MLADINA Trgovina

Borka

6. 10. 2017  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Plošča

Benjamin Clementine: I Tell a Fly

2017, Behind / Virgin EMI

+ + + +

Benjamin Clementine, ki smo ga nedavno poslušali tudi v Ljubljani, nima le nenavadnega glasu, le nenavadnega načina igranja klavirja in ne sklada le nenavadne glasbe. Ima tudi nenavadno zgodbo, kot nalašč za oblikovanje »umetnikovega profila«, ki ga brusi piarovska mašinerija. Vendar ni bila ključna za to, da je leta 2015 za prvenec At Least For Now nepričakovano prejel nagrado mercury. Zasluge za to je imel prej njegov neverjetni, markantni tenor, njegov pop, ki bi po novejših standardih pop glasbe lahko pogrnil na vsej črti. Tako pa je bil postavljen na piedestal britanskega klavirsko-baladnega popa in s svojo svežino nas pri tem spomnil na čase, ko so se tudi v paradnih panogah mainstreama še dogajali raziskovanje in odkloni. Seveda je treba vendarle upoštevati, da gre za izvajalca s premišljenim imidžem in da nagrado mercury podeljujejo z določeno drznostjo; izbira nikoli ni povsem predvidljiva.

Pri Clementinovi drugi plošči sta ključni dve, sicer med seboj povezani avtorjevi izjavi. Prvič, napovedal je, da se nova plošča ne bo prodajala. Drugič, rekel je, da je bíl pravi boj z založbo in ji grozil, da se lahko tudi vrne na pariške ulice, kjer je nekoč že živel, če plošča ne bo narejena čisto po njegovo. Za obe plošči, tudi novo, sicer pravi, da sta v zasnovi igri. Že prvenec je bil res precej teatralen, sedaj pa je stopil še korak naprej.

I Tell a Fly je album med intimnim in političnim, ki osebne, tudi otroške izkušnje vzporeja s sedanjo migrantsko krizo, vojno v Siriji, begunci. Je mešanica stare in nove klasične glasbe, kabareta in rocka, za katero je potreben čas. Klavirskih balad je manj, nenadnih sprememb, izbruhov, presenečenj je več. Aranžmaji so bili že na prvencu samosvoji, sedaj pa je vse konvencije radijskega popa vrgel skozi okno. Uvodni gruv, zborovska prekinitev, crescendo, baladni vrinek. Arhaični zvok 19. stoletja, potem linija sintetizatorja. Vse to se na plošči I Tell a Fly lahko zgodi v le polovici enega samega posnetka. Nič več teatralen, ampak pravi teater.

Benjamin Clementine z drugo ploščo potrdi status nepredvidljivega mojstra

Benjamin Clementine z drugo ploščo potrdi status nepredvidljivega mojstra
© arhiv založbe

Nova plošča je precej kompleksnejša od prvenca – z vpeljevanjem glasbil, kot je čembalo, z izrazitejšo vlogo spremljevalnega zbora, z besednimi igrami, z nenehnim prehajanjem med žanri, formami in različno intenzivnostjo. Zato deluje tudi razdrobljeno, kot da bi se Clementinu mudilo in je hotel povedati preveč. Povedal je zgodbo migracij, zgodbo beguncev, prostodušno prepleteno s svojo zgodbo premikanja med Veliko Britanijo, Francijo in ZDA. In njegove zgodbe niso ne patetične ne banalne. Niso ne obešenjaške, ne liberalno pravičniške, ne aktivistične, ne moralistične. Izbira teme, ki je vezno tkivo čustveno nabite, baročne zvočne palete, na trenutke zmede, a je presenetljivo pragmatična: kako bi lahko sploh pisal o čem drugem kot o procesih, ki so najbolj zaznamovali naš čas. Tako preprosto je.

Gledališka igra ali muzikal, ki na uprizoritev še čaka, a nam ga Benjamin Clementine nazorno, baročno, bogato slika v glavah.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.