MLADINA Trgovina

Narobe svet

Morda je bil nedeljski referendum res nezakonit, bil pa je legitimen. Velika večina Kataloncev – ne glede na to, ali so za neodvisnost ali proti – si je želela referenduma.

Poskušal sem stati ob strani in se ne vmešavati, saj nisem ne Katalonec ne Španec, čeprav že več kot štiri leta živim v Barceloni, tam plačujem davke in si ustvarjam dom. A nedeljski dogodki nobenega z zdravo pametjo ne morejo pustiti ravnodušnega. Biti priča temu, kako španska policija poskuša nasilno preprečiti glasovanje, zbada ljudi, ki miroljubno čakajo v vrsti, da bi oddali svoj glas, ali pa s pendreki in gumijastimi naboji deluje zoper državljane, ki se samoorganizirajo, da bi obvarovali že oddane glasovnice, je nekaj nepojmljivega. Še posebej presenetljivo je, kakšni neverjetni medijski spini se dogajajo od nedelje. Namesto da bi se vsi ogorčeno odzvali na dogajanje, obstajajo diametralno nasprotne naracije dogajanja.

Španski premier Rajoy zanika, da je do referenduma sploh prišlo, in hvali španske policiste za odlično opravljeno delo. Dejstvo je, da jim je uspelo zapreti manj kot 14 odstotkov volišč, in od teh jih je veliko večino zaprla katalonska regionalna policija mossos d'esquadra in ne več kot 6000 dodatnih španskih policistov guardia civil, ki so v ta namen prišli v katalonska mesta zadnji teden pred referendumom. V španskih medijih so poročali o tem, kako so radikalni separatisti napadali policijske enote in v torek, 3. oktobra, ko je celotna Katalonija sklicala splošno stavko kot odgovor na sramotno ravnanje policije, so drugod po Španiji potekali protesti v podporo policiji, ki jo napadajo katalonski separatisti. Dodajmo k temu sramoten nagovor španskega kralja, ki je vso krivdo za nastalo situacijo zvalil samo na regionalne katalonske oblasti, ne da bi omenil brutalno nasilje španske policije nad lastnimi državljani, zanikal negativno vlogo, ki sta jo v celotni zgodbi odigrala Rajoy in njegova konservativna stranka Partido Popular (PP), ter poudaril, da bodo v imenu demokracije in ustavnosti zaščitili vse španske državljane, ki trpijo zaradi separatističnih teženj katalonske manjšine. Totalno narobe svet.

Leta 2006, ko sem prvič živel v Barceloni kot evropski prostovoljec, so Katalonci na dogovorjenem referendumu s špansko vlado, ki jo je vodil Zapatero, potrdili statut, ki jim je dal podobne pravice, kot jih uživajo druge španske regije (npr. fiskalni federalizem, ki ga uživata Baskija in Navarra, ter omemba »narod/državljanstvo« za Katalonce, podobno kot predvideva andaluzijski statut že od leta 1981). Tej kompromisni rešitvi je nasprotovala Rajoyeva PP. Pritožila se je na špansko ustavno sodišče (kjer je bila in še danes ostaja večina sodnikov konservativna – kljub rotaciji je PP uspelo imenovati svoje ljudi, ko so imeli absolutno večino v parlamentu in senatu), ki je leta 2010 anuliralo omenjeni statut in tako izničilo vso trdo delo in participativno demokratično odločitev katalonskih politikov in ljudstva. To isto ustavno sodišče dandanes z lahkoto izdaja sodbe v rekordnem času v vseh stvareh, povezanih s Katalonijo, večina sodnih primerov, povezanih s korupcijo, pa čaka na odločbo vrsto let – zanimivo, da je večina teh primerov vezana na politike in simpatizerje PP. Reakcija v Kataloniji sta bila neverjetna mobilizacija in nastanek novih civilnih društev in iniciativ – npr. Asamblea Nacional Catalana – v podporo opredelitvi Kataloncev kot naroda in njihovi pravici do samoodločbe. Od leta 2012 so na katalonski nacionalni praznik 11. 9., znan kot La Diada, začeli organizirati manifestacije v podporo neodvisnosti z več kot milijon udeleženci in ta številka se je vsako leto večala in tako izvajala pritisk na katalonske politike. To je vplivalo predvsem na desnosredinsko katalonsko stranko CiU, ki je bila večinska vladna stranka v času ekonomske krize in izvajala zelo ostro varčevalno politiko ter reze v socialo, izobraževanje in zdravstvo, ki so v pristojnosti regionalnih oblasti. Da bi prikrili lastno skorumpiranost in slabo reševanje krize, so se nenadoma prelevili v vnete zagovornike neodvisnosti. Sledila so leta nevednosti, zanikanja, pomanjkanja spoštovanja in nezaupanja, da bi začeli kakršenkoli dialog med centralno vlado, ki jo vodi Rajoy, in regionalnimi politiki v Kataloniji, saj so oboji stavili svoje politično preživetje na ta konflikt in predstavljali drugo stran kot veliko zlo.

Ljudje so miroljubno, stoično in zavzeto stali v vrsti pred številnimi javnimi šolami v moji soseščini, kljub deževnemu in napetemu vzdušju, v upanju, da bi lahko uveljavljali svojo pravico odločati.

Mnogi v Španiji – zlasti vladajoča politična desnica – zanikajo dejstvo, da je Španija večnacionalna država in da so Katalonci eden izmed teh narodov. Morda je bil nedeljski referendum res nezakonit, bil pa je legitimen. Velika večina Kataloncev – ne glede na to, ali so za neodvisnost ali proti – si je želela referenduma. Namesto dialoga je prišlo do trčenja. A vemo, da je v tem primeru ena stran – centralna oblast v Madridu – vse od leta 2011 namenoma ignorirala zahteve po reformah in spremembah, ki so jih izrekali katalonski politiki in državljani, ter s tem prispevala k stopnjevanju napetosti. Ko sem poslušal nenehno brnenje helikopterjev nad svojim mestom in gledal podobe policijske brutalnosti v imenu demokracije in vladavine prava, me je pretreslo, da se kaj takega lahko dogaja leta 2017 znotraj Evropske unije. Žalostno je, da se politikom na obeh straneh ni uspelo izogniti temu položaju in da je EU tako nemočna pri zaščiti lastnih državljanov. Ker tisto, kar je ostalo danes, je prizor na stotine ljudi, ki so miroljubno, stoično in zavzeto stali v vrsti pred številnimi javnimi šolami v moji soseščini, kljub deževnemu in napetemu vzdušju, v upanju, da bi lahko uveljavljali svojo pravico odločati: ne glede na to, ali se zavzemajo za neodvisnost ali ne.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.