Kako je lažni vojni fotograf pretental tudi največje medije

Fotografije Eduarda Martinsa, za katerega se je izkazalo, da je lažni vojni fotograf, sta objavila tudi Wall Street Journal in BBC

Zaradi t.i. lažnih novic je bil po poročanju Guardiana pred kratkim razkrit tudi lažni vojni fotograf Eduardo Martins. Predstavljal se je kot 32-letni brazilski jadralec, ki je preživel levkemijo, nato pa našel smisel življenja v fotografiranju konfliktov. Njegove fotografije z vojnih območij sta objavila tudi Wall Street Journal in BBC.

Da gre za lažnega fotografa so odkrili na BBC Brasil. Ugotovili so, da svetlolasi mladenič na fotografijah ni Martins, ampak britanski jadralec Max Hepworth-Povey. BBC Brasil je na svoji spletni strani julija objavil pogovor z Martinsom skupaj s fotografijami in videoposnetki, za katere je trdil, da jih je on posnel. Potem je poročevalka, ki živi in dela v Libanonu, Natasha Ribeiro odkrila, da gre za lažnega fotografa. Ko je to objavila, so novinarji začeli klicati brazilskega fotografa Fernanda Costa Netta, ki se je prek spleta z Martinsom pogovarjal več kot leto dni in je na brazilski strani za jadralce Waves objavil pogovor z njim.

Costa Netto je po poročanju BBC Eduardu Martinsu takoj povedal, da so začele krožiti informacije, da je lažen. Za Guardian je Netto zatrdil, ga Martinsa ni posvaril. Martins mu je v zadnjem sporočilu sporočil, da je v Avstraliji, da bo leto dni preživel v kombiju, da bo ukinil vse vključno z internetom. Hoče mir, srečala se bosta, ko se vrne.

Netto, ki se je z Martinsom pogovarjal o načrtih za pripravo razstave njegovih fotografij, je za Guardian povedal, da je zelo razočaran. Fotografska agencija Getty Images je umaknila vse fotografije, za katere je Martins trdil, da so njegove.

Julija je lažni fotograf v pogovoru za Waves Costi Nettu povedal, da je imel levkemijo, ko je bil star 18 let, zdravil se je sedem let. Zdaj je v Mosulu, leta 2015 je spremljal Svobodno sirsko vojsko, v Alepu ga je celo zadela krogla. »Postal sem vojni fotograf,« je dejal. »Našel sem, kar sem si kot fotograf res želel,« je pojasnil.

Renata Simões, novinarka iz Sao Paula, je prek Instagrama z Martinsom komunicirala tri krat, ko je ta navezoval stike z Brazilkami, ki delajo v medijih. Zanimal jo je jadralski projekt v Gazi, a Martins o njem ni vedel nič, čeprav je trdil, da je bil na tem območju in tam tudi jadral. Martins jo je povabil na fotografsko razstavo v Sao Paulu, a ni mogla priti. Renata Simões razlaga, da se ji je zdelo čudno, da Martins kot nekdo, ki je trdil, da toliko ve o Gazi, nikoli ni slišal za tamkajšnji jadralski projekt. »Na koncu verjamemo, kar hočemo verjeti. Včasih je zgodba tako dobra, da se ne potrudimo, da bi jo preverili,« je še pristavila.

»Na koncu verjamemo, kar hočemo verjeti. Včasih je zgodba tako dobra, da se ne potrudimo, da bi jo preverili.« 

Fotografinji iz Sao Paula Nini Keller je Eduardo Martins v pogovoru za M Journal povedal, da se ne boji vojne, boji se samo raka. »Nikoli ga nisem osebno srečala. Prevaral me je in ob vsem tem mi je poslal rože, me vsak dan klical, mi pošiljal sporočila,« razlaga Kellerjeva. Po razkritju, da je lažni fotograf, je fotograf Ignácio Aronovich začel pregledovati fotografije, za katere je Martins trdil, da so njegove. »Niso bile vizualno konsistentne. Po moje jih je posnelo več fotografov. Fotografi imamo svoj slog,« razlaga Aronovich. Jasno mu je bilo, da je Martins uporabljal fotografije od več kot enega vira.

Sumljiv mu je bil tudi intervju, ki ga je Martins dal za Recount Magazine, v katerem je dejal, da je prenehal fotografirati vojno v Iraku, da bi pomagal dečku, ki ga je ranila molotovka. »Kdo v Iraku, kjer so na voljo milijoni pušk, uporablja molotovke,« sprašuje Aronovitch.

Ameriški fotograf Daniel C Britt je povedal za BBC, da je Martins ukradel nekaj njegovih fotografij. Fotografijo, ki je bila objavljena ob intervjuju v Recount Magazinu s podnapisom »palestinski deček kriči po spopadu z izraelskimi silami, vzhod Gaze«, je Britt posnel v Kirkuku v Iraku leta 2010. Martins je sliko obrnil, da bi ga težje ujeli.

Fernando Costa Netto opozarja, da je lekcija Eduarda Martinsa zelo poučna. Temeljiteje je treba preverjati vire, gotovo je na delu še več Eduardov Martinsov.