MLADINA Trgovina

Kriza evropskih socialdemokratov

Socialdemokrati v večini evropskih držav tičijo v krizi. Predvsem zato, ker je vse manj jasno, kaj naj bi dandanes sploh bila socialdemokracija. Zadnji so si zobe polomili nemški, kljub novemu predsedniku.

Martin Schulz na sedežu stranke v Berlinu po porazu na nedeljskih volitvah

Martin Schulz na sedežu stranke v Berlinu po porazu na nedeljskih volitvah
© Profimedia

Pravzaprav bi se moralo iziti. Christian Kern, avstrijski zvezni kancler, je nekega večera proti koncu poletja s svojim avtobusom v Illmitz na Gradiščanskem prispel kot rockovski zvezdnik. Pozdravili so ga z vzklikanjem ter godbo na pihala in zaradi lovcev na sebke se je komaj prebil do odra, pred katerim je čakalo okoli dvesto ljudi.

Ko je končno stal na njem, je govoril o »avstrijskih sanjah«.

Kern je pripovedoval o sebi in o tem, kako se je iz skromnih razmer prebijal navzgor. Govoril je o deželi in o tem, kakšne skrbi mu zaupajo ljudje. Orisal je načrt, da bi iz Avstrije spet naredil državo, v kateri bi vsak dobil priložnost za srečno življenje. Tako pravzaprav govorijo ameriški predsedniki, ne pa avstrijski socialdemokrati.

Škoda, ker se mu ne izide. Kljub dobremu kandidatu, učinkoviti predvolilni kampanji in dobrim razmeram v državi – brezposelnost je le dvoodstotna, rast presega dva odstotka, kar so res dobri rezultati. A v raziskavah javnega mnenja imajo socialdemokrati v zadnjih mesecih le od 22 do 28 odstotkov podpore, kar ne bo dovolj, da bi bil novi kancler iz njihovih vrst.

Kern je bil vodja avstrijskih železnic, nato pa je lani postal kancler. Med begunsko krizo leta 2015 je poskrbel za dodatne vlake. Z vrha vlade je izrinil nesrečnega Wernerja Faymanna, okrog sebe zbral mlado ekipo (sam je star 51 let) in v njegovem predvolilnem avtobusu skoraj ni osebe, ki bi že dopolnila 40 let, odgovorni za multimedijo lepijo filme na socialna omrežja. A če se ne bo zgodil čudež, bo Kern po 15. oktobru moral odstopiti.

K temu bo delno pripomogel tudi 20 let mlajši izzivalec Sebastian Kurz. Svojo stranko, avstrijske konservativce, je spremenil v pisan volilni seznam, stavi pa na svojo mladost in strumno protiislamsko smer. V osebni primerjavi sta Kern in Kurz v raziskavah javnega mnenja sicer precej blizu. A državniški Kern se poleg Kurza zdi kot zagovornik obstoječega in ljudje ga kljub vsemu povezujejo s staro socialdemokracijo.

Leta 2000 so v desetih od takrat 15 članic EU vladali socialdemokrati ali socialisti. Zdaj, po volitvah v Nemčiji, in spomladi v Italiji, bi lahko v obeh zadnjih velikih državah EU leteli iz vlade, nato bo ostalo le še šest držav od danes 28 članic EU, ki jih vodijo socialdemokrati. Vse so na evropskem obrobju: Malta, Portugalska, Romunija, Švedska, Slovaška, Češka. V Grčiji vlada koalicija nove levice Siriza, na Češkem bodo oktobra volitve in nič ne kaže, da bi spet zmagali socialdemokrati.

Razlika med desnico in levico postaja manj pomembna, danes gre za drug razloček: ta med kozmopoliti in komunitaristi, med zagovorniki odprte in zagovorniki zaprte družbe.

Za ta zaton obstaja celo nov izraz: pasokizacija, po dolgoletni grški vladni stranki Pasok, ki je po volitvah 2015 postala popolnoma nepomembna. Podobno se je zgodilo na Nizozemskem: tradicionalna Stranka za delo je na zadnjih volitvah komajda zbrala 5,7 odstotka. Benoît Hamon, kandidat francoskih socialistov, je na predsedniških volitvah s 6,4 odstotka glasov končal na skromnem petem mestu. Na volitvah za parlament so socialisti pristali pri klavrnih 9,5 odstotka. Na Poljskem socialdemokrati niso več v parlamentu.

Ob vsem tem si veliko volivcev vseeno želi socialne varnosti. Z njo je verjetno mogoče pojasniti tudi kratkotrajni skok priljubljenosti nemškega kanclerskega kandidata Martina Schulza na začetku letošnjega leta, ko se je njegova Socialdemokratska stranka v raziskavah javnega mnenja povzpela in se Krščanskodemokratski uniji približala na eno odstotno točko. Nato ji je spet zdrsnilo, za kar je bil verjetno kriv mlačen predvolilni boj socialdemokratov, deloma pa tudi sam Schulz, ki ne zna več navdušiti. A problem je, ker nihče več ne ve, kaj naj bi pravzaprav predstavljala socialdemokracija.

To je pravzaprav presenetljivo. Niso po koncu finančne krize iz leta 2008 pozivali k vrnitvi močne države in koncu finančnega kapitalizma? Ni skoraj povsod po Evropi neskladje med revnimi in bogatimi vedno večji? Mar ni danes več kot dovolj razlogov, da bi volili socialdemokratsko stranko?

Socialdemokrati so Zahodno Evropo zaznamovali kot nobeno drugo politično gibanje. Njihove predstave so v večini tako imenovanega meščanskega idejnopolitičnega tabora nekaj samoumevnega: socialna država, stališče, da so močnejši odgovorni za šibkejše in da morajo imeti vsi ljudje enake možnosti za družbeno napredovanje. Vendar stranke od takšne naravnanosti nimajo več koristi.

Martin Schulz je na volitvah hotel zmagati s socialno pravičnostjo. Vendar je delavstvo, ki je bilo nekoč nosilec socialdemokracije, razdrobljeno na veliko skupino zaposlenih z visokimi plačami in obrobne trume delavcev za določen čas, ki pa pogosto opravljajo enako delo za manj denarja. Drugi so obtičali v neperspektivnih storitvah. Je socialdemokracija še vedno usmeritev delavcev ali pa je le še oddaljen spomin, ki se ga oklepajo bolj izobraženi z zagotovljenim preživetjem v javnem sektorju?

Delo je bil osrednji pojem, okrog katerega se je desetletja oblikovala socialdemokratska istovetnost in iz nje sta izhajala tudi vsakdanji ponos ter občutek lastne vrednosti. Spremembe v svetu dela, nova zaposlovalna razmerja, kot sta prodor storitev in digitalizacija, so vse to postavile na glavo. In kot bi to še ne bilo dovolj, tudi strankarski sistem kot celota ne deluje več kot nekoč: kdor se je danes pripravljen angažirati, to raje počne v okviru državljanskih pobud kot v stranki. To je še posebej prizadelo socialdemokratske stranke, ki so bile vedno stranke članov, organizacije krajevnih združenj – in funkcionarjev. Danes so delavske stranke predvsem stranke upokojencev. Tesna prepletenost med združbami in organizacijami, ki so jih nekoč podpirale in ki so povezovale najrazličnejše ljudi, se je zrahljala. Številni mali ljudje danes volijo desne ali leve populiste.

Tako je med drugim v Italiji. Tam je populistično Gibanje petih zvezd nekdanjega televizijskega komika Beppa Grilla v raziskavah javnega mnenja socialdemokrate pustilo za seboj. »Manična razdrobljenost« je sicer stalnica v zgodovini italijanske levice, kot so zapisali v časniku Corriere della Sera, vendar je njihov položaj trenutno še posebej neprijeten, ker je še nedavno tako dobro kazalo. Nekdanji premier Matteo Renzi je svoj položaj zapravil z referendumom, vendar se je vrnil, da bi spet stopil na čelo Demokratske stranke, torej stranke, v kateri ni imel zaledja, ker se je vrstnikom zdel preveč liberalen in preveč nastrojen proti sindikatom.

Renzi je nekaj časa pomenil upanje za vso evropsko socialdemokracijo. Bil je prvi politik novega tipa, ki je zavzel evropsko vladno četrt: to so mladi moški v ozko krojenih oblekah, ki združujejo prijeten videz in nadarjenost za organizacijo.

Pa zdaj? Prav mogoče, da na novih volitvah leta 2018 Renzi sploh ne bo kandidiral za levico, temveč bo to trenutni premier, tiho vladajoči Paolo Gentiloni, za katerega upajo, da tekmovalni tabor levice vsaj ne bo še bolj razklal.

Konflikt med tistimi, ki hočejo večjo odprtost, Evropo in reforme, ter tistimi, ki se bojujejo proti temu, je zmlel tudi francoske socialiste.

Jeremy Corbyn je bil konec avgusta na zborovanju v Glasgowu. Čakal je nekoliko levo od praznega odra. V pivovarno v Glasgowu se je pretihotapil skozi stranski vhod, tako da ga ni opazil skoraj nihče od 400 gostov. Cukal se je za brado, srkal vodo in si v majhen zvezek zapisal nekaj besed. Nato je v pričakovanju pogledal proti rdeče osvetljenemu odru. Ko so ga poklicali nanj, je deloval nekoliko presenečeno.

Corbyn je pozitivna osebnost evropske levice in dejansko so ljudje dobesedno srkali vsako njegovo besedo. Ploskali so, ko je grajal vsiljeno varčevanje, pod katerim država stoka. Tulili so, ko je vladi očital, da je zaradi nje klub bogatejši le vse bogatejši. Vzklikali so, ko je zaklical: »Zaradi tega me je sram!« To je bil Corbynov drugi nastop v Glasgowu tistega dne, prvega je opravil popoldne pred 1500 poslušalci pred neko mošejo.

Pa sploh ne poteka predvolilni boj. Zadnje volitve so bile pred dobrimi tremi meseci in so se končale z dvema senzacijama: torijci pod Thereso May so izgubili absolutno večino, klinično mrtva laburistična stranka pa se je sama od sebe zbudila. Odtlej Jeremy Corbyn preprosto nadaljuje, pripravljen hoče biti na naslednje volitve, ki bi dejansko lahko bile kmalu.

Ko je Mayeva spomladi razglasila nove volitve, so ji raziskave javnega mnenja napovedovale silovito zmago. Laburisti so bili le kupček nesreče. A nato se je zgodilo nekaj nenavadnega. Kljub premoči konservativcev, kljub mnenju večine britanskih medijev in kljub odločilnim silam v lastni stranki in v nasprotju z napovedovanimi možnostmi je Corbyn 8. junija zbral okoli 40 odstotkov podpore med volivci.

Britanci so se prvič po dolgem času spet navdušili za politiko oziroma povedano natančneje, za politika, ki so ga skoraj vse stranke zdavnaj odpisale. Mladi, odrinjeni, manjšine in sindikati v Corbynu vidijo simbolno osebnost postkapitalizma.

Vzpon britanskih laburistov spremlja cela evropska levica. Corbyn bi rad podržavil ključne sektorje industrije, ni socialdemokrat, temveč socialist.

Kako je lahko takšen politik postal vodja stranke? To ne bi bilo mogoče brez sovraštva, ki ga velik del baze čuti do nekdanjega premiera in izumitelja »tretje poti« Tonyja Blaira. Corbyn je vse, kar Blair ni. Ni glamurozen in ni ciničen. Corbyn je obrambni čudež proti pohlepu neoliberalnega obdobja. Retro nova definicija laburistov je povezana predvsem s slovesom od Blaira.

Številne levosredinske stranke imajo svojega Tonyja Blaira. V Nemčiji je to Gerhard Schröder. In kar je iraška vojna za britanske laburiste, so reforme trga z delovno silo in socialne pomoči za nemške socialdemokrate. Izdaja vsega, za kar se je nekoč zavzemala socialdemokracija.

A ljudi, kot sta Blair in Schröder, se je težko znebiti. So zadnji zmagovalci in to v strankah, ki v zadnjem času sodijo med poraženke, pomeni veliko. Hkrati so junaki velikih socialdemokratskih vzgojnih romanov, v katerih se je vnovič našlo veliko ljudi. Slovo od starih levih idealov je bilo tudi druga plat velikega družbenega vzpona, ki ga je od 60. let številnim ljudem omogočila prav socialdemokratska izobraževalna politika.

Okolja, ki so povsod po Evropi desetletja dolgo podpirala socialdemokrate, so razpadla. V Hamburgu in Bremnu, v francoskih premogovnih revirjih, na angleškem severu: vsaka država ima tako imenovani srčni prekat svoje socialdemokracije. Po celotnem strankarskem spektru se niso porazdelile le socialdemokratske zamisli, temveč tudi ljudje, ki so bili nekoč socialdemokrati. Nekateri so se odselili v četrti novih srednjih slojev, ti, ki živijo v revnih četrtih, pa so se preusmerili.

V primerjavi z družbenimi preobrati, ki bodo prevetrili zahodni svet, so reforme trga z delovno silo v preteklih letih morda nedolžna sapica.

Kako se soočiti s tem? Odgovora ne pozna nihče. Ko je dosedanji nemški zunanji minister Sigmar Gabriel na neki strankarski konferenci na oder povabil čistilko, so bili vsi zbrani globoko ganjeni, ravno zato, ker čistilke tako kot pomožna delovna sila in prodajalke niso obraz stranke. Obstaja pa globoka želja, da bi jih imeli v svojih vrstah.

Ni države, kjer bi bili socialdemokrati danes tako demonstrativno prožni, kar se tiče morebitnega sodelovanja z desnimi populisti, kot je Danska. Morda jih bo celo pripeljala nazaj na oblast. Ko bodo čez dve leti volitve, bo Mette Frederiksen, predsednica danskih socialdemokratov, morala računati na možnost, da bo tesno sodelovala z desnopopulistično dansko Ljudsko stranko.

Ljudska stranka, nekdanja umazanka danske politike, se uspešno uveljavlja kot glas dostojnih ljudi, ki se zavedajo svoje dolžnosti. Njena ostra politika do tujcev je povezana s socialnimi načrti za bolj človeške razmere na delovnem mestu, nižje davke za ljudi s slabimi plačami, proti zviševanju zakonsko določene upokojitvene starosti.

Seveda se Frederiksenova zaveda, da številni pripadniki levega spektra sočustvujejo z begunci, in na njeno zbližanje z Ljudsko stranko gledajo kritično. Zato se je odločila, da ne bo prisiljevanja niti podpirala niti mu ne bo nasprotovala, temveč bo zgolj zagovarjala uresničljivo politiko: »Če socialdemokratom ne bo uspelo pridobiti tistih, ki so najhuje prizadeti zaradi izzivov prihodnosti in sprememb v naši družbi, nismo prava socialdemokratska stranka.« Ima prav? Se prihodnost socialdemokracije skriva v zaščiti ljudi, ki jih je povozila globalizacija? Morda.

Kakorkoli že, zgodovinsko so bili konservativci tisti, ki so skušali upočasniti družbeni napredek in poskrbeti, da bi bile spremembe v življenju državljanov obvladljive. Oni so ponudili zatočišče tistim, ki so bili zaskrbljeni. Socialdemokratom je bilo pomembno doseči spremembe in biti na čelu napredka.

Naj bo v poznem 19. stoletju, ko so bila delavska gibanja prepričana, da z izobraževanjem, disciplino, solidarnostjo in bojem lahko omogočijo nastanek novega, boljšega sveta, ali v 60. in zgodnjih 70. letih preteklega stoletja, ko se je skok produktivnosti v industrijskih družbah odrazil tudi pri višjih delavskih plačah. Socialdemokrati v obdobju Brandta, Kreiskega in Palmeja nekaj zmagoslavnih let niso le verjeli, da lahko s politiko pametno usmerjajo družbo in gospodarstvo, temveč so to tudi dejansko počeli.

Tako je bilo celo še konec 90. let, ko so Blair, Schröder in njuni vzorniki verjeli, da socialdemokrati ne morejo stati ob strani, ko se poraja nova ekonomija. Gotovo bi bilo pametneje, če bi socialdemokrati finančne trge takrat strožje nadzorovali, namesto da so jih še bolj liberalizirali. A Schröder in Blair sta hotela biti tam, kjer je bil napredek.

Presenetljivo so desni populisti izrazitejši pojav na bogatem severu. V Španiji in Grčiji, tam, kjer sta finančna in dolžniška kriza v preteklih letih s seboj prinesli tudi revščino in gospodarsko stagnacijo, so populisti predvsem na levi, na primer Siriza v Grčiji in Podemos v Španiji.

Podemos je nastal iz protestov leta 2011, ki so bili uperjeni proti prisilnemu varčevanju, a tudi proti korupciji v velikih strankah. Takrat je v Španiji počil ogromen balon nepremičninskih posojil, ki je grozil, da bo bančni sistem pahnil v prepad. Socialistični vladi je to uspelo preprečiti, vendar je morala pod pritiskom EU omejiti državno porabo. Podemos (Zmoremo) nasprotuje evropskim varčevalnim programom in naj bi bil zato nova socialdemokracija, trdi šef Pablo Iglesias, politolog na madridski univerzi.

Socialisti, ki so zgradili sodobno Španijo, vzpostavili socialno državo in spodbujali družbeno prenovo po koncu Francove diktature, se težko soočajo z novo konkurenco na levici. Lani so Podemos želeli vključiti v vladno koalicijo, vendar jih je ta zavrnil, ker je upal, da bo na parlamentarnih volitvah prehitel socialiste. Zdaj navija za navezo z njimi.

Tudi Zeleni in Leva stranka (Die Linke) v Nemčiji so posledica razpada socialdemokratske levice. V 70. letih so socialdemokrati pod Helmutom Schmidtom zamudili priložnost, da bi pritegnili mirovno gibanje in okoljske aktiviste. Leva stranka ni le naslednica vzhodnonemške Stranke demokratičnega socializma, temveč je v njej vzklila tudi WASG, Volilna alternativa za delo in socialno pravičnost, ki so jo ustanovili razočarani socialdemokrati po razglasitvi reform trga z delovno silo leta 2010.

Jeremy Corbyn na shodu laburistične ssttrraannkkee  vv  Telfordu v okraju SShhrrooppsshhiirree,,  kkjjeerr  je tudi odrastel

Jeremy Corbyn na shodu laburistične stranke v Telfordu v okraju Shropshire, kjer je tudi odrastel
© Profimedia

Razkol ni nujno slab. Zeleni so dosegli volilne kroge, ki bi za samostojne socialdemokrate ostali zaprti. A danes stranki nista več povezani.

Nemški politolog Wolfgang Merkel je razvil teorijo, da je razlika med desnico in levico v demokracijah zahodnega sveta vedno manj pomembna in da zato postaja tehtnejši drug razloček: ta med kozmopoliti in komunitaristi, med zagovorniki odprte in zagovorniki zaprte družbe, med ljudmi, ki imajo dobre izkušnje z globalizacijo, ki služijo z njo in cenijo svobodo, povezano z njo, ki pozdravljajo tok blaga in kapitala in zagovarjajo priseljevanje, ter med drugimi, ki v vsem tem vidijo grožnjo.

To misel bi lahko zaključili tako: Morda so preprosto minili časi, ko so se desne in leve ljudske stranke izmenjavale na oblasti. Morda prihodnost pripada drugačnim konstelacijam, gibanjem za odprto državo – in gibanjem proti temu.

Skoraj ni države, kjer bi bilo klasično nasprotje med levico in desnico še nedavno tako izrazito kot v Franciji, državi, ki si ga je sploh izmislila. In prav tam se je strankarski sistem z zadnjimi volitvami spektakularno vzpostavil na novo. Ni naključje, da je bila prva žrtev teh premikov prav Socialistična stranka, od katere so preživeli le klavrni ostanki: izgubila je kar 249 od svojih 280 sedežev.

Socialdemokratske stranke morajo že od nekdaj združevati številne tokove, vendar so ti postali preveč različni. Konflikt med tistimi, ki hočejo večjo odprtost, Evropo in reforme, ter tistimi, ki se bojujejo proti temu, je zmlel tudi francoske socialiste.

Zato njihova dediščina skoraj ne bi mogla biti bolj protislovna: na eni strani imamo Emmanuela Macrona, novega predsednika, socialnega liberalca, ki je na volitvah zmagal s sporočilom o prelomu in opredelitvijo za evropske vrednote, na drugi strani pa voditelja domače opozicije, starotrockista Jean-Luca Melenchona. Bojuje se za napihnjeno socialno državo, zaščitništvo v gospodarstvu in vse skupaj povezuje še z nejevoljo nad Nemčijo in Brusljem. V gospodarskih vprašanjih in vprašanjih nacionalne istovetnosti je Melenchon veliko bliže desni populistki Marine Le Pen kot prav tako iz socialistov izraslega Macrona.

Zmaga Emmanuela Macrona na predsedniških volitvah proti Marine Le Pen je bila tudi zato tako izrazita, ker je Macron povezal tiste sile, ki so proti nacionalizmu in zapiranju. Macron je bil kandidat tistih, ki so želeli preprečiti, da bi zmagala Le Penova.

Uspelo mu je, da je glavna politična smer s tonom optimizma glede prihodnosti, kot ga v Franciji niso poznali, spet postala zanimiva: Macron simbolizira upanje v to, da lahko jetična država spet postane gospodarsko uspešna, če se bo le reformirala. Njegovi recepti so enako tuji klasični levici, kot so ji bile nekoč nemške reforme Gerharda Schröderja: gre za to, da se izrine država in omogoči rast, gre za to, da se s preprostejšimi zakoni o zaposlovanju in odpuščanju zmanjša brezposelnost.

Se prihodnost socialdemokracije skriva v zaščiti ljudi, ki jih je povozila globalizacija? Morda.

To je jedro Macronovih reform trga z delovno silo. Z vidika klasične levice je vsakršno krnjenje delavskih pravic izdaja, z vidika socialnih liberalcev, kot je Macron, pa je pomembnejše, da so podjetja uspešna in da se lahko odpirajo nova delovna mesta.

Približno polovica delovnih mest v zahodnih državah bo do leta 2030 izginila zaradi robotizacije, napoveduje neka študija oxfordske univerze. Kaj to pomeni? Se bodo odpirala druga delovna mesta – ali ne? Kje bo končal dobiček, ki ga bo prinesel skok produktivnosti? Se bo morala socialdemokracija sprijazniti s predstavo o brezpogojnem univerzalnem temeljnem prihodku?

Odprtih vprašanj je veliko. V primerjavi z družbenimi preobrati, ki bodo prevetrili zahodni svet, so reforme trga z delovno silo v preteklih letih morda nedolžna sapica.

Martin Schulz je simpatičen mož, čigar življenjska pot ima številne udore, tako kot pot mnogih ljudi. Njegovo volilno geslo je bilo Čas za več pravičnosti. Nihče mu ne more ugovarjati, pa vendar, mu zato kdo navdušeno pritrjuje?

V številnih evropskih državah se kaže, da socialdemokratske stranke kot klasični zbiralniki nimajo prihodnosti. Uspešni so tisti, ki se pozicionirajo kot levi, kot uporniki proti globalizaciji in EU, na primer Corbyn in Melenchon. In tisti, ki se ločijo od levice in tako kot Macron zavzamejo sredino. Nemški socialdemokrati se upirajo temu trendu in hočejo ostati ljudska stranka, vendar nimajo primerne zgodbe. To so jim sporočili tudi volivci.

Socialdemokrati so bili nekoč junaki ene velikih zgodb človeštva. V Nemčiji so se zavzemali za to, da bi izboljšali usodo delavcev in človeštvo popeljali v nove čase. Nemško demokracijo so napolnili z življenjem in so nazadnje z rdeče-zelenimi našli svojo pot v kanclerski urad. Ti boji so potekali v mladih, optimističnih družbah.

Tako ne živimo več. Nemčija je postala starejša, pojunaška država, kar velja tudi za druge evropske države. Večina nemških strahov je povezana z grožnjami od zunaj, podnebnimi spremembami, novimi vojnami, krizami, ki bi jih sprožili nepredvidljivi diktatorji, ali begunci, ki bi se nenadzorovano zgrinjali v državo.

To doslej ni bilo socialdemokratsko področje. Kdor je socialdemokrat, bi bil rad del skupnih prizadevanj za boljšo družbo. Kaj bi to lahko pomenilo danes, bi morali odgovoriti socialdemokrati. Če bi poznali odgovor, bi bila to še vedno ena najmočnejših zgodb, kar jih obstaja v politiki. A ga ne. 

© 2017 Der Spiegel

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.