MLADINA Trgovina

Erik Valenčič

8. 9. 2017  |  Mladina 36  |  Svet

Kraljestvo črnega zlata in črnih zastav

Dinastija Savd je imela zaradi neizmernega naftnega bogastva svoje države dolga desetletja ogromen vpliv na Bližnjem vzhodu. Niti arabska pomlad je ni ogrozila. A zdaj si njenega konca ni več težko predstavljati.

Sedanji kralj Salman Al Savd je junija imenoval komaj 31-letnega sina Mohameda (na fotografi ji na sredini) za prestolonaslednika in s tem presenetil Savdijce in tuje poznavalce Savdske Arabije.

Sedanji kralj Salman Al Savd je junija imenoval komaj 31-letnega sina Mohameda (na fotografi ji na sredini) za prestolonaslednika in s tem presenetil Savdijce in tuje poznavalce Savdske Arabije.
© Profimedia

Britanski zgodovinar Robert Lacey je v knjigi Inside the Kingdom napisal verjetno najboljši uvod v analizo Savdske Arabije: »Teoretično Savdske Arabije ne bi smelo biti – njeno preživetje se upira zakonom logike in zgodovine. Poglejte njene vladarje, oblečene v smešne obleke, možje bolj zaupajo bogu kot ljudem in svojo naftno državo upravljajo na načine, kakršne je večina sveta z olajšanjem opustila.« Lacey ni rasist, kar bi bilo mogoče sklepati iz besed »oblečene v smešne obleke«; iz knjige je razvidno, da se je med 18-mesečnim bivanjem v Džedi precej navezal na kraljevino.

Ne le da Savdska Arabija obstaja, že vrsto let je eden glavnih akterjev na geopolitičnem prizorišču. A čeprav na Bližnjem vzhodu in širše igra pomembno in v glavnem zelo negativno vlogo, je zavita v tančico skrivnosti. Večina svetovne javnosti o njej ne ve tako rekoč nič, četudi ima izjemen vpliv na (ne)stabilnost v svetu. Razlogov za nevednost je več. Savdska Arabija je zaprta država in v marsičem ostaja ujeta v času, ki je bližje 12. kot pa 21. stoletju. Poleg tega uživa imuniteto pred odločnejšimi kritikami zahodnih velesil, tudi ko je govor o njenem sponzoriranju terorizma in množičnem kršenju človekovih pravic. Ta oglušujoča molčečnost se razteza tudi v množične medije. Resne, kritične in poglobljene analize Savdske Arabije so redke, čeprav so brez dvoma nujne za razumevanje pekla, ki mu pravimo Bližnji vzhod, in pa demonov, ki jih imenujemo Islamska država, Al Kaida, talibi itd.

Poskušati razumeti Savdsko Arabijo pomeni predvsem razumeti dinastijo, ki ji vlada, pri čemer je treba izhajati iz vprašanja: kako je mogoče, da je družini Al Savd uspelo ohraniti kraljevino od leta 1932, ko je bila ustanovljena, do danes. Kako ji je uspelo preživeti vsa turbulentna obdobja 20. stoletja, vojne na Bližnjem vzhodu, vzpon terorizma in navsezadnje tako imenovano arabsko pomlad? Odgovor je presenetljivo preprost. Dinastija je vedno znala sklepati dolgotrajna, trdna zavezništva. V tem pogledu je šla Savdska Arabija že skozi dve epizodi. Prvo je zaznamovala naslonitev na vero, drugo naslonitev na Zahod, konkretno na ZDA. Zdaj se zdi, da je kraljevina na prehodu v tretjo epizodo, ki bi jo utegnil zaznamovati padec dinastije. A preden se lotimo obravnave morebitnega konca hiše Al Savd, se je treba vrniti na sam začetek, ko so postavljali njene temelje.

Alah in Amerika!

Bilo je leta 1744. Mohamed ibn Savd, plemenski vladar iz pokrajine Nedžd, je sklenil zavezništvo z vplivnim verskim pridigarjem Mohamedom ibn Abd Al Vahabom, ki je muslimane pozival k vrnitvi k prvotnemu, puritanskemu (sunitskemu) islamu. Ibn Savd je Al Vahabu ponudil zaščito pred preganjanjem, ta pa vladarju versko legitimnost za njegove vojaške pohode in vladavino na Arabskem polotoku. Prvi dve savdski državi se nista obdržali (1744–1818, 1824–1891) in zavezništvo med klanoma Al Savd in Al Vahab se je velikokrat znašlo na preizkušnji, a je kljub temu preživelo do danes. Še več, v zadnjih desetletjih je vahabizem, ki navdihuje afganistanske talibe in nešteto teroristov po vsem svetu, postal drugi najpomembnejši ’izvozni artikel’ Savdske Arabije – takoj za nafto. Skratka: črno zlato in črne zastave.

Ustanovitelj tretje savdske kraljevine je bil Abdul Aziz Al Savd. Njegovo vojaško osvajanje Arabskega polotoka, ki se je začelo leta 1901, so med drugim spremljali pogromi nad šiitskim prebivalstvom, proti koncu pa je Abdul Aziz pobil tudi več tisoč vahabitov, ki so se mu uprli, ker je v nastajajočo državo vpeljal telefone, telegrafe in drugo orodje zaničevane modernizacije. Abdul Aziz je vedel, da brez močnih tujih zaveznikov njegova kraljevina ne bo preživela sredi nestanovitnega Bližnjega vzhoda, ki je še posebej v prvi polovici 20. stoletja doživljal tektonske premike. Po odkritju ogromnih zalog nafte leta 1938 je sklenil novo zavezništvo, tokrat z ZDA. Temelj zavezništva je bil preprost dogovor: (poceni) nafta za varnost.

Prva resna preizkušnja savdsko-ameriškega prijateljstva je prišla že z ustanovitvijo države Izrael (1948), proti kateri so protestirali vsi arabski vladarji, med njimi tudi Abdul Aziz. Vendar kot je v knjigi Knowing Too Much opozoril ameriški politični analitik Norman Filkenstein: »Ker je bil Al Savd odvisen od ameriških naftnih dolarjev, ki so sestavljali 90 odstotkov proračuna kraljevine, ni bil pripravljen žrtvovati svojega naftovoda na palestinskem oltarju. Savdski kralj je ameriškim odposlancem leta 1946 zaupal: ’Protestiram na glas, zato ker to počnejo vsi ..., toda navsezadnje Palestina ne bo vplivala na moj odnos z Ameriko’.« Ljubezen do ZDA in njihovih dolarjev se je prenašala iz roda v rod. Prestolonaslednik Fejsal Al Savd se je leta 1962 dobrikal predsedniku Johnu F. Kennedyju: »Zaupamo Alahu in poleg njega še Združenim državam Amerike.« In tako naprej ...

Razkol

Splošno laično mnenje je, da so se odnosi med ZDA in Savdsko Arabijo ohladili za časa Obamove administracije. To ni čisto res oziroma ni tako preprosto. »Enajsti september [2001] je škodoval ameriško-savdskim odnosom, napad na Irak pa jih je ubil – vsaj za zdaj,« je zapisal Lacey v knjigi, izdani leta 2009. »’Nafta za varnost’ je bila vedno temelj zavezništva, toda Irak se je izkazal za nekaj povsem nasprotnega. Daleč od tega, da bi bila Busheva Amerika zagotovilo miru, postala je netilec kaosa in nevarnosti.« Savdska Arabija je že leta 2002 prekinila tradicijo dobave izjemno poceni nafte ameriškim podjetjem, ta so morala odtlej zanjo plačati toliko kot vsi drugi, poleg tega je največ nafte začela izvažati v Kanado, za nabavo najsodobnejših vojaških lovcev pa se je leta 2007 obrnila na Veliko Britanijo.

Tehnološki napredek v proizvodnji nafte in zemeljskega plina (t. i. hidravlično drobljenje, angl. fracking – pridobivanje fosilnih goriv iz skrilavcev), ki je v ZDA v polnem razmahu, je občutno izboljšal položaj Washingtona v odnosih z Riadom. Poročilo Bele hiše iz marca 2012 navaja: »Ameriška odvisnost od tuje nafte se je zmanjšala vsako leto, odkar je predsednik Obama zasedel [Ovalno] pisarno. Leta 2010 smo uvozili manj kot 50 odstotkov nafte, ki smo jo porabili, in ta usmeritev se je leta 2011 nadaljevala.« Konec odvisnosti od savdske nafte je bila ena od prednostnih nalog v Obamovi bližnjevzhodni strategiji. To je dokončno pokopalo zavezništvo med državama.

Seveda, v Ovalni pisarni zdaj sedi drug predsednik: Donald Trump. Maja je obiskal kraljevino in tam ’sklenil posel’ – gre za dobavo orožja v vrednosti 110 milijard dolarjev. Toda to ni obnovitev partnerstva, kar je po svoje poudaril tudi sam Trump, ko je pripomnil, da je posel namenjen predvsem ustvarjanju »služb, služb, služb« za Američane. Potem je junija ameriško obrambno ministrstvo podpisalo še dogovor o dobavi orožja Katarju (12 milijard dolarjev), s katerim je Savdska Arabija v odkrito sovražnih odnosih.

Poskušati razumeti Savdsko Arabijo pomeni razumeti predvsem dinastijo Al Savd, ki ji vlada.

Poleg tega je ta posel po mnenju strokovnjakov večidel fiktiven. William Hartung, analitik inštituta Center for International Policy v Washingtonu, je za televizijsko hišo Al Jazeera povedal: »Sto deset milijard dolarjev je brez dvoma prenapihnjena številka.« Bruce Riedel z inštituta Brookings Institution je dodal: »Posel, vreden 110 milijard dolarjev, ne obstaja. Imamo le kopico pisem o nameri, toda nobenih pogodb.« Riedel je Trumpov ’posel’ označil za fake news, lažno novico. Kako se bodo razvijali (če sploh) savdsko-ameriški odnosi pod Trumpom, je nemogoče napovedati, z gotovostjo lahko trdimo le, da se bližnjevzhodni voditelji zavedajo njegove zaletavosti, nevednosti in neuravnovešenosti in jih bodo poskušali izkoristiti vsak sebi v prid ali pa vsaj nekako preživeti vse njegove ekscese. Vendar savdske težave segajo precej globlje. In številne od njih izvirajo iz palače družine Al Savd, ne iz Bele hiše.

Gospodarska časovna bomba

Hollywoodski film Syriana pripoveduje o zakulisnih povezavah med Washingtonom, Cio, poslovnim svetom in neimenovano arabsko kraljevino (lahko bi šlo za Savdsko Arabijo) ter njihovem spletkarjenju. Čeprav je zgolj igrani film, je v njem nanizanih veliko resnic, eno izmed njih slišimo v pogovoru med investitorjem Bryanom Woodmanom (igra ga Matt Damon) in arabskim prestolonaslednikom. »Veste, kaj si predstavniki gospodarske skupnosti mislijo o vas?« temu zabrusi Woodman. »Mislijo si, da ste pred sto leti tu v puščavi živeli v šotorih in drug drugemu sekali glave ter da čez sto let ne boste v nič drugačnem položaju.«

Razvoj dogodkov zadnjih nekaj let je zelo očitno ujel Savdsko Arabijo nepripravljeno. Kraljeva dinastija se je zavedala, da savdska nafta ne bo trajala večno, toda bržkone ni pričakovala, da bo tako iznenada začela izgubljati geostrateški pomen in vrednost. Kaj pa zdaj? Neizmerno, skoraj nepredstavljivo bogastvo je bilo večidel zapravljeno: med drugim je bilo porabljeno za palače in dvorce, jahte in zlate avtomobile, zakockano v evropskih igralnicah, namenjeno za širjenje vahabizma, razdano ekstremističnim in terorističnim skupinam ter potrošeno za delovanje savdskega javnega sektorja, v katerem delata dve tretjini zaposlenih Savdijcev. Kot v knjigi On Saudi Arabia navaja Karen Elliot House, ameriška novinarka s 30-letnimi izkušnjami poročanja iz kraljevine, si je dinastija Al Savd z razbohotenim javnim sektorjem in celo paleto socialnih subvencij kupovala mir v državi. A tega je zdaj konec. Zaradi nižanja svetovnih cen surove nafte in zastoja v savdskem gospodarstvu je državni proračun še dodatno obremenjen – celo tako, da se izdatki za vpletenost v vojno v Jemnu že močno zažirajo v devizne rezerve kraljevine.

Kralj Salman je za prestolonaslednika imenoval komaj 31-letnega princa Mohameda, ki velja za neizkušenega in vročekrvnega.

Približno 40 odstotkov Savdijcev je mlajših od 15 let. Njihovi obeti na trgu delovne sile niso dobri. Uradna statistika navaja, da je brezposelnost 30-odstotna. Po izračunu washingtonskega inštituta Woodrow Wilson International Center bi morala Savdska Arabija že do leta 2020 ustvariti tri milijone novih delovnih mest, za 10 odstotkov prebivalstva. To je naravnost eksplozivna težava, s katero bi se morala kraljevina nemudoma spoprijeti, in sedanji vladar Salman polaga upe v enega od mlajših sinov Mohameda ibn Salmana Al Savda, ki ga je junija imenoval za prestolonaslednika.

Lažni upi in resnično stanje

Salman je s to potezo osupnil kraljevino in poznavalce Savdske Arabije. Od ustanovitve države so se na prestolu predvidljivo menjavali ostareli šejki, tokrat pa je bil za prestolonaslednika imenovan princ, pri katerem so vsi mediji najprej poudarili starost – 31 let. Nekateri komentatorji špekulirajo, da želi Salman s tem kraljevino prepustiti mladi generaciji, in princ Mohamed je res nakazal pripravljenost za nekatere spremembe; med drugim razmišlja o uvedbi kinodvoran in celo koncertov, kar je razburilo verske voditelje, toda kot se je izrazil poročevalec ameriškega časopisa Bloomberg Leonid Bershisky, »so mladim te zamisli všeč«. Poleg tega je Mohamed nedavno predstavil tako imenovano Vizijo 2030, ki predvideva obsežne družbene in gospodarske spremembe. Princ želi zmanjšati odvisnost države od naftnih prihodkov, razviti nove gospodarske panoge in spodbuditi podjetništvo med mladimi. Toda številni ekonomski strokovnjaki svarijo, da je Vizija 2030 zgolj nabor pobožnih želja in iluzij, večinoma podprtih z varčevalnimi ukrepi in s privatizacijo.

Savdska Arabija potrebuje preudarnega voditelja, ki bi jo varno popeljal v novo obdobje, princ Mohamed pa velja za vročekrvnega in temperamentnega človeka, ki ni zrel za vodstvene državne funkcije. Salman ga je leta 2015 imenoval za obrambnega ministra in Mohamed je kraljevino takoj vpletel v sektaško jemensko vojno, v kateri Iran podpira šiitske upornike, arabske zalivske države pa strmoglavljeni sunitski režim in njegovo vojsko. Tako kot vojni v Siriji in Iraku tudi tej vojni, ki je povzročila največjo humanitarno katastrofo na svetu v zadnjih 70 letih, ni videti konca.

Savdska Arabija v vojni v Jemnu sodeluje z zračnimi napadi in kopenskimi vdori. Vse to jo stane približno milijardo dolarjev na mesec. Tu so še drugi stroški, vezani na vojsko in varnost, ki se od leta 2011 povečujejo za približno 20 odstotkov na leto in zdaj bremenijo že več kot četrtino državnega proračuna. Leta 2015 je kraljevina prehitela Indijo in postala največji uvoznik orožja ter vojaške opreme na svetu (kupuje ju od tako rekoč vseh velesil). Isto leto so se savdske devizne rezerve zmanjšale s 732 milijard dolarjev na 623 milijard. Poleg tega je leta 2016 v državnem proračunu zazevala luknja, primanjkljaj znaša kar 87 milijard dolarjev. Trend se nadaljuje. Samo v prvih štirih mesecih leta 2017 so se devizne rezerve zmanjšale za še dodatnih 36 milijard dolarjev in tako naprej. Jasno, niso vsi ti odhodki vezani na varnost in vojsko, toda jemenska vojna je že občutno izčrpala Savdsko Arabijo. Princ naj bi se sedaj želel umakniti iz Jemna, vendar bo to zelo težko, poleg tega je še vedno obseden z »iransko grožnjo«. Znane so njegove besede: »Mi [Savdska Arabija ali pač dinastija Al Savd] smo primarna tarča iranskega režima ... Ne bomo čakali, da se bo spopad začel v Savdski Arabiji. Prizadevali si bomo, da bo potekal v Iranu.« Odgovor iz Teherana je prišel hitro. Vrhovni verski voditelj ajatola Hamenej je princa Mohameda označil za bebca.

Princ Mohamed je Savdsko Arabijo vpletel v vojno v Jemnu, ki je opustošila državno blagajno in kraljevino prisilila v izvajanje nepriljubljenih varčevalnih ukrepov.

V zadnjih dveh letih je bila kraljevina primorana uvesti stroge varčevalne ukrepe. Številne socialne subvencije za javne dobrine in storitve so se skrčile za 80 odstotkov, cene goriva so se zvišale, uveden pa je bil tudi davek na dodano vrednost. Vse to je prizadelo veliko večino Savdijcev, vajenih lagodnega življenja. Da, oblast je nekatere ukrepe nato omilila iz strahu pred splošnim uporom, toda gradbeni panogi, prav tako močno odvisni od državnih subvencij, že ni bilo več pomoči. Več milijonov tujih delavcev se je znašlo v obupnem položaju, ko so številna podjetja občutno znižala plače, odpustila velik del delovne sile ali celo bankrotirala. Vizija 2030 se pri vsem tem zdi kot slaba šala.

Mohamed Al Savd, sicer strasten zagovornik omenjenih varčevalnih ukrepov, se je lani med letovanjem ob južni obali Francije zaljubil v jahto ruskega tajkuna Jurija Šeflerja in jo nemudoma kupil. Zanjo je odštel natanko pol milijarde evrov. Težko si je predstavljati kaj bolj sprevrženega, toda naložba bi se utegnila izkazati za pametno. Ko bo šejtan (vrag) dokončno vzel šalo, bo lahko z njo odplul na zahod, proti evropskim dvorcem in vilam, ki so v lasti njegove družine. Dinastija Al Savd bo preživela, švicarski in drugi bančni računi jo bodo hranili še desetletja. Kraljevina pa bi medtem utegnila iti po poti drugih arabskih despotskih držav, kot so Irak, Sirija, Jemen ali Libija. Grozi ji več scenarijev, od neobvladljivih družbenih nemirov do lastne sektaške vojne. Na vzhodu Savdske Arabije, kjer živi pretežno šiitsko prebivalstvo, že poteka gverilski boj proti vahabitski tiraniji. Savdska vojska je v boju s šiitskimi uporniki nedavno uničila mesto Avamija in posnetki od tam resnično spominjajo na Alep ali Mosul.

Nemogoče je z gotovostjo napovedati, kako bodo potekale stvari v kraljevini, toda računati na to, da Savdska Arabija ne more propasti, bi bilo skrajno naivno. Navsezadnje sta propadli že dve savdski državi. Nobeni se ni uspelo obdržati niti sto let. Obe sta prišli razmeroma blizu, vendar stoletnice nista praznovali. Z vsakim letom je vse bolj jasno, da je tudi ta ne bo. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.