MLADINA Trgovina

Jure Trampuš  |  foto: Vid Ponikvar / Sportida

22. 9. 2017  |  Mladina 38  |  Družba  |  Intervju

Peter Vilfan, komentator in prvi kapetan slovenske košarkarske reprezentance

»Kokoškov je dal igralcem svobodo. To je njegova veličina.«

Peter Vilfan je bil nekoč odličen košarkar. Z jugoslovansko reprezentanco je osvojil štiri medalje, tudi zlato na svetovnem prvenstvu v Manili leta 1978. Košarke seveda ne igra več, pravi, da bi verjetno želel zabiti, a vprašanje, kako bi bilo, ko bi priletel na tla. Vilfan je danes poslanec v državnem zboru, vseskozi je tudi televizijski komentator. Bil je tudi komentator prenosov na turnirju, kjer je Slovenija postala evropski prvak. Še vedno je vzhičen, nad igro, nad igralci, nad trenerjem in nad načinom, kako so slovenski košarkarji postali evropski prvaki.

Ste še evforični?

V vseh teh letih športnega komentiranja sem se navadil na natančno določen urnik, tisti dan, ko prenašam tekmo, jem malo, ko začnem, tako na pol lačen, hitro padem notri, a se tudi hitro ohladim. Navadno po petnajstih minutah. Drugače je, ko delaš na evropskem prvenstvu, ko prenašaš devet zaporednih tekem, ko si zraven reprezentance 21 dni, faza umirjanja pride počasneje.

Kaj se je zgodilo? Kako to, da je stres postal nekaj, kar je motiviralo igralce? Nekoč je bilo obratno.

Dejansko je ta ocena točna. Dolgoletni ključni problem slovenskih košarkarskih reprezentanc je bil ta, da so jih stresne situacije, možnost velikega uspeha, ovirale. Ključna stvar te reprezentance pa je Goran Dragić, dozorel je kot človek, kot oseba, dozorel je karakterno, dozorel je igralsko. Na svoji profesionalni poti je na neki način že izpolnil samega sebe, do konca mu je manjkala le še ena stvar, manjkal mu je vrhunski rezultat s slovensko reprezentanco. A vrniva se malo v preteklost, v leto 2006, na svetovno prvenstvo na Japonskem …

… takrat je Slovenija izpadla v osmini finala s Turčijo.

Ja, a imeli smo sijajno ekipo, same NBA-jevce ali igralce, ki so igrali po evropskih klubih. Strašna ekipa, velika imena. Ko smo izpadli, sem se pogovarjal z igralci in so mi dejali, da so morda uspešni, a da jih v Sloveniji ne dojemajo kot resnično dobre, kot zvezdnike, kot legende. Dejal sem jim, fantje, to je razumljivo, milijoni, veliki klub ne pomenijo nič, če ni reprezentančnih uspehov. Na Japonskem je bil tudi mladi Dragić, in ko je letos avgusta prišel na priprave, je že od prvega dne govoril o velikem rezultatu, o medalji. Verjel je vanjo, o tem je prepričal druge, soigralce, navijače.

Vse skupaj se je začelo že pred prvenstvom. Kdo vas je poklical, da ste pomagali sprejeti zakon, ki je omogočil Anthonyju Randolphu, da je postal slovenski državljan?

Zgodba traja že več let, prvi je o tej ideji govoril Jure Zdovc, a ga ni nihče resneje poslušal. Mene je o tem pred kakšnim letom povprašal Rašo Nesterović, srečala sva se, ker ima sina v moji košarkarski šoli. Potem je zgodba dobila zalet, Košarkarska zveza Slovenije se je povezala z ministrstvom, z mano kot s poslancem, na koncu je nastal zakon.

Bilo pa je nekaj kritik, reprezentanca ni klub. FIBA na reprezentančnih tekmah dovoli igrati enemu naturaliziranemu igralcu, a Srbija in Litva sta se tej možnosti odrekli.

Tudi sam najprej nisem bil naklonjen tej ideji, a to je bilo pred desetimi leti, ko smo imeli šest NBA-jevcev, problem je bil bolj v tem, ker vsi niso želeli, mogli, hoteli igrati v reprezentanci. Danes je stvar drugačna. Po odhodu Matjaža Smodiša, Boštjana Nachbarja, Erazma Lorbka na njihovem igralskem mestu nimamo dovolj kakovostnih igralcev. Srbi in Litovci pa imajo na drugi strani dovolj velik bazen talentiranih igralcev, dober sistem vzgoje, da jih (še) ne potrebujejo. A Anthony Randolph je odigral fantastično.

Letos se je prvič zgodilo, da je neka slovenska ekipa sprejela svojega kapetana, ta pa jih je tudi resno ozmerjal, ko je bilo to treba, pa ni bil nihče užaljen, jezen.

Morate priznati, da je moralno sporno, če država zaradi višjih interesov podeljuje državljanstva ljudem, ki jih potrebuje pri športnih podvigih, za begunce, prosilce za azil z majhnimi družinami, pa ji je bolj ali manj vseeno.

Vseeno govoriva o posebnih primerih, o res izjemnih posameznikih. Zakon ne velja samo za športnike, velja za umetnike, za znanstvenike, za vse, ki so na kateremkoli področju zelo dobri. Če bi prišel begunec, ki je vrhunski fizik, kirurg, karkoli, in bi ga Slovenija potrebovala, bi lahko tudi on dobil slovensko državljanstvo.

Vrniva se v Istanbul. Na finalno tekmo. Ko smo po tekmi poslušali srbske komentatorje, tudi selektorja, so omenjali sodnika. Sami med prenosom sodnikov niste omenjali. Vsaj v finalni tekmi ne.

Problem sodnikov je bil na tem evropskem prvenstvu evidenten, sodila je druga ali celo tretja garnitura, najboljši so ostali doma, razlog pa je seveda spor med FIBO in ULEB, evropsko ligaško zvezo. Na koncu, v izločilnih bojih, se je vse dobro izteklo, me pa je motilo, da je bil kriterij za ocenjevanje sodnikov naslednji: če niso naredili velike škode, naj bi bili dobri. Dela sodnikov ne moremo ocenjevati po tem, koliko škode so naredili. Finale sem sam gledal čustveno, velikih pripomb k sojenju nimam. Srbi pa so bili res izrazito šokirani, razočarani, izgubili so, zato so bile njihove pripombe k sojenju takoj po tekmi razumljive.

Sodniki imajo velik vpliv na igro, pred desetletji, še v času, ko ste sami igrali, naj bi se dobro vedelo, katere sodnike lahko podkupiš. Je danes tega res manj?

V ZDA so sodniki profesionalci, plačuje jih liga, nimajo nikakršnega interesa, da bi sodili za eno ali za drugo moštvo, kaj šele, da bi tekmo, če rečem po domače, »ukradli«. V Evropi so s pojavom Evrolige sodniki danes bližje ameriškemu sistemu, ki zagotavlja večjo objektivnost. Včasih pa je bilo res drugače, nekoč je k meni prišel vrhunski jugoslovanski sodnik in mi rekel, Peter, na tekmi mi daj mir, nima smisla, na tekmi ne boste zmagali, ali daš veliko točk ali ne, ali mi delaš težave ali pa jih jaz tebi … Na koncu smo res izgubili. Danes je neposrednega podkupovanja seveda manj, če sploh obstaja, pomembnejše je vprašanje kakovosti sojenja, kar se je žal lepo videlo na prvenstvu.

Kakšen je vzrok za spor med FIBA in ULEB?

FIBA je nekje med letoma 1995 in 2000 zaspala, starčki, ki so jo vodili, so mislili, da imajo vse v svojih rokah, zakone, tradicijo, niso sledili družbenim spremembam, profesionalizaciji športa, interesom in zahtevam kapitala. Ko sta se pojavila ULEB in ideja po Evroligi, se niso znali odzvati, zato so šli najboljši klubi po svoje. Povsem drugače je bilo pri nogometu. Ko je želel Silvio Berlusconi kot nekdanji predsednik nogometnega kluba Milan ustanoviti super nogometno ligo osmih ekip, je UEFA v šestih mesecih popolnoma reorganizirala tedanje tekmovanje, privabili so kapital, nastala je Liga prvakov in spora, ki se je zgodil v košarki, v nogometu ni. Na koncu vedno trpi kakovost športa. Poglejte, kakšne absurdne stvari se dogajajo. FIBA je sedaj naredila t. i. okna v svojem tekmovanju, znotraj katerih se bodo igrale naslednje reprezentančne kvalifikacije. A v teh terminih ne morejo sodelovati igralci in trenerji iz NBA, ne morejo sodelovati niti igralci iz Evrolige. Tako bo recimo Španija igrala z neko rezervno postavo, ki jo bo treniral neki rezervni selektor. Nesmiselno in nepravično.

Nekoč ste dejali, da se mora športnik, četudi je nabit s čustvi, znati kontrolirati. Sami na igrišču niste bili vzor tega načela, a drži se ga selektor Igor Kokoškov. Kako razumete vso to brezizrazno hladnost, s katero vodi reprezentanco?

Selektor je bil zame neznanka, vedel sem, kaj je počel prej, a ga nisem poznal. Način, kako je vodil slovensko reprezentanco, je fenomenalen. Mirnost, predanost, obvladovanje čustev, včasih sem mislil, da mora vsak trener v nekem trenutku ponoreti na svoje igralce, na sodnike, da mora reagirati zaradi gledalcev, pa sem se zmotil, Kokoškov ni tak. Ko vzame minuto odmora, se najprej pol minute pogovarja s svojimi sodelavci, igralce pusti pri miru, da se pogovarjajo drug z drugim, šele potem nastopi. Tega se zaradi reklam med prenosi ni videlo, a minute odmora na slovenski klopi so bile videti tako, da se je najprej s soigralci pogovoril Goran Dragić, šele potem je prišel na vrsto Kokoškov. To je delovalo odlično. Hkrati je Kokoškov skupaj s pomočniki uspel v tem, da so igralci z vsakega treninga, z vsake tekme prišli zadovoljni, veseli, nasmejani, uživali so v tem, kar počnejo. Igrali so sproščeno, odprto, z užitkom.

Obstajajo različni tipi trenerjev, so eni, ki kontrolirajo vse, igralce, njihov prosti čas, tekmo, takšen je Zmago Sagadin ali pa Srečko Katanec, drugi dajo igralcem več svobode.

To je to. Kokoškov je dal igralcem svobodo, pa četudi je imel vse pod nadzorom. To je njegova veličina. Da to dosežeš, moraš biti takšna osebnost, moraš biti zelo dober strokovnjak, moraš poznati odgovore v vseh situacijah. Igralci se namreč obnašajo kot živali, hitro zavohajo kri. Kadar trener ni močen, kadar ni prepričan vase, ga hitro pojedo. Kokoškova zelo spoštujejo.

Ga je izbral Goran Dragić?

Vsakdo je od nekoga izbran na neki način. Dejstvo je, da je Kokoškov trener, ki si ga je Dragić želel. Dejstvo je, da sta se poznala že od prej. Dejstvo je, da evropski in svetovni šport obvladujejo menedžerske strukture. Vse to je res. Ampak, poglejte, kaj si je Kokoškov dovolil v finalni tekmi, kaj si je drznil narediti! Zadnjih nekaj minut najpomembnejše tekme na prvenstvu si je dovolil odigrati brez najboljšega igralca.

Dragić je bil povsem izčrpan.

Verjamem, a ta Dragić ga je vseskozi prosil, naj ga vseeno vrne na teren, naj ga vrne v igro. Večkrat ga je prosil, Kokoškov tega ni storil. Po zadnji minuti odmora se je Aleksej Nikolić usedel, ker je mislil, da se Dragić vrača, a mu je Kokoškov pokazal, naj se Nikolić vrne v igro. Dragić ni več mogel teči, to je dejstvo, a hkrati mislim, da ni trenerja na svetu, ki bi si upal speljati zaključek najpomembnejše tekme svoje kariere brez svojega zvezdnika.

Luka Dončić je fenomenalen. On je reinkarnacija vseh največjih talentov jugokošarke, reinkarnacija Dražena Petrovića, Tonija Kukoća, Dragana Kićanovića.

Sami veste, kaj bi se zgodilo, če Prepelič ne bi zadel trojke, če se na koncu ne bi izšlo. Nekaj je bilo sreče.

Seveda je sreča zraven, absolutno, a bistvena je priprava na tekmo, bistveno je, da igralci trenerju verjamejo. Naj vam razložim s svojim primerom. Moj prvi vrhunski trener je bil Petar Skansi. Z Jugoplastiko smo igrali proti Maccabiju, sklical je minuto odmora in vseskozi govoril samo z drugimi štirimi igralci, mene je ignoriral. Ko smo se vrnili na teren, mi je rekel, mali, pridi k meni, in mi navrgel, naj dam koš, ni mi rekel, pojdi levo, desno, postavi blokado, odkrij se, rekel mi je le, mali, pojdi in ga daj. In tako je bilo, šel sem notri, dobil sem žogo in dal koš. Verjel sem mu, zato sem zadel. Sam sem prepričan, da je v športu vnaprej že veliko stvari določenih, zapisanih, moraš pa veliko narediti za to, da se uresničijo.

Kako to mislite?

Poglejte našo reprezentanco. Imamo Dragića, Dončića, Randolpha, Vidmarja, Prepeliča in štiri, pet drugih igralcev, ki so si silno želeli igrati, a so sprejeli svoje vloge. Edo Murić, ki je bil fenomenalen proti Latviji, proti Španiji ni stopil na parket. Je bil užaljen? Jezen? Zagrenjen? Ne, verjel je trenerju, kot tudi ostali, ki so imeli manjšo vlogo, pa so vseeno uživali v igri. Ker so zmagali. Ker so bili zadovoljni. Ker so bili del reprezentance. To, da je dal nekdo 30 točk, nekdo pa 2, je bilo na koncu nepomembno. Takšno razmišljanje se je razširilo na javnost, na novinarje, vsi smo te fante, njihovo igro spremljali drugače. Edino, kar je bilo narobe, je bilo v ponedeljek na Kongresnem trgu, kjer se je voditelj v želji po ugajanju na neki način norčeval in iskal predvsem napake pri nekaterih naših igralcih. To je bilo neprimerno, tipično slovensko, če želite.

Vrniva se k trenerju. Spomnite se Saše Zagorca, njegove nesrečne vloge v četrtfinalu, kjer je v minuti naredil dve, tri velike napake, Kokoškov pa ga je potem mirno poslal na tekmo proti Španiji.

Bodimo realni, tistih nekaj deset sekund je res deloval povsem izgubljeno, a naslednjo tekmo je s svojo igro povsem upravičil to, da je bil na turnirju. Ključno je, da mu tiste slabe tekme ni nihče zameril, ne soigralci, ne trener, ne navijači. Takšne simbioze v Sloveniji še nismo imeli.

Omenjala sva mirnost, ampak ali ni ravno šport nekaj drugega, neka neracionalnost, neka čustva?

Šport je kombinacija vsega tega, umetnost pa je v tem, kdaj kaj prevlada. Igralci so karakterno različni; če si meni kdaj rekel, Peter, igraj umirjeno tekmo, bi bilo bolje, da me nisi sploh poslal na parket. Mirna košarka ni bila zame. A takšen sem jaz. Ključna stvar pri trenerjih je strokovnost, iz nje nastane avtoriteta, in ker igralci trenerju zaupajo, sprejmejo njegovo vizijo in svojo vlogo znotraj nje.

To je res, a ne moremo nestrokovnosti očitati kakšnemu Juretu Zdovcu ali pa Božidarju Maljkoviću, prejšnjima selektorjema.

Seveda ne, a očitno ta dva nista bila dovolj prepričljiva. Je pa treba vedeti, da se je tokrat res vse poklopilo, naj ponovim, bistvena je bila Dragićeva dozorelost, njegova silna želja, da se poslovi kot »car«. Že doslej smo imeli odlične kapetane, sijajnega Jako Lakoviča, prišel je na vsake priprave, na vsa tekmovanja, igral je odlično, ni pa imel energije, ki jo je ustvarjal Dragić, ni znal pritegniti drugih. Letos se je prvič zgodilo, da je neka slovenska ekipa sprejela svojega kapetana, ta pa jih je tudi resno ozmerjal, ko je bilo to treba, pa ni bil nihče užaljen, jezen, igralci so mu, podobno kot trenerju, verjeli. Veste, kaj je bil moj večni problem v času, ko sem igral košarko? To neko izogibanje in slepomišenje. V Partizanu in Jugoplastiki smo se velikokrat skregali, a kot del igre, odnosov, ko sem kasneje prišel v Olimpijo in dvignil glas, so me takoj opozorili, da naj bi bili Slovenci občutljivejši. In še nekaj je bilo zelo pomembno. Poleg Dragića smo imeli še fenomenalnega Luko Dončića. On je neverjeten. On je reinkarnacija vseh največjih talentov jugokošarke, reinkarnacija Dražena Petrovića, Tonija Kukoća, Dragana Kićanovića. To misli večina novinarjev, s katerimi sem se pogovarjal na prvenstvu. Veste, kaj se je zgodilo?

Kaj?

Goran Dragić, ta košarkar, ki si želi medalje, ki želi biti najboljši, je kljub vsemu na široko odprl vrata nekemu osemnajstletniku, ki bi bil lahko na koncu, če bi se prvenstvo obrnilo drugače, boljši od njega. Dragiću je bilo za naziv najboljšega vseeno, njegov cilj je bila medalja. Na takšen način je delovala bivša jugoslovanska reprezentanca, večina srbskih, hrvaških, bosanskih novinarjev mi je govorila, da Slovenci funkcioniramo kot bivša jugoslovanska reprezentanca. Naj pojasnim z enim primerom: Dragan Kićanović in Dražen Dalipagić, najboljša jugoslovanska košarkarja tiste generacije, se nista pogovarjala deset let, a med igro sta delovala fenomenalno. Ko sem kot mlad igralec vprašal Kićanovića, kako lahko sploh igrata, če se ne marata, mi je odgovoril, Peter, jaz želim biti najboljši, jaz želim zmagati, ne morem sam in, jebi ga, najbolj mi lahko pomaga Dalipagić. Goran je naredil enako, ni mogel sam, zato je odprl vrata za Luko Dončića. Vzel ga je v svojo sobo, bila sta cimra od prvega dneva priprav. Ta poteza je bila genialna, bil mu je mentor, imel ga je pod nadzorom, hkrati pa je bil mladi Dončić navdušen, da ga je Dragić tako lepo sprejel.

Spremenila se je tudi igra, Slovenija je začela igrati napadalno, ne gojimo več košarke, kjer zmagaš, če daš več kot 65 točk. Ne trdim pa, da so igrali slabo obrambo.

Slovenija je na tem evropskem prvenstvu igrala vrhunsko obrambo, borila se je za vsako žogo, a igrali smo tako hitro košarko, da se je kljub odlični obrambi povečalo število napadov, protinapadov, košev. V četrtfinalu je bil rezultat 103 proti 97, vse skupaj je podobno nekdanji romantični košarki z dodatnimi elementi moči. Slovenska reprezentanca je bila hkrati daleč najbolje fizično pripravljena reprezentanca na prvenstvu. Spomnite se pete tekme na Finskem proti Francozom, proti odlični ekipi, proti moštvu, ki ga sestavljajo pravi atleti. Kaj se je zgodilo? Dobesedno smo jih raztrgali, premagali smo jih v moči, hkrati pa smo bili od njih še hitrejši. Pri vsem tem je bistveno vlogo odigrala zdravniška služba, o vsem se je razmišljalo, o elektrolitih, o masažah, o tem, kako se iz Finske preseliti v Turčijo, vse je delovalo … S hitro košarko se sicer vračajo tudi skrite provokacije. Za Srbe sem vedel, da so vrhunska ekipa, da so tudi »namazani z vsemi žavbami«, to velja tako za igralce kot za njihovega trenerja. Poznam ga, igral sem z njim. Še več vsega tega je bilo na tekmi z Latvijo, tam je bilo veliko udarcev, od zadaj, s komolcem, pod košem. Igrala se je napadalna košarka z veliko fizičnega kontakta, udarcev, odrivanja. A vse to, vse, kar se vidi in ne vidi, spada zraven, vse to dela košarko zanimivo in atraktivno, ne pa šahiranje in izogibanje kontaktov. Če želiš igrati hitro, atraktivno, navdihnjeno košarko, moraš vanjo vložiti čustva, to ni košarka robotov, avtomatov, dvigovanja rok, blokad, premišljenih potez brez imaginacije in improvizacije, hitra košarka pa prinese tudi več kontakta, več borbe. A poglejmo na koncu, nihče se ni poškodoval.

Dončić si je zvil gleženj.

To je nekaj drugega, to je klasična košarkarska poškodba, na srečo ne hujša.

Igralci se obnašajo kot živali, hitro zavohajo kri. Kadar trener ni močen, kadar ni prepričan vase, ga hitro pojedo. Igorja Kokoškova zelo spoštujejo.

Mislite, da bo Dončiću uspelo, se bo izognil pastem v NBA-ju? Dragić je imel tudi malo sreče, ko mu je mentor postal Steve Nash.

Dončić je imel srečo že prej, ko je s 13 leti prišel v Real. To je klub, ki je fenomenalno urejen, predvsem delo z mladimi, poskrbljeno je za vse, za šolanje, naučijo jih, kako se obnašati, oblačiti, nastopati, kaj je kultura, kaj je razmišljanje, pa seveda tudi, kakšne so zakonitosti košarkarske igre. Poglejte danes Dončića, osemnajst let je star, poslušajte njegove izjave, ves njegov razvoj je kontroliran, načrtovan. Zdaj je postal polnoleten, čaka ga veliko pasti, a njegova osnova je tako dobra, da bo postal zvezdnik. Takšne igralce, kot je on, obožujem, je vsestranski talent, narava mu je dala višino, dala mu je sposobnost, da igra kot organizator igre, kot »dvojka«, »trojka«, je najboljši skakalec slovenske reprezentance. Ta diapazon, kaj lahko vse igra, je resnično neverjeten. Kot kakšen Michael Jordan.

V slovenski reprezentanci je bilo še nekaj novega, tekma, taktika, igra se je gradila okoli igralcev in ne okoli šablon in načrta. Igralci so bili postavljeni v ospredje. Tako delajo v NBA.

Nekoč je veljalo nekako takole: če se je v evropski košarki pojavil posameznik, ki je silno izstopal, ki je dajal veliko košev, so mu takoj navrgli, da je egoist, da je pomembno moštvo. A Kokoškov je zgodbo obrnil, vrhunskega rezultata ni brez enega ali dveh vrhunskih igralcev, okoli katerih se zgradi ekipa. Ko se ekipa prilagodi načinu igranja najboljših, postane tudi igra kolektivna. Slovenija je igrala kolektivno, nekdo je dal 35 točk, drugi pa dve, nekdo je tukaj, da zadeva, drugi, da pomaga, tretji, da opravi svoje delo pod košem. Kokoškov je zelo dobro vedel, kdo ima kakšno vlogo, kdo je za kaj primeren, kakšnega Gašperja Vidmarja imamo – ta fant je tako močen, da se niti sam ne zaveda, kako močen je. Tudi igra Klemena Prepeliča je tipičen odraz tega novega pogleda.

Na kakšen način?

Ko je bil Prepelič še pri Olimpiji, so govorili, da je to tip igralca, ki ga ne moreš obvladati, ki je preveč samosvoj. A takšen tip igralca, kot je on, potrebuje zgolj soigralca z avtoriteto, in strokovni štab, ki ga zna pravilno voditi. Če zraven tebe igrata Dragić, Dončić, če vse to vodi Kokoškov, hitro razumeš, kakšna je tvoja vloga. Prepelič je eden od igralcev, ki je na tem evropskem prvenstvu najbolj napredoval, njegova kariera gre lahko samo navzgor.

Saj veste, da živimo v iluziji?

Kako to mislite?

Morda je Slovenija postala evropski prvak, a v slovenski ligi se igra košarka, ki je kakovostno slabša kot pred desetimi leti. V njej igrajo veterani, večina mladih talentov je izšolana v tujini, tam tudi ostajajo. Slovenske reprezentance v mlajših kategorijah so izpadle iz vrha evropskih ekip.

S tega stališča je uspeh res nekakšna utvara. Ampak ali niso utvara tudi sijajne igre naših hokejistov, ko pa doma premoremo samo en resen klub in pol? Ali ni bila utvara, da je bila Slovenija dvakrat na svetovnem in evropskem nogometnem prvenstvu, pa je danes raven ligaškega nogometa višja kot v času uspeha reprezentance? Takšne majhne države, kot je naša, potrebujejo srečo, to je čar športa, čar je njegova nepredvidljivost.

Naj vprašam drugače, po letu 2013, ko je Slovenija zaradi domačega evropskega prvenstva enkrat že padla v evforijo, se ni zgodil košarkarski preboj. Kaj je bilo narobe?

Napovedoval se je velik finančni izplen, govorilo se je o nastanku košarkarskega centra, korist naj bi imeli tudi klubi, pa se nič od tega dejansko ni zgodilo. Nad tem izplenom sem bil razočaran, tudi rezultatskim, kljub osvojenemu petemu mestu. Sedaj imamo drugo priložnost, zlata medalja odpira veliko vrat, a moraš imeti ljudi, ki znajo na ta vrata potrkati in vstopiti. Igralci so opravili svoje delo, na vrsti je zveza, na vrsti so klubi. Vsi, ki delajo v košarki, bi se morali dogovoriti, kako naprej, že danes bi morali imeti načrte.

Če želiš igrati hitro, atraktivno, navdihnjeno košarko, moraš vanjo vložiti čustva, to ni košarka robotov, avtomatov, hitra košarka pa prinese tudi več kontakta, več borbe.

Kako ocenjujete zaključni protokol, ko sta medalje delila politika? Nekaj podobnega je bilo sicer tudi na prvenstvu leta 2015 v Franciji, a vsi navijači nad tem niso bili navdušeni.

Sam sem bil presenečen, da sta se na parketu pojavila predsednica srbske vlade Ana Brnabić in naš Miro Cerar. Tega ni nihče napovedal, tega niti ni bilo v protokolu slovesnega zaključka. Politika in politiki bi morali znati oceniti, kdaj in v katerem trenutku se lahko pojavijo, še posebej, ker so politika in z njo politiki, ne samo v Sloveniji, temveč tudi v Evropi in po svetu, kljub včasih dobrim namenom napačno razumljeni. Verjetno bi bila politika kritizirana v vsakem primeru, če bi bila na tekmi ali pa če je tam ne bi bilo, tu politika ne more zmagati. Šport je recimo ena najbolj podhranjenih dejavnosti v Sloveniji, država za vse športe nameni skupno zgolj 15 milijonov evrov. Kar je definitivno premalo. Pri vsem skupaj gre za stvar občutka, prave mere, sam recimo nisem šel na Kongresni trg, pa so me vabili, iz trenerskega štaba, igralci, večkrat. A tam ni bil moj oder, Kongresni trg je bil namenjen igralcem, trenerjem, ne pa meni. Naj uživajo tisti, ki so si to zaslužili.

A vseeno gre pri vsem tem le za igro, za pravico do uživanja, za to, da namesto nas navijačev zmagujejo vsaj športniki in potem po svoje vsak izmed nas. Njihove zmage postajajo naše zmage.

Ljudje potrebujejo sprostitev, potrebujejo beg od vsakdanjosti, nekaj, kar jih poenoti, vsak od nas bi bil rad zmagovalec. Kaj sem videl v Istanbulu? Videl sem veliko zadovoljstva, videl sem veliko sreče. To bi moralo biti poslanstvo športa. Prvič, da propagira zdravo življenje, gibanje, drugič, da daje zadovoljstvo, da navijačem polepša življenje. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.