MLADINA Trgovina

Marcel Štefančič jr.  |  foto: Vid Ponikvar/ Sportida

22. 9. 2017  |  Mladina 38  |  Družba

Zmaga kolektiva

Vrnila se je vera v skupni projekt, skupno dobro.

Dan zmage: 17. september 2017

Dan zmage: 17. september 2017

Tega, da bodo slovenski košarkarji postali evropski prvaki, ni vedel niti Google. Slovenija je s tem postala nevarna – ker je očitno nepredvidljiva in neobvladljiva.

Pa vendar: je to, da je mala Slovenija osvojila naslov evropske košarkarske prvakinje, res presenetljivo? Ne. V času, ko Davidi premagujejo Goljate (poglejte si še enkrat film Moneyball), ko blogerji izrivajo velike medije, ko so tviti hitrejši in vplivnejši od politikov, ko amaterji postajajo youtubske senzacije, ko računalnik premaga najboljšega šahista, ko hekerji – Wikileaks, Anonymous – rušijo geopolitične velesile, ko zagonski giki v no-logo mikicah destabilizirajo industrijske gigante, ko teroristi strašijo Evropo, ko velike, etablirane, tradicionalne stranke klecajo pod novimi obrazi, se zdi to že kar logično.

Naši košarkarji so izgledali kot kombinacija novega obraza, hekerja, zagonskega podjetja, viralnega bloga in terorista. Ko smo jih gledali, kako radikalno in ekstremno igrajo, smo se vprašali: kaj jih je tako radikaliziralo? Nič, le v času, ko se vsi upirajo elitam, establišmentu, starim obrazom, starim avtoritetam, statusu quo, tradiciji, so bili na pravi strani. Španija, Grčija, Francija in Srbija, ki so jih premagali, so utelešenja košarkarskega establišmenta – elite, ki so se jim naši uprli. Radikalno. Tako radikalno, da boste poslej zraven izraza distruption našli gasilsko fotko naše košarkarske reprezentance.

Le zakaj ne? Na evropskem prvenstvu ji je uspelo to, kar Donaldu Trumpu ni uspelo. Ne pozabite: Trump je Američanom med predvolilno kampanjo obljubljal le zmagovanje, samo zmagovanje in nič drugega kot zmagovanje. »Če bom postal predsednik, bomo tako zmagovali, da vam bo kar dolgčas,« je ponavljal. In tudi: »Tako zelo bomo zmagovali, da boste utrujeni od zmagovanja in da boste rekli: Gospod predsednik, to je preveč! Ne moremo več! Prosimo, nehajte!«

Zabijanje Luke Dončića

Zabijanje Luke Dončića

Toda naši košarkarji so Trumpu pokazali, kako se to počne. Niso dosegli le devet zaporednih zmag, ampak so zmagovali suvereno, kot da je to nekaj samoumevnega – kot da je zmagovanje njihovo »naravno« stanje. Ja, tako so zmagovali, da smo bili utrujeni od zmagovanja. Ko je Peter Vilfan kričal, smo zehali. Zmaga nad Španijo – v polfinalu – je bila tako premočna, da nam je bilo kar dolgčas. Finalna zmaga nad Srbijo – brez najboljših dveh, Gorana Dragića in Luke Dončića v končnici – pa je bila že pravi kič. Navsezadnje, tudi Dončić in Dragić sta imela dovolj tega zmagovanja. Kot je rekel Dragić: »V zadnjih dveh minutah sem nenehno pogledoval proti stropu dvorane in prosil, naj bo vsega čim prej konec.« Naši so tako zmagovali, da smo tudi mi moledovali: Milost! To je preveč! Ne moremo več! Prosimo, nehajte!

Trump je to obljubljal Ameriki. In zdelo se je, kot da se je njegova velika predvolilna obljuba izpolnila v Sloveniji. Kar seveda pomeni, da so Slovenci – ne ravno vajeni zmagovanja, a obupno obsedeni z izogibanjem porazu – končno enkrat izkusili izpolnitev predvolilne obljube. Osvojitev evropskega prvenstva je izgledala kot sunkovita izpolnitev velike predvolilne obljube. Ali bolje rečeno: osvojitev evropskega prvenstva je imela odločnost, radikalnost, neverjetnost in čudežnost izpolnjene predvolilne obljube. Ljudje so bili brezmejno navdušeni. Izpolnitev predvolilne obljube je očitno res doživetje.

To, da je v Istanbulu, v dvorani Sinan Erdem, našim zlate medalje podeljeval premier Miro Cerar, je več kot ironično: v Sloveniji predvolilne obljube izpolnjujejo le še športniki.

Ni res, da družba ne obstaja

Letošnje evropsko prvenstvo je bilo prvenstvo reči, ki jih ni več – reči, ki živijo le še v spominu. To prvenstvo je bilo prvenstvo za spomin, no, za metaspomin, magari metametaspomin – in to svojo vlogo je res perfektno odigralo.

V Jugoslaviji se je vsak spominjal, kje je bil, ko je izvedel, da je umrl Tito. V Ameriki se vsi spominjajo, kje so bili, ko sta se 11. septembra 2001 rušila dvojčka Svetovnega trgovinskega centra. Pred tem so se vsi spominjali, kje so bili, ko so izvedeli, da so ustrelili predsednika Johna F. Kennedyja. Elvisovi feni se spominjajo, kje so bili, ko so izvedeli, da je umrl Elvis. Lennonovi feni se spominjajo, kje so bili, ko so izvedeli, da je pod streli atentatorja padel Lennon. Mejniki, vredni totalnega spomina, so vedno povezani s smrtjo, toda novi slovenski mejnik, vreden totalnega – in kolektivnega – spomina, ni povezan s smrtjo.

Slovenci se bodo prekleto dobro spominjali, kje so bili 17. septembra 2017, pozno zvečer (pred televizorji ali pa v istanbulski dvorani Sinan Erdem), ko je slovenska košarkarska reprezentanca postala evropska prvakinja, pa četudi evropsko prvenstvo – vsaj za Slovence – ni bilo nekaj mrtvega, temveč nekaj ekstremno in radikalno živega. Noro živega, neverjetno živega, netipično živega, čezmerno živega, pretirano živega, filmsko živega, fantastično živega. Tako živo je običajno človeško delo – tisto delo, ki potem »umre« v kapitalu (»Kapital je mrtvo delo,« pravi Marx v Kapitalu), tukaj, na evropskem prvenstvu, pa so ga naši demonstrirali na odprti sceni, sredi arene, pod žarometi, v živo.

Če ideja kolektivnosti, solidarnosti in skupnosti tako dobro deluje na košarkarskem igrišču, zakaj je potem ne implementiramo tudi v slovenski družbi?

Živo delo v živo. »S srcem, glavo in rokami,« kot bi rekel selektor Igor Kokoškov, ki je izgledal tako, kot da je – v duhu Moneyballa – odkril magični algoritem za umetnost boja proti bogatejšim reprezentancam, pa zdaj noče (odtod njegov poker face), da bi ga drugi coachi pogruntali.

Res, garali so, se stahanovsko ugonabljali, padali po tleh. »Umrli smo na parketu,« je dahnil Edo Murić, kot da bi hotel dopolniti Marxa. Goran Dragić je nekaj minut pred koncem finalne tekme proti Srbiji odkorakal z igrišča – ni mogel več. Delo ga je zdelalo, uničilo, ubilo. »Imel sem krče. Nisem se mogel premikat.« Ko je sedel na klopi, ves zgaran, obnemogel in brez moči, da bi se vrnil na »delovno mesto«, je izgledal kot forma viva Marxovega Kapitala – kot glorifikacija Marxovih svaril pred posledicami težkega industrijskega dela.

»Od zdaj naprej smo bratje. Zacementirano do konca življenja,« je takoj po koncu tekme pribil Jaka Blažič. Jasno, bratje so od zdaj naprej košarkarji, ki so »umrli na parketu«. Ko so prelili znoj (in solze in »kri«, če hočete), so očitno začutili zanos in globino pradavnih, danes pozabljenih emocij, ki so delavce združevale ter jih spreminjale v brate – za vedno. Do konca življenja. V času neznosne lahkotnosti prijateljevanja, ko hoče biti vsakdo tvoj prijatelj, celo brendi in korporacije, potemtakem v času prijateljstva-na-zahtevo in bratstva-na-zahtevo, so pokazali, da se emocije, ki ljudi spreminjajo v brate, lahko kalijo le v boju, v znoju, solzah in krvi skupnih projektov, ne pa na socialnih omrežjih, kjer se nenehno ponujajo prijatelji, ki jih nihče ne potrebuje.

Teh emocij ni več. A tudi ko so obstajale, niso padle z neba, temveč so bile priborjene v boju, od katerega so ostale le simulacije, ki jih lahko spremljamo na športnih spektaklih, recimo na košarkarskih tekmah. Tekme slovenske košarkarske reprezentance so bile briljantne pripovedi o rečeh, ki so izginile, tudi o empatiji, bratstvu in bratih, ki drug od drugega ne terjajo poslušnosti, potemtakem pripovedi o rečeh, za katere nas neoliberalci in njihovi dvorni norci prepričujejo, da so nesmiselne.

Pomislite le, kolikokrat smo te dni – v času evropskega prvenstva – slišali izraz »kolektivno«? Saj veste: zmagal je kolektiv! Zmagala je kolektivna igra! Zmagal je ekipni duh! Rekel bom le to: izraz »kolektivno« smo v teh nekaj dneh slišali precej večkrat, kot na vseh sindikalnih shodih v zadnjih 25 letih. A kolektivno je – tako kot solidarnost, sodelovanje, sočutnost in skupnost – nekaj, kar izginja. Neoliberalne politike ga odpravljajo – kot oviro, motnjo, bolezen. Naša košarkarska reprezentanca ga je slavila – kot imperativ, silo, suho zlato. Naša košarkarska reprezentanca je torej povsem ovrgla neoliberalne politike.

Vrnila se je vera v skupni projekt, skupno dobro – tekme niso bile beg od realnosti, ampak komentar realnosti, beg v realnost. Slovenci so spet razmišljali radikalno in utopično.

Če ideja kolektivnosti, solidarnosti in skupnosti tako dobro deluje na košarkarskem igrišču, zakaj je potem ne implementiramo tudi v slovenski družbi? Če je kolektivni duh premagal Poljsko, Finsko, Grčijo, Islandijo, Francijo, Ukrajino, Latvijo, Španijo in Srbijo, zakaj potem še vedno nasedamo neoliberalni mantri, da je treba vso kolektivnost in solidarnost – vse, kar je skupnostnega – privatizirati? In končno: če je naša košarkarska reprezentanca o kolektivnosti, solidarnosti, skupnosti in drugih rečeh, ki izginjajo, pela tako strastno, tako bojevito, tako himnično in tako triumfalno, potem ni nobenega razloga, da bi se jim kar tako odpovedovali.

Revolucija v živo

Naslov evropskega prvaka je preveč resen in preveč pomemben, da bi njegovo interpretacijo prepuščali neoliberalcem, ki bi lahko v Dragiću in Dončiću zelo hitro videli utelešenji genialnega, karizmatičnega, tekmovalnega, plenilskega posameznika (naravnost iz romanov Ayn Rand in podjetniških priročnikov à la The Art of the Deal), brez katerega ni kolektivnih družbenih uspehov, obenem pa bi raje spregledali »socialistično« dejstvo, da sta bila Dragić in Dončić za svoje delo plačana toliko kot Saša Zagorac in Matic Rebec. A nikar preveč ne drezajte v neoliberalce, ker vam bodo hitro razložili, da tu ne gre za kako nenadno vrnitev socializma, temveč le za tipično filantropsko dejanje – genialni kapitalisti, »etični« in »odzivni«, kot je recimo Bill Gates, izredno radi »vračajo družbi«.

V resnici je ravno nasprotno: če kaj, potem so naši košarkarji ubili prav neoliberalni mit o genialnem posamezniku, ki da ustvarja zgodovino in brez katerega da ni družbenih uspehov. Ali kot mi je pisal Dalibor Jovanović: »Kljub temu da naši košarkarji individualnost podredijo ekipi (skupnosti), je ne izgubijo, nasprotno, v ekipi se njihova individualnost še poveča, pomnoži se z individualnostjo drugih, in ta odmev se potencira kot ekipa.« Šele skupnost – kolektiv, ekipa – jim je omogočila, da so se znebili meja, strahov in tabujev, da so šli čez sebe, da so se razživeli, da so začutili svoje skrite potenciale, da so se torej sploh zares individualizirali (»Vsak ima svojo definicijo in vlogo v ekipi, vsak na svoj način pomaga moštvu kot lahko,« je rekel Kokoškov). Če se slovenski košarkarji – večinoma potomci priseljencev, otrok socialističnega talilnega lonca – ne bi navzeli tega socializma, ne bi zmagali, njihove tekme pa – rečeno s Stefanom Zweigom – ne bi izgledale kot »zvezdni trenutki človeštva«. Brez socialističnega talilnega lonca, brez politike odprtih meja v nekdanji Jugoslaviji (slovensko-hrvaška meja je bila tako odprta, da je sploh ni bilo, v nobeni obliki, kaj šele rezilni), brez vseh tistih velikih selitev in brez množičnega priseljevanja v Slovenijo ne bi bilo te slovenske košarkarske reprezentance in evropskega naslova, odlične reklame tako za priseljevanje (ironično, Nova24TV je med prvenstvom, med tem velikim spektaklom naše reprezentance, poročala o »spektakularnem lovu na alžirskega in maroškega državljana, eden se je celo upiral aretaciji«, o »posledicah množičnih migracij in nezadostne zaščite meja Evrope ter nacionalnih držav«, o Sloveniji, ki da je postala »tarča migrantskega kriminala«, o migrantih, ki »se že prosto sprehajajo po Sloveniji«, saj je »policija v nedeljo pri Mednem ustavila štiri temnopolte moške« ipd.) kot za nekdanji socializem.

Finalna tekma med Slovenijo in Srbijo je bila v nekem smislu zadnja zmaga Jugoslavije.

In ja, socializem je le še ena reč, ki je izginila. Še ena reč, o kateri so pripovedovale tekme slovenske reprezentance. Le kdo bi si mislil, da so lahko košarkarji tako dobri pripovedovalci.

Za naše košarkarje so rekli, da so odpihnili Špance – ne, odpihnili so neoliberalno filozofijo individualizma, ki uči, da se posameznik nove dobe zanaša le nase, da je torej samozadosten, direktor svojega jaza. Slovenski košarkarji so jasno pokazali, kaj hoče posameznik nove dobe: smiselne, imerzivne odnose z ljudmi. Tekme slovenske reprezentance – demonstracije kolektivnega duha, bratstva, solidarnosti, skupnega boja ipd. – so bile afirmacije smiselnih medčloveških odnosov.

Slovenski košarkarji so v svojih klubih sicer zelo dobro plačani (nekateri bajno, se razume), toda ko so v nacionalnem dresu garali in tezgarili brezplačno (za domovino, čast ipd.), so vendarle spominjali na premnoge slovenske delavce, ki garajo in tezgarijo skoraj brezplačno, potemtakem na premnoge slovenske delavce, ki garajo tako doživeto, tako energično in tako živo, kot da so bajno plačani. V resnici so kakopak plačani tako slabo, da jim preostane le iluzija, da garajo za domovino in čast. Brez aplavza. Brez ovacij. Ko je konec šihta, si lahko sicer mrmrajo himno, a jim nihče ne pritegne.

»Kmalu se ne bo nihče več spomnil življenja pred internetom,« pravi Michael Harris v Koncu odsotnosti (The End of Absence, 2014), knjigi o rečeh, ki smo jih izgubili v svetu stalne povezanosti. Nekaj podobnega se je zgodilo v nedeljo zvečer, po zmagi nad Srbijo, po osvojitvi evropskega prvenstva: zazdelo se je, da se kmalu ne bo več nihče spomnil življenja pred osvojitvijo evropskega prvenstva. Osvojitev evropskega prvenstva je delovala kot prihod interneta – Slovence je totalno povezala. S hitrostjo pogleda in manije.

Vsi so se zgostili na istem televizijskem kanalu – na istem portalu, na isti strani. Evforično in ekstatično, toda brez filtrov. Slovenski košarkarji so v času stalne povezanosti pokazali, kaj je to radikalna povezanost.

Apatija, ki žre Slovence, je sprhnela, depresija se je stalila, nervoza, stres in tesnoba so delovali le še kot zastoj srca pred emancipacijo, status quo pa nenadoma ni več izgledal tako inovativno, kot so jih prepričevali. Ne, nikogar ni več zanimal, kaj šele vzburjal. Vrnila se je vera v skupni projekt, skupno dobro – tekme niso bile beg od realnosti, ampak komentar realnosti, beg v realnost. Slovenci so spet razmišljali radikalno in utopično. Ali gremo lahko do konca?

Za naše košarkarje so rekli, da so odpihnili Špance – ne, odpihnili so neoliberalno filozofijo individualizma, ki uči, da se posameznik nove dobe zanaša le nase.

Slovenski košarkarji so šli do konca, pa četudi le zato, da bi nam pokazali, kako daleč je to. Walter Benjamin bi jim verjetno rekel »angeli zgodovine«, ker so na naši strani, ker imajo odprte oči, ker imajo razprostrta krila, ker tkejo odnose, ker so ohranili utopični zamah, ker imajo pogled v preteklosti, telo pa v prihodnosti, in ker skušajo odrešiti to, kar je izginilo. Šport nas pač razume bolje, kot pa mi sami razumemo sebe.

Osvojitev evropskega prvenstva je res delovala kot prihod interneta – internet je odpravil dolgčas. Tako kot slovenska košarkarska reprezentanca. Škoda le, da košarka ni nogomet.

Znanstveniki, ki kar ne morejo verjeti, da še vedno nikjer nismo nabasali na zunajzemeljska bitja, niso videli naših košarkarjev. Morda zato, ker niso predhodno poslali radijskega signala. Slovenci so šokirali Špance! Slovenci so šokirali športni svet! Ne, Slovenci so najbolj šokirali sami sebe. Revolucija je enkrat za spremembo uspela.

Dan po revoluciji

Zdaj bo temperatura počasi padla. Počasi se bo vse poleglo. Počasi se bodo vsi razšli. Počasi bo spet vse po starem. Ob vseh pripovedih smo dobili tudi pripoved o revoluciji in dnevu po revoluciji. Ni problem v revoluciji – imeli smo se fantastično. Vedno se je bomo spominjali. Vedno bomo imeli občutek, da smo bili zraven. Problem je v dnevu po revoluciji – vsi so se vrnili domov, na stare tire in stare forume. Dan po revoluciji so nadaljevali tam, kjer so končali pred revolucijo. Pričakovanja so se spet zmanjšala. In tega se čez 50 let ne bo nihče spominjal.

Čez 50 let se bodo naslednje generacije te zlate medalje – te zmage in te osvojitve evropskega prvenstva – spominjale tako, kot se mi danes spominjamo tiste zlate medalje, ki jo je leta 1970 na svetovnem košarkarskem prvenstvu v Ljubljani osvojila reprezentanca Jugoslavije (Američanom so tedaj vzklikali: »Luna vaša, zlata naša!«), toda le mi bomo vedeli, kako je izgledalo življenje pred osvojitvijo in kako po osvojitvi evropskega prvenstva.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.