MLADINA Trgovina

Ksenja Strožič 

4. 10. 2017  |  Svet

V pričakovanju Nobelove nagrade za mir  

Inštitut Karolinska iz Stockholma je pričel z objavami Nobelovih nagrajencev. Za zdaj so znani prejemniki nagrade za medicino in fiziko. Širša javnost pričakuje predvsem petkovo razglasitev Nobelove nagrade za mir.

Na desni Martin Luther King mlajši, prejemnik Nobelove nagrade za mir leta 1964.

Na desni Martin Luther King mlajši, prejemnik Nobelove nagrade za mir leta 1964.
© United States Library of Congress / WikiCommons

Včeraj je Inštitut Karolinska iz Stockholma sporočil prejemnike Nobelove nagrade za fiziko. Dobili so jo trije znanstveniki iz ZDA, in sicer Rainer Weiss, Barry Barish in Kip Thorne za prvo neposredno potrditev obstoja gravitacijskih valov. Njihovo odkritje je potrdilo tudi eno od napovedi Alberta Einsteina v njegovi splošni relativnosti teoriji.

Omenjeni inštitut je sicer z napovedmi letošnjih Nobelovih nagrajencev začel že v ponedeljek. Najprej so javnost seznanili z imeni nagrajencev Nobelove nagrade za medicino – prejeli jo bodo ameriški znanstveniki Jeffrey C. Hall, Michael Rosbash in Michael Young za odkritja z zvezi z notranjo biološko uro oziroma 24-urnim ciklusom aktivnosti organizmov, znanim kot cirkadijski ritem.

Danes pričakujemo razglasitev Nobelove nagrade za kemijo, jutri pa za literaturo. V ponedeljek, 6. oktobra, bodo kot zadnjo razglasili Nobelovo nagrado za ekonomijo. Nagrajenci bodo Nobelovo nagrado prevzeli 10. decembra, na obletnico smrti švedskega industrialca in izumitelja Alfreda Nobela, ki je ustanovil sklad, iz katerega podeljujejo Nobelove nagrade že od leta 1901.

Nobelova nagrada za mir bo znana v petek. To leto so predlagali 318 nominirancev, med njimi 215 posameznikov in 103 organizacije. To število pa ni preseglo lanskoletnega rekorda, ko je nanjo čakalo kar 376 nominirancev.

Vsako leto najbolj pričakovana Nobelova nagrada, prejemnike/ce katere javnost rada postavlja pod kritičen drobnogled – Nobelova nagrada za mir, bo znana ta petek. To leto so predlagali 318 nominirancev, med njimi 215 posameznikov in 103 organizacije. To število pa ni preseglo lanskoletnega rekorda, ko je nanjo čakalo kar 376 nominirancev. Njihova imena naj bi bila sicer strogo varovana skrivnost, vendar lahko tisti, ki so upravičeni, da nominirajo posameznika ali organizacijo, torej razni zakonodajalci, vladni ministri, bivši nagrajenci in nekateri univerzitetni profesorji, razkrijejo ime osebe ali organizacije, ki so jo nominirali. Tako so se med razkritimi imeni pojavili humanitarna skupina v Siriji Bele čelade (White helmets), savdski bloger Raif Badawi, žvižgač Edward Snowden pa tudi papež Frančišek, ameriški predsednik Donald Trump in ruski predsednik Vladimir Putin.

Spomnino se nekaj najbolj znanih prejemnikov Nobelove nagrade za mir, med katerimi jih je kar nekaj, ki so burili svetovno javnost.

Štiri leta preden ga je umoril bel rasist, leta 1964, je Nobelovo nagrado za mir dobil Martin Luther King mlajši – borec za konec rasnega razlikovanja in diskriminacije temnopoltih američanov. Sanjal je, da bodo vse prebivalce ZDA sodili po njihovih osebnih kvalitetah in ne po barvni njihove kože. Uspelo mu je doseči, da je takratni ameriški predsednik Johnson sprejel zakon o državljanskih pravicah, ki med drugim prepoveduje kakršnokoli rasno diskriminacijo. Toda zakon je še vedno izjučeval Indijance.

Henry Kissinger

Samo leto po aferi Watergate, ki velja za enega najhujših političnih škandalov v ameriški zgodovini, je leta 1973 Henry Kissinger, državni sekretar predsednika Nixona, prejel Nobelovo nagrado za mir. Njegova prizadevanja za mir v Vietnamu naj bi bila tista, ki so razložila prejetje te nagrade. Toda vietnamska vojna se je v Nixonovem času najbolj zaostrila in je trajala do leta 1975, še dve leti po podelitvi nagrade. Sodobitnik nagrade, severnovietnamski politik Le Duc Tho, je zato nagrado zavrnil.

Henry Kissinger

Henry Kissinger
© Flickr

Mati Tereza

Še v istem desetletju je leta 1979 Nobelova nagrada za mir romala v roke albanski redovnici Mati Tereziji, ki je največji del svojega življenja posvetila pomoči najrevnejšim v Kalkuti (Indija). Za umirajoče, gobavce, otroke in druge je ustanovila mnogo domov, kjer so bili pod bolnišnično oskrbo. Čeprav jo je papež Frančišek septembra lani v Vatikanu razglasil za svetnico, s čimer je še dodatno postala vzor drugim vernikom in zgled verskim voditeljem, zdravniki in raziskovalci kritizirajo njeno delo. Očitajo ji, da je pod pretvezo pomoči najrevnejšim v Kalkuti v resnici številnim vsiljevala krščansko vero. Ostro je nasprotovala kontracepciji, splavu in ločitvi, s čimer je stistko revnih le še povečevala. V njenih ustanovah naj bi vladala nehigiena, bolnim in umirajočim pa naj ne bi dajala protibolečniskih sredstev. Poleg tega naj bi za svoje delo sprejemala denar od diktatorjev, ki na koncu ni pristal na mestu, kjer bi pomagal izboljšati življenjske razmere najrevnejših v Kalkuti.

Gorbačov

V času razpada Sovjetske zveze je Nobelovo nagrado za mir leta 1990 prejel njen tedanji presednik Mihail Sergejevič Gorbačov. V zelo splošnem opisu naj bi jo dobil zaradi njegove vodilne vloge v mirovnih procesih, ki še danes zaznamujejo mednarodno skupnost. Drugače rečeno - njegove reforme so pripeljale do propada Sovjetske zveze, s čimer se je končala hladna vojna, prav tako pa je svoj konec doživel komunizem. Reforme državnega gospodarstva znane kot »glasnost« (odprtost), »perestroika« (prestrukturiranje), demokratizacija in »uskorenije« (pospešitev gospodarskega razvoja) naj bi po njegovo izboljšale življenje državljanov in spodbudile delavsko produktivnost. Toda namesto tega se je povečal državni dolg in začelo je zmanjkovati osnovih življenjskih potrebščin, zaradi česar je Gorbačov izgubljal politično podporo in moč, posamezne republike pa so začutile težnje po osamosvojitvi. Zahod je postal tisti, ki je njegove odločitve pozdravljal. Dobre odnose je navezal z ameriškim predsednikom Ronaldom Reaganom in britansko premierko Margaret Thatcher, ki sta širjenje neoliberalizma spodbujala po celem svetu.

Nelson Mandela

Tri leta kasneje je Nobelova nagrada za mir pristala v rokah prvega temnopoltega predsednika Južnoafriške republike Nelsona Mandele in njenega zadnjega belega predsednika Frederika Willem de Klerka. Skupaj sta končala apartheid – politiko rasne segregacije v Južnoafriški republiki, ki je belcem od leta 1948 do 1994 omogočila vodenje politike, temnopolte pa je zatirala in izkoriščala. Leta 1990 je de Klerk začel z uradnimi pogajanji za odpravo apartheida, kar je pripeljalo do prvih demokratičnih predsedniških volitev, na katerih so lahko svoj glas prispevali tudi črnci. Izvolili so Nelsona Mandelo, ki si je prizadeval za svetovni mir in se boril proti AIDS-u.

Frederik Willem de Klerk in Nelson Mandela

Frederik Willem de Klerk in Nelson Mandela
© World Economic Forum / WikiCommons

Al Gore in Lučka Kajfež Bogataj

Na začetku 21. stoletja kot dobitnika Nobelove nagrade za mir izpostavljamo Medvladni forum za podnebne spremembe pri Združenih narodih in ameriškega politika Al Gora. Leta 2007 so nagrado prejeli zaradi prispevanja k znanju in ozaveščanju o podnebnih spremembah. Medvladni forum za podnebne spremembe je med leti 1990 in 2007 opravil mnogo raziskav, ki jih je izvedlo več kot tistoč strokovnjakov v več kot sto državah. Njihova poročila so potrdila čedalje večje delovanje podnebnih sprememb in to zaradi vpliva človeka. Opozorili so na nujno ukrepanje proti podnebnim spremembam, ki lahko drugače povzročijo globalno podnebno krizo in pod vprašaj postavijo obstoj človeških, živalskih in rastlinski živih bitij. Med dobitniki Nobelove nagrade za mir je bila tisto leto tudi dr. Lučka Kajfež Bogataj, raziskovalka na področju klimatologije in meteorologije, saj je aktivna članica Medvladnega foruma za podnebne spremembe. Al Gore je bil nagrajen, ker se je trudil podnebno krizo uvrstiti na politične agende držav ter zaradi ozaveščanja javnosti s knjigo in dokumentarnim filmom Neprijetna resnica, v katerem razlaga globalno segrevanje ozračja.

Barack Obama

Nekaj mesecev po izvolitvi za ameriškega predsednika je Nobelovo nagrado za mir dobil Barack Obama. Baje zaradi »njegovega izjemnega truda, da bi okrepil mednarodno diplomacijo in sodelovanje med ljudmi,« kot je zapisal norveški odbor za podelitev nagrade za mir. Kljub temu, da je kot predsednik takrat deloval razmeroma malo časa, le nekaj mesecev, je večkrat pozival k zmanjšanju zalog jedrskega orožja po svetu, poleg tega se je prizadeval oživiti mirovni proces na Bližnjem vzhodu. Nobelov odbor je očitno njegove besede vzel za svete, na dejanja pa pozabil. V Mladini smo že objavili zapis Noama Chomskyja, v katerem je izpostavil dan preden je Obama dobil Nobelovo nagrado za mir. »Dan prej /.../ je Pentagon napovedal, da bo pospešil dobavo najbolj smrtnega nejedrskega orožja v arzenalu: 13-tonskih bomb za nevidna bombnika B-2 in B-52, namenjenih uničevanju dobro skritih bunkerjev, ki jih varuje pet tisoč kilogramov armiranega betona. Ni skrivnost, da bi bombe za bunkerje lahko uporabili tudi proti Iranu.« Toliko o prizadevanju za mir Nobelovega nagrajenca za mir Baracka Obame.

Na desni Barack Obama.

Na desni Barack Obama.
© Uradna fotografija Bele hiše / Samantha Appleton

Evropska unija

Kot zadnjo dobitnico Nobelove nagrade za mir izpostavljamo Evropsko unijo (EU), ki je nagrado prejela leta 2012 za šest desetletij prispevanja k miru, spravi, demokraciji in človekovim pravicam v Evropi po drugi svetovni vojni. Odbor za Nobelovo nagrado je bil zaradi tega deležen veliko kritik, ki so trdile, da si te nagrade EU ne zasluži zaradi neuspešnega spopadanja s takratno gospodarsko krizo. Medtem so ostali nagrado razumeli predvsem kot spodbudo za boljše reševanje političih in gospodarskih kriz v prihodnje. Toda Nobelova nagrada za mir za EU očitno le ni bila zadostna spodbuda, če le pomislimo na neuspešno reševanje begunske krize, Brexit in podobno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.