Arhitektura za ljudi

Imamo veliko dobrih arhitektov, a tudi veliko prostorske stihije

Materinski dom Ljubljana. Stavbo so zasnovali v biroju Jereb in Budja arhitekti, strokovna žirija pa ji je letos zaradi njene sproščene in optimistične arhitekture podelila Plečnikovo nagrado

Materinski dom Ljubljana. Stavbo so zasnovali v biroju Jereb in Budja arhitekti, strokovna žirija pa ji je letos zaradi njene sproščene in optimistične arhitekture podelila Plečnikovo nagrado
© Blaž Budja

»Arhitektura je izraz kulture. Arhitekturne stvaritve, kvaliteta zgradb, njihovo harmonično umeščanje v okolje, spoštovanje naravne in urbane krajine ter dediščine so v javnem interesu.« Tako se glasijo prvi stavki francoskega zakona o arhitekturi, ki velja že štirideset let. Zanosni uvod pa ni le politično leporečje, temveč trdno vrednostno izhodišče, na katerem temeljijo tudi vse z zakonom povezane državne politike in strategije. V Franciji je tako povsem jasno, da ima arhitektura pomembno, celo državotvorno družbeno vlogo. Potem ko nas je prehitela večina drugih evropskih držav, je Slovenija avgusta letos dobila svojo arhitekturno politiko z naslovom Arhitektura za ljudi. Osnutek tega dokumenta, katerega temelj je Nacionalni program za kulturo 2014–2017, je pripravila strokovna komisija, veljati pa je začel, ko ga je sprejela vlada.

Arhitektura za ljudi je strateški dokument, ki izpostavi pomembno družbeno vlogo, ki jo imata prostorska kultura in arhitekturna dejavnost. V štirih tematskih sklopih povzame aktualne vrednostne sisteme in pristope, ki veljajo v najrazvitejših delih sveta, predvsem v Evropski uniji (kakovostna arhitektura, pametni razvoj, trajnostna rast in vključujoča arhitektura), ter identificira probleme, ki so v slovenskem prostoru najbolj žgoči. A še bolj kot nazorska načela in analiza stanja so pomembne pobude oziroma usmeritve za nadaljnje aktivnosti, h katerim se je s sprejetjem dokumenta vlada obvezala.

Slovenski arhitekturni prostor kaže nekakšno dvojno podobo. Po eni strani premoremo celo vrsto izjemno kakovostnih arhitektk in arhitektov tako mlajše kot starejših generacij, katerih stvaritve objavljajo ugledne revije in ki prejemajo nagrade doma in v tujini. Zmogljivosti in znanje slovenska arhitekturna stroka torej nedvomno ima. Po drugi strani pa je celostna podoba slovenskih naselij in krajine marsikje izrazito slaba – prostorske stihije, netrajnostnega razprševanja poselitve in črnograditeljstva se nikakor ne moremo otresti. Širši javnosti manj znana problematika pa je neurejen položaj arhitekturne in urbanistične dejavnosti in posledična nemoč za uveljavljanje strokovnih načel v procesu graditve oziroma prostorskega načrtovanja ter razvrednotenje pomena arhitekturne izobrazbe. Tu je ključno stališče nove arhitekturne politike, ki je zdaj nedvoumno zapisano in potrjeno na najvišji politični ravni: da namreč spadata arhitektura in urbanizem (tudi) v polje kulture ter da delujeta v javnem interesu in po drugačnih zakonitostih kot povsem inženirske stroke, zato potrebujeta tako družbenopolitično obravnavo, ki bo to svojstveno naravo upoštevala.

Pomembna obveza, ki izhaja iz sprejete arhitekturne politike, je, da država zaščiti neodvisno vlogo arhitekta v procesu graditve objektov, saj ima ta odgovornost ne le do naročnika, ampak mora obenem slediti načelom stroke in ščititi javni interes – torej tudi morebitne kasnejše lastnike, uporabnike, sosede, mimoidoče in vse druge, na katere lahko stavba posredno vpliva. Danes pa ni redkost, da v vlogi projektanta nastopajo podjetja, ki nimajo zaposlenih arhitektov z opravljenim strokovnim izpitom, ampak jih najemajo kot »podizvajalce«, pogosto le za nujni podpis in »štempelj« na vlogi za gradbeno dovoljenje. Jasno je, da v takšnem podrejenem položaju arhitekt pogosto nima moči, da bi uveljavil načela svoje stroke. V Franciji zato zakonodaja določa, da morajo biti podjetja za arhitekturno projektiranje v večinski lasti licenciranih arhitektov, arhitekti morajo biti tudi direktor in vsaj polovica članov uprave.

Razvrednotenje pomena arhitekturne izobrazbe se začne že na ravni državne uprave. Kljub temu da dve največji slovenski univerzi vsako leto proizvedeta razmeroma veliko število diplomantov, po novem magistrov arhitekture, tega potenciala ne znamo ali pa namenoma nočemo izkoristiti. Na upravnih enotah, ki vodijo postopke sprejemanja gradbenih dovoljenj, pogosto ni zaposlenih arhitektov, ki bi predloženo projektno dokumentacijo znali vsebinsko presojati. Odločbe so tako običajno sprejete po povsem formalistični logiki, arhitekturni načrti pa postajajo vse manj pomembne »grafične priloge«, katerih skladnost s prostorskimi akti in drugimi predpisi mora arhitekt še enkrat razlagati v dolgih traktatih besedila. Nič bolje ni na občinskih oddelkih za urejanje prostora, ki pogosto prav tako ne zaposlujejo arhitektov. Ker niti država ne opravlja svoje nadzorne vloge, prostorsko načrtovanje ponekod nima več nobene povezave s strokovnimi načeli, ampak gre le še za lokalno nepremičninsko mešetarjenje. Zato je dobrodošla pobuda, da se v javnem sektorju na področju graditve in urejanja prostora spodbuja zaposlovanje uslužbencev z ustrezno izobrazbo – ta bi pravzaprav morala biti nujni pogoj. Nujno je tudi, da se na lokalni ravni uveljavita instituciji občinske urbanistične službe in urbanistične komisije, ki bi bedeli nad celovito podobo naselij in strokovno tolmačili skladnost umeščanja objektov v prostor s predpisi.

Ne nazadnje je za kakovostno arhitekturo nujno, da jo kot tako prepozna in se z njo poistoveti tudi širša javnost. Poleg vključevanja primernih vsebin v izobraževalni proces ima pomembno vlogo osveščanja tudi država kot velik investitor. Žal se v tej vlogi še ni izkazala, v Ljubljani na primer že leta ali desetletja čakamo na izvedbo ključnih državnih projektov – novo Narodno-univerzitetno knjižnico, umetniške akademije, glavno železniško postajo, urgenco, novo sodno stavbo, zapor (zaradi slabih razmer v obstoječem plačujemo astronomske kazni) … In seveda gradnjo zadostnega števila novih stanovanj, pa tudi potrebne komunalne in prometne infrastrukture, ki sta nujni za kakovostno in zdravo bivalno okolje. Tu je treba na prvem mestu opozoriti na porazno delovanje potniškega železniškega omrežja. Za kakovostno in sodobno arhitekturo je treba še naprej uveljavljati institut javnega natečaja, za kakovostno izdelavo projektne dokumentacije pa je nujno tudi primerno plačilo. Logika najnižje cene je jamstvo za slabe projekte in slabo izvedbo, zato arhitekturna politika poziva k vzpostavitvi referenčnih cen za javna naročila, ki bi preprečila cenovni dumping.

Od v arhitekturni politiki zapisanih pobud smo izpostavili le nekaj najpomembnejših. Za prve odzive arhitekturne stroke bi lahko rekli, da so zadržano pozitivni. Arhitektura za ljudi je dobro pripravljen strateški dokument, v katerem so jasno zapisane konkretne namere, h katerim stroka sicer že dalj časa poziva. Sledil naj bi akcijski načrt za implementacijo arhitekturne politike in šele ob njegovem izvajanju se bo pokazalo, koliko se je slovenska politika sposobna držati lastnih obvez. Strategije so namreč povsem brez pomena, če oziroma dokler se ne odrazijo v dejansko sprejeti zakonodaji, v praksi delovanja državnih institucij vseh ravni ter končno v konkretnih, realiziranih projektih.

FAKongres

So arhitekti le še orodje v rokah tržne logike?

So arhitekti danes še kritično misleči intelektualci, dejavni pri ustvarjanju družbe, ali pa so le še obrtniki, ki svoje delo opravljajo po naročilu drugih? Zdi se, da smo prišli v čas, ko je izobraževanje arhitektov osredinjeno na ustvarjanje delavca po meri trga. Produkt tega izobraževalnega sistema je prekarni delavec. Naj mladi to sprejmejo kot naravno stanje, ki se mu morajo prilagoditi, ali vendarle obstaja drugačna pot? O tem se bodo konec septembra na FAKongresu spraševali študenti arhitekture. »Skozi serijo predavanj in okroglih miz želimo odpreti diskurz o delovanju fakultete, položaju študentov arhitekture znotraj stroke in tudi o položaju arhitektov znotraj družbe,« pravijo prireditelji kongresa – skupina študentov ljubljanske fakultete za arhitekturo. Čas, ki so ga izbrali, ne bi mogel biti primernejši. Namreč, po šestnajstih letih na fakulteti za arhitekturo prihaja do menjave dekana. Prof. dr. Petra Gabrijelčiča bo zamenjal prof. dr. Matej Blenkuš, uveljavljeni arhitekt, ki je domači javnosti najbolj znan kot eden ključnih avtorjev Nordijskega centra Planica. Odhajajoči in novi dekan bosta arhitekturni študij v Sloveniji ovrednotila v pogovoru, ki bo v ponedeljek, 2. oktobra, ob 12. uri v prostorih fakultete. Kongres se bo sicer začel že v petek, 29. septembra, z okroglo mizo o prihodnosti fakultete, ki ji bosta dan pozneje sledila predavanje Studia Rotor iz Bruslja ter okrogla miza s sedmimi diplomanti fakultete, ki si kruh namesto s klasičnim delom v arhitekturnem biroju služijo s scenografijo, dizajnom, kuratorstvom, urednikovanjem, režijo, intervencijami v javni mestni prostor in aktivizmom. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.