MLADINA Trgovina

Antična Miturgija

Spoštovani, ker sem tudi sama kritičarka, mi ne pade na pamet, da bi komentirala oceno Bernarda Nežmaha o svoji knjigi Antična miturgija (Beletrina, 2017) – sicer je ugodna, dobila sem štiri zvezdice. Gre za nekatere informativne detajle, ki bi lahko zavedli bodoče bralce. Prvič, navedena tri dela, ki naj bi bila primerjalni primeri, nikakor ne ustrezajo profilu moje knjige: Kdo je kdo v antiki Vladete Jankovića, iz neznanega razloga prevedena iz srbščine, je skopa, zastarela kompilacija s številnimi napakami, leme obsegajo po nekaj vrstic, poudarek je na prosopografiji; njegovih Mitov in legend iz leta 2006, ki se resda ukvarjajo predvsem z verskimi, biblijskimi vidiki te tematike, avtor ne omenja. Delo Paula Harveyja, ki ga je na novo izdala M. C. Howatson, Encyclopaedia of Greek and Roman Mythology, je standardni oxfordski priročnik, za katerega sam Harvey pravi, da je kompilacija. Kar zadeva pastorja Gustava Schwaba – njegove Najlepše antične pripovedke (izbor iz večjega dela) so globoko cenzurirane verzije za dečke v šolah, takrat deklic tam še ni bilo. Knjige je Schwab izdal 1838–40 in jasno odražajo duh časa. Kot otrok sem ga seveda rada brala, a že v klasični gimnaziji je postalo jasno, da to ne more biti resen vir za mitologijo. V dveh primerih gre za priročniška dela, Schwab pa je nostalgična vrednota, a neuporaben. Moji vzori so bili teorija mita Jean-Pierra Vernanta, ki jo je prvič predstavil na ISH v Ljubljani (gl. Slapšak, S., Za antropologijo antičnih svetov, ISH, 2000), in posredno tudi The Uses of Greek Mythology Kena Dowdna (1992). Z Dowdnom sem se pogovarjala o tem na kongresu o mitologiji 2011 v Trstu in Ljubljani in tudi pozneje, in strinjala sva se, da se njegov in moj koncept razlikujeta. Na tem kongresu so se sicer udeleženci strinjali z mojim terminom miturgija in z njegovo teoretsko in metodološko pojasnitvijo. Moja miturgija ni leksikon/priročnik in to je res nekaj, kar lahko vsakdo, ki vzame knjigo v roke, takoj prepozna – tudi brez branja Uvoda.

Med temami, ki jih Nežmah pogreša, barbarov očitno ni opazil v esejih Amazonke in Buziris, in passim večkrat. Gladiator ni bil predmet mita. Sužnji tudi ne, čeprav imam med gradivom, ki zaradi omejenega obsega (693 str.) ni bilo uvrščeno v knjigo, tudi Spartaka, zanimivega zaradi socialistične miturgije. V knjigi torej ni teh »pričakovanih« pojmov, kot tudi ne morda enako »pričakovanih« retorja, filozofa, hetere, ribiča itn.

S svojo oceno o »neposrečenemu žanru« – ob predpostavki, da oba misliva na esej kot najširšo definicijo – bi bil Bernard Nežmah morda prepričljivejši, če bi opozoril na kontinuiteto moje žanrovske neposrečenosti: leta 1990 sem dobila nagrado Miloša Crnjanskega za knjigo esejev Hronospore v Beogradu, leta 2016 nagrado Mirka Kovača za knjigo esejev Leteći pilav v Rovinju, leta 2017 pa nagrado MIRA ženske sekcije slovenskega PEN-a, ki se vsaj Sicer sem iskreno hvaležna za pozornost, ki mi je bila izkazana s predstavitvijo knjige. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.