Ko se ljubezenske strasti ne da obvladati

Pravljična komedija Sen kresne noči sodi v zgodnje obdobje ustvarjanja Williama Shakespeara in sicer v fazo "eksperimentalnih" in "romantičnih" komedij, kot sta tudi Dva gospoda iz Verone in Ljubezni trud zaman

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega bo 27. oktobra ob 20.00 premiera avtorskega projekta Jerneja Lorencija Sen kresne noči, ki je nastal po motivih istoimenske Shakespearove komedije. Slovita zgodba, ki v sebi združuje elemente pastorale in komedije, je prepletena z mitologijo in pravljičnostjo, ljubezenskimi zasuki, sanjskimi prividi ter skritimi človeškimi nagoni in željami. Čeprav naj bi bila igra napisana že okoli leta 1595, prva izdaja pa nosi letnico 1600, se ukvarja s temo, ki je še danes aktualna.

Pravljična komedija Sen kresne noči sodi v zgodnje obdobje ustvarjanja Williama Shakespeara in sicer v fazo "eksperimentalnih" in "romantičnih" komedij, kot sta tudi Dva gospoda iz Verone in Ljubezni trud zaman. Samo na videz preprosta, komično zasnovana ljubezenska drama omogoča najrazličnejše interpretacije. Pri pisanju te drame je po raziskavah literarnih zgodovinarjev Shakesepare črpal iz številnih virov. Pravljične like vilinskega sveta je našel v angleškem ljudskem izročilu, antične v Plutarhovih Življenjepisih, črpal je še iz Canterburyskih pripovedk srednjeveškega pesnika Geoffreya Chaucerja, zaznamo pa tudi vplive iz Ovidovih Metamorfoz in mnogih drugih danes manj znanih del.

Ljubimcem iz Sna kresne noči se v spanju zgodi nekaj, na kar si v stanju budnosti ne bi upali niti pomisliti. Njihova erotika udari z vso silo na plan, junaki so nenadoma obsedeni od poželenja in strasti.

V igri v igri, ki jo uprizorijo rokodelci, si Shakespeare privošči nerodnosti, ki so nastajale pri okornih uprizoritvah različnih gledaliških skupin. Nekateri kritiki menijo, da se je v tej komediji zavestno ponorčeval tudi iz romantične, toda tragične ljubezni, kakršno opisuje v tragediji Romeo in Julija, po vsej verjetnosti napisani v istem obdobju. 

Igra se dogaja v atenskem gozdu v času prvomajskih praznovanj tik pred poroko kneza Tezeja in Hipolite. V na­sprotju s strogimi in urejenimi Atenami je gozd, po katerem tavajo štirje atenski zaljubljenci, v rokah pravljičnih bitij, ki po svoje uravnavajo dogajanje. Sami živijo zelo razbrzdano, njihovi prepiri in medsebojna obračunavanja so siloviti in brezkompromisni. V tem divjem okolju in ob pomoči čarovnij se dogaja vse mogoče. Ljubimcem iz Sna kresne noči se v spanju zgodi nekaj, na kar si v stanju budnosti ne bi upali niti pomisliti. Njihova erotika udari z vso silo na plan, junaki so nenadoma obsedeni od poželenja in strasti. Sanje so bile res moreče, a zmagata optimizem in vera v življenje. Človek je zmožen preseči togi racionalizem, ki ga v začetku zagovarjata Helenin oče Egej in knez Tezej, pa tudi svoje strasti in nagone, ki jih nad ljubimce in Titanijo spustita Oberon in Škrat.

"Shakespearovo delo je veliko več kot le romantična ljubezenska zgodba z več ljubezenskimi komičnimi zapleti, kjer se na koncu vse srečno konča v osebni in družbeni harmoniji. V žanru komedije so tudi hudi zapleti in trpljenje značilno predstavljeni s humorne plati in ne trpljenja, in tako je tudi pri Shakespearu. Ljubezen je prikazana kot dejstvo in enkratno čustvo brez razumske podlage. Tema ljubezenskih težav se kaže preko motiva ljubezni, ki je vržena iz ravnotežja, torej romantičnih situacij, ko različnost ali neenakost zmoti harmonijo odnosa. Ljubezenske strasti se ne da obvladati, gledalci Sna se zato smejijo različnim zapletom, saj to strastno čustvo lahko napravi ljudi slepe, neumne, nestanovitne in zelo razočarane, včasih pa grozi, da bo uničilo prijateljstva med ženskami in moškimi, celo vilinski svet ni imun za njegove nepredvidljive kaprice. Morda je bil Shakespearov cilj – a o tem lahko le ugibamo in seveda beremo igro po svoje – prikazati nujnost imaginacije in sna oziroma sanjarjenja, če želimo ohraniti ljubezenski odnos ali pa ustvarjati umetnost," je v gledališkem listu zapisal Igor Maver.

V predstavi nastopajo: Jette Ostan Vejrup, Jana Zupančič, Ajda Smrekar, Matej Puc, Primož Pirnat in Robert Korošec k. g. Dramaturg: Matic Starina, scenograf: Branko Hojnik, kostumografka: Belinda Radulović, avtor glasbe: Branko Rožman, svetovalec za gib in asistent režiserja: Gregor Luštek, oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak, lektorica: Maja Cerar