MLADINA Trgovina

Vesna Teržan  |  foto: Uroš Abram

6. 10. 2017  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Portret

Silvia Viviani, igralka

… ki se ne pusti ujeti v meje jezika

Srečala ga je po koncertu v Mantovi, kjer je gostoval s Simboličnim orkestrom iz Slovenije. Njene temno rjave oči so se ujele z njegovimi sinje modrimi; čez dober mesec ga je obiskala v Ljubljani, ponovno čez nekaj tednov, in še enkrat, in še enkrat, ter končno ugotovila, da bi bilo prav lepo živeti v slovenski prestolnici. On pa si je želel, da ne bi več tako pogosto odhajala. Tako se je leta 2012 Silvia Viviani, rojena v italijanski Mantovi (1988), naselila v Ljubljani in se prav dobro počutila v družbi glasbenikov. A kljub svoji glasbeni izobrazbi – v Mantovi je obiskovala ure opernega petja, v New Yorku muzikala in kasneje tudi jazz petja – je želela delati v svojem poklicu, kajti po izobrazbi in po duši je igralka.

Njena prva izkušnja v slovenskem gledališču je bila vloga v mednarodnem projektu, saj je v vlogo Matere Korajže vskočila dva dni pred špansko turnejo Gledališča Ane Monro, ki je to Brechtovo dramo pripravilo v sodelovanju s KUD Ljud in litovsko akademijo za gledališče in glasbo. In če se pred tem ne bi učila igranja harmonike, bi mnogo težje prevzela vlogo, v kateri sta petje in igranje harmonike kar ključni. Sledilo je sodelovanje z Brankom Potočanom, Vio Negativo in drugimi. Potujoče gledališče pa je posebna zvrst in pravkar se je vrnila s turneje, kjer so igrali ulično predstavo oziroma interaktivno gledališko inštalacijo – Omare stare šare – režiserja Jaše Jenulla. Predstava, ki brez sodelovanja občinstva sploh ne deluje, sloni na zelo sugestivnih igralcih in igralkah, ki mimoidoče pripravijo do tega, da vstopajo v omare, kjer jih čakajo zgodbe fiktivnega sveta.

Aktualno dogajanje v svetovni politiki ji zbuja skrb, pohlep in izkoriščanje šibkih pa ogorčenje. Je družbeno kritična umetnica in med drugim se je pridružila feminističnemu pevskemu zboru Z’borke. »Že kar nekaj časa se ukvarjam s študijem protestnih pesmi, mondin, pesmi delavk na riževih poljih severne Italije 19. stoletja. To je bilo izredno težaško delo, ki so ga opravljale le ženske. Narava dela je zahtevala, da so vsa dela opravljale v eni sklenjeni vrsti. Z ramo ob rami so riž sadile, ga kasneje pobirale in ob tem prepevale. Poimenovanje delavk in pesmi ’mondine’ pa izhaja iz glagola ’mondare il riso’ – očistiti riž. Te pesmi so govorile o življenju žena in njihovih družin, o težkem delu, o izkoriščanju in tragičnih usodah. Še vedno pomenijo odpor do izkoriščanja delavcev, in ko jih danes prepevamo, imamo v mislih upor proti neoliberalizmu in kapitalističnemu pohlepu,« razloži in doda, da imajo Z’borke na repertoarju zdaj kar dve tradicionalni pesmi mondini.

Silvia je igralka, zato je petje le eno izmed njenih zelo dobrodošlih znanj. Igralsko šolo (Scuola di teatro Accademia Teatrale Campogalliani) v Mantovi je vpisala že pri štirinajstih letih. Med njenimi mentorji so bila velika imena italijanskega gledališča. Metodo Stanislavskega ji je predavala Pronina Galina Viktorovna, osnove commedie dell’arte pa sam Antonio Fava. Njena najljubša in najpomembnejša mentorica pa je bila Laura Torelli, ki se je izpopolnjevala pri znamenitem gledališkem in opernem režiserju Giorgiu Strehlerju in dolga leta igrala v Piccolo Teatru v Milanu.

Zaključno produkcijo Silvijinega letnika so si ogledali tudi predstavniki New York State Theatre Institute in ji v letu 2008 podelili nekajmesečno štipendijo. Po New Yorku je obiskala še Dansko, kjer je sodelovala pri projektih Odin Teatret pod mentorstvom Tageja Larsna. Pravi, da so bile te delavnice zelo pomembne za njeno profesionalno rast in oblikovale so jo v igralko dovolj širokega razpona. Ob vrnitvi v Mantovo je igrala v nekaj gledaliških produkcijah, vendar igralski status v Italiji ni prav rožnat. Da je lahko preživela, je delala na mantovski televiziji, in ko so ji pogodbo želeli podaljšati, se je raje odločila za življenje v Ljubljani. Vendar z Mantovo in Italijo ni prekinila stikov, nedavno je zanje posnela spletno serijo Ad astra.

Na Italijanskem inštitutu v Ljubljani je dobila priložnost za poučevanje italijanščine. Za najmlajše (stare tri in štiri leta) je razvila metodo, da z gledališkimi vajami ter z gibanjem in igro hitro sprejemajo in dojemajo jezik. Rezultati so bili odlični. Letos pa je začela sodelovati z oddelkom za romanistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Pravi, da bo oddelek poleg francoske in španske zdaj končno dobil tudi italijansko gledališko skupino, ki jo bo vodila.

Gledališče odpira slušateljem drugačno pot do jezika, saj imajo igralci in igralke poseben odnos do njega: na eni strani so zelo natančni v njegovi rabi, kajti jezik je eden njihovih osnovnih »delovnih orodij«, poleg telesa seveda; na drugi strani pa ga dojemajo širše in drugače kot šolski učitelji. Tako so prožnejši pri podajanju svojega jezikovnega znanja. Silvia je s svojim poučevanjem to tudi potrdila, na igralskem torišču pa zdaj pripravlja kratki film Kje je dom?.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.