MLADINA Trgovina

Intervju: Emmanuel Macron, francoski predsednik

»Glede skrajne desnice imamo le eno možnost: reči, da je naša dejanska sovražnica, in se začeti boriti proti njej«

Emmanuel Macron o razkošju, kraljih in obveznem obglavljenju, ki jih je doletelo, Heglu, Evropi 21. stoletja, vlogi književnosti v svojem življenju, sitnih Francozih in neodgovornih medijih.

Popoldne v Parizu. Rahlo je pršelo, nebo je po barvi spominjalo na skrbno pograbljeni gramoz na notranjem dvorišču Elizejske palače, bilo je nekako sivo-bež. V sprejemni dvorani v prvem nadstropju je na kaminu tiktakala zlata stoječa ura, na mizi je ležala knjiga z Velazquezovimi slikami. Odprla so se krilna vrata in uniformirani gardist je zaklical »Monsieur le president« ter salutiral. Emmanuel Macron je pozdravil obiskovalce in jih povabil v pisarno z zlato štukaturo in lahkimi zlatimi naslanjači, ki je bolj spominjala na plesno dvorano kot na delovni prostor. Okna so razkrivala živo zeleni vrt, ki sodi k palači. Ob zadnjem srečanju s Spieglovimi novinarji nekaj tednov pred prvim krogom volitev aprila letos je bilo prizorišče čisto drugačno: pogovor je potekal v železniškem vagonu drugega razreda na poti med Bordeauxem in Parizom (Mladina št. 12, 2017, Potrebujemo prenovo). »Naslednjič se vidimo v Elizejski palači?« Vprašanje je bilo mišljeno šaljivo. Tisti, ki se je takrat z vsakim dnem in vsako raziskavo javnega mnenja iz kandidata presenečenja levil v favorita, se je s členkom potrkal po čelu in dejal: »Potrkal sem po lesu, za srečo.« Ko se je spomnil tega, je resno prikimal, zdrsnil z roko čez zlato zofo in trikrat potrkal po lesenem naslonjalu. Odkar je bil 39-letni Macron izvoljen za predsednika, se je v Franciji začel nenavaden politični poskus: velik del političnega razreda se je zamenjal in pomladil, privilegiji so odpravljeni, klasične stranke pa obsojene na stransko vlogo. Macron izziva, zahteva, hiti naprej in veliko pričakuje od svojih volivcev. Celo Elizejski palači ni prizanesel. Z zidov je dal odstraniti tapiserije, ukazal odnesti težko pohištvo in obesiti sodobne slike. Logično je torej, da je med pogovorom smel poleg biti tudi njegov pes.

Gospod predsednik, od začetka mandata, maja, ste poskrbeli za precejšnje razburjenje po vsem svetu. Nemški filozof Georg Wilhelm Friedrich Hegel, ki ste ga brali med študijem, je v Napoleonu Bonapartu videl utelešenje svetovnega duha na konju. Mislite, da en sam človek dejansko lahko spremeni zgodovino?

Ne. Pri Heglu so grands hommes vedno orodje nečesa, kar je veliko večje od njih. Takšno poimenovanje je res zlobno do Napoleona, saj je Hegel seveda vedel, da lahko zgodovina kadarkoli prelisiči človeka, da je vedno večja od njega. Sicer pa je bil prepričan, da posameznik dejansko lahko za hip uteleša trenutnega duha časa – vendar si ti možje glede tega niso bili na jasnem.

Kakšen mora biti predsednik oziroma politik, da kaj premakne ali da spremeni zgodovino?

Osebno absolutno menim, da posameznik oziroma posamezna dejanja ne morejo prinesti ničesar velikega. Nasprotno, prepričan sem, da človek ve, kaj storiti, šele ko zmore razumeti duha časa, in le, če ima občutek za odgovornost, mu uspe doseči napredek. Ravno to sem si zastavil za cilj: da poskušam Francijo in Francoze okrepiti v prizadevanjih za spremembe in nadgradnjo. To pa lahko uspe samo v kolektivu, torej s sodelovanjem. Sile, ki si tega želijo, je treba povezati. Enako velja za Evropo. (V prostor je prišel predsednikov pes.) Macron: Nemo, sedi!

Nemo … ste vi izbrali to ime?

Ja, ko je bil mladič, so ga zavrgli in je leto dni živel v zavetišču. Odločil sem se, da bom vzel psa iz zavetišča. Navadno imajo predsedniki rodovniške pse, ta pa je mešanec med labradorcem in grifonom. Zelo je prikupen. Zanimiva usoda, kajne? Iz zavetišča v Elizejsko palačo. Všeč mi je ta misel, čeprav se sam komaj zaveda, kje je pristal.

Zdaj pet mesecev živite v Elizejski palači, tem skoraj pravljičnem kraju. Že čutite spremembe? Nezmotljivost, megalomanstvo? 

Trudim se upoštevati nekatera pravila. Nič od tu mi ne sme preiti v navado, kajti rutina zbuja lažni občutek varnosti.

Nekaterih stvari potem niti več ne opaziš in izgubiš občutek za bistvo. Nemir in spremembe pa pripomorejo k budnosti. Ta kraj in v nekem pogledu tudi moj položaj mi pomagata, da ne pridobivam navad. Predsedniška funkcija ima v Franciji izjemno simbolno vrednost. Ni primerljiva s položajem predsednika vlade ali ministrskim položajem. Nenadoma je pomembno vse, kar počnem, vse, kar povem – pa tudi tisto, česar ne rečem. To morda zveni zelo zahtevno, nemara tudi naporno, vendar sem prepričan, da gre to z roko v roki z zgodovino tega položaja.

Kako je torej živeti tukaj?

To je z zgodovino zaznamovan kraj. Cesarji so bivali tukaj, Napoleon I., tudi Napoleon III. V četrti republiki je bila to palača predsednika brez pooblastil. In šele v peti republiki se je Charles de Gaulle spet vselil v to nadstropje. To je kraj, kjer je oblast pustila sledi – in sicer v stoletjih, od revolucije. Človek se nekam umesti in nadaljuje to zgodovino. Vendar seveda obstaja nekakšna gravitas, teža.

Trump je tukaj in predseduje svetovni velesili. Z njim se pogovarjam, razlagam mu svoja mnenja. Imava zelo prisrčen odnos.

Zveni rahlo zadušljivo.

Ne, saj ta kraj lahko zapustim, če želim. Grem ven, delam, kar želim – čeprav se ljudem morda to včasih zdi šokantno. Seveda lahko sklenem, da se bom pustil zamoriti vsemu temu razkošju. Če pa človek sklene, da se bo temu uprl, ga tudi tukaj ne duši.

Zdi se, da vašim predhodnikom to ni vedno dobro uspevalo.

Prav gotovo življenje na predsedniškem položaju za človeka pomeni konec nedolžnosti. Nič ni več nedolžno, če ste predsednik države, in to občutno vpliva na vaše življenje. Navadno si vsak človek lahko privošči razkošje, da počne kaj, kar nima nobenega smisla: počnete kaj, kar ne zanima nikogar. Če pa ste predsednik, ima vse pomen, vsaj za druge. Vse je pomembno in bi lahko celo imelo hude posledice. To je včasih nadležno, res je, me pa ne duši.

Mislite, da se nemška kanclerka Angela Merkel počuti podobno kot vi?

Nemčija je drugačna od Francije, tam je več protestantov, zato so razlike velike. Zaradi cerkve in katolištva je francoska družba organizirana vertikalno, torej od zgoraj navzdol. Trdno sem prepričan, da je tako še danes. Morda je pri tem kdo presenečen – in ne, brez skrbi, nimam se za kralja. A če vam je všeč ali ne, zgodovina Francije je nekaj posebnega v Evropi. Če malo pretiravam, bi lahko rekli, da je Francija dežela monarhistov, ki so pobijali kralje. Gre za protislovje: Francozi bi volili kralja, vendar bi radi, da bi ga lahko kadarkoli spet strmoglavili. Predsedniški položaj ni navadna služba, to je treba ponotranjiti, če jo opravljaš. Treba se je vživeti v to, da te bodo žalili, grajali in zaničevali – vse našteto se skriva v značaju Francozov. Poleg tega si, ko si predsednik, ne smeš želeti, da bi te imeli radi. To je seveda težko, saj si vsi želimo, da bi nas imeli radi. A na koncu to ne igra vloge, saj je pomembno služiti domovini, jo izboljšati.

V praksi gre pogosto drugače kot v teoriji, tudi če človek o vsakem koraku dobro premisli vnaprej.

Drži. Vse lahko pričakujemo, načrtujemo, ko pa gre zares, je marsikaj drugače. Zame moj položaj ni v prvi vrsti političen ali tehničen, temveč simboličen. Trdno sem prepričan, da mora sodobno politično življenje najti nov pomen za simbolično. Potrebujemo nekakšno politično junaštvo. S tem nimam v mislih, da bi hotel igrati junaka, vendar moramo spet postati dojemljivi za to, da želimo pisati pomembne zgodbe. Lahko bi rekli, da je bila postmoderna najslabše, kar se je lahko zgodilo našim demokracijam. Ta predstava, da je treba razdreti vse velike zgodbe, jih uničiti, ni posrečena. Odtlej se nikomur več ne zaupa. Včasih se čudim, kako da so ravno mediji prvi, ki ne zaupajo velikim zgodbam. Menijo, da je njihovo novinarsko delo nekaj uničiti, saj v veličini neizogibno preži nekaj slabega. Kritika je nujna, a čemu je namenjeno to sovraštvo do tako imenovanih velikih zgodb?

Zakaj je ta zgodba tako pomembna?

Menim, da jo nujno potrebujemo! Zakaj je del mladine tako očaran nad skrajnostmi, na primer nad džihadizmom? Zakaj se sodobne demokracije danes upirajo temu, da bi državljanom dovolile sanjati? Zakaj ne sme obstajati demokratično junaštvo? Morda je ravno to naša naloga: da za 21. stoletje na novo definiramo kaj takšnega.

Na Sorboni ste imeli govor o Evropi, ki je zbudil precej pozornosti. Evropo bi, kot ste povedali, radi »postavili na nove temelje«. 

Pri tem govoru sem se vadil v skromnosti. O Evropi se je vedno veliko govorilo. Pri moji pobudi je nekaj novega, vendar sem se dotaknil tudi zamisli, ki obstajajo že dolgo in so jih ponudili že drugi.

Skromnost doslej ni veljala za eno vaših najvidnejših lastnosti.

Novo je, da od leta 2005, odkar so Nizozemci zavrnili ustavno pogodbo Evropske unije, nihče več ni zasnoval resničnega evropskega projekta, sploh pa ne Francija. Če se je že kaj pojavilo, sta to predlagala Wolfgang Schäuble in Joschka Fischer, in te nemške pobude je Francija vedno zavrnila. To hočem končati. Morda sem v tem pogledu podoben Mitterrandu, ki je dejansko želel zasnovati Evropo. Moji predhodniki pa so bili, nasprotno, prepričani, da je najpametneje molčati in ohraniti vse poti odprte. To morda zveni kot taktika – nemara pa je bilo preprosto posledica tega, da sploh niso imeli zamisli v zvezi z Evropo.

Predlagate nove ustanove in preprostejše postopke. Mar v resnici Evropa ne boleha bolj zaradi mentalitete, saj vsak gleda le na svoje koristi?

Predlagam, da v Evropi začnemo novo poglavje. Da to pustolovščino začnemo znova in drugače, če tako hočete. Ustanove same po sebi zame niso pretirano pomembne – in prepričan sem, da je večina ljudi enakega mnenja. Težava tiči v tem, da so se razprave o Evropi sprevrgle v prepire med strokovnjaki in pravniki. A navsezadnje je bila Evropa zamišljena predvsem kot politični projekt! EU niso ustanovili strokovnjaki ali diplomati, temveč je nastala zaradi ljudi, ki so se nečesa naučili iz drame skupne preteklosti. Predlagam nov začetek, in sicer tak, da se ne bomo najprej neskončno dolgo posvetovali, katere instrumente potrebujemo za to – temveč naj bo tokrat na prvem mestu cilj. Kaj hočemo? Kakšna naj bo naša Evropa? Želim osvežiti evropske sanje in spet zbuditi željo po njih.

Kakšna je Evropa, o kateri sanjate?

Po mojem mnenju Evropo sestavljajo tri prvine: suverenost, enotnost in demokracija. Če imamo te cilje pred očmi in si odločno prizadevamo, da bi jih dosegli, potem – in samo tako – bomo lahko izpolnili obljube o trajnem miru, blaginji in svobodi. Končajmo to evropsko državljansko vojno, za katero nočemo priznati, da poteka, in nehajmo ves čas tuhtati, v čem smo se odrezali bolje od sosednje države. Začeti moramo nekaj novega, pri tem gre tudi za stvari, ki so bile doslej tabu: Francija je doslej vztrajala, da se pogodbe ne spreminjajo, Nemčija pa nasprotuje finančnim transferjem. Stari način razmišljanja moramo pustiti za seboj.

Če malo pretiravam, bi lahko rekli, da je Francija dežela monarhistov, ki so pobijali kralje. Gre za protislovje: Francozi bi volili kralja, vendar bi si želeli, da bi ga lahko kadarkoli spet strmoglavili.

A kaj konkretno to pomeni?

Cilj bi moral biti oblikovanje prostora, kjer bomo varni in nam bo pomagal, da se ohranimo v tem svetu. Enotnost evropskih vrednot je nekaj enkratnega: povezuje demokracijo in tržno gospodarstvo, posameznikove svoboščine in socialno pravičnost. Kako lahko pričakujemo, da bodo naše vrednote, to posebno ravnovesje, ki se je razvijalo desetletja, branile Združene države Amerike ali Kitajska? Izzivi so raznoliki, teme, kot so migracije in terorizem, zadevajo vse nas. A tudi preobrat v energetiki je treba načrtovati skupaj. Navsezadnje pa so tu še digitalizacija in z njo povezane spremembe v družbi. Pri vsem tem bomo uspešni le, če bomo nadaljevali skupaj.

Toda kako vse to združiti pod eno taktirko? Kako za vaš projekt navdušiti Vzhodne Evropejce in države, ki so vse izraziteje nacionalistične in sploh nočejo več imeti opravka z Evropo?

Po mojem mnenju to, kar ste našteli, ne drži. Avgusta sem bil v Bolgariji. Tamkajšnji ljudje imajo radi Evropo. Ljudi ne smemo deliti na kategorije. Francija je v preteklosti pogosto ravnala napak in se ni pogovarjala z vsemi, ker je menila, da sme nekatere države zanemariti. Sam pa sem prepričan, da obstaja želja po Evropi. In mimogrede, kdo je potem kriv, če ni tako? Evropejci. Dopustili smo nekakšno kolektivno malodušje in k besedi pripuščamo predvsem tiste, ki Evropo sovražijo in se ji hočejo odpovedati.

Pretiravate.

Pogosto sem bil v vlogi asistenta prisoten na grotesknih sestankih; tam so govorili, da ne sme biti srečanja zgolj najvišjih predstavnikov evrskega območja, da se ne bodo morda Britanci ali Poljaki počutili zapostavljene. In kaj imamo pet let pozneje? Britanci hočejo izstopiti iz EU, Poljaki pa se vse bolj odmikajo od Evrope. To samo kaže, da je napredek čim manjši, tem previdneje se lotevamo evropskih ambicij.

Kako pomembni so po vašem mnenju sploh še dobri odnosi z ZDA?

Čezatlantske vezi so močne in tako mora ostati. ZDA so zaveznice v taboru svobode. Pri varnostnih in vojaških vprašanjih, naj gre za Irak, Sirijo ali Afriko, smo tesno povezani. Vendar moramo izdelati skupno strategijo tudi pri drugih temah, za Iran in Severno Korejo, prav tako glede podnebnih sprememb. Menim, da se je zato treba veliko pogovarjati z ameriškim predsednikom in mu pokazati pot za možnosti sodelovanja. Čutim se zavezanega temu.

Vas je Trumpa strah?

(Dolg premislek.) Trump je tukaj in predseduje svetovni velesili. Z njim se pogovarjam, razlagam mu svoja mnenja. Imava zelo prisrčen odnos. Včasih sva različnega mnenja, drugič spet se strinjava. Ne bom prekinil najinega sodelovanja.

Govorite o združeni Evropi, vendar imamo vtis, da radi delujete tudi enostransko, povabite Trumpa v Pariz, napoveste francosko posredovanje po kurdskem referendumu o neodvisnosti na severu Iraka, dva dni po nemških volitvah imate pomemben govor o Evropi.

Vsaka država ima svojo diplomacijo. Biti Evropejec ne pomeni, da se je treba odreči neodvisnosti in opustiti pobude. EU sestavlja 27 držav – ali to pomeni, da nobena od njih ne sme imeti večjih ambicij od drugih? Ne, sicer bi nastal zastoj in sami sebi bi nadeli okove. Pogosto se na primer pogovarjam s turškim predsednikom Erdoganom. Ko se pogovarjam z njim, zagovarjam evropska stališča. Ravno tako bi moralo biti med evropskimi partnericami. Verjetno ste tudi vi opazili, da govora na Sorboni namenoma nisem imel pred nemškimi volitvami. S kanclerko sem se natančno dogovoril, z njo sem se pogovarjal ob koncu predvolilnega boja in še na predvečer volitev. Besedilo govora je videla vnaprej. Hotel sem se izogniti temu, da bi se v Nemčiji razvile razprave, zaradi katerih bi se bila kanclerka prisiljena distancirati od mojega govora.

»Francija mora Evropi omogočiti, da bo prevzela vodilno vlogo v svobodnem svetu,« ste rekli pred kratkim. Tudi to ne zveni ravno skromno. 

Častihlepnost ni nikoli skr omna. Če biti skromen pomeni, da si srednje uspešen, lahko rečem samo, da me to ne zanima. Francija ima poseben položaj: je jedrska sila celinske Evrope in stalna članica Varnostnega sveta OZN. Ta posebni položaj ima smisel le, če ga Francija zaseda kot članica EU. Sama ne more igrati takšne vloge, razumeti jo je treba kot del Evrope. Pri tem sem vedno vztrajal. Naša mednarodna vloga je odvisna od močne Evrope, močna Evropa pa je odvisna od zmožnosti Francije, da si vodenje deli z drugimi, med drugim tudi z Nemčijo. Če je Francija gospodarsko šibka, če ne bo izpeljala reform, ne more biti verodostojna. Veljava Evrope na svetovnem prizorišču je zato manjša. Vse to hočem spremeniti.

Kakšen je vaš odnos do skrajnih desničarskih strank? Povsod so močno prisotne.

Obstajajo trije mogoči odzivi na skrajno desne stranke. Lahko se pretvarjamo, kot da jih sploh ni, in se izogibamo vsem političnim pobudam iz strahu, da bi si z njimi nakopali na vrat te stranke. V Franciji se je to večkrat zgodilo in videli smo, da ta rešitev ne deluje. Ljudje, ki vas pravzaprav podpirajo, se nato v govorih vaše stranke ne najdejo več. Desnim strankam s tem zagotavljamo vedno večje občinstvo. Druga možnost je, da tem skrajnim desnim strankam očarani sledimo.

Pa tretja možnost?

Rečemo, da je desnica naša dejansk a sovražnica, in se začnemo boriti proti njej. Prav to je zgodba drugega kroga predsedniških volitev v Franciji. Enako sem povedal tudi nemškim prijateljem: ne bodite plahi pred temi ljudmi. Poglejte mene, Nacionalna fronta je dobila veliko več glasov kot Alternativa za Nemčijo. Gospa Le Pen je na koncu dobila 34 odstotkov glasov, 34 odstotkov! Branil sem Evropo, odprto družbo, vse svoje vrednote. Danes je Nacionalna fronta zelo oslabljena. V razpravah ni več slišati o njej – ker smo začeli boj proti njej. Zdaj je čas za drznost! Edini odgovor na Alternativo za Nemčijo je pogum, ambicija.

Nekateri bi me radi nekam nataknili kot biolog posušene metulje in rekli: »Poglejte, to je bančnik, ki ne mara ljudi.« Če bi bilo tako, ne bi bil tukaj.

Tednik Le Point vas je opisal kot zadnjo priložnost za Francijo. Vas to obremenjuje?

Ne, sicer se ne bi lotil te bitke. Če ne bi bilo tako hudega pritiska, me niti ne bi izvolili in bi predsednik postal eden od kandidatov, ki so v politiki že dlje. A to hkrati pomeni, da si zdaj ne moremo privoščiti predaha. Svojo knjigo sem naslovil Revolucija. Ravno za to gre: Francija doživlja preobrazbo – v izobraževanju, na trgu delovne sile, pri pokojninah. Gre za kulturno revolucijo.

Številni Francozi v vas vidijo predstavnika sveta, ki ni njihov. Te ljudi imenujete lenuhe ali jim poveste, tako kot pred kratkim, naj si raje poiščejo delo, namesto da demonstrirajo in povzročajo nerede. Zakaj to počnete?

To mi podtikajo, odkar sem v politiki. Nekateri bi me radi nekam nataknili kot biolog posušene metulje in rekli: »Poglejte, to je bančnik, ki ne mara ljudi.« Če bi bilo tako, ne bi bil tukaj. Nisem vzvišen nad Francozi, temveč sem odločen. Med predvolilnim bojem sem potoval po vsej državi, rad imam njo in Francoze. Z veseljem razpravljam z njimi, jih prepričujem. Moja vsakodnevna naloga je, da se borim za sodržavljane. A hkrati ne smem popustiti demagogiji, lažem in dogovarjanju za usluge.

Francoska levica v vas vidi nedostopnega neoliberalca, ki varuje svojo kasto.

Kaj bi morali danes storiti, da bi spravili Francoze? Deliti javni denar, to vsaj pričakuje marsikateri, zlasti radikalni levičar. Menijo, da se ljudem pomaga z izplačevanjem denarja. Vendar je to napačen sklep, kajti denarja ne delim jaz, temveč prihodnji rodovi. Moja dolžnost je torej reči: nekaj se mora spremeniti. Ljudem to povem popolnoma naravnost, govorim odkrito, da ne bi kdo narobe razumel. Verjamem v novo pobudo za nadaljnje in poklicno izobraževanje. Za Francoze, ki so v slabšem položaju, to dejansko pomeni priznanje in podporo.

A prav ti Francozi ne morejo razumeti, zakaj hočete odpraviti davek na premoženje.

Zakaj? Ker jim davek na premoženje nič ne koristi. V Nemčiji in drugod po Evropi tega nimajo. Hočemo zgraditi Evropo in hkrati ohraniti davek na premoženje? In kaj je krivo, da ustanovitelji podjetij odhajajo in s tem izgubljamo delovna mesta? Tako ne pomagamo tistim, ki najbolj potrebujejo podporo, če se tisti, ki bi lahko pripomogli k uspešnosti države, izseljujejo. V nasprotju s trditvami nekaterih tega ne počnem, da bi pomagal bogatim. Moj predhodnik je premožne, uspešne ljudi obdavčil bolj, kot so bili obdavčeni kadarkoli pred tem. Kaj se je zgodilo? Odšli so. Kaj imamo od tega, se je brezposelnost zmanjšala? Ne.

Poznate moč simbolov. Odprava davka na premoženje je simbolično dejanje, zaradi katerega se bo celotna levica obrnila proti vam.

V celoti stojim za to odločitvijo. Ne izviram iz politične ali bančne elite. Sem otrok pripadnikov srednjega sloja s francoskega podeželja. Če bi mi rekli, da je uspešnost nekaj slabega ali me ovirali na poti, danes ne bi bil tukaj, kjer sem. Želim, da bi bili mladi ljudje v naši državi lahko uspešni – naj si uspeha želijo v družini, kot umetniki ali podjetniki. Ne bom se uklonil zaradi pomilovanja vredne refleksne francoske zavistnosti, saj prav ta zavist hromi državo.

Pred štirinajstimi dnevi ste bili v Nemčiji in ste z Angelo Merkel odprli knjižni sejem v Frankfurtu. Kaj izveste o svoji domovini, če prebirate sodobne francoske avtorje, kot so Michel Houellebecq, Virginie Despentes in Patrick Modiano?

Houellebecq je nedvomno pisatelj, ki najbolje opisuje fobije, strahove sedanjosti. Tako kot verjetno nikomur drugemu mu je vzporedno uspelo predstaviti tudi postmoderno naravo naše družbe. Pri njem gre deloma za možnosti genetike, deloma za islamizem, in to podkrepi z neko absurdnostjo. Tako strahu nikoli ne poveličuje, temveč pokaže, da živimo neposredno na meji absurdnosti. V Podrejenosti se mi to zdi zelo izrazito. Ta igra z absurdnim iz avtorja napravi pisca sui generis, nekoga, ki se dviguje nad vsemi drugimi. Strahove, ki jih Houellebecq tako veličastno opiše, sam imenujem žalostne strasti. Patrick Modiano pa je melanholičen avtor, opisuje Pariz in njegovo obsedenost z drugo svetovno vojno ter sledi, ki jih je ta pustila v naši družbi.

Kaj še radi berete?

Zelo me zanimajo avtorji s frankofonskega območja. Res mi je na primer všeč Kamel Daoud. V Primeru Meursault in Zaboru opiše strast do francoskega jezika, do posebnega sloga pisanja, značilnega le za tiste, ki živijo onstran Sredozemskega morja. To je jezik, ki nas povezuje, z njim se tamkajšnji ljudje navezujejo na našo zgodovino, kulturo in včasih tudi na naše vrednote. Leila Slimani, Maročanka, ki že nekaj let živi v Franciji, je prav tako napisala odlične knjige o današnji francoski družbi oziroma sodobnih družbah nasploh. Trdno verjamem, da branje in književnost lahko pripomoreta k boljšemu razumevanju med ljudmi.

Književnost in branje vam je približala predvsem babica.

Res je. Zgodba moje babice je zgodba o Francozinji s podeželja, ki se je z delom in željo po znanju prebila na položaj ravnateljice. Pripadala je generaciji, ki ni veliko potovala. Morda je bila na dveh potovanjih, več ne. Verjela pa je v Evropo in si je je želela. Zelo veliko je brala, res dobro je poznala mitologijo, literaturo in klasiko. Vse to je prenesla tudi name, skupaj s prepričanjem, da si človek lahko pribori položaj v družbi.

Pri Bachu mi je všeč, da ni nič odveč. njegova glasba je, kot bi opazoval sliko Georgesa de la Toura: v vsej tisti lepoti vlada skrajna neizumetničenost, ki opazovalca prisili, da opusti vso nečimrnost.

Kaj pa glasba?

Prihajam iz družine, v kateri je bila glasba pomembna, zlasti nemška, od Bacha do Beethovna. Pogosto sem igral klavir, večinoma Bacha. Oboževal sem interpretacijo Glenna Goulda. Tema mojstrskega programa, ki naj bi ga obiskoval, je bila dobro uglašeni klavir. To je univerzum zase, glasba ima resnično globino, intimnost, je vplivna in hkrati brezčasna. Pri Bachu mi je všeč, da ni nič odveč. Njegova glasba je, kot bi opazoval sliko Georgesa de La Toura: v vsej tisti lepoti vlada skrajna neizumetničenost, ki opazovalca prisili, da opusti vso nečimrnost. Največji genij pa je Mozart, kar sicer zveni strašno banalno. Lahko se posipate s pepelom, kakšen snob ste, ampak tako preprosto je. Ko je bil Daniel Barenboim pred kratkim v Parizu, sva govorila ravno o tem – celo on najraje igra Mozarta. Ta je v glasbi približno to, kar je Rimbaud v literaturi. To so ljudje, ki so ustvarili nekaj, česar ni še nihče pred njimi. Absolutni geniji. Njihove harmonije je mogoče prepoznati med tisočimi. Nemška glasba ima v sebi nekaj zelo močnega. Na dan izvolitve sem se zato odločil za nemško glasbo z evropskim pomenom: tako sem ob spremljavi stvaritve gluhega Nemca …

Seveda Beethovna, njegove devete simfonije … 

… prečkal notranje dvorišče Louvra ob zvokih evropske himne.

Kakšno je odtlej vaše življenje?

Veliko potujem – po Franciji, Evropi, okrog sveta. Ko izjemoma zvečer nimam sestankov in protokolarnih obveznosti ali večerje s sodelavci, tukaj pregledujem dokumente.

Se še zgodi, da z ženo sedita v katerem od salonov in bereta?

Da, doslej nama je uspelo ohraniti nekakšno obliko sobivanja v dvoje. Vsaj en večer na teden sva skupaj. Branju se nisem nikoli odpovedal. Berem vsak večer, ponoči in podnevi med potovanji, če le utegnem. Od nekdaj.

Večkrat ste rekli, da je družina vaše žene Brigitte, otroci in sedem vnukov, njena skala, njen temelj. Je tudi zanje prostor v Elizejski palači? 

O, da, otroci in vnuki naju redno obiskujejo in malčki nenehno tekajo zunaj po vrtu. Na začetku so bili še preplašeni zaradi teh prostorov, zdaj pa se gibljejo čisto sproščeno. Zdi se mi pomembno, da tukaj dejansko nekdo biva.

Ste veliko spremenili, odkar ste se vselili?

Vse. Ta pisarna je bila na primer čisto drugačna, v njej je bila ogromna, debela preproga, pa tudi veliko več pohištva. Vse sva uredila lahkotneje, sodobneje in sodobnim umetnikom namenila več prostora. Rad bi odprl to palačo. Danes zvečer bo tukaj koncert. Povabila sva šolske razrede iz socialno šibkejših četrti in uslužbence Elizejske palače z družinami. Tu je bilo 200 ljudi, ki sicer nikoli ne bi imeli vstopa v to zgradbo. Stanovati v takšni hiši pomeni, da jo moraš deliti z drugimi.

Gospod predsednik, zahvaljujemo se vam za pogovor. 

© 2017 Der Spiegel

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.