MLADINA Trgovina

Veljko Njegovan

13. 10. 2017  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Plošča

Seine: Sno sna

2017, Moonlee Records

+ + + + +

Seine je bil sprva kantavtorski projekt Ivana Ščapca, znanega iz nedavno razpadle noise-punk skupine Vlasta Popić. Zaštartal ga je že leta 2007, a ravno razhod Vlaste Popić je bil eden od glavnih razlogov, da se je začel spet nekoliko resneje ukvarjati s tem samostojnim projektom. Kmalu ga je nadgradil z odlično ritem sekcijo in nastala je hrvaško-srbska naveza, ki velja za izjemen primer regionalnega sodelovanja. Najprej duet, zdaj pa polnokrvni rock’n’roll trio poetiko gradi na sozvočju in interakciji akustične kitare, značilnega Ščapčevega androginega vokala ter psihedelično obarvanega basa in udarnih bobnov s seveda močno navzočim duhom punka.

Toda Seine ni punk bend, temveč minimalistični folk projekt, ki v marsičem spominja na eklektični folk-rock Sufjana Stevensa ali melanholični indie folk zasedbe Bon Iver. Prav to je očitno prepričalo žirijo Demofesta, da je Seine lani izbrala za zmagovalca tega banjaluškega festivala neuveljavljenih bendov z območja nekdanje Jugoslavije. Zdaj je skupina z denarjem od nagrade posnela prvo ploščo, ki je, tako kot zadnja plošča Vlaste Popić, izšla pri slovenski neodvisni založbi Moonlee Records.

Na Snu sna so večinoma Ščapčeve avtorske skladbe intimne in filozofske narave, ki jih s prepoznavnim, precej visokim vokalom sam tudi odpoje. Prav zaradi vokala so zasedbo že večkrat primerjali z ameriškimi melanholiki Cigarettes After Sex, a ta primerjava ne vzdrži – Seine izhaja iz popolnoma drugačnega kulturnega okolja, Ščapec pa ni zgolj dober vokalist in tekstopisec, temveč tudi odličen kitarist in vodja zasedbe, ki z minimalističnim pristopom ustvarja izvrstno mešanico neodvisnega folka z močnimi psihedeličnimi vplivi.

Trojec Seine vlaga kandidaturo za prvenec leta

Trojec Seine vlaga kandidaturo za prvenec leta
© arhiv založbe

Ne, pri skupini Seine ne bomo naleteli na hrup in dinamiko, kot ju poznamo iz časov Vlaste Popić. Bomo pa zagotovo začutili močno navzočnost estetike punka, izražene z minimalističnimi, a še zmeraj učinkovitimi sredstvi – počasnimi, toda udarnimi ritmi, nepričakovanimi prehodi in mogočnim, psihedeličnim basom. Če k temu prištejemo še izpovedna besedila, ki v marsičem izražajo brezizhodni položaj današnjega mladega človeka, dobimo zbirko spretno ustvarjenih skladb, ki bodo poslušalcu sprva morda pustile grenak priokus, nazadnje pa mu bodo zlezle pod kožo. Takšne so že uvodna Spavam, pa tudi Kritika čistog razuma, Privatno tijelo in Šilo, lahkotna Bubamara in a capella priredba hrvaške ljudske pesmi Jankov pa delujeta bolj kot kakšna ludistična premora.

Sno sna je odraz mentalnega stanja mladega človeka na območju nekdanje Jugoslavije, hkrati pa je zagotovo kandidat za (regionalni) prvenec leta.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.