MLADINA Trgovina

Marjan Horvat

6. 10. 2017  |  Mladina 40  |  Kultura

Obešalniki in vrela voda

Pretresljiv umetniški projekt Laie Abril sprašuje, zakaj je splav postal predmet merjenja moči v politiki, če gre za človekovo pravico

Pripomočki, s katerimi so morale ženske same končati nosečnost.

Pripomočki, s katerimi so morale ženske same končati nosečnost.
© Laia Abril

Od petka je v Galeriji Kresija, v samem središču Ljubljane, na pol poti med ljubljanskim magistratom in frančiškanskim samostanom, na ogled pretresljiva in tesnobna razstava o zgodovini in današnjosti izvajanja nelegalnih prekinitev nosečnosti. Razstavljene so fotografije, ki pričajo o zgodovini kontracepcije, in fotografije pripomočkov, s katerimi so morale ženske same končati nosečnost, ker so se znašle v brezizhodni stiski in jim je bila uradna, zdravniška pomoč prepovedana ali kako drugače, denimo finančno nedosegljiva. Med drugim so uporabljale obešalnike, klešče, zelišča, mila, brizgalke in kadi z vrelo vodo, saj so stoletja mislili, da vrela voda lahko konča nosečnost. S portreti in zapisi so na razstavi predstavljene tudi intimne pripovedi žensk, ki so se zaradi prepovedi splava v svojih državah zatekle k nelegalnim oblikam splava.

O splavu, uvodna razstava letošnjega mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesta žensk, je posvečena tistim 47 tisoč ženskam z vsega sveta, ki vsako leto umrejo zaradi neuspelega in nelegalnega posega. S svojim spletanjem mreže okoli morale in etike razstava zastavlja vprašanje, zakaj je splav postal predmet merjenja moči v politiki, če gre za človekovo pravico. Zakaj se morajo ženske na Irskem, na Poljskem in še marsikje drugje po svetu, če želijo opraviti splav, odpraviti v tujino ali se zatekati k nevarnim nelegalnim postopkom, če je splav človekova pravica? V Sloveniji je zavarovana celo z ustavo.

Razstava O splavu je prvo poglavje večletnega projekta Zgodovina mizoginije barcelonske umetnice Laie Abril. Umetnica, rojena leta 1986, je po diplomi iz novinarstva v New Yorku diplomirala še na Mednarodnem centru fotografije, po vrnitvi v Evropo pa se za nekaj let kot kreativna urednica zaposlila v Italiji pri časopisu Colors. Od leta 2010 se posveča umetniškemu delu, v katerem skozi fotografski aparat in z zgodbo beleži intimne nelagodne in skrite realnosti ljudi, ki so povezane s seksualnostjo, motnjami hranjenja in spolno neenako(pravno)stjo. »Zanimajo me intimnosti v zahodnem svetu, tiste, ki so za ljudi pogosto tako neprijetne, da se z njimi ne morejo soočiti. S svojim delom jih hočem predstaviti širši družbi in v gledalcih spodbuditi sočutje, hkrati pa zlomiti tabuje in jih demistificirati,« je leta 2015 dejala za revijo Ventano Latino, kulturni časopis, namenjen špansko govoreči skupnosti v Veliki Britaniji. V petletnem projektu je Laia Abril tematizirala motnje hranjenja, sočasno pa ustvarila še projekt o lezbični družini v Brooklynu, o seks klubu v Barceloni in dokumentarni film o aseksualnosti.

Umetnica poudarja, da njena dela niso subjektivni zapis tem, ki jih obravnava, temveč so plod poglobljene in temeljite raziskave. Kot diplomirana novinarka hoče v svojih fotografskih knjigah, na razstavah in v videozapisih gledalcem predstaviti dejstva o nekem problemu in jih z njimi seznaniti. V pogovoru za italijanski Vouge je poudarila, da razstava O splavu ni aktivističen projekt: »Gledalcem nočem vsiljevati mnenja. Nočem sloganov ali izjav. Predstavljam dejstva, morda na umetniški način, toda dejstva. Gledalci naj se sami opredelijo do problema. Le na ta način je mogoče kaj spremeniti.«

Umetnica dodaja, da je zelo težko zbrala gradivo o nelegalnih splavih. Ženske, ki so ga opravile, se seveda nočejo izpostavljati. V to temo je nevarno drezati zlasti v tistih nedemokratičnih državah, kjer je splav prepovedan, zaradi govorjenja v javnosti o njem pa je zagrožena zaporna kazen. Zdravnika, ki je opravil splav mladoletnemu dekletu, je pol leta večkrat na dan klicala po telefonu in ga prosila, naj ji pošlje fotografijo ultrazvoka dekleta, da bi jo umestila v svojo razstavo. Zaradi strahu pred kaznijo, če bi ga razkrili, ji fotografije na koncu ni poslal, toda zapis o njem je kot anonimno pričevanje umestila v razstavo. »Med pripravo razstave sem slišala ogromno grozljivih zgodb, ogromno grozljivih zgodb,« je dejala v pogovoru za britanski časnik Guardian.

O splavu je prvi del njenega novega projekta, v katerem tematizira »zgodovino mizoginije«. Za prvo poglavje projekta ga je izbrala, ker je marsikje v Evropi pravica do splava znova na udaru. Izbor te teme je času primeren, saj je leta 2015 papež Frančišek v sklopu jubileja usmiljenja za eno leto razglasil amnestijo splava in dovolil vsem duhovnikom podeljevanje odveze ženskam, ki so splavile. S tem ediktom je vsaj za leto dni razveljavil izjavo svojega predhodnika, Janeza Pavla II., da je splav umor in da bi morali ženske, ki so ga opravile, izobčiti iz cerkve. Konec lanskega leta se je leto amnestije izteklo. Pripadniki skrajnih in manj skrajnih pro-life skupin, kot so ameriške Kristusove ovčice in Božja vojska ali pri nas zavod Božji otroci, pa lahko znova dvigujejo transparente pred porodnišnicami in ženske v stiski zmerjajo z »morilkami«. Soočanje s tuzemsko resnico o splavu ( jim) ponuja Galerija Kresija.

Razstava:
Laia Abril: O splavu
Kje: Galerija Kresija, Ljubljana
Kdaj: od 6. oktobra do 2. novembra 2017

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.