MLADINA Trgovina
Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

13. 10. 2017  |  Mladina 41  |  Dva leva

Rdeči alarm

ali kako je dr. Cerar premagal strah in vzljubil bombo 

Karl Erjavec: Za morje po navedbah predsednika vlade in tudi ministrstva za notranje zadeve že sedaj policija izvaja vse te pristojnosti. Vendar bo pa treba delo policije okrepiti.
Miro Cerar: Gospod Erjavec ni policijski minister. To bomo povedali, ko bo. Zaenkrat se nič takega ne dogaja, tako da nimam kaj povedati.
— Cerar in Erjavec si nista edina o načrtu pošiljanja dodatnih policijskih okrepitev v Piranski zaliv (Danes na Planet TV, 26. 9. 2017)

Gospodje, tukaj se ne smete spopadati. To je vendar vojna soba.
— Predsednik Muffley v filmu Dr. Strangelove

Slovenija se je že prej pridružila zahtevam po jedrski razorožitvi – naša vlada to zelo podpira in to podpiram tudi sam. To je nekaj, kar ves čas zagovarjamo, in tako bomo tudi nadaljevali.
— Predsednik vlade Cerar o tem, zakaj podpiramo zahteve o jedrski razorožitvi

... Ne pa na način, ki je pač mogoče populistično všečen, vendar ne more imeti nekih realnih posledic. Prav tako se moramo zavedati tudi svoje vloge v EU in Natu, v vseh zvezah, kjer moramo ravnati odgovorno in premišljeno.
— Predsednik vlade Cerar o tem, zakaj ne podpiramo zahteve o jedrski razorožitvi

Kako se preračunljiva konformnost hitro spremeni v farso, v karikaturo! Še pred štirinajstimi dnevi smo vsi po vrsti kritizirali Cerarjevo sprenevedanje glede pobude o jedrski razorožitvi, ki jo je sicer podpisalo ali podprlo že 150 članic OZN. Ne pa tudi Slovenija. No, medtem se je zadeva radikalno obrnila. Pobuda, ki jo je Cerar označil za nerealno, populistično, všečno, preveč radikalno, je dobila letošnjo Nobelovo nagrado za mir. Kakšna blamaža Slovenije, kakšna blamaža predsednika vlade Cerarja in celotnega političnega vrha! Namreč, ni ključno samo dejstvo, da pobude nismo podpisali, ampak argumentacija, iz katere jasno sledi, da nismo sopodpisali, ker nismo smeli, ker si nismo upali. Če je tako, se postavi čisto resno politično, ne zgolj retorično vprašanje, ali je Slovenija sploh suverena država. Če trdimo, da smo suverena država, a hkrati ne smemo podpisati pobude, ki nikomur nič ne vzame, nikogar ne oškoduje, potem moramo takoj locirati razlog, ki to preprečuje. Sicer ga pa Cerar prostodušno sam razkrije. Članstvo v zvezi Nato nam preprečuje avtonomno in razumno ravnanje. Cerar sicer doda še EU, a ni jasno, kaj je s tem mislil, saj EU ne preprečuje pristopa ali glasovanja o pogodbi posameznim članicam zveze. So Irska, Avstrija in Švedska članice EU? Cerar z navajanjem našega članstva EU kot razloga grdo zavaja in manipulira.

Sicer pa je Cerar res tragikomična figura. Razcepljen med različnimi, nasprotujočimi si podobami. Bil bi mirovnik, a hkrati slepo lojalen član vojaške zveze, bil bi moralna avtoriteta, a bi hkrati spodbujal nemoralna početja lastne države, mahal bi z oljčno vejico in jahal atomsko bombo ... Kot da bi pobegnil iz Kubrickove črne komedije o hladni vojni, ki je nastala po knjižni predlogi Rdeči alarm Petra Georgea. V filmu Dr. Strangelove or How I Learned to Stop Worrying and Love the Bomb, ki je doživel premiero leta 1964, torej neposredno po kubanski krizi, je Kubrick podelil nepozabnemu Petru Sellersu tri nasprotujoče si vloge: neustrašnega oficirja Lionela Mandraka, modrega predsednika Združenih držav Merkina Muffleyja in norega Dr. Strangelova, dejansko prebeglega bivšega nemškega znanstvenika, ki se mu roka vsake toliko samodejno iztegne v nacistični pozdrav, in ameriškega predsednika nekajkrat pomotoma naslovi z »moj Führer«. Več kot petdeset let stari film je v tem času spet nadvse aktualen. Svet je spet tak kot v Kubrickovi karikaturi. In Cerar v to karikaturo paše kot le kaj.

Zato se zdi, da je v tej deželi nekaj odveč. Ali premier, ki državi jemlje njeno suverenost, ali vojaška zveza, ki to ultimativno zahteva. Zato bi bilo najbolje odplakniti oboje. Cerar bo že v kratkem moral preverjati svoj mandat. Čas pa je, da razmislimo tudi o referendumu o članstvu v organizaciji, ki jemlje članicam dostojanstvo in suverenost. Ob vseh razmetavanjih denarja za najrazličnejše referendume bi referendum o izstopu iz Nata, če bi pobuda uspela, edini prinesel tudi finančne ugodnosti.

A vendar je vse skupaj velik nateg. V senci oslovskega prepira o suverenosti in servilnosti nekateri demonstrirajo, kako se rešujeta čast in dostojanstvo. Janez Janša za muke in bolečine v zaporu, v katerem je prebil, ko je pač ob službenih in drugih obveznostih utegnil, dolgih 145 dni, zahteva od države 900.000 evrov. To je, prek palca, 6200 evrov na dan. Sam nisem tak domoljub kot Janša, a bi šel z veseljem po krivici sedet tudi s konkretnim popustom za državo. Denimo za pet tisoč evrov na dan. Ni nujno, da 145 dni, že v dveh do treh mesecih krivične robije bi lahko izpeljal vse svoje srednjeročne finančne načrte. Ja, verjetno je ob teh izračunih marsikdo izdihnil: Ko bom velik, bom Janez Janša.

In ne gre pozabiti, ob vseh knjigovodskih zagatah bo, kot so nekateri že opozorili, Janša vsaj za ta znesek znal pojasniti izvor premoženja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.