MLADINA Trgovina

Vesna Teržan  |  foto: Borut Krajnc

27. 10. 2017  |  Mladina 43  |  Družba  |  Intervju

Klemen Ploštajner: Airbnb poglablja krizo dostopnosti stanovanj

»Airbnb poglablja krizo dostopnosti stanovanj, saj spodbuja zviševanje cen stanovanj na turistično zanimivih lokacijah«

Klemen Ploštajner ob eni izmed nasedlih investicij – gradbeni jami na lokaciji nekdanje tobačne tovarne v ljubljani. leta 2011 je imel investitor, podjetje Imos, velike načrte in projekt je ljubkovalno poimenoval tobačna – mesto v mestu. načrtovanih je bilo devet stanovanjskih stolpičev, velik »hibridni« objekt, 3000 parkirnih mest in nekaj tisoč kvadratnih metrov površin za mestno upravo, kulturne in javne programe, danes je to le še ena izmed zapuščenih zevajočih gradbenih jam.

Klemen Ploštajner ob eni izmed nasedlih investicij – gradbeni jami na lokaciji nekdanje Tobačne tovarne v Ljubljani. Leta 2011 je imel investitor, podjetje Imos, velike načrte in projekt je ljubkovalno poimenoval Tobačna – mesto v mestu. načrtovanih je bilo devet stanovanjskih stolpičev, velik »hibridni« objekt, 3000 parkirnih mest in nekaj tisoč kvadratnih metrov površin za mestno upravo, kulturne in javne programe, danes je to le še ena izmed zapuščenih zevajočih gradbenih jam.

Nedavno je Slovensko sociološko društvo Klemnu Ploštajnerju podelilo priznanje sociološki up za dosedanje teoretsko in praktično delo. Mladenič, rojen leta 1990, je pokazal velik potencial že z diplomsko nalogo Pravica do mesta – od neoliberalizma k skupnosti na Fakulteti za družbene vede. V diplomskem delu je na podlagi teorije francoskega filozofa Henrija Lefebvra razvijal misli onkraj neoliberalne realnosti, onkraj državne regulacije, ki prek prisile tržnih mehanizmov in konkurenčnega boja proizvaja zgolj subjekte, podrejene podjetniški logiki. Mednje sodijo tudi mesta, ki so podrejena neoliberalnemu podjetniškemu modelu, po katerem je prostor predmet menjalne vrednosti in akumulacije kapitala. Iz teoretskih predpostavk izhaja Ploštajnerjeva družbena angažiranost; je član Zadrugatorja, zadružnega generatorja, ki si prizadeva za udejanjenje prvega projekta najemne stanovanjske zadruge pri nas.

Na Fakulteti za družbene vede je od letošnje jeseni mladi raziskovalec v Raziskovalnem centru za strategijo in upravljanje. Pogovarjali smo se o stanovanjskih zadrugah, o različnih oblikah gentrifikacije, ko prenova mestnih predelov povzroči, da si vsebinsko in simbolno zanimive četrti prilaščajo dobičkonosne gospodarske dejavnosti in bogataši, ki hočejo v njih bivati, ter s tem izrinjajo revnejše prebivalstvo in nedobičkonosne dejavnosti, govorili pa smo tudi o spreminjanju mest, ki je posledica turistične industrije, katere del je platforma Airbnb.

Današnja mesta so podrejena neoliberalnemu podjetniškemu modelu, po katerem ima prostor menjalno vrednost in je predmet akumulacije kapitala, kjer ni regulacije, vse se trži, predvsem prostor.

Neoliberalizem se najpogosteje razume kot ideologija, pri kateri trg spodjeda državo. Ta naj bi se umaknila in dala prostor (prostemu) trgu. A če pogledamo natančneje, gre za sodelovanje oblasti in kapitala, spremenilo se je delovanje države, katere osnovna funkcija je postala, da ustvarja razmere za trg, da ta lahko deluje po svojih pravilih. Tudi mesta odpirajo možnosti za neregulirano tržno dejavnost, med drugim tako, da sama prostor razumejo kot tržno blago. Merijo ga z nekimi količniki, seštevajo prihodek, izračunavajo, koliko prostorov so oddala in do kod so napolnila blagajno. Vendar to obenem kaže, da se je na mesta (mestne občine) preneslo več dolžnosti, hkrati pa so jim odrezali sredstva iz proračuna. Ni naključje, da sedaj pri nas potekajo pogajanja o povprečninah, ki naj bi jih financirali iz državnega proračuna. Dotacije mestom krčijo in jih naravnost silijo, da tržijo svoj javni prostor. Skratka, da prilagodijo strategijo in upravljajo prostor na tržni način. Pa ne le javni prostor, se pravi zemljišča, ampak tudi celotno infrastrukturo upravljajo v skladu z maksimiranjem vrednosti. Zato sta vprašanje upravljanja prostora in nanj vezano stanovanjsko vprašanje v jedru neoliberalne prenove družbe. Tudi stanovanja so investicija, ki se mora oplajati. Namreč, vzpona neoliberalizma ni mogoče ločiti od stanovanjskega vprašanja. Neoliberalni lastnik svoje stanovanje obravnava kot špekulant, zanj stanovanje ni dom, je kapital, ujet v opeke.

Zapisali ste, da je mesto produkt skupnega dela meščanov in meščank, vendar jim s turistično industrijo drsi iz rok. Sodobni turisti, tisti, ki uporabljajo platformo Airbnb, globoko zarežejo v življenje meščanov, naseljujejo stanovanja in se za določen čas spremenijo v naše sosede.

Airbnb zase trdi, da v turistično industrijo prinaša revolucijo, a podatki o prenočitvah, tudi v Ljubljani, kažejo, da konvencionalni turistični ponudniki in »novi« turistični delavci brez težav soobstajajo in celo živijo v simbiozi. Airbnb tako nikakor ni revolucionaren, ampak zgolj poglablja že uveljavljene trende dojemanja stanovanj kot investicije in poblagovljenja mestnega prostora, kar pomeni trženje in izkoriščanje prostora, podobe in izkušnje. Airbnb bolj kot hotelom grozi stanovalcem, saj briše mejo med turizmom in stanovanjem. Rečeno natančneje, zaostruje konflikt med menjalno in uporabno vrednostjo stanovanja, pri čemer ponuja dodatne razloge, da se stanovanje razume kot investicija in ne kot dom. Airbnb poglablja krizo dostopnosti stanovanj, saj spodbuja negativne posledice poblagovljenja teh. Ne le da spodbuja zviševanje cen stanovanj na turistično zanimivih lokacijah, vodi tudi v krčenje zelo potrebnih stanovanjskih enot. Kot rečeno, s tem poglablja že uveljavljene trende, ki se v Angliji kažejo v praznih luksuznih stanovanjih v lasti tujih milijonarjev, v Španiji z deložacijami zakreditiranih prebivalcev, na Irskem v naložbah špekulativnih skladov v stanovanja in zviševanju najemnin ... Stanovanje postaja investicija in ljudje brez hiš ter hiše brez ljudi so logični izraz takšne ureditve.

Mar se ni na začetku delovanja te platforme zdelo, da je Airbnbjeva vizija delitev dobrin in zavračanje lastnine?

Airbnb ni nikoli zavračal zasebne lastnine, ampak jo je utrjeval, saj je že od vsega začetka omogočal nove oblike zaslužka. Nikakor ne posega v modele lastništva, ne vnaša novih konceptov skupnega ali deljenega lastništva, ampak zgolj omogoča, da nekdo, ki ima v lasti nepremičnino, lažje in v večjem obsegu dosega najemnike tega premoženja. Torej ne gre za delitev, gre za rentništvo. Hkrati se prek Airbnbja ne oddaja stanovanje, ampak dostop do urbane izkušnje, ki jo bivanje v tem stanovanju omogoča. Rečeno drugače, oddaja in zasebno si prisvajata skupno bogastvo mestnega življenja, ki je proizvod vseh prebivalcev mesta. Lastnik stanovanja tako trži »blago«, ki ga proizvajamo vsi. Zaslužek žanje zasebni lastnik, problem nedostopnosti stanovanj pa se zaostruje. Ni to zgolj še ena izmed oblik privatizacije dobičkov in socializacije izgub?

Torej se Airbnb javnosti predstavlja za nekaj drugega, kot v resnici je?

Tako kot celotna t. i. delitvena ekonomija, ki za izrazjem skupnosti in solidarnosti skriva mizerno plačane taksiste brez varne zaposlitve, izkoriščane čistilke brez plačanih socialnih prispevkov, spodjedanje stanovanjske regulacije, ki napihuje nepremičninski balon in zvišuje najemnine ... Kako je mogoče govoriti o delitvi v panogi, ki proizvaja najmlajše milijarderje in več deset milijard vredne mednarodne korporacije, ki si prizadevajo za agresivno rast s špekulativnim finančnim kapitalom. Ne smemo verjeti govoru, pogledati moramo podatke, ti pa so jasni. Airbnb ni razpršil prihodkov turistične industrije, ampak jih je še zgostil. Toda ne zgoščajo se samo v rokah lastnikov, ampak tudi lokacijsko. V New Yorku trije predeli z dvema odstotkoma prebivalcev ustvarijo 40 odstotkov Airbnbjevih prihodkov v mestu.

Mesto je živa tvorba, ki se stalno spreminja, in turist, potrošnik prostora, hoče neko točno določeno, a posebno rabo; v bistvu zamrznjeno rabo mesta, ki je popularna in ponuja točno določeno, tržno najzanimivejše izkustvo.

Mesto je živa tvorba, ki se stalno spreminja, in turist, potrošnik prostora, hoče neko točno določeno, a posebno rabo; v bistvu zamrznjeno rabo mesta, ki je popularna in ponuja točno določeno, tržno najzanimivejše izkustvo.
© Matej Pušnik

Airbnb zagotavlja preprost dostop do globalnega turističnega trga in tako so turisti našli pot tudi do Slovenije in okupirali (nam odvzeli) prestolnico, Bled ...

Mesto je živa tvorba, ki se stalno spreminja, in turist, potrošnik prostora, hoče neko točno določeno, a posebno rabo; v bistvu zamrznjeno rabo mesta, ki je popularna in zagotavlja natančno določeno, tržno najzanimivejše izkustvo. Vse to spremeni mesto, ki je sicer živo delo prebivalcev, v fiksni kapital. Se pravi, da ga spremeni v neko točno določeno podobo tega živega dela, ki se potem trži. V tem aktivno sodelujejo mestne uprave, ki mesto znamčijo in ga tržijo, pri čemer upravljanje mestnega prostora podredijo tej tržni podobi. Da bi se pozicionirale na svetovnem trgu in privabile turiste, posnemajo uspešne strategije, to pa pomeni, da si mesta postajajo vse bolj podobna. Tak primer je ikonična arhitektura (npr. Guggenheimov muzej v Bilbau), ki izraža nekaj posebnega za neko skupino ljudi in s tem tudi za kapital. Imamo dva primera, eden je moderna, ikonična arhitektura, ki reprezentira korporativno moč in slavno arhitekturo arhitektov zvezdnikov, ki se trži kot izraz genialnosti posameznega arhitekta za izbrano publiko, za tiste, ki znajo to ubesediti in razumeti. Drugo pa so zgodovinska središča, kjer se išče izgubljena preteklost, se na novo udejanja in zamrzne v neki posebni rabi in izrazju, kot so na primer pripovedi, to je del velike zgodovine, nekoč je bilo lepo, dajmo, podoživimo to sedaj! Na eni strani gradimo muzeje v mestnih zgodovinskih središčih in na drugi futuristične distopije v modernih predelih, oboje pa se troši s turističnimi obiski, skratka, se dobro prodaja. Zanimiva sta tudi konservatorski element in varovanje t. i. kulturne dediščine. Četudi sta videti kot obramba pred kapitalom, pogosto nista. Stare stavbe so tiste, ki postanejo najzanimivejše za tržno rabo in za potrošnjo/rabo prostora. Takšen prostor se troši! Stara stavba ima simbolično vrednost in je zanimiva, pogosto je vezana na kulturne poklice, ki so jo sposobni razumeti in jo postaviti v kontekst, poznajo arhitekturo in njene principe, poznajo arhitekta ... To jim daje last nad tem prostorom. Oni določijo, kakšen prostor je avtentičen, oni so tisti, ki znajo interpretirati njegovo avtentičnost, in s tem dobijo nadzor nad rabo tega prostora. Tako ga iztrgajo iz vsakdanjega življenja. Stare stavbe se načeloma morajo spreminjati, se dopolnjevati, ni nujno, da se morajo ohranjati v točno taki obliki in rabi, kot so ju imele nekoč. Gentrifikacija je zelo pogosto povezana ravno s prilaščanjem, ki si ga privošči kulturna stroka, bolje rečeno kulturna industrija in kapital, ki znata interpretirati in prepoznati posebno vrednost. Hkrati navadnim prebivalcem mesta očitajo, da ne razumejo zgodovine in kakovosti tega prostora, in zaradi tega, ker ju ne razumejo, nimajo pravice, da bi ga uporabljali na »napačen« način.

Kako ravnamo s prostorom pri nas, ustrezno, neustrezno?

V Sloveniji imamo zanimive okoliščine, podobne tistim v zahodnih prestolnicah, le da so lastniško obrnjene. V zahodnih prestolnicah imajo nekateri prostori videz javnega, a so v zasebni lasti in se tako tudi upravljajo. Vendar na prvi pogled delujejo kot demokratični odprti prostori, videti je, kakor da lahko tam delamo, kar hočemo, dokler ne prestopimo meje. Meje pa so jasno postavljene z vidika lastnikov, saj je funkcija tega prostora izrazito ekonomska, četudi je na prvi pogled videti, da ni. Pri nas je obratno: imamo prostor, ki je javna lastnina, skupno dobro, uporablja pa se na zasebni način, in to predvsem dogodkovni. Ta logika je na delu kot osnovna strategija upravljanja središča Ljubljane. Vse temelji na izkustvu dogodkov, zabave in privabljanja turistov. Tako je javni prostor zreduciran zgolj na eno funkcijo, funkcijo potrošnje na raznolike načine, ne samo ekonomske.

»Airbnb za izrazjem skupnosti in solidarnosti skriva izkoriščane čistilke brez plačanih socialnih prispevkov, spodjedanje stanovanjske regulacije, ki napihuje nepremičninski balon in zvišuje najemnine ...«

Se je ta oblika gentrifikacije priplazila v prestolnico in slovenske turistične kraje, ne da bi se je prav dobro zavedali?

Zdi se, da se že zavedamo. Prostori v središču mesta jasno nakazujejo, da se rabijo v porabniški funkciji, vse druge funkcije, ki naj bi jih javni prostor imel – politična funkcija demokratičnega organiziranja ali preprosto vsakdanjega urbanega življenja, možnost participacije v njem ali apropriacije javnega prostora na splošno –, so potisnjene v ozadje. Se pravi to, da bi ti, prebivalec, občan, državljan, lahko posegal v ta prostor, ga uporabljal v sodelovanju z drugimi, ki tukaj prebivajo. Sedaj imamo le pobudo od zgoraj navzdol, ki nakaže, kako naj se prostor uporablja, hkrati pa onemogoča vse druge možnosti rabe. Stvar se kaže tudi zelo infrastrukturno. Novi Trg republike je s svojo praznino ustvarjen za koncerte, ne ponuja pa možnosti nepotrošniške rabe. Kje so drevesa za senco, luže za otroke, mizice za šah, klopce za pogovor, trava za posedanje ...?

Kot ste zapisali, neoliberalna družba gosti bogastvo v središčih, geografsko, prostorsko in demografsko pa na obrobju zgošča bedo.

Ja, vendar je treba biti pri primerjavah previden, saj ni enotnega razvoja povsod po svetu in so lokalne specifike zelo pomembne. Ampak, ja, kaže se tudi pri nas. Ljubljana je dober primer tega, in kar se tiče mestnega upravljanja prostora, je dejstvo, da imamo zelo močno centralizacijo, zgostitev mesta in investicij v središču, in prepuščanje drugih predelov, da nekako skorajda propadajo. Proces je spet zelo neoliberalen. Ta teorija trickle-down, ki predvideva, da se bosta iz bogatega središča razvoj in bogastvo prelivala v druge mestne predele, nima najboljših rezultatov. Tisto, kar se dogaja v stvarnosti, je ravno nasprotno in nakazuje ideološkost rečenice, da plima dviguje vse čolne. Dogodilo se je, da center mesta parazitira preostale predele, saj zaradi ekonomske uspešnosti sili vse dejavnosti (storitvene, gospodarske, družbene), da se selijo v mestno središče, ker se to ekonomsko najbolj izplača. Tako se vsi drugi predeli praznijo. Na drugi strani pa je na delu izrivanje sfer, ki po tej ideologiji ne sodijo v center, ki niso dobičkonosne in naj ne bi bile primerne za središče. Te se odrivajo na robove mesta in družbe. Tako se v nekaterih obrobnih mestnih predelih zgoščajo vsi izključeni in tisti, ki so manj dobičkonosni.

Še nedavno je bilo obratno, vse dejavnosti, predvsem trgovina, tudi tista z najosnovnejšimi artikli, se je selila v BTC. Takrat je bilo mestno središče izpraznjeno!

Sedaj imamo v Ljubljani soobstoj dveh središč. Obe sta produkt nekega zgodovinskega konteksta. BTC je nastal v času, ko sta se Slovenija in Ljubljana z »zamudo« suburbanizirali. Takrat je vzniknila ideja, da je mestno življenje nezaželeno, češ, velike stanovanjske soseske so preostanek socializma, zato se selimo navzven, in BTC je postal servisno središče suburbanega predela, torej prostor zgolj za nakupe. BTC je center trgovinske dejavnosti in je produkt neke druge dobe, ki počasi drsi v zaton. To kaže tudi sedanji razvoj BTC, ki skuša postati »mesto« in ga posnemati. Poleg tega, da ima gledališča, kinodvorane, ureja tudi ulice, na njih je ulična hrana, na voljo so mestna vožnja po BTC pa kolesarske steze, območja za pešce itd. BTC prevzema podobo mesta. To je odraz tega, da je BTC, enako kot nekdanji center mesta, začel izgubljati primat proti resničnemu (zgodovinskemu središču) mesta. A v vulgarnem posnemanju urbanosti je vsaj iskren, saj ne poskuša skriti, da je namen videza urbanosti trošenje.

»Novi Trg republike je s svojo praznino ustvarjen za koncerte, ne ponuja pa možnosti nepotrošniške rabe. Kje so drevesa za senco, luže za otroke, mizice za šah, klopce za pogovor, trava za posedanje ...?«

V mestnih središčih je še vedno veliko opuščenih gradbenih jam, zagrajenih parcel, na marsikateri ad hoc parkirišče in vse to še vedno čaka na »investicijo«.

Načeloma je to ena izmed velikih težav, ki pa še ni rešljiva, ker nimamo ustrezne zakonodaje in politične volje, ki bi to urejala. Nikjer ni določeno, kaj se mora narediti z dalj časa opuščeno gradbeno jamo. Zaradi tega gradbene jame zijajo. Na Dunaju imajo natančno določeno, v kolikšnem času se mora gradnja končati. Pri nas tega ni. Zato investitor nima nobenega interesa, da bi izvajal projekt, ki se mu ekonomsko ne bo izšel ali pa mu ne bo prinesel donosov, kakršne je pričakoval in jih predvideval v času konjunkture, pred gradbeno krizo. Takrat so bili donosi v gradbeni dejavnosti astronomski. Tudi nimamo nepremičninskih davkov, ki bi jih bremenili, niti kakšnih drugih predpisanih kazni. To je ponovno odraz zreduciranja lastnine zgolj na njeno ekonomsko funkcijo in zanemarjanje vseh drugih.

Ne le da se javni prostor uporablja v tržne namene, tudi krči se, vedno manj ga je. Primer krčenja javnega prostora je tudi nova ureditev Slovenske ceste.

Ja, to kaže na konflikt znotraj novega urbanizma, ki je danes dominanten način oblikovanja urbanega prostora. Torej konflikt med ekonomsko funkcijo, ki je spodbujanje trošenja, ter družbeno funkcijo, ki je navezovanje stikov. Zapiranje arkad na Slovenski cesti je zanimivo, kajti arkade so arhitekturni in urbanistični element, ki je skladen s tem, kako naj bi se prostor v mestnem središču urejal po načelih novega urbanizma, ki naj bi bil prijazen do pešca in kolesarja, ki naj bi omogočil prostore za sprehajanje, tudi v povezavi z ekonomsko funkcijo gledanja izložb, trošenja in množice gostinskih lokalov. Slovenska cesta se je urejala ravno po teh načelih novega urbanizma, a so njen ključni element, arkade, zaprli in jih nadomestili z izložbami. To je izraz prevlade ekonomske rabe prostora nad drugimi.

»Nikjer ni določeno, kaj se mora narediti z dalj časa opuščeno gradbeno jamo. Zaradi tega gradbene jame zijajo. Na Dunaju imajo natančno določeno, v kolikšnem času se mora gradnja končati.«

In kako naj se državljan upre takšnim pojavom? Kako živeti aktivno državljanstvo?

Danes smo participacijo v družbi zreducirali na obrede, ki jih izvajamo vsaka štiri leta, ko so volitve. Te pa so vedno manj pomembne zaradi izvotljenosti države in izvotljenega parlamentarizma. Moj način dela je, da državljanstvo uresničujem v vsakodnevnih praksah in vsakodnevnih dejanjih. Aktivno državljanstvo pomeni participirati v svojem vsakodnevnem življenju ter ga razumeti kot neke vrste družbeno dejavnost. Ta participacija pa ni zasebna, ampak je vedno organizirana in kolektivna. Hkrati je treba odpirati prostore za možnost participacije čim več ljudem in odpirati prostore za drugačne prakse in drugačne načine organiziranja vsakdanjega življenja. Tako imamo nekaj mikro alternativnih praks, ki so v mestu nekaj premaknile in prinesle pozitivne premike. Če drugega ne, vsaj to, da se je v mestu začelo govoriti o teh vprašanjih. Največji prispevek akcij v tovarni ROG je na primer ta, da se je v javnosti (seveda poleg vseh drugih dejavnosti, ki se tam opravljajo in so pomembne) začelo govoriti o velikih naložbah, ki potekajo v mestu in o njihovi smiselnosti. Verjetno pa je tudi novi mestni parkec na vogalu Resljeve in Masarykove ceste posledica druge pomembne akcije, imenovane Onkraj gradbišča.

Zadrugator je ena izmed vaših družbenih akcij. Prizadeva si za dostojna in dostopna stanovanja za vse, ne zgolj za mlade, ki stanovanja najbolj potrebujejo. Omenjate, da bo Zadrugator stanovanja tudi gradil.

Naša izhodiščna zamisel je bila, da želimo zagotoviti dostojna in kakovostna stanovanja. Pot, ki jo bomo ubrali, pa je odvisna od sedanje konstelacije družbenih sil in trenutnih možnosti. Zamisel o gradnji se je pojavila, ker smo v sodelovanju s stanovanjskim skladom prišli najdlje, tukaj se je naredil največji premik. Tako, da smo iz zamisli o prenovi že zgrajenih, a praznih stanovanj, ki je bila s prostorskega in ekološkega vidika najbolj smiselna, spoznali, da je gradnja za zdaj bolj realistična. Seveda je res, da je mesto treba polniti, gostiti luknje, bodisi so to prazna stanovanja bodisi gradbene jame. To je smiselneje s prostorskega in ekološkega vidika, pa tudi kot obogatitev mestnega tkiva.

»Moj način dela je, da državljanstvo uresničujem v vsakodnevnih praksah in vsakodnevnih dejanjih.«

Mar ne gre gradnja spet na roko pohlepnim investitorjem, t. i. developerjem? Podobno kot marsikateri do sedaj na hitro popravljeni mestni prostorski načrt?

Glede na razvoj mesta bi lahko sklepali, da je pisan na kožo investitorjem. Vendar imamo tudi različne tipe investitorjev. Nista vsaka gradnja in investicija developerski v tem negativnem pomenu. Če vzamemo zadrugo, ki bi bila v tem primeru investitor, je to investitor, ki prepoznava prostor, njegovo družbeno naravo in družbeno vlogo lastnine. Ampak sedanja ureditev in zakonodajni okvir, ki omogočata dostop do zemljišč, sta napisana v prid maksimiranja vrednosti zemljišč. Hkrati omejujeta, skoraj onemogočata prakse, pri katerih je ekonomska funkcija zemljišča zgolj nujno dejstvo, da se projekt izpelje. Namreč zemljišče lahko ima še druge funkcije, ne zgolj ekonomske, na primer tudi socialne.

Od kod denar za gradnjo zadružnih stanovanj?

Pri začetnem, investicijskem kapitalu si prizadevamo, da bi deloma pridobili javna sredstva, ker menimo, da je projekt v javno korist, saj zagotavlja dolgoročna najemna razmerja. Ta se vežejo na stroškovno najemnino, ki je nižja, saj pri njej ni tržnega dejavnika. Zavzemamo se, da bi bil to javno financiran projekt, kot bi to moral biti tudi zadružni sistem. Prav tako se zavzemamo, da ne bi bil edini vir sredstev država, ampak da se mobilizirajo še drugi viri. Predvsem viri posameznih skupnosti in članov zadruge ali tudi drugih lokalnih skupnosti. Kar pa se tiče odplačevanja, se financira iz najemnin.

Bo Zadrugator ponudil najemniška ali lastniška stanovanja?

Pri zadrugi gre za oboje. Si hkrati lastnik in najemnik. To pomeni, da ti lastniški status daje varnost, ki jo prinaša lastništvo, hkrati pa tudi odgovornost. Najemniški status pa daje pomembno prepoznavanje družbene vloge lastnine, kjer lastništvo ni zasebno, ampak je vedno skupno. Zadruga tudi prizna, da fasada gleda na cesto/ulico in je s tem vpeta v mestno (in družbeno) tkivo. To poskuša nadzirati na demokratičen način in se ne skriva pred družbeno odgovornostjo. Kako je zadruga strukturirana in kakšne so arhitekturne rešitve, je odvisno od skupine, ki se loti dela. Organizacija pa je odvisna od posamezne zadružne skupine, obstajajo zelo različni modeli. Nekateri sestankujejo vsak teden, drugi trikrat na leto. Vendar je smotrno obdržati princip skupnosti, ker prinaša razliko v primerjavi z današnjim načinom bivanja. Nuklearna družina s svojim gospodinjstvom, ki je organizirano okoli staršev in otrok, bremeni predvsem žensko, saj mora ta opravljati gospodinjska dela. Radi bi se odmaknili od tega modela, cilj pri združevanju sta tudi podružbljanje gospodinjskega dela in racionalizacija tega. Zelo zanimiv primer je v Španiji La Borda, zadruga v Barceloni, v katero se bodo zadružniki kmalu vselili. Pralnico so uredili kot družbeni in družabni prostor. Pranje, reproduktivna dejavnost posameznika, se tukaj spremeni v družbeno dejavnost in hkrati v družabnost. Reproduktivnost, ki se sedaj skriva znotraj gospodinjstev, postane vidna, se podružbi in s tem razbremeni posameznika, posameznico.

Imate kakšne zglede?

Najbolj se zgledujemo po Švici. Na primer v Zürichu imajo 20 odstotkov zadružnih stanovanj in hkrati kar dve obliki takšnih stanovanj. Ena so tradicionalna in obstajajo že več kot 100 let, so klasična stanovanja, le oblika lastništva je skupno lastništvo. V zadnjih 25 letih pa se je razvila še ena oblika zadružnih stanovanj. Ta temeljijo na bolj skupnostnih praksah in participaciji prebivalcev, da udejanjajo zadružno načelo skrbi za lokalno skupnost. Zadruge delujejo družbeno aktivno, da proizvajajo pozitivne učinke na okoliške prebivalce in dodajajo neke nove storitve. Zadružno dejavnost z dostopom do zemljišč in denarja močno podpirajo mestne in kantonalne oblasti. Tudi v Nemčiji so zadruge v razmahu, pravzaprav se takšne pobude pojavljajo kar po vsej Evropi in se med seboj povezujejo in mrežijo. Modeli so zelo različni, nastajajo pa zato, ker je stanovanjsko vprašanje povsod postalo zelo žgoče.

»Zelo zanimiv primer je la Borda, zadruga v Barceloni. Pralnico so uredili kot družbeni in družabni prostor. Pranje se tukaj spremeni v družbeno dejavnost in hkrati v družabnost.«

V Zadrugatorju niste pozabili na starejše prebivalce in njihovo stanovanjsko vprašanje.

Res je, v teh dveh letih delovanja nam je uspelo pripeljati idejo zadrug do javnega razmisleka, v javno razpravo in zbuditi precej radovednosti in zanimanja. Sedaj pa se postopoma premikamo v fazo realizacije, pri čemer najtesneje sodelujemo z ljubljanskim stanovanjskim skladom. Deloma smo se že dogovorili za zemljišče na Rakovi Jelši, kjer bi bilo prostora za 30 do 40 zadružnih stanovanj. Glavni oviri, s katerima se moramo še vedno ukvarjati, sta zakonodaja in financiranje, ki naj bi ga zagotovil javni sektor. No, to je povezano z zakonodajo. Prav zaradi vsega tega smo sodelovali z ministrstvom za okolje in prostor, imeli skupno delovno skupino za zadruge, rezultat pa je obljuba ministrstva, da bo celostno spremenilo stanovanjsko zakonodajo. Še več, z letošnjo jesenjo naj bi šel zakon v javno razpravo. To je bilo rečeno javno v Cankarjevem domu na Festivalu za tretje življenjsko obdobje. S to spremembo zakonodaje naj bi se uredile tudi zadružne stanovanjske skupnosti.

Torej lahko pričakujemo nov zakon in končno tudi državno stanovanjsko politiko?

Upajmo, saj še vedno nimamo stanovanjske politike, ampak nimamo niti drugih politik. Tudi zaradi tega, ker je politika le operacionalizacija neke vizije in strategije. Vendar še vedno ne vemo, kje bi bili radi čez deset, 20, 30 let. Kar se stanovanj tiče, slovenska politika in izvrševalci (ministrstvo za okolje in prostor) nimajo jasne strategije, četudi bodo rekli, da imamo sprejet nacionalni stanovanjski program. Edina strategija je ta, da priznajo, da imamo preveč lastniških stanovanj in premalo najemnih. Trdijo, da je treba povečati število najemnih stanovanj, ne povedo pa, zakaj so s tem težave. Omenjajo javno najemno agencijo, ki naj bi skrbela za gradnjo neprofitnih stanovanj, ampak tega niti ne operacionalizirajo in ne pojasnijo, kako se bo to počelo. Vendar se mi to zdi celo drugotno vprašanje. Prvo je pač to, da nimamo zamisli, kako stanovanjsko področje razvijati, kako ga misliti, kako ga povezovati z drugimi sektorji in drugimi dejavnostmi. Zaradi tega lahko rečemo, da nimamo stanovanjske politike, imamo le ad hoc posege za najurgentnejše težave, in še te so večinoma nepremišljene, kot je bila na primer nacionalna varčevalna shema. Ali pa to, kakšen je bil način delovanja stanovanjskega sklada. V nekem obdobju je bil usmerjen zgolj tržno in je prodajal stanovanja; v bistvu je deloval kot navadna nepremičninska agencija. Vse to je dokaz, da država ne ve, kaj bi počela s stanovanjskim področjem. V devetdesetih letih, takoj po propadu socializma, se je odločilo, da se država s tem področjem ne sme ukvarjati, ker je to preveč »socialistično« in stvar pretekle ureditve. To je bila z družbenega vidika napaka, s kakega drugega vidika pa je bil zelo dobičkonosen posel. Vendar si je država odrezala mehanizme, s katerimi bi lahko posegala na stanovanjsko področje. Hkrati si je s tem zagotovila izgovor, da ne more, da ne sme, da ne gre, da ni treba ...

Bo Zadrugator vladi v pomoč pri pisanju novega zakona?

Ja, to je naš namen, saj se ne zavzemamo zgolj za rešitev našega lastnega stanovanjskega vprašanja, ampak smo vedno imeli idejo in željo pilotnega projekta, ki bo pokazal, kako je mogoče delati drugače, kako je mogoče stanovanjsko politiko povezati z drugimi politikami, na primer z demografsko, ekološko, socialno, pa recimo z razvijanjem skupnosti na neki specifični lokaciji. To bi lahko postalo del državne stanovanjske strategije, v kateri se družbeno, torej skupnostne prakse, prepleta z javnimi financami, dostopom do zemljišč, pravno regulacijo itd. Tukaj Zadrugator ponuja možnost bolj strateškega razmisleka o stanovanjskem področju.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.