MLADINA Trgovina

Smrt v Vegasu

Stephen Paddock, ki je v Las Vegasu ubil 59 ljudi, je le uveljavil svojo ustavno pravico 

Prodajalna »Guns & Guitars«, kjer je Paddock kupil večino svojega orožja

Prodajalna »Guns & Guitars«, kjer je Paddock kupil večino svojega orožja
© Profimedia

V Ameriki je izredno malo terorističnih napadov. Odkar je na sceni Islamska država, jih je prav tako izredno malo. Skoraj nič. Kar je presenetljivo – glede na to, kaj počne Amerika, bi jih pričakovali precej več.

Po drugi strani pa to, da jih je tako malo, ni presenetljivo: Islamsko državo zelo dobro, perfektno nadomeščajo Američani – ameriški množični morilci. Z njimi je težko tekmovati. Ne le zato, ker jih nikoli ne zmanjka, temveč zato, ker gredo na rekord. Američani pač – odločni, podjetni, samozadostni, tekmovalni, divji, dominantni, darvinistični, obsedeni s slavo in rekordi. Množični pokol je tista »druga priložnost«, za katero je F. Scott Fitzgerald trdil, da v ameriških življenjih ne obstaja.

Seung-Hui Cho je leta 2007 na univerzi Virginia Tech v Blacksburgu pobil 32 ljudi. Očitno je hotel zrušiti rekord in postati »največji množični morilec v zgodovini Amerike«. Omar Mateen je devet let kasneje v floridskem nočnem klubu pobil 49 ljudi. Ja, očitno je hotel zrušiti Chojev rekord. Islamska država si je verjetno rekla: ker Američani tako dobro pobijajo Američane, je najbolje, da jih pri tem ne motimo. In jih ne. Itak je bilo mogoče pričakovati, da bo Mateenov rekord kmalu padel. Zdržal je le dobro leto.

Kar se zgodi v Las Vegasu, ostane v Las Vegasu, pravijo. Toda tokrat to, kar se je zgodilo v Las Vegasu, ni ostalo v Las Vegasu. Stephen Paddock, petični 64-letni upokojenec iz neke nevadske puščavske vukojebine, mož brez posebnosti, hazarder brez barve, vonja in okusa, sin bančnega roparja, je sklenil, da bo zrušil Mateenov rekord in postal »največji množični morilec v zgodovini Amerike« – v nedeljo, 1. oktobra, je v Las Vegasu pobil 59 ljudi, 520 pa jih je ranil. Streljal je iz hotelske sobe – med festivalom Route 91 Harvest, na katerem se je zbralo 22 tisoč ljudi. V Las Vegasu? Logično: v Ameriki, v kateri se je vse – celo religija in politika – prelevilo v lasvegaški entertainment, je bilo le vprašanje časa, kdaj se bo v lasvegaški entertainment prelevilo tudi množično pobijanje.

Da bo kdo to preprečil, je bilo malo verjetno. Spisali so zakone, ki dovoljujejo prodajo orožja – kakršnegakoli. Komurkoli. Kadarkoli. Rekli so, da to zapoveduje ustava, ki Američanom daje pravico do oboroževanja. Ustava pa je sveta in nezmotljiva. Paddock je lahko nabavil kopico avtomatov, pušk in pištol – in na tisoče krogel. Nihče ga ni nič vprašal – niso ga hoteli motiti, ko je uveljavljal svojo ustavno pravico. Vse to – 23 avtomatov, pušk in pištol! – je lahko 28. septembra mimo številnega osebja znosil v 32. nadstropje deluxe hotela Mandalay. Nihče ni ničesar videl, nihče ga ni nič vprašal – niso ga hoteli motiti. Sobarice so nekaj dni vstopale v njegovo sobo, a niso ničesar videle – a četudi bi kaj videle, ga ne bi hotele motiti, saj bi le uveljavljal svojo ustavno pravico. Pod njegovim oknom so priredili koncert – orjaško množico so mu pripeljali na muho. Nihče ni pomislil, da se to v dobi terorja, v kateri ameriški množični morilci nočejo zaostajati za džihadističnimi teroristi, ne počne več. Nihče ni pomislil, kako dobro in kako kreativno znajo Američani pobijati drug drugega. Ne, Paddocka niso hoteli motiti. Šel je na rekord. In morali so mu pustiti, da ga je zrušil. Stephen Paddock, ki je hotel zasenčiti Trumpa ter postati top story in prvi Googlov zadetek, je imel proste roke. Vse od zakonodaje in trgovine z orožjem pa do organizacije koncerta pod orjaškim lasvegaškim hotelom, v katerem je 3309 sob (koliko strelskih položajev je to?), je bilo urejeno tako, da je lahko nemoteno uveljavljal svojo ustavno pravico.

In v Ameriki se to neprestano ponavlja. Kot depresija. Znova in znova. Witold Pilecki, član poljskega odporniškega gibanja, se je dal leta 1943 zapreti v Auschwitz, da bi zbral dejstva o tem nacističnem taborišču smrti. Ko jih je zbral (s fotkami vred), je zbežal in poročilo, ki je štelo sto strani, izročil zahodnim zaveznikom, vendar mu ti niso verjeli. Američani predstavljajo verzijo te nore situacije: bolj ko dejstva kažejo, da jih množično pobijajo, bolj se sklicujejo na II. amandma ustave, ki pravi, da jih lahko pobijajo. Kar je približno tako, kot da bi rekli: če ustava ni v skladu z dejstvi, toliko slabše za dejstva!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.