MLADINA Trgovina
Grega Repovž

Grega Repovž

6. 10. 2017  |  Mladina 40  |  Uvodnik

Še 16 dni do volitev

Do volitev je še 16 dni – čez dobra dva tedna bomo torej izbirali predsednika republike. Po ustavi naj bi šlo za osebo, ki ima toliko moralne avtoritete, da zna poseči v družbeno dogajanje kljub odsotnosti dejanske politične moči. Za resno izpolnjevanje te vloge je treba imeti integriteto, ugled, karizmo – drugače je pač to bolj protokolarna funkcija, razen ko gre za imenovanja in predloge. Spoštovan predsednik lahko usmerja družbo, se odzove, ko ta zaide, in včasih tudi resno zareže vanjo. Prihodnje leto bodo volitve v državni zbor – in predsednik z močjo in karizmo lahko vpliva tudi na to, kakšna koalicija vodi vlado.

Kandidati so znani – a glasovi se zbirajo okoli dosedanjega predsednika Boruta Pahorja in župana Kamnika Marjana Šarca. Pahor bi bil lahko po politični kilometrini, starosti in izkušnjah starosta in modrec slovenske politike. Če bi v teh petih letih drugače ravnal, danes o njegovem drugem mandatu ne bi niti razpravljali. O politiki, tudi teoretično, ve mnogo več kot večina slovenskih politikov, enako o diplomaciji, mednarodnih razmerjih, ima tudi zgodovinski spomin in izkušnje. A mu je z neresnim vedenjem ter trudom, da bi izgubil kakršnokoli politično barvo in ideološki predznak, ter nemalokrat tudi s politično poniglavostjo in preračunljivostjo, uspelo doseči, da nima resne veljave niti v akademskih krogih, da ga nihče res ugleden ne podpira, nihče ne zastavi glasu zanj. Je ravno prav brez barve, da je všeč tistim, ki politiko jemljejo zlahka, kar je seveda tudi sprejemljivo, a ravno prav brez barve in hkrati preračunljiv, da ga ljudje, ki imajo resna politična prepričanja, ne želijo imeti za predsednika. Resnično škoda – za to, da bi bil danes ugleden politik, bi mu bilo treba storiti malo.

No, tu je še njegova tiha naveza s SDS in Janezom Janšo. Pri tem gre za resnejše stvari. Prav zaradi te naveze je danes ustavno sodišče nekakšen podaljšek politike, še ena poškodovana institucija, ki pa bi jo kot družba potrebovali v enakem smislu kot spoštovanega predsednika republike: kot zagotovilo ustavnosti in pravičnosti družbe, kot tisto institucijo, ki bi v ključnih trenutkih poskrbela in zlasti politiki odmerila njene meje. Že Pahorjev predhodnik Danilo Türk je poskušal prav prek ustavnega sodišča skleniti pakt o nenapadanju z Janšo in se opekel. Pahor je k temu pristopil brez zadržka, računajoč na Janševo podporo na tokratnih volitvah. Ustavno sodišče je v Pahorjevem mandatu izgubilo dobršen del ugleda, kljub neizmernemu trudu posameznih ustavnih pravnic, da se to ne bi zgodilo.

Morda je bila protikorupcijska komisija res nekakšen spaček posttranzicije, s katerim je politika – z dobrimi nameni, a predvsem zaradi pritiska javnosti – poskušala vzpostaviti standarde etičnega ravnanja v družbi, javnem sektorju in politiki. Dejstvo je, da so prvi trije predsedniki v različnih formah tega organa, Boštjan Penko, Drago Kos in Goran Klemenčič, v razmeroma dolgem časovnem obdobju počasi zgradili ugledno institucijo, ki je v politiki in pri javnih funkcionarjih zbujala vsaj nelagodje, če ne resen strah. Dolgo so gradili to institucijo in tudi politiki – tudi Pahor še kot predsednik vlade – so jo zmogli vsaj s stisnjenimi ustnicami podpirati. Seveda so imeli tudi prvi trije predsedniki komisije svoje trenutke, ko jih je odneslo v nevarno mesijanstvo – a bili so, in z njimi komisija, koristen in spoštovan korektiv za politiko in družbo. Ne nazadnje brez te komisije in njenih razkritij ne bi prišlo do padca Janševe vlade – ravno v trenutku, ko je Janša tudi v drugo izgubil kompas in začel prek varčevalnih ukrepov ustvarjati izredne razmere v državi, da bi v kaosu lahko zavladal v smislu, kot smo le nekaj let kasneje videli na Madžarskem. A ko se je to zgodilo, je bilo jasno, da del politike ne bo dopustil, da bi imeli v tej državi še naprej tako avtonomen organ s tako javno veljavo. In delo je ponovno opravil predsednik republike Pahor, ki je na to funkcijo zavestno izbral človeka, ki ji ni in ji ni bil kos. Že ob predstavitvi kandidata je bilo jasno, danes pa tega nikomur ni več treba dokazovati. Komisija je pod Pahorjem postala le še nepotreben javni strošek, dolgoletno delo njenih uslužbencev je uničeno.

Pahor na svoji predvolilni strani pravi: »Med dolžnostmi, ki jih predsedniku republike nalagajo zakoni in ustava, je predlaganje oziroma imenovanje pomembnih državnih funkcionarjev ena najzahtevnejših dolžnosti.« Drži, a Pahor je ni opravljal v korist družbe, ampak zavestno v korist politikov, ne vseh, zelo jasno izbranih. Izbral je šest ustavnih sodnikov po želji zlasti ene politične opcije. Izbral je novega predsednika protikorupcijske komisije – zelo jasno tako, da bi moč komisije zmanjšal in jo naredil manj pomembno. Bi temu lahko rekli, da je zlorabil funkcijo?

A kot smo zapisali, ni uspešno zmanjšal ugleda le omenjenima institucijama. Do volitev predsednika republike je le 16 dni in to se ne čuti prav nikjer v tej državi. Ker je tudi institucijo predsednika uspešno razgradil. Morda celo tako zelo, da bo ostal brez drugega mandata.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.