MLADINA Trgovina

Marcel Štefančič jr.

6. 10. 2017  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Film

Kitajski Rambo

Film Volčji bojevnik 2 je poleti v le nekaj tednih pridelal milijardo dolarjev in postal največji kitajski hit vseh časov

Glavni junak Leng Feng razbije plačance, reši kitajske zdravnike, afriški slum in nahrani lačne. In s tem pokaže, da ima le Kitajska v Afriki poštene namene – vsi drugi jo izkoriščajo.

Glavni junak Leng Feng razbije plačance, reši kitajske zdravnike, afriški slum in nahrani lačne. In s tem pokaže, da ima le Kitajska v Afriki poštene namene – vsi drugi jo izkoriščajo.

David Meade, ameriški krščanski apokaliptik, konspirolog in numerolog, samozvani »specialist za preučevanje in raziskovanje«, je sodni dan najprej napovedal za 23. september, ko pa se tisti dan ni zgodilo nič, je konec sveta hitro prestavil na 21. oktober, ko naj bi v Zemljo treščil Nibiru, »deseti planet«, »skrivnostni planet z roba našega osončja« (alias planet X, za katerega NASA pravi, da ne obstaja), dopolnili pa naj bi ga še asteroid Wormwood, siloviti hurikani, srhljivi izbruhi vulkanov, strašni cunamiji, globalni električni mrk, brutalno nasilje, divji izgredi, masivni kaos in jedrske vojne – Amerika in Britanija proti Rusiji, Kitajski, Iranu in Severni Koreji. V »sedmih letih katastrofalnih dogodkov« – v sedmih letih strašnega trpljenja, alias »tribulacije« – naj bi izginila milijarda ljudi. Ljudje bodo od groze omedlevali, trobente, ki jih bodo zaslišali, pa bodo oznanjale: začelo se je! »V tem trenutku se bo začela akcija. Počakajte in glejte – mislim, da ne boste razočarani.« Teroristični napadi – tudi nedavni lasvegaški – ob tem kar zbledijo.

Nič, Meade, ki pravi, da je vse te prerokbe našel v Bibliji ( jasno, tudi piramida v Gizi je pomemben vir informiranja, saj kaže v isto smer kot Biblija), je očitno hotel na svet, ki se definitivno spreminja (podnebne spremembe, hurikani, divjanje čistega kapitalizma, Trump vs. Kim, jedrske lekcije, grožnje z »ognjem in srdom« ter »totalnim uničenjem« ipd.), pogledati skozi oči Biblije. V resnici pa se mu sploh ne bi bilo treba tako zelo mučiti. Če bi hotel videti, kako se spreminja svet, bi moral pogledati le kitajski film Volčji bojevnik 2 (Zhàn Láng 2), ki je letos poleti na Kitajskem in v okolici – v le nekaj tednih – pridelal več kot milijardo dolarjev, tako da je postal največji kitajski hit vseh časov in detroniziral Morsko deklico (Mei ren yu), fantazijsko dramedijo, ki je lani pridelala pol milijarde dolarjev. Toda Volčji bojevnik 2 je več kot le adrenalinski, ultrakinetični film, senzacija, spektakel ali fenomen – to je geopolitični program kitajske komunistične partije, očrt kitajske zunanje politike, načrt nove Svilne ceste.

Volčji bojevnik 2

Ko ga gledate, imate občutek, da je Kitajska zavzela Hollywood in posnela tipični holivudski akcijski film, le da v njem Američane igrajo Kitajci. Ali natančneje: Kitajci počnejo to, kar so prej v filmih počeli Američani – rešujejo svet! Amerika še vedno verjame, da rešuje svet, kar pa je le iluzija – Severno Korejo bo prej skulirala Kitajska kot Amerika. To je jasno. Niti krogle ji ne bo treba izstreliti. Obstajajo pa tudi hujše situacije – saj veste, situacije, v katerih je treba izstreliti krogle. Ne gre drugače. In te situacije vidimo v Volčjem bojevniku 2, ki ne pušča nobenega dvoma: Kitajska je nova Amerika.

Vse skupaj se začne na morju, nekje ob somalski obali, kjer kitajsko trgovsko ladjo napadejo in ustrahujejo pirati. A še preden jo dobro ugrabijo, mednje skoči Leng Feng (Wu Jing), karizmatični kitajski specialec, in jih pod vodo zmelje v sončni prah. Z njim ni šale – obvlada vse borilne veščine, človeka zadene na kilometer, nogomet ima v mezincu, piva pa lahko spije hektoliter. Za šalo. Ne da bi se mu poznalo. Če bi mu rekli »kitajski Rambo«, bi ga podcenili.

Ker pa reševanje trgovske ladje ni nič v primerjavi z reševanjem sveta, v neki fiktivni afriški državi takoj zatem sledi puč. Sredi bombastičnega – res spektakularnega – kaosa državljanske vojne se znajde tudi Leng Feng, ki razbija pučiste, alias »upornike«, in rešuje kitajske trgovce, sicer rezidente te afriške države, zato slišimo: »Mi smo Kitajci! Mi smo Kitajci! Kitajska in Afrika sta prijateljici!« Vsi skupaj – Kitajci in pošteni Afričani – se zatečejo na kitajsko ambasado, ki ponudi azil vsem trpečim, preganjanim, užaljenim in ogroženim. V ozadju – tam, kjer je nekoč plapolala ameriška zastava – plapola orjaška kitajska zastava, simbol svobode, humanizma in humanitarnosti.

Volčji bojevnik 2 je več kot le spektakel ali fenomen – to je geopolitični program kitajske komunistične partije, očrt kitajske zunanje politike, načrt nove Svilne ceste.

Ko se obali približa kitajska flota, begunce, Kitajce in Afričane (itak prijatelje za vedno), vkrcajo na ladjo, tudi Tunduja, patetičnega afriškega dečka v rumenem dresu Lakersov (ta evakuacija spominja na kitajsko evakuacijo 35 tisoč Kitajcev iz Libije leta 2011), a kot nas opozorijo, kitajska vojska ne sme na vojno območje brez odobritve Združenih narodov. Kitajska pač spoštuje mednarodno pravo in mednarodne konvencije.

A kdo bo rešil kitajske delavce, ki so ostali tam zadaj, v nekem industrijskem kompleksu, v žrelu afriške državljanske vojne? In kdo bo rešil kitajske zdravnike, ki junaško in nesebično rešujejo afriško ljudstvo? Jasno pa je, da jih je treba rešiti. Nikogar ne smejo pustiti za sabo! Tudi Američani jih niso. Kar pomeni, da lahko – spet po ameriškem zgledu – na vojnem območju brez odobritve Združenih narodov posreduje le neustrašni posameznik, genialni superjunak, superjunaški solist, najboljši prijatelj človeštva. Ja, le Rambo. Leng Feng. A še preden odrine na misijo, afriški deklici, ki hoče k mami, slovesno dahne: »Obljubljam, da ti bom pripeljal mamo!« V angleščini.

Ker pa pučističnim upornikom pomagajo evropsko-ameriški plačanci (ki jih vodi sadist z imenom Big Daddy), pomeni, da Kitajska Afrike ne rešuje le pred afriškimi izdajalci (marionetami zahodnih sil), temveč tudi pred evropskimi in ameriškimi – oh, in ruskimi – zavojevalci, ki kolonialno sprevrženost pokažejo tako, da razstrelijo bolnišnico. Le Kitajska ima v Afriki poštene namene – vsi drugi Afriko le izkoriščajo, zlorabljajo, posiljujejo. Leng Feng razbije plačance, reši kitajske zdravnike, afriški slum in nahrani lačne – ko z Rachel (Celina Jade), zdravnico kitajsko-ameriškega rodu, odhajata iz sluma, jima Afričani mahajo in pojejo. S hrano v roki. Rachel hoče na ameriški konzulat, a ko Leng Feng telefonira tja, zaslišita le avtomat, ki sporoča: »Tukaj ameriški konzulat – žal smo zaprti.« Točno: ko Američane potrebuješ, jih ni na spregled! Danes se lahko zaneseš le še na Kitajce.

Nič čudnega, da mama, ki svojega Tunduja prek skypa zagleda na kitajski ladji, vsa srečna dahne: »Varen si, ker si na kitajski ladji!« In nič čudnega, da Afričani ne morejo prehvaliti Kitajcev. Kitajci ne diskriminirajo, ampak evakuirajo vse hkrati, kitajske in afriške delavce – toda najprej ženske in otroke. Ob ovacijah Afričanov. Vse v duhu kitajskega slogana: »En pas, ena pot!«

Kitajsko osvajanje afriških »glav in src« – hearts & minds – je brezhibno in brezmejno. Pod nebo se vije štikel Amazing Grace (v kitajščini), z neba pa se stegne sam Bog. Ko zdravnica nekomu vbrizga še netestirano »magično« cepivo, doda: »Nisem vedela, kaj se bo zgodilo, toda na srečo je bil Bog na naši strani.« Bog, ki je bil prej vedno na ameriški strani, je zdaj uradni kopilot Kitajske. Če okrog divjata državljanska vojna in teror, toliko bolje – v času vojne in terorja se pričakovanja ljudi krepko znižajo.

»Boš umrl za te ljudi?« vprašajo Lenga, ta pa odvrne: »Zanje sem se rodil!« Tega niti Rambo ne bi bolje povedal. Afrika bo kitajska – ali pa je ne bo.

En pas, ena pot

Če vprašate Volčjega bojevnika 2, ki ga je režiral kar Wu Jing (zvezdnik filma, kitajski superzvezdnik), potem bi Kitajska že davno rešila vse afriške krizne situacije. Da fiktivna afriška država malce vleče na Libijo, ne preseneča.

Film hoče reči: Kitajska ne bi nikoli pustila, da bi se Libija sesedla in sesula! To je tako, kot da bi pustili, da se sesede in sesuje trg. Trg pa je sveta reč. Kitajska postaja učiteljica kapitalizma – šepetalka kapitalizmu, zdravilka trga. Da afriškim upornikom pomagajo zahodnjaški plačanci, prav tako ne preseneča. Film hoče reči: Kitajska ne bi nikoli pomagala antigadafijevskim upornikom, kot je to storil Zahod, ampak bi libijskega diktatorja Moamerja Gadafija zaščitila in ga pustila na oblasti! Stabilna oblast, ki jo lahko zagotovi le diktator, je edino jamstvo stabilnega in varnega trga. Več trga pomeni več svobode. Da se kitajski poslovneži najraje pogovarjajo neposredno z afriškimi voditelji, bodisi s huntami, despoti ali diktatorji, ne preseneča – Američani in Evropejci so se. Hunte, despoti in diktatorji ne komplicirajo.

Volčji bojevnik 2 jasno pokaže, da se je svet spremenil. Nepremagljivi Kitajci rešujejo Afriko in svet, pri tem so videti bolj ameriško od Američanov, Afričani pa jih slavijo – tako kot so filmski Afričani in filmski Azijci nekoč slavili Američane. Rambo (Sylvester Stallone) je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, v času sovjetske okupacije Afganistana in Reaganovega izzivanja »imperija zla«, uničeval komuniste (v Vietnamu in Afganistanu), zatiralce svobode in demokracije, Leng Feng – Volčji bojevnik, agent komunistične velesile – pa uničuje vse tiste, ki motijo prosti trg in Kitajcem onemogočajo, da bi trgovali v Afriki (na »drugem kitajskem kontinentu«), potemtakem vse tiste, ki zatirajo trg in s tem komunistom preprečujejo, da bi prakticirali kapitalizem. Kitajci – jebeni komunisti – so boljši kapitalisti od Američanov.

Sporočilo je takšno, kot je bilo nekoč sporočilo Disneyjevih stripov: če Afričani ne vedo, kaj bi počeli s svojimi naravnimi bogastvi, potem je prav, da jih prepustijo nam, Kitajcem, ki vemo, kaj početi z njimi!

Afriko, ki sta jo Amerika in Rusija po padcu Berlinskega zidu in koncu hladne vojne zapustili, je osvojila in prevzela Kitajska. Vemo, da se Kitajci množično priseljujejo v Afriko, da se jih je tja v zadnjih desetih letih priselilo več kot milijon, da jih je Kitajska tja, pravi Howard W. French v knjigi Drugi kitajski kontinent (China’s Second Continent), izvozila kot pionirje, koloniste, osvajalce »divjine« (nekateri trgujejo s poceni čevlji, igračami, plastiko in elektroniko, drugi kmetujejo, tretji gradijo tovarne, ceste, šole, klinike, hotele, mostove, proge in nogometne stadione ipd.), da Afriko doživljajo tako, kot so Američani doživljali »Divji zahod« (kot brezmejno priložnost, kot poslovno razodetje, kot veliko praznino, ki jo je treba »kultivirati« in »civilizirati« ipd.), da tam izživljajo kitajsko verzijo »ameriškega sna«.

Volčji bojevnik 2 torej kaže, kako kitajsko življenje v Afriki postaja film in kako Kitajska hoče, da jo vidimo. In kako hoče, da jo vidimo? Kot miroljubno deželo, ki nikogar ne ogroža, ki noče hegemonije, ki ni avtoritarna, ki presega ideološke pregrade in ki se zavzema za demokratizacijo mednarodnih odnosov. A tudi kot deželo, ki je osvobodila Afriko – kot deželo, ki je Afriko rešila pred Ameriko, Rusijo in Evropo, pred tujimi zavojevalci, izkoriščevalci, kolonialisti, imperialisti. Kitajski »veliki skok naprej« v komunizmu, pod Maom, ni uspel – zdaj, v kapitalizmu, pač.

Kar pa ne pomeni, da so Kitajci kaj manjši šovinisti od Američanov in Evropejcev. Vemo, da je Kitajska Afriki vsilila pravila svojega kapitalizma, da afriške nacionalne zakonodaje za kitajska podjetja ne veljajo, da so kitajska podjetja povsem neregulirana, da srfajo od enega »zlatega« trenutka do drugega, od ene zlate mrzlice do druge, da brezmejno in brez milosti izkoriščajo – oh, in pustošijo – afriška naravna bogastva (češ Afričani so tako slabi gospodarji, da je bolje, če z njihovimi naravnimi bogastvi gospodarijo Kitajci), da za sabo puščajo okoljsko katastrofo, da afriške njive spreminjajo v svoje žitnice, da hrana, ki jo tu pridelujejo, ni namenjena Afriki, ampak Kitajski, da afriško delovno silo mizerno plačujejo in da kršijo delavske pravice. Podton kitajske zunanje politike se glasi: delamo vam uslugo! Prihajamo v miru! Smo vaši prijatelji!

In Volčji bojevnik 2 je le afirmacija kitajske zunanje politike: afriške države tu niso suverene države, temveč zgolj trgi, ki čakajo na veliko kitajsko srce, Afričani pa nujno potrebujejo benevolentnega gospodarja, saj sami ne znajo skrbeti zase in gospodariti s svojim bogastvom. Sporočilo tega filma je takšno, kot je bilo nekoč sporočilo Disneyjevih stripov: če Afričani ne vedo, kaj bi počeli s svojimi naravnimi bogastvi, potem je prav, da jih prepustijo nam, Kitajcem, ki vemo, kaj početi z njimi!

Američani in Evropejci so vse rasne predsodke do Afričanov že davno prelevili v poslovni model – Kitajci so ga le »podedovali« in odpeljali v neoliberalno dobo, rahlo olepšano, odeto v svilo. Surovi, grabežljivi in požrešni niso Kitajci, temveč evropski in ameriški plačanci – Kitajci so tam zato, da bi preprečili nadaljevanje ameriškega in evropskega kolonializma. In da bi uveljavili slogan: »En pas, ena pot!« Volčji bojevnik 2 je idilična glorifikacija kitajsko-afriškega prijateljstva – tako kot je bil drugi Rambo idilična glorifikacija ameriško-vietnamskega prijateljstva, tretji Rambo pa idilična glorifikacija ameriško-afganistanskega prijateljstva. V holivudskih filmih – in retoriki ameriške zunanje politike – je ameriški kolonializem vedno prikazan kot humanitarna intervencija, kot katarzična odrešitev, kot happy end. In kot pokaže Volčji bojevnik 2, vlogo happy enda prevzema Kitajska, no, kitajski kolonializem, holivudsko prepakiran v katarzično humanitarno intervencijo »mehke sile«. Afričani komaj čakajo, da Američani odidejo in pridejo Kitajci.

Kitajsko srce

Da Kitajska zadnje čase z velikim veseljem razkazuje svojo vojaško moč, svoje state-of-the-art orožje, smo opazili, prav tako smo opazili, da je militarizirala umetne otoke na koralnih čereh Južnokitajskega morja, še posebej na otočju Spratly, in da je v Džibutiju, na strateško izredno pomembnem Afriškem rogu, odprla pomorsko oporišče. Volčji bojevnik 2 slavi sicer veliko srce Kitajske (njen antipiratski in mirovniški potencial, njene evakuacijske zmogljivosti, ki jih slavi tudi Lamova Operacija Rdeče morje, film o evakuaciji Kitajcev med državljansko vojno v Jemnu leta 2015), a obenem ne skriva kitajske vojaške moči, recimo njenih novih tehnologij in njene state-of-the-art flote. Dobički, pridelani v Afriki, očitno gradijo ladje in letala – okej, letalonosilke.

A ironično, Ustanovitev vojske (Jiàn jūn dàyè), robustni patriotski spektakel o nastanku kitajske ljudske vojske, posnet ob 90. obletnici njene ustanovitve, je bolj ali manj propadel, pa četudi so v njem nastopili številni kitajski popzvezdniki, najstniški idoli, »mladi revolucionarni elementi«, recimo Jing Boran, Oho Ou, Ma Tianyu in Zhang Yixing. Ustanovitev vojske, sklepni del propagandne filmske trilogije Ustanovitev nove Kitajske (Ustanovitev republike + Ustanovitev partije + Ustanovitev vojske), ki se je pompozno vključila v letošnje »vojno« filmsko poletje (Nolanov Dunkirk, južnokorejski Battleship Island), je financirala država, startala je le nekaj dni po Volčjem bojevniku 2, po partijski direktivi je morala startati na 45 odstotkih vseh kitajskih platen, a je očitno preveč omenjala partijo in politično vodstvo (in preveč očitno slavila staromodni heroizem), da bi pritegnila množice, ki jih je Volčji bojevnik 2 definitivno pritegnil – kitajske partije in kitajskega političnega vodstva v njem ne omenjajo. Ali bolje rečeno: Volčji bojevnik 2 je lahko partijsko linijo – zvrhan koš ideologije – tako dobro prodal zato, ker je bil videti nepartijsko, nadpartijsko, kot čisti eskapizem, kot entertainment, kot holivudska himna Kitajski.

V času, ko vsi investirajo v filme, ki ciljajo kitajski trg, ko v vsakem holivudskem spektaklu najdete kakega kitajskega megazvezdnika ... očitno ni vseeno, kako bo film videl Kitajsko.

Distributerjem tega filma ni bilo treba skrivaj kupovati vstopnic, da bi napihnili blagajniške številke in marketinške statistike (glejte, kakšen hit! pridelal je že toliko in toliko!), kot to rade počnejo kitajske filmske hiše, da bi ustvarile vtis blaznega povpraševanja (statistike filma Ip Man 3 so bile tako napihnjene, so razkrili kitajski inšpektorji), toda huronski uspeh Volčjega bojevnika 2 je vendarle vse presenetil, še toliko bolj, ker je prvi del, Volčji bojevnik (Zhàn Láng), ki ga je pred dvema letoma prav tako odigral in režiral Wu Jing, pridelal »le« 88 milijonov dolarjev. A po drugi strani: Leng Feng se je v Volčjem bojevniku boril proti dilerjem, ki hočejo njegovo »volčjo« glavo. Kar je bilo preveč osebno. Ne, ni reševal Afrike. Ni reševal sveta. Ni odpihnil Amerike.

Ko se na koncu Volčjega bojevnika 2, patriotske propagande, kostumirane kot entertainment, soočita Leng Feng in Big Daddy, ameriški plačanec, ki ga igra Frank Grillo, slednji sikne: »Takšne, kot ste vi, bodo vedno porazili takšni, kot sem jaz. Navadite se!« Leng Feng odvrne: »To je preteklost!« In likvidira Big Daddyja, personifikacijo Amerike, nekdanje velesile, ki je zdaj preteklost. Kitajska jo je odpihnila – in stopila na njeno mesto.

Američan bo moralno sprejemljiv le, če ga bo oblikovala, disciplinirala in kultivirala kitajska vojska, višja kultura – kot Matta Damona v 150-milijonskem kitajskem spektaklu Kitajski zid (The Great Wall), ki pa je propadel. V času, ko Kitajska postaja največji filmski trg na svetu, ko je največji filmski studio na svetu na Kitajskem (Hengdian World Studios), ko skuša Wang Jianlin, najbogatejši Kitajec, lastnik holivudske hiše Legendary in vsake pete kinodvorane na svetu, kupiti tudi kakega izmed največjih holivudskih studiev (a mu ga noče nihče prodati), ko vsi investirajo v filme, ki ciljajo kitajski trg, ko v vsakem holivudskem spektaklu najdete kakega kitajskega megazvezdnika, bodisi Li Bingbing (Transformerji: Doba izumrtja), Fan Bingbing (Možje X: Dnevi prihodnje preteklosti) ali Donnieja Yena (Rogue One: zgodba Vojne zvezd), ko kitajske oblasti vse bolj blokirajo kitajske investicije v holivudske produkcije, ko holivudski filmi več zaslužijo na Kitajskem kot pa v Ameriki in ko propagandni film Tekmovanje brez zvoka, ki ga je posnela kitajska vojska, trdi, da hoče Hollywood Kitajsko uničiti s filmi, ki da so najvišja oblika politične infiltracije, očitno ni vseeno, kako bo film – propagandno, indoktrinacijsko in mobilizacijsko orožje št. 1 – videl Kitajsko, njeno spreminjanje sveta, njeno zunanjo politiko, njen »go global« in njeno novo Svilno cesto.

Vsi zaplešimo!

Volčji bojevnik 2 je glorifikacija kitajskega gospodarskega buma – kitajske modernizacije. In tu je trik: ko so se komunistične dežele modernizirale, ko so začele poudarjati gospodarstvo in trg, so zavrgle ideologijo. Dovolj je floskul! It’s economy, stupid! Toda ko so enkrat zavrgle ideologijo (floskule), so razpadle. Kot Jugoslavija. Ali Sovjetska zveza. Kitajska partija noče, da bi se to zgodilo Kitajski, kar pomeni, da dela vse, da Kitajci ne bi pozabili, da je gospodarski bum produkt ideologije, da torej kitajsko modernizacijo skupaj drži partijska ideologija.

Zato se ne smemo čuditi, da v patriotski, zelo ideološki filmski trilogiji Ustanovitev nove Kitajske igrajo tako rekoč vsi največji kitajski zvezdniki (kot da bi hoteli slediti staremu Maovemu dictumu, da morajo biti umetniki in ljudske množice kot eno), da partija dela vse, da bi vsak njen projekt dobil atraktivno popevko, ki bi postala viralna (kot recimo štikel o 13. kitajskem petletnem načrtu), da najpopularnejši kitajski fantovski bendi – recimo TFBoys – slavijo kitajske vrednote, da je stara pionirska himna Mi smo dediči komunizma doživela predelavo in da morajo v kinu pred vsako projekcijo zavrteti patriotski video, ki promovira »bistvene socialistične vrednote« in »kitajski sen«. V teh videih nastopajo največji kitajski zvezdniki (Jackie Chan, Donnie Yen, Angelababy, Kris Wu, Fan Bingbing, Li Bingbing itd.), ki recitirajo partijske slogane. Recimo: Donnie Yen, ki smo ga videli v filmu Rogue One: zgodba Vojne zvezd, recitira Maove misli. Kitajsko občinstvo tako pred ogledom holivudskega filma vedno čaka lekcija – glorifikacija vrednot kitajske partije, ki je očitno v permanentnem boju za kitajske hearts & minds.

Kitajski superzvezdnik WWuu  JJiinngg,,  kkii  jjee  fifi  llmm  VVoollččjjii  bboojjeevvnniikk  2 režiral in v njem odigral tudi glavno vlogo, med snemanjem.

Kitajski superzvezdnik Wu Jing, ki je film Volčji bojevnik 2 režiral in v njem odigral tudi glavno vlogo, med snemanjem.

Prav tako se ne smemo čuditi, da so začeli patriotske, ideološke, partijske spektakle – filme uradne linije, filme nacionalnega ponosa – snemati tudi najslavnejši hongkonški režiserji, recimo Andrew Lau (Ustanovitev vojske), Dante Lam (Operacija Mekong), Oxide Pang (Moja vojna) in Tsui Hark (Zavzetje Tigrove planine), ki se jih je partija še posebej razveselila, saj veljajo za spretne, zelo komercialne režiserje, tako da bodo zlahka poskrbeli za atraktivnost partijskih sporočil in viralnost kitajskih vrednot.

In seveda, tistih »12 bistvenih socialističnih vrednot« (svoboda, enakost, domoljubje, predanost, blaginja, demokracija, olika, harmonija, pravica, vladavina prava, integriteta in prijateljstvo), ki jih slavita partija in predsednik Xi Jinping, so lani tudi uglasbili, tako da jih v obliki kolektivnih pevsko-plesnih točk, skupno naslovljenih Vsi zaplešimo, izvajajo na prostem, običajno na trgih, kjer ubrano doni: »Svoboda in enakost pomagata druga drugi, domoljubje in predanost ljubijo vsi!« Ali pa: »Pojmo. Skačimo. Vsi uživamo v blaginji in demokraciji. To so zlati časi za pravico in vladavino prava.« Ni pa skrivnost, da so te kolektivne pevsko-plesne točke rimejki slovitih »plesov lojalnosti«, ki so jih Kitajci izvajali med maoistično kulturno revolucijo.

Kitajska partija se predobro zaveda moči ideologije, da bi se slepila, da so kapitalizem, gospodarstvo in trg neodvisni od ideologije. Ravno nasprotno: obnaša se tako, kot da je bila partijska, komunistična ideologija ustvarjena za oživljanje kapitalizma. Gospodarski bum potrebuje veliko ideologije. Kitajska noče končati kot Jugoslavija.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.