MLADINA Trgovina

Borut Mekina

27. 10. 2017  |  Mladina 43  |  Družba

Slovenski medijski kaos

Slovensko javnost bodo kmalu obvladovali trije sporni monopolisti: Telemach, Telekom in RTV Slovenija

Konkurenca pod roko: Ljerka Bizilj, direktorica TV Slovenija, in programski direktor POP TV Branko Čakarmiš (na prireditvi Žarometi 2016)

Konkurenca pod roko: Ljerka Bizilj, direktorica TV Slovenija, in programski direktor POP TV Branko Čakarmiš (na prireditvi Žarometi 2016)
© Borut Krajnc

V zakonu o medijih piše, da mora ministrstvo za kulturo dati soglasje k vsakemu nakupu več kot 20-odstotnega deleža medija. Gre za standardno določbo, ki jo v podobnih oblikah poznajo številne države, z njo pa vlade preprečujejo medijske ali oglaševalske monopole. Če želi recimo neko podjetje kupiti 21-odstotni delež Mladine, mora ministrstvo za kulturo preveriti, ali ne bi združeno podjetje pomenilo prevelike oglaševalsko-medijske koncentracije. S to logiko v mislih je newyorški sklad KKR prek svoje pooblaščene odvetniške pisarne Pantelič in partnerji letos poleti na ministrstvo za kulturo vložil vlogo za izdajo soglasja »za pridobitev dvajset ali več odstotkov …« lastninskega deleža v skupini Pro Plus. Družba KKR, ki ima prek podjetja luksemburškega podjetja Broadband Slovenia v Sloveniji že v lasti Telemach, se je namreč odločila, da od podjetja Central European Media Enterprises (CME) za 230 milijonov evrov kupi najpomembnejšo slovensko medijsko »korporacijo« s programi, kot so POP TV, Kanal A, Kino, Brio, ki ima eno najbolj gledanih spletnih strani v državi, 24ur.com, ter obvladuje kar 75 odstotkov oglaševalskega trga in dosega 48 odstotkov vseh gledalcev.

Ko je omenjeni sklad konec julija napisal prošnjo ministrstvu, ni bilo čisto jasno, kaj lahko pričakuje. Konec koncev 61. člen zakona o medijih izrecno prepoveduje, da bi bil »operater, ki izvaja telekomunikacijske storitve«, npr. Telemach, tudi »izdajatelj radijskega ali televizijskega programa in ne sme razširjati programskih ali oglaševalskih vsebin«, recimo prek POP TV. V KKR-ju so v vlogi napisali, da nameravajo pridobiti izključno nadzor nad družbama producentkama televizijskih kanalov«, ki jih kupujejo »z namenom širitve obsega in raznolikosti produkcije in veleprodajne dobave televizijskih programov«. A KKR je čez približno štirinajst dni, 3. avgusta, dobil presenetljiv odgovor ministrstva za kulturo, ki ga je spravil v izredno dobro voljo. Ministrstvo je namreč odpisalo, da pravzaprav iz njegove vloge ni povsem jasno, v kateri družbi želi vlagatelj pridobiti lastninski delež, češ da v obrazcu hkrati omenjajo glavno podjetje Pro Plus, pa še hčerinski podjetji POP TV in Kanal A: »V primeru, da želite pridobiti lastninski delež v družbo Pro Plus, vam sporočamo, da za pridobivanje lastninskega deleža … v tej družbi ni potrebno pridobiti predhodnega soglasja«, so odgovorili. Hitro za tem je sledil nov dopis iz KKR-ja, v katerem so se »zahvalili za hiter odziv«, in v razjasnitev zapisali, da seveda – jasno – ne kupujejo medijev. To jim niti ni prišlo na misel, kupujejo zgolj njihovo matično podjetje … Ministrstvo se je izkazalo za pravno popolnoma amatersko.

Novi »šef« slovenskih POP TV in Telemacha, ameriški general David Petraeus, bivši vodja CIE, gre na obisk k takrat pravkar izvoljenemu ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu v njegov nebotičnik (28. november 2016)

Novi »šef« slovenskih POP TV in Telemacha, ameriški general David Petraeus, bivši vodja CIE, gre na obisk k takrat pravkar izvoljenemu ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu v njegov nebotičnik (28. november 2016)
© Profimedia

Sredi avgusta se je tako največji medijski prevzem v zgodovini Slovenije, prevzem Pro Plusa, končal z absurdno odločitvijo ministrstva za kulturo, da se vloga kupca zavrže, ker ta ni kupoval medijev, ampak njihove matične družbe, ki formalnopravno seveda niso mediji. Mnogi medijski strokovnjaki, vključno z Markom Milosavljevićem s katedre za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede, so se zato spraševali, koga imajo na ministrstvu za norca: »Ministrstvo za kulturo bi takšen primer moralo obravnavati. Moralo bi oceniti, ali je prevzem dober za slovensko občinstvo, moralo bi preveriti, kakšne mehanizme obljublja novi lastnik, da bo zaščitena uredniška neodvisnost, in tako naprej,« razlaga. Povsem jasno je namreč, da imamo medijski zakon v Sloveniji zato, da ščiti medijsko pluralnost in preprečuje preveliko medijsko koncentracijo – vse, kar je z omenjenim prevzemom ogroženo. Pro Plus je recimo lani začel zaračunavati drugim telekomunikacijskim podjetjem, kot sta Telekom ali T2, prenašanje svojih vsebin, »svojemu« Telemachu, ki ima v Sloveniji monopol nad kabelskimi storitvami, pa seveda računov dejansko ne bo izstavljal. Ker ima Telemach v lasti okoli 75 odstotkov vseh koaksialnih kablov v državi in 44-odstotni tržni delež pri optičnem dostopu do internetnega omrežja, bodo uporabniki telekomunikacijskih storitev v kratkem ugotovili, da so komunikacijske storitve pri Telemachu skupaj cenejše kot pri Telekomu ali T2.

Nemčija danes od Facebooka zahteva, da se obnaša kot medij, v Sloveniji pa še vedno velja medijski zakon, ki ne pozna svetovnega spleta.

Poleg tega je sklad KKR tesno povezan z ameriško državno administracijo. Njegov predsednik je nekdanji direktor ameriške obveščevalne agencije CIA, upokojeni general ameriške vojske David H. Petraeus. Petraeus se je maja letos s svojo ekipo, tudi s predstavniki Telemacha, srečal na lobističnem sestanku pri predsedniku vlade Miru Cerarju, ministru za javno upravo Borisu Koprivnikarju in finančni ministrici Mateji Vraničar Erman. Kot so nam pojasnili v omenjenih institucijah, je bil v delegaciji poleg Petraeusa tudi veleposlanik Združenih držav Amerike Brent Hartley. V Levici, kjer so ta teden zaradi prevzema zahtevali sklic izredne seje parlamentarnega odbora za kulturo, poudarjajo, da pri KKR-jevem prevzemu Pro Plusa zato ne gre le za nezakonito vertikalno integracijo, temveč da bi lahko ta monopol nad ponudbo vsebin nadzorovali tuji, z ameriško administracijo povezani »elementi«. ZDA medtem ne omejujejo le tujega lastništva medijev, ampak tudi telekomunikacijskih podjetij, ki delujejo v ZDA. Na slovenskem ministrstvu se medtem sklicujejo nad zastarelo zakonodajo: »Ministrstvo si že dlje časa prizadeva za posodobitev zastarele medijske zakonodaje, ki bi omogočila tudi primernejšo obravnavo zadevne problematike. Ne nazadnje je bilo pripravljenih že kar nekaj novel Zakona o medijih, ki pa zaradi različnih dejavnikov niso bile sprejete,« opravičujejo svojo zadnjo odločitev. No, na primeru medijskih kvot so sicer na ministrstvu dokazali, kako hitro lahko zakon spremenijo, če to hočejo.

Lahko je kriviti uradnika na kulturnem ministrstvu Adema Skenderja, ki se je podpisal pod sporno odločbo. Dejansko pa je zagata ministrstva za kulturo jasna – kako bi lahko lastnikom Telemacha zaradi potencialno monopolnega položaja zavrnilo prevzem skupine Pro Plus, ko pa je isto ministrstvo na podlagi istih pravil že leta 2012 Telekomu dovolilo, da je ustanovil svojo televizijo Planet TV. Naj spomnimo na projekt takratnega predsednika vlade Janeza Janše in SDS, ki je s sredstvi državnega podjetja Telekom dejansko ustanovila novo politično jasno usmerjeno televizijo. Čeprav 61. člen zakona o medijih prepoveduje, da bi telekomunikacijska podjetja hkrati imela v lasti medije, je leta 2012 Telekom izkoristil isto luknjo v zakonu, kot jo je zdaj ameriški sklad KKR. Telekom namreč ni sam ustanovil televizije, ampak je ustanovil hčerinsko družbo TSmedia, ta je nato ustanovila televizijo, na ministrstvu za kulturo pod vodstvom ministra SDS Žige Turka pa so se naredili slepe in gluhe, kot da sta Telekom in TSmedia dve različni in ločeni družbi. Ko smo Agencijo za telekomunikacije (Akos) vprašali, kako je lahko Telekom kljub prepovedi lahko leta 2012 postal lastnik medija, so nam odgovorili, da po podatkih agencije podjetje »Telekom Slovenije, d. d., ni bilo nikoli izdajatelj televizijskega programa, izdajatelja televizijskih programov sta bila oziroma sta hčerinski podjetji TSmedia, d. o. o., in Antena TV SL, d. o. o. Zaradi navedenega podjetje Telekom Slovenije, d. o. o., kot operater nikoli ni bilo presojano z vidika nezdružljivosti opravljanja TV in operaterske dejavnosti.«

Morda se zdijo komu te zakonske podrobnosti nepomembne, a posledice desetletnega izigravanja pravil so očitne. »Tisk« je danes internet in novičarski giganti že dolgo časa niso več trije osrednji dnevniki, Delo, Večer ali Dnevnik, temveč takšni ali drugačni spletni monopolisti. Časopis Delo, ki je zadnja leta odpuščal, ima recimo le še 161 zaposlenih novinarjev, RTV Slovenija pa je samo lansko leto v multimedijskem centru zaposlila novih 26 sodelavcev, tako da jih je zdaj že skupaj 65. Kateri slovenski medij jim lahko »konkurira«? Avstrijska javna televizija ORF, kot so nam pojasnili, zaradi omejitev ne trži spletnih reklam in se ne širi na splet, RTV Slovenija pa se v iskanju novih dobičkov osredotoča prav tja – kot je nedavno povedal novi generalni direktor Igor Kadunc. RTV Slovenija danes na spletu objavlja že tako skrajne oglase, kot so reklame za ruske zdravilce ali sporna oglasna sporočila v obliki člankov.

Poleti se je tako največji medijski prevzem v zgodovini Slovenije končal z absurdno odločitvijo ministrstva za kulturo, da kupec ni kupoval medija, ampak njihovo matično družbo, ki formalnopravno ni medij.

S tem unikatnim položajem RTV Slovenija se na Pro Plus, kot nam je odgovorila njihova predstavnica Maša Vodušek, ukvarjajo že dvajset let. »Obstoječi sistem pri nas je močno vprašljiv – na eni strani ima javni zavod vnaprej zagotovljen prihodek, na drugi strani pa izvaja popolnoma komercialne aktivnosti, brez pravega nadzora ali primernih omejitev. Tako okolje seveda povzroča državno privilegiranje (svojega) udeleženca na trgu in posledično lahko pomeni prepovedano državno pomoč,« pravi in grozi, da bi lahko položaj RTV Slovenija »preizkusili« pri evropski komisiji. Poleg RTV Slovenija je tudi drugi največji novičarski monopolist, državni Telekom, plod spornih odločitev. Njihova spletna stran Siol.net je prejšnji mesec postala najbolj bran slovenski spletni medij. Iz nemškega Telekoma so nam recimo odgovorili, da ne ponujajo novičarskega portala, ne televizije; po vzoru Netflixa ponujajo zgolj dostop do določenih vsebin na zahtevo, kot so športni dogodki. Iz slovenskega Telekoma pa so nam odgovorili, da imajo zgolj na Siolu oziroma v podjetju TSmedia 51 zaposlenih. Poleg MMC in Siola pa bomo na prav tako sporen način v kratkem očitno dobili še tretjega novičarskega giganta, ki bo izkoriščal svoj monopolni položaj – to je Telemach.

VVeelliikkoo  ddeennaarrjjaa  za malo muzike: skupinska fotografi ja pred začetkom delovanja televizije Planet TV leta 2012, ki jjoo  jjee  TTeelleekkoommuu  omogočila pomanjkljiva medijska zakonodaja.

Veliko denarja za malo muzike: skupinska fotografi ja pred začetkom delovanja televizije Planet TV leta 2012, ki jo je Telekomu omogočila pomanjkljiva medijska zakonodaja.
© Borut Krajnc

Razlogi, zaradi katerega je ameriški sklad KKR dobil pravico do nakupa skupine Pro Plus, je identičen razlogu, zaradi katerega danes v Sloveniji še vedno velja medijski zakon iz leta 2006. Gre za stihijo. Ta mesec je recimo v Nemčiji začel veljati zakon o »nezakonitem« sovražnem govoru, tako imenovani Facebook zakon, s katerim Nemčija lastnikom socialnih omrežij grozi z do 50 milijonov evrov visokimi kaznimi, če ne bodo v 24 urah izbrisali prijavljenih primerov sovražnega govora. Nemčija danes od Facebooka zahteva, da se obnaša kot medij, v Sloveniji pa še vedno velja medijski zakon, ki med definicijami ne pozna svetovnega spleta. V dobi informacijske revolucije v Sloveniji še zmeraj velja zakonodaja, ki je nastala iz političnih vzgibov v času prve vlade Janeza Janše. Vse kasnejše vlade niso bile sposobne sprejeti niti nove medijske strategije. Barbara Verdnik, ena od avtoric medijske strategije, ki je nastajala pod vlado Mira Cerarja, pravi, da je usoda medijske strategije, ki je podlaga za zakonodajne spremembe, tudi v tem mandatu zapečatena: »S tem ministrom in kadrovsko šibkim direktoratom za medije dvomim tudi, da bi bili sposobni pripraviti dobro in strokovno strategijo. Komisija je junija lani po desetih mesecih intenzivnega dela oddala strokovna izhodišča na podlagi analiz in desetih javnih razprav, v 16 mesecih pa ministrstvo ni naredilo nič … Stanje je izjemno kritično, česar ni treba razlagati. Problemov je ogromno, vse do nedovoljene državne pomoči občinskim medijem, s katerimi župani izvajajo svoje osebne kampanje. A nihče ni pokazal volje, da bi kaj spremenil,« razlaga.

Očitno je, da obstoječe stanje ustreza vsem. Županom, ki zlorabljajo lokalne medije, vladajočim strankam, ki imajo zdaj večino v programskem svetu RTV Slovenija, in seveda ameriški »Cii«. Epilog Proplusovega spornega prevzema sicer še ni napisan, zadnjo besedo v Sloveniji bo imela Agencija za varstvo konkurence, o koncentraciji lastništva pa mora presoditi tudi hrvaški regulator.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.