MLADINA Trgovina

Uganka Thaler

So ljudje res predvidljivo neracionalni in lahko konsistentno vlečejo odločitve in vrednotijo reči na nepravilen način?

Letošnja Nobelova nagrada za ekonomijo je šla v roke ameriškega ekonomista Richarda Thalerja, uglednega, tudi popularnega predstavnika vedenjske ekonomije in kritičnega izpraševalca temeljev ekonomske vednosti. Thalerja ni bilo med letošnjimi favoriti, prihaja iz chicaške valilnice nobelovcev, ukvarja se z nepravilnim vedenjem ljudi v tržni družbi. Ekonomija temelji na predpostavki racionalnega obnašanja. Thaler je pokazal, da je sloviti »homo economicus« najprej človek in šele potem racionalni ekonomist. Zato je edina racionalnost ekonomije v priznanju njene iracionalnosti. In nagrada raziskovalcu nepravilnega ekonomskega vedenja ljudi je tokrat še posebej pravilna, čeprav zunaj nekaterih ustaljenih pravil.

Nobelova nagrada za ekonomijo sama po sebi pomeni drugačen pristop. Podeljuje jo švedska centralna banka od leta 1968 pod blagovno znamko Alfreda Nobela, doslej je 49 nagrad prejelo 79 znanstvenikov. Postopek podeljevanja in izbire poteka v treh krogih. Med 200 do 300 nominacijami komisija izbere slab ducat primernih, ki so predmet ekspertnih presoj, sledita selekcija dveh do treh kandidatov in končna odločitev. Preseneča pa vedno znova troje spoznanj. Med nagrajenci ni žensk, Ostromova leta 2009 je edina izjema. Prevladujejo ameriški ekonomisti, izstopa chicaška šola, ki je ideološko in politično sila pristranska. V ospredju so kvantitativne in ne kvalitativne raziskave, bližje smo eklekticizmu kot heterodoksnim pristopom.

Letošnja izbira se precej razlikuje od teh klišejev. Thaler velja za ekonomista, ki znotraj chicaškega kroga velja za svetovljanskega kritika temeljnih premis njihove ekonomike. Profesor Mulligan mu je leta 2004 očital teoretski paternalizem, ki ga zganja z vedenjsko ekonomijo. Thaler mu je v blagem ironičnem tonu odvrnil, da privoli v oznako »libertarnega paternalizma«. In to je postal temeljni motiv njegove svetovne uspešnice »Nudge« (2008), ki jo je napisal s pravnikom Sunsteinom. Ljudje sredi svobodnih odločitev in pravil ustvarjajo kaotične razmere, libertarni paternalizem je pot, kako jim s čim manj invazivno politiko pomagamo. Iracionalno vedenje ni anomalija, temveč normala, ljudi se sistematično vedejo »nepravilno«, realni svet je bližje kaosu kot modelskim ravnotežjem. Paternalizem goji do realnosti vodilna ekonomska teorija in ne obratno. Kdor trdi takšne reči in leta 2015 celo načeluje asociaciji ameriških ekonomistov (AEA), velja za nevarnega človeka. Zato je letošnja podelitev Nobelove nagrade Thalerju očitno rezultat »nepravilnega vedenja« švedskih odločevalcev.

Thaler ni ustanovitelj, temveč navdihujoč razlagalec vedenjske ekonomije. Ni niti prvi nobelovec s tega področja. To so že bili Becker, Kahneman, Akerlof, Shiller … Njegovo temeljno spoznanje, da bi v ekonomske modele in teorije morali vgraditi realnega človeka, z vsemi iracionalnostmi, omejitvami in slabostmi, je hkrati preprosto in razorožujoče. Usmeritev, da ljudem celo pomagamo premagovati »nepravilno ravnanje«, deluje navdihujoče. Ekonomska znanost od samega začetka temelji na sveti preproščini, da se ljudje vedejo racionalno in maksimirajo koristi glede na stabilne preference in poznane informacije. Ekonomisti seveda niso neumni, vedo, da je to umišljeni svet. Toda žrtvovali so ga na račun predpostavk, da je zato človeško obnašanje predvidljivo in ponovljivo, kar je mogoče spraviti v algoritme, funkcije, modele, zakone ... Ekonomija je zaradi tega postala nekakšna družboslovna fizika, toda hkrati sila nevarna metafizika.

Thaler nasprotno trdi, da so ljudje lahko predvidljivo neracionalni, da lahko konsistentno vlečejo odločitve in vrednotijo reči na nepravilen način. Toda ekonomija je lahko znanost navkljub tem anomalijam in iracionalnim pristopom ljudi. Nanj sta pred desetletji naredila izjemen vtis Kahneman in Tversky s hevrističnim pristopom. Človekovo iracionalno vedenje ni posebnost, temveč zakonitost, njegovo nepravilno obnašanje je mogoče predvidevati, tudi modelirati, spraviti v zakone. Živalski nagon, ta neukrotljivi duh ekonomskih presoj, je mogoče disciplinirati in usmerjati. Vedenjska ekonomija utrjuje znanstveno naravo ekonomije, z njo učinkoviteje rešujemo staro Smithovo shizmo med zasebnim in javnim interesom, blaginjo posameznika in javnim dobrim. Thaler je na neki konferenci kolegu R. Barru razložil, da so njegovi ekonomski agenti v modelih pametni kot on, v resničnem svetu vedenjske ekonomije pa so ljudje tako neumni kot on sam. Oba sta se strinjala, da je tu pot, kako slabosti ekonomske vede spremeniti v prednosti. Spoznanje, vredno Nobelove nagrade obeh.

V svoji zadnji knjigi Misbehaving (2015), mešanici teoretske avtobiografije, kongnitivne psihologije in vsakdanjih razlag, beremo, kako ljudje bolj cenijo tisto, kar imajo. Več zapravijo s karticami kot gotovino, več malih nakupov jih osrečuje bolj kot nekaj velikih. Zvemo, zakaj trženjski stereotipi veljajo pri izbirah več kot tržne informacije, pa tudi kako vlada uspešno nagovori davkoplačevalce (Cameron in Obama sta tu našla vir vladnih inspiracij) … Thalerjevi koncepti »mentalnega računovodstva« (ljudje imajo več vzporednih miselnih kalkulacij), pa »učinek posedovanja« (več velja, kar imam), »omejene racionalnosti in samonadzora« (nepravilno odločanje kot realnost), »hipoteza vedenjskega življenjskega cikla – BLC« (potrošnja glede na različna vrednotenja) so daleč od prevladujočega ekonomskega inženiringa.

Richard Thaler je s svojim teoretskim svežnjem anomalija prevladujoče ekonomske znanosti. Iluzijo predvidljivosti obnašanja ljudi in neznosne povednosti ekonomskih modelov, ki odločajo o naših usodah, je razkril z dobrohotno ironijo. Omejeno racionalnost ekonomske vede je utiril do te mere, da smo bližje upanju o konsistentni teoriji nepravilnega vedenja ljudi. Ekonomika nepravilnosti bo šele prava ekonomija.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.