MLADINA Trgovina

In v razred stopi mož v črnem talarju

V trenutku, ko se vhodna vrata javne šole odpro cerkvi in duhovnikom, se začneta v temelju spreminjati narava in poslanstvo te šole

Ko pomislim na cerkev, pomislim na cerkev sv. Jeronima v Pučišćih na Braču.

Ko pomislim na cerkev, pomislim na cerkev sv. Jeronima v Pučišćih na Braču.

»Čovik našeg Brača
uvik sklapa, uvik ruke,
traži pomoć Boga,
snagu dive majke.
Gradi uvik crikve
od stinje i praha,
da bi vira jača
od ičega bila«
– Majko našeg Brača, klapska pesem

Ko pomislim na cerkev, pomislim na cerkev sv. Jeronima v Pučišćih na Braču. In pomislim na nedeljo, ko nono ni, kot vse druge dni v tednu, že zjutraj okrog treh osedlal svojega malega delovnega konja in na njem odjezdil v notranjost otoka obdelovat polja, vinograde in oljke, ampak je ostal v mestu in je namesto debelih volnenih nogavic in težkih delovnih čevljev obul tiste črne pološčene ter si medtem, ko je iz zvonika svetega Jere zvon že klical k jutranji maši, zapel še zadnje gumbe na beli srajci, posušeni dan prej na jugu ali maestralu in ravnokar zlikani, v žep vtaknil komplet kart triestink ter se odpravil po kamniti štradi dol proti centru mesta, najprej k maši, nato pa, do enih, ko bo na mizi nedeljsko kosilo, v mestno kavarno igrat briškulo in trešeto. In tako vsako nedeljo. Tako kot praktično vsi Pučišćani njegove generacije, z redkimi izjemami. Življenje kot brezhibno ponavljajoč se niz šestih dni težaškega dela, presekan z vsakim sedmim dnem počitka, molitve in kart. Niz, ki se neštetokrat ponovi. A ne v neskončnost. Ves čas se namreč izteka. Nedelje se odštevajo in na koncu jih zmanjka. In pride tisti telefonski klic, ki mu sledi očetov prebledeli obraz in nonov zadnji obisk cerkve, tudi v beli srajci in pološčenih črnih čevljih, vendar spokojno ležeč v orehovini, pomirjen s svetom, ki ga zapušča. Rekli so, da se je v zadnjem trenutku samo še pokrižal.

Bilo je leta 1988. Berlinski zid je še trdno stal in socialistična Jugoslavija je še imela prihodnost na obzorju. Hoditi v cerkev je bilo takrat še vedno tudi dejanje nasprotovanja, upora, dejanje vzpostavljanja osebne svobode. In vse to je nono bil. Načelen, uporniški in svoboden. Vladajoče socialistične in komunistične ideologije, svojim sinovom in bratu prvoborcu navkljub, nikoli ni spustil čez prag svojega doma, skromne družinske hiše z vlažno konobo in šterno v kotu kuhinje ter štirimi spalnicami, katerih stene so bile vedno okrašene s pisanimi svetimi podobami. Nikoli je ni spustil čez meje svoje zasebnosti, čez meje svojega življenja. V resnici čez te meje ni spustil nikogar in ničesar, tudi cerkve same ne. Rad jo je imel tam doli v portu, zamejeno s cerkvenimi zidovi, ukvarjajočo se z liturgijo in bogoslužjem, da lahko on ob nedeljah pride k njej, skupaj še s tistimi cerkvi zavezanimi otočani, ki so še živeli od oljk, grozdja, drobnice, rib in kamna in tako kot on sam pripadali, v tistem trenutku se je zdelo, izumirajoči generaciji, ki bo za seboj pustila obdelana polja, vinograde in oljčne nasade ter bolj ali manj prazne lesene klopi v cerkvi Sv. Jere.

Kako bi bil presenečen, ko bi lahko videl, kako so se samo tri leta po njegovi smrti ne le cerkvene klopi spet začele hitro polniti (kako so se čisto v prve vrste začeli usedati ljudje, ki so še pred kratkim nad njimi močno vihali svoje socialistično delikatne nosnice), pač pa tudi, kako se je cerkev sama začela nemudoma širiti prek meja cerkvenih zidov v vse pore družbenega življenja, najprej pa, z najvišjo stopnjo prioritete, skozi stranska vrata, po šolskih hodnikih, v razrede bližnje osnovne šole, v katere so spet, po štiridesetih letih izgnanstva, vstopili in avtoritarno stopili pred učence – možje v črnih talarjih. Kako presenečen pa bi šele bil, ko bi lahko videl svojega vnuka, kako mora, kot edini izmed otrok v razredu, zapuščati razred, ko vanj vstopa don Petar, don Jure ali neki tretji don, učitelj verouka. Verouk je pač neobvezen, zato tistim, ki tega ne želijo, ni treba biti pri tej uri. A ko bi bil v razredu vsaj še en otrok, ki ne želi, bi bilo mojemu malemu bratrancu, skupaj z njim, morda lažje počakati, da ta ena ura mine, tako pa je v njem, vedno znova sedečem samem na hodniku, pred razredom, kar hitro dozorela odločitev, da se spreobrne. Tudi on bi hodil k verouku, je nekega dne oznanil očetu, ki je nekoč enako odločno oznanil svojemu, da ga v cerkvi ne bo več videl.

Halo, Kaptol, halo, Vatikan, misija izpolnjena. Vsi otroci so pri uri verouka. Proces rekatolizacije Hrvatov se lahko začne.

Petindvajset let pozneje bo Boris Buden stanje stvari povzel v odstavku: »Ljudje so danes dojeli: če ne hodiš v cerkev, če tvoj otrok ni krščen in ne hodi k verouku, potem nisi pravi Hrvat oziroma Hrvatica. Danes na Hrvaškem ne biti pravi Hrvat in Hrvatica, to nikomur ne koristi.« In res. Danes ljudje otroke na Hrvaškem krstijo in birmajo, vozijo k verouku, tako kot jih v Sloveniji vpisujemo na tečaje tujih jezikov – ker mogoče jim kdaj v življenju pride prav. Četrt stoletja trajajoč proces rekatolizacije je pustil globoke in vidne sledi na hrvaški nacionalni podobi. Kar seveda ne pomeni, da so ljudje na Hrvaškem (tisti, ki se deklarirajo kot katoličani, teh pa je zaradi rekatolizacije družbe velika večina) dandanes bolj verni, kot so bili konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, kaj šele, da bi lahko trdili, da tudi sicer živijo bolj v skladu s cerkvenim naukom kot takrat. Seveda ne. Težko je namreč kdo bolj veren, kot je bil to recimo moj nono ali pa katerikoli pravi vernik, ki je bil cerkvi in veri zvest v času socializma. In težko bo kdorkoli danes zares živel bolj skladno s temeljnimi cerkvenimi zapovedmi in prepovedmi, kot je živel on, ki jih je živel kategorično, kot bi ob nedeljah bral Kanta, ne pa hodil k maši v cerkev. Vseprisotnosti cerkve in vere v družbi navkljub. Ali pa prav zaradi nje. Hrbtna stran razpada sekularne družbe je, tako Buden, vzpon fundamentalizma, v katerem cerkev preneha biti od države in državnega aparata ločena stvar posameznikove zasebnosti in zasede položaj ideološkega hegemona oziroma monopolista v družbi. V hrvaškem primeru vedno bolj nacionalistični in izključujoči. Kar je logična posledica dolgoletnega procesa, ki se je začel s tem, da je en otrok za eno uro moral ven iz razreda.

V tem trenutku namreč, v trenutku, ko mora en otrok, medtem ko ga spremljajo pogledi vseh sošolcev in sošolk, pospraviti svoje stvari v šolsko torbo in zapustiti razred samo zato, ker je drugačen od večine, ker je drugačnega ali pač brez verskega prepričanja, je namreč odgovor na vprašanje, zakaj se zagovorniki laične osnovne šole v Sloveniji vsakič, ko se okrog nje začnejo smukati možje v črnih talarjih, odzovemo tako burno, da smo morda videti oziroma se nas poskuša prikazati kot sovražne do cerkve in vernikov. Pa seveda ne gre za to. Vsaj zase lahko to zagotovo rečem. Nikoli se nisem počutil intelektualno ali kakorkoli drugače vzvišenega nad ljudmi, ki verujejo. V kateregakoli boga že. Ni jih malo med njimi, ki so naravnost briljantni misleci, pesniki, pisatelji, glasbeniki, športniki, ne nazadnje tudi državniki, in jih lahko samo občudujem. Preprosto gre za to, da se, v istem trenutku, ko se vhodna vrata javne šole odpro cerkvi in duhovnikom, začneta v temelju spreminjati narava in poslanstvo te šole. Iz vključujoče ustanove, ki naj zagotavlja optimalni razvoj posameznika ne glede na spol, socialni in kulturni izvor, veroizpoved, rasno, etnično in narodno pripadnost ter telesno in duševno konstitucijo oziroma invalidnost, vse to temelječe na univerzalnih vrednotah, se začne takšna šola spreminjati v izključujočo ustanovo, ki deluje v imenu nekih partikularnih interesov neke skupine v družbi, ne glede na to, kako veliko večino predstavlja ta skupina v nekem okolju.

Ljudje so danes dojeli: če ne hodiš v cerkev, če tvoj otrok ni krščen in ne hodi k verouku, potem nisi pravi Hrvat oziroma Hrvatica, opozarja Buden.

Zato je naš temeljni šolski zakon vzpostavil avtonomijo javnega šolskega prostora, v katerem je prepovedana kakršnakoli konfesionalna dejavnost. Avtonomija, ki vedno bolj moti in vedno bolj bode v oči slovensko RKC, ki si, bolj od česarkoli, želi na kakršenkoli način preplezati oziroma obiti to oviro in vstopiti v prostor javne šole. Uspeh njihovih kolegov na Hrvaškem je prevelik in preveč v oči bijoč, da jih ne bi spravljal v skušnjavo. Tudi v skušnjavo sprenevedanja in zavajanja. Morda celo laganja. Cilj očitno posvečuje sredstvo, še posebej, če je cilj sam na sebi tako svet. Tako bo slovenska cerkev, z asistenco politično pravovernega župana, ob odprtju neke male podružnične šole izvedla obred blagoslova šole, potem pa bo brez kakršnegakoli sramu, v maniri Diamond managerja meseca (ki vas ob ravnokar narisani piramidi prepričuje, da ni nikjer nobene piramide) ali pa v maniri etičnega predsednika vlade (ki vas prepričuje, da rezilna ograja v resnici ni rezilna ograja, ampak tehnična ovira), trdila, da pravkar izvedeni verski obred v resnici ni verski obred, temveč očitno nekaj popolnoma drugega. Brezzveznega. Nekaj, česar zakonodajalec ni imel v mislih, ko je zapisal, da v javnih vrtcih in šolah ni dovoljena konfesionalna dejavnost, torej verouk oziroma konfesionalni pouk religije in organizirani verski obredi. Naj vas duhovnik v črni opravi ne zavede, poreče uradna cerkev, blagoslov ni nič od tega. Mogoče bo ob tovrstnem zavajanju nekaj nelagodja in rdečice, a bo ta, ob zadovoljstvu naslednjega malega koraka na poti do cilja, hitro pozabljena. Mož v črnem talarju je vstopil v šolo. In ravnatelj je preživel. To je vse, kar šteje.

Novi mali korak je narejen, izbojevana nova mala zmaga cerkve, ki igra potrpežljivo in dolgo partijo šaha s še eno vlado, ki, žal, očitno ne ve čisto dobro, niti s katerimi figurami igra. A tudi ta mala zmaga, izbojevana s sprenevedanji in zavajanji, pomeni odmik cerkve od lastnih temeljnih naukov in temeljnega poslanstva (Buden to brezkompromisnost cerkve pripisuje njeni ateizaciji in odmiku od boga, v posledici njenega političnega angažmaja v javno sfero) in s tem tudi odmik od pravih iskrenih vernikov, kot je bil recimo moj nono. On bi, prepričan sem, takšni instituciji, ki se tako očitno spreneveda, zavaja in laže, obrnil hrbet in odkorakal stran, ne da bi se še enkrat ozrl, kot je neke nedelje vstal in odkorakal s tiste zadnje partije kart, v kateri se mu je zazdelo, da ga njegov dolgoletni soigralec poskuša na neki način opetnajstiti. In ni nikoli več prisedel.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.