vzorcu iz preteklosti. Kakšen je ta vzorec? Prej so različni zasebni izvajalci zdravstvene dejavnosti pridobili koncesije, nato so kandidirali za javni denar v zdravstveni zavarovalnici. Leto za letom so širili svoje programe, plačane iz ZZZS, in se nekateri za vse večne čase priključili na javna sredstva. Zato gre danes približno 17 odstotkov javnega denarja h koncesionarjem. Že drugi dan, ko sem prišla na to ministrstvo, sem dobila velik »špeh« aneksov, ki naj bi jih podpisala.

Pa ste jih podpisali?

Ne, nisem.

Je teh 17 odstotkov preveč ali premalo?

Koncesionarji so del javnega zdravstvenega sistema in večina jih dela dobro. Problem je, da so se podeljevale koncesije po željah prosilcev in ne po potrebah ljudi. To kaže podatek, da je bila npr. večina koncesij za psihiatrijo podeljenih v Ljubljani, nobena pa na primer na Koroškem. Odkar sem na ministrstvu, te prakse ni več. Podelili smo eno koncesijo na podlagi javnega razpisa in potreb prebivalcev za čeljustno kirurgijo v Sevnici.

Zakaj pa je ljubljanski klinični center prepovedal svojim zaposlenim delo pri MD Medicini?

Kot veste, je tedanje vodstvo UKC Ljubljana v letih med 2004 in 2008 najprej soglašalo, da je nekaj manj kot 20 vrhunskih specialistov dobilo koncesijo. Ko pa so ugotovili, da bolnišnica ostaja brez tega programa, so to prakso prenehali. Skratka, denarja v zdravstvu je na primer 100 enot, ki je sedaj razdeljen med javne zavode in koncesionarje. Če dodamo še novega izvajalca, koncesionarja, pomeni, da moramo denar nekomu vzeti.

Očitno se soočate z mnogoterimi kapitalskimi pritiski.

Da, tega je zelo veliko. Ampak glede MD Medicine smo mi določili pogoje, pod katerimi lahko delajo in koliko lahko delajo. Ponavljam, pogoj je bil, da so to lahko le njihovi redno zaposleni in da je to samo enkratni program za leto 2017. Zato smo predlagali vladi spremembe splošnega dogovora, v okviru katerega za vsako leto določimo, koliko in kaj bodo delali javni zdravstveni zavodi, in številu posegov za skrajševanje čakalnih dob dodali še posege, ki bi jih opravila MD Medicina. A smo v vmesnem času presenečeno ugotovili, da statistike, ki so nam jih sprva posredovali zdravstveni zavodi o številu nedopustno dolgo čakajočih, ne držijo. Zato sem med drugim v Ortopedsko bolnišnico Valdoltra poslala posebno delovno skupino, da ugotovi dejanske čakalne dobe. Ugotovila je, da v Valdoltri približno četrtina na ortopedske posege čaka na lastno željo, zato smo zdaj začeli nov pregled vseh čakajočih v tem programu. Ugotovili smo torej, da je povpraševanje očitno manjše, kot se kaže v teh statistikah. Končna odločitev o številu posegov in sredstvih za MD Medicino bo tako odvisna od dejansko ugotovljenih potreb.

Pobudniki interpelacije izpostavljajo, da kljub vašim enkratnim programom za skrajševanje čakalnih dob nekateri javni zavodi niti rednega dela ne opravijo do konca. Kako pa to?

Lanski enkratni program smo uresničili v 74 odstotkih predvsem zaradi UKCLJ. Tam so namreč začeli program izvajati razmeroma pozno, ker se med seboj niso znali dogovoriti o načinu plačila. Problem so bila predvsem plačila medicinskim sestram v teh posebnih teamih – nekateri jih menda niso hoteli nagrajevati, sama pa sem želela, da so vsi nagrajeni za dodatno delo, tudi administratorji. Letos so v UKCLJ lahko začeli delati že marca in pričakujem, da bodo uspešnejši. Nekatere enote, kot sta Klinika Golnik ali Kirurgija Bitenc, so že uresničile več kot 70 odstotkov svojega dodatnega programa v tem letu. V Izoli pa celo iščejo nove paciente, ker svojih čakalnih vrst nimajo več.

Kdaj bo torej konec debat o dolgih čakalnih dobah?

Ko bodo začeli vsi v Sloveniji uporabljati elektronske napotnice, bodo podatki veliko realnejši. Spremembe prinaša tudi nov zakon o pacientovih pravicah. Po tem zakonu bodo pacienti dolžni odpovedati termine, če ne bodo mogli priti na naročeni datum. Zdaj ponekod tudi po 15 odstotkov naročenih ne pride na poseg, ne pokličejo, ne javijo, da jih ne bo. Strokovni direktor ene od naših bolnišnic je opisoval primere, ko imajo celotne zdravniške teame in operacijske dvorane pripravljene za recimo pet napovedanih kolonoskopij, pa ne pride niti en naročen pacient. Po novem bodo bolnišnice takšne paciente zbrisale s seznamov, razen seveda, če gre za nujne medicinske primere. Vendar čakalne dobe vedno bodo, saj se z njimi ukvarja ves svet. Pomembno je, da niso predolge.

Koncesije so podeljevali po željah prosilcev in ne po potrebah ljudi. Večina koncesij za psihiatrijo je bila recimo podeljenih v Ljubljani, nobena pa na primer na Koroškem.

Zakaj so se torej čakalne dobe v preteklosti podaljšale? Ker ni bilo dovolj denarja, ker smo imeli varčevalne ukrepe ali ker ni bilo dovolj zdravnikov?

Oboje. Denar in kadri. Podatki kažejo, da je premalo družinskih zdravnikov, zato so preobremenjeni in včasih zato več napotujejo k specialistom. Prav zato smo povečali število specializacij družinskih zdravnikov in se v sporazumu s Fidesom tudi zavezali, da bomo zaposlili vsakega novega specialista. Poleg tega smo družinske zdravnike izenačili v izhodiščnem razredu z drugimi specialisti. Ko govorim o denarju, pa naj povem, da sem v letošnjem letu zagotovila dodatnih 23 milijonov iz proračuna. Kot verjetno veste, je zdravstvena blagajna plačevala izobraževanje pripravnikov in specializantov, kar ni zdravstvena storitev. V naslednjih štirih letih bo izobraževanja postopoma v celoti prevzel proračun, sredstva iz zdravstvene blagajne bodo porabljena za zdravstvene storitve.

Zakaj so bolnišnice zapadle v takšne, že 200-milijonske dolgove šele po krizi in varčevanju, dejansko v času vašega mandata?

Ko sem prišla, so imele bolnišnice 132 milijonov evrov akumuliranih izgub. Imeli smo fiskalno pravilo, zavezo, da zavod za zdravstveno zavarovanje ne sme imeti primanjkljaja in da se ne sme zadolževati, imeli smo manjše število zaposlenih, padajoče prihodke, prenos bremen ali izdatkov na zdravstveno blagajno iz proračuna, različne oprostitve in zdaj še sprostitve plač ter napredovanja. Prav je, da se plače zaposlenih v zdravstvu izboljšujejo, a gredo iz zdravstvene blagajne in iz proračuna kot na drugih področjih. Zato v zdravstvu to pomeni manj denarja za storitve. Recimo, ugotovili smo tudi, da od leta 2004 invalidska podjetja ne plačujejo zdravstvenih prispevkov. Lani bi to zneslo okrog 20 milijonov evrov.

Nas je varčevanje v zdravstvu stalo življenj?

Ne. In naj zdaj konkretno pojasnim, zakaj ne. Izračunali smo, da so med letoma 2010 in 2016 bolnišnice opravile za 580 milijonov evrov storitev, ki jih zavod za zdravstveno zavarovanje nikoli ni poravnal. Bolnišnice niso odklanjale pacientov, opravili so storitve glede na potrebe bolnikov in ne glede na plačilo. Če bolnišnice tudi same ne bi varčevale, bi danes imele še bistveno večje izgube. Varčevanje v zdravstvu je v Sloveniji izjemno, tudi glede na to, da Slovenija daje na glavo prebivalca manj, kot je povprečje EU. Seveda pa ne trdim, da niso mogoči še dodatni prihranki.

Obstaja ideja, da bi večja javna naročila v zdravstvu prevzel urad za javna naročila pri ministrstvu za javno upravo. Je to dobra ideja?

Idej je veliko, ampak tudi skupna javna naročila imajo pomanjkljivosti. Naj opišem primer. Pri skupnih javnih naročilih, recimo, smo za zdravila dobili ponudnika, ki je dal najnižjo ceno, a so se ostali nato umaknili s slovenskega trga. Ta ponudnik je nato kasneje povišal cene določenih zdravil kar za 73 odstotkov. V tem konkretnem primeru je šlo za biološka zdravila proti raku. Kaj smo potem s tem dosegli? Pri javnem naročanju je poleg ustrezne cene treba upoštevati zadostno ponudbo, da so zdravila in pripomočki pacientom ves čas na voljo. V tem mandatu smo pri nakupih zdravil prihranili 6,3 odstotka denarja.

V interventnem zakonu, s katerim boste bolnišnicam pokrili primanjkljaje, piše, da boste v teh primerih postavili tudi svoje sanacijske uprave oziroma upravitelje. Vam bo tako tudi uspelo menjati vodstvo UKCLJ, ki je lansko leto zaključilo s 25 milijoni evrov primanjkljaja?

Za zdaj lahko potrdim, da pri tem zakonu razmišljamo, da bi vpeljali sistem sanacijskih uprav.

V svoje roke ste prevzeli tudi kadrovanje, torej zaposlovanje novih zdravnikov. V praksi je doslej o tem odločala zdravniška zbornica, zakaj ste jim odvzeli to nalogo?

Če je ministrstvo odgovorno za vodenje kadrovske politike, potem mora tudi dejansko odločati o številu zdravnikov. Po novem bo minister tisti, ki bo dolgoročno, za naslednjih deset let, načrtoval potrebe po anesteziologih, radiologih, urologih, družinskih zdravnikih in tako naprej. Tega doslej ni bilo. Sistem je deloval bolj ad hoc. Obstajali so regijski koordinatorji na zdravniški zbornici, ki so zbirali zahteve in ponudbe, nato pa so se odločali naprej. Posledice tega zdaj že bivšega sistema so seveda očitne. Danes Sloveniji manjka nekaterih specialistov, zaradi česar imajo bolnišnice težave pri svojem delu, pacienti pa ne pridejo do potrebnega specialista.

Varčevanje v zdravstvu je v Sloveniji izjemno, tudi glede na to, da Slovenija daje na glavo prebivalca manj, kot je povprečje EU.

Si je zdravniška zbornica ves čas prizadevala, da bi bil vstop v ta poklic čim težji, zdravnikov pa dejansko čim manj?

Pri nekaterih specializacijah se mi zdi, da je res tako. Zaradi tega zdravniška zbornica sprva v našem petčlanskem koordinacijskem odboru ni hotela imeti niti enega predstavnika javnih zdravstvenih zavodov, ki natančno poznajo potrebe po specialistih. So pa še drugi problemi. Danes je že skoraj nemogoče dobiti zdravnika iz Hrvaške. A smo na dobri poti. Naše projekcije kažejo, da bomo v naslednjih petih letih dobili 1800 novih specializantov, upokojilo se jih bo okoli 700, kar pomeni, da bomo vendarle počasi prilezli do evropskega povprečja, to je 3,6 zdravnika na tisoč prebivalcev. Zdaj imamo okrog 2,8 zdravnika na 1000 prebivalcev.

Ni sicer samo vprašanje, koliko zdravnikov imamo, ampak tudi, kdaj jim dovolimo delati. In tukaj se zdi, da je umesten očitek mladih zdravnikov: Zakaj bodo ti po novem nosilci dejavnosti šele pet let po opravljeni specializaciji? Ali ni opravljena specializacija že res skrajni rok za samostojno opravljanje poklica?

Nosilec zdravstvene dejavnosti ni isto kot opravljanje zdravstvene storitve. Mladi zdravniki bodo zdravstvene storitve lahko opravljali kjerkoli in mi jih ne bomo omejevali. Z novo zakonodajo uvajamo nosilca zdravstvene dejavnosti. To je zdravnik, ki poleg specializacije organizira delo, vodi postopke, nadzira delo drugih zdravnikov in za njih odgovarja. V vseh državah EU imajo takšni nosilci zahtevane določene izkušnje in delovno dobo. V usklajevanjih smo šli nasproti mladim zdravnikom in smo zahtevani čas znižali pod EU-povprečje. Po novem se za nosilca dejavnosti na primarni ravni zahtevajo tri leta delovne dobe in pet let na sekundarni ravni.

Ampak najpomembnejše od vseh reform, to je zakona o zdravstvenem zavarovanju, pa še niste spravili do vlade. Priznate, da gre pri njem veliko počasneje, kot ste predvidevali?

Da. Ker je ta zakon izredno zahteven. To je prvi sistemski zakon po 25 letih, ima okoli 500 členov, je pa že v fazi čistopisa. Strokovnjaki, ki so ga prebrali, pravijo, da tako kakovostnega zakona Slovenija še ni imela.

Zakaj je trajalo tri leta?

Na področju zdravstva se je v Sloveniji treba usklajevati skoraj z vsemi. Od ekonomskosocialnega sveta, lokalnih skupnosti, posameznih županov do vrste interesnih združenj. Ta zakon je izjemno pomemben, ker z njim zelo spreminjamo vire financiranja. Ne želim namreč, da bi se zdravstveni sistem še kadarkoli znašel v takšni situaciji, kot je bila zadnja kriza, ko je bil odvisen le še od zaposlenosti, torej od vplačanih prispevkov za zdravstveno zavarovanje. S tem zakonom bomo vire financiranja razpršili.

Kaj pa ukinitev dopolnilnega zavarovanja? Slišimo, da sta v igri dva scenarija. Po enem bi namesto njega morali plačevati nadomestilo, odvisno od dohodkovne kategorije, po drugi bi morali plačevati nadomestilo kot odstotek od svojih dohodkov. Katera rešitev je obveljala?

Odločitev o tem še ni sprejeta. Skupaj smo preračunali 21 različnih variant, vmes pa smo pohiteli še z zakonom o dolgotrajni oskrbi. Računam, da bomo do konca septembra ta celotni paket zaprli in šli z obema zakonoma naprej v vlado in potem parlament. V ožjem izboru sta res ti dve omenjeni varianti, plačilo nadomestila glede na razvrstitev v dohodkovne razrede in zdravstveni prispevek, kot določeni odstotek od dohodka. Sama se zavzemam za slednjo verzijo, ki je solidarnejša.

Vam finančno ministrstvo še nasprotuje? Vemo, da je bilo proti obremenitvi premožnejših z novim prispevkom, češ da bi jim odvzeli vse tisto, kar jim je vlada dala z zadnjo mini davčno reformo.

Nismo se še uskladili. Ministrstvo za finance je namreč želelo, da jim pokažemo še osnutek zakona o dolgotrajni oskrbi, zato da vidijo skupne učinke. Sem pa prepričana o našem uspehu. Ne gre namreč za to, da komu jemljemo, v zdravstvu gre za storitve, ki smo jih na dolgi rok deležni vsi.

Ne gre pri teh vaših reformah za vprašanje, ali je v Sloveniji še mogoča solidarnost?

V Sloveniji nam v vseh teh letih po osamosvojitvi v našo zakonodajo ni uspelo zapisati, kaj je to javna služba. Mnogi so to izkoristili in tudi zdaj se na tem lomijo kopja; samo poglejte, glede česa se naša zdravniška zbornica pritožuje v Bruslju. Danes imamo javne zavode, ki poslujejo po zastarelih pravilih. Imamo koncesionarje, ki so zasebniki in poslujejo po pravilih zakona o gospodarskih družbah – beri ustvarjanja dobička. Ki pa ga seveda ustvarjajo z javnim denarjem, z vašo in mojo premijo. V Bruslju me zdaj recimo sprašujejo, zakaj nismo pri dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju prepovedali ustvarjanja dobička, če že menimo, da je pri nas zdravstvo javna služba. Tukaj smo. Na drugi strani pa zdravniška zbornica trdi, da je pri nas zdravstvena storitev gospodarska storitev splošnega pomena. Kar pomeni, da bi lahko bili tudi vsi zdravstveni domovi in bolnice d.o.o.-ji in da bi morali vsi subjekti enakopravno kandidirati za javna sredstva.

Pa vam bo evropsko komisijo uspelo prepričati, da je zdravstvo v Sloveniji neprofitno?

Že ves naš mandat se pogajamo o tem. V noveli zakona o zdravstveni dejavnosti je zato ključni prav tisti člen, ki govori o tem, kaj je to javna služba. Vanj smo zapisali, da je javna dejavnost negospodarska dejavnost splošnega pomena, ki se izvaja na nepridobitni način, presežek pa se mora vračati v zdravstvo. A veste, kaj to pomeni? To pomeni, da bodo morali tudi zasebniki – koncesionarji, ki jih financiramo z javnim denarjem, morebitne dobičke vračati. Zato tudi tak upor proti temu zakonu.

Če bo septembra zakon sprejet, bo to tudi vplivalo na poslovanje vseh koncesionarjev?

Seveda. Morali bodo delati ločene bilance. Posebej za javno službo in posebej za samoplačništvo oziroma za tržno dejavnost. Vendar naj še enkrat povem, da zakon ni uperjen proti koncesionarjem, pač pa je potreben zato, da se bodo koncesije transparentno podeljevale na javnem razpisu in po potrebah prebivalcev.

Vseeno pa ste pri pisanju teh zakonov ponekod delovali precej zmedeno. V javni debati je imel zakon 16 členov, nato je v parlament prišel predlog s 44 členi, v drugem primeru se je spremenil sam koncept in tako naprej.

Ti zakoni se usklajujejo tudi po tri leta, ker so tako zahtevni. Ko smo rešili večino težav glede zdravstvenih dejavnosti, smo ugotovili, da tudi pri podeljevanju dovoljenj za delo ni še nič urejeno. Potem je prišla na vrsto še zdravstvena dejavnost v domovih za starejše, socialnovarstvenih zavodih, kjer tudi ni bila urejena pravna podlaga. Za vsakimi vrati, ki smo jih odprli, so bila nova in nova vrata.

Saj veste, kaj sem rekla na začetku. Najmanj dva mandata. Če želimo uresničiti vse spremembe za dobro ljudi v našem zdravstvu, potem je za to potrebnih še nekaj let.

Prejšnji teden so vam na RTV Slovenija očitali, da ste v času ministrovanja porabili že kar pol milijona evrov za svetovalce. Novinarka je dejala, da niste hoteli komentirati njenih vprašanj. Kako to?

Vsem novinarjem odgovarjamo na vprašanja in tudi na ta smo odgovorili. Naj pojasnim, od 450 tisoč evrov, kolikor naj bi jih na ministrstvu namenili za svetovanje, je 260 tisoč evrov znašala članarina za svetovno zdravstveno organizacijo (WHO). Članarino bi morali tako ali tako plačati, sama pa sem se z njimi dogovorila, da bomo v zameno dobili pomoč njihovih ekspertov. Če to odštejemo, pridemo na 190 tisoč evrov za vsa tri leta od začetka mandata. Večina teh sredstev je namenjena za plačilo strokovnjakov. Ministrstvo za zdravje ima več različnih odborov, tako imenovanih razširjenih strokovnih kolegijev (RSK), ima zdravstveni svet, različne komisije za ugotavljanje kliničnosti, strokovnjake, ki sodelujejo pri najrazličnejših načrtih, recimo glede demence in podobno. Ne moremo zaposlovati zdravnikov specialistov in zato plačujemo honorarje za svetovanje. Ključni svetovalni stroški pomenijo pomoč profesorja dr. Gregorja Strbana, strokovnjaka za evropske sisteme socialne varnosti, pri pisanju zakona o zdravstvenem zavarovanju in dolgotrajni oskrbi, ter dr. Dušana Kebra, ki pomaga pri ključnih dopolnitvah zakona po javni razpravi, v kateri smo prejeli več kot 300 različnih pripomb in predlogov. In ne nazadnje, gospoda Petra Požuna, ki je svetoval tudi mojim predhodnikom na mestu ministra, dr. Dušanu Kebru in Zofiji Mazej Kukovič, in je zelo uspešen dolgoletni poslovni direktor v okviru klinik UKC Ljubljana ter nesporno eden od odličnih poznavalcev našega zdravstvenega sistema. Nobenemu od njih ni bilo nič podarjeno, to je bilo plačilo za njihovo delo.

Če zdaj pogledate na zadnja tri leta soočanja z različnimi interesi, zasebnimi zavarovalnicami, zdravniki, političnimi strankami, s kom je bilo najtežje?

Rekla bom takole: šlo je za bitko, kakšen zdravstveni sistem bomo v Sloveniji imeli na dolgi rok. In tu je seveda veliko takšnih, ki mislijo drugače, kot mislim jaz in kot piše v koalicijskem sporazumu. Mnogi so prepričani, da bi zdravstvo moralo biti tržna dejavnost. Kar so vse legitimni interesi.

Sprejem ključnega zakona, to je Zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju, ste napovedali že konec lanskega leta. Kaj torej napovedujete, da se bo zgodilo v prihodnjih mesecih. Zdaj pa zares.

Zakon o pacientovih pravicah in zakon o zdravstveni dejavnosti bosta gotovo septembra sprejeta v parlamentu, saj ju je parlamentarni odbor že potrdil. In potem bomo konec septembra vladi poslali še zakona o zdravstvenem zavarovanju in dolgotrajni oskrbi.

Interpelacijo boste preživeli?

Glede na to, da je koalicija podprla naše zakone, mislim, da jo bom.

Februarja bodo torej vsi zakoni, tudi zakon o zdravstvenem zavarovanju, sprejeti?

Mislim, da je to zelo realno.

In če smo še konkretnejši, dopolnilno zdravstveno zavarovanje bo ukinjeno leta 2019?

O prehodnih obdobjih se še usklajujemo z ministrstvom za finance. Deloma bo reforma začela veljati julija 2019, vsi ukrepi pa bi se uveljavili do leta 2020. Tako so narejeni tudi finančni izračuni, simulacije bilanc občin, lokalnih skupnosti, vplivov na proračun, zdravstveno blagajno in pokojninsko blagajno.

In kaj boste v tem času počeli vi? Si želite še enega mandata?

Saj veste, kaj sem rekla na začetku. Najmanj dva mandata. Če želimo uresničiti vse spremembe za dobro ljudi v našem zdravstvu, potem je za to potrebnih še nekaj let.

Torej res še en mandat?

Moja mama je rekla, nikoli ne reci nikoli. Ko sem šla drugič z ministrstva za finance, sem si rekla, nikoli več v državno upravo. Pa poglejte, kje sem. Da bi do konca speljali to, kar smo si kot ekipa zastavili, bi potrebovali še en mandat.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.