MLADINA Trgovina

Igor Jurekovič

3. 11. 2017  |  Mladina 44  |  Politika

Poslanec Bojan Dobovšek ustanavlja stranko

Volilna uvertura

Retorični preganjalec korupcije Bojan Dobovšek

Retorični preganjalec korupcije Bojan Dobovšek
© Borut Krajnc

Ob izdihljajih predsedniške bitke se politični akterji že ozirajo k parlamentarnim volitvam. Tako se je civilna pobuda Zavod Dobra država, katere nastanek je spodbudil nekdanji poslanec SMC Bojan Dobovšek, odločila preleviti v politično stranko. Na ustanovnem kongresu 18. novembra bo ustanovljena stranka Dobra država, na njenem vrhu pa pričakujemo nepovezanega poslanca Bojana Dobovška. Med ključnimi člani bo Peter Jamnikar, nekdanji generalni sekretar LDS.

Zavod Dobra država je po besedah Bojana Dobovška »dve leti gradil stranko od spodaj navzgor, kakor mora stranka tudi biti zgrajena«. Ustanovil je lokalne in strokovne odbore, ki »delajo za parlamentarne in lokalne volitve kasneje«. Meni, da je logično nadaljevanje civilne pobude preobrazba v stranko, sposobno predvolilnega boja.

Dobra država ne misli privoliti v konvencionalne delitve na leve in desne, tako Dobovšek, v ospredje želi postaviti blaginjo okolja in človeka. Vztrajanje pri dokončanju tranzicije in kapitalizmu pa je tisto, kar naj bi Dobro državo ločilo vsaj od Levice. »Neoliberalni kapitalizem je slab za okolje in človeka, zato moramo z njim prekiniti,« pravi Dobovšek, ki bi slovensko gospodarstvo utemeljil na »vodi, lesu, turizmu in mladih«. Gospodarstvo mora zadovoljevati potrebe prebivalcev in delovati v dobro države, meni, a se hkrati otepa etikete ekonomskega protekcionizma.

Bojan Dobovšek je politično kariero utemeljil na retoriki boja proti korupciji, zato se ne smemo čuditi, da je protikorupcijski boj pri njem še vedno v ospredju. V napovedi ustanovitve stranke Dobra država je omenjen boj zoper »politične elite«, izraz, ki pogosto učinkuje kot prazni označevalec, ki ga javnost poljubno zapolni s tem ali onim.

Dobovšek vidi težavo v posameznikih, »ki raje ostajajo v ozadju, saj bi javnosti morali razkriti vire premoženja«.

Za Dobovška so pripadniki politične elite tisti, »ki so si v času tranzicijske privatizacije nakopičili premoženje, ki ga sedaj uporabljajo za nadzor zaporednih slovenskih vlad«. Poleg tega ugotavlja, da načelna delitev oblasti ne deluje, »saj si je vlada podredila predvsem zakonodajno vejo – stranke dvigujejo roko, kot si želi vlada«. Niti mediji naj ne bi bili neodvisni – državne naj bi nadzorovala vlada s političnim kadrovanjem, zasebni pa so »odvisni od oglaševalskega denarja državnih podjetij«.

Dobovšek torej vidi težavo v posameznikih, »ki raje ostajajo v ozadju, saj bi javnosti morali razkriti vire premoženja«.

Vendarle pa ni želel posebej omeniti nobenega posameznika ali poimenovati takšnih skupin, pravi, da »moramo zgolj pogledati sezname največjih zaslužkarjev«. Elite naj bi iskali med tistimi z največ denarja in med »posameznimi predstavniki stroke in stanovskih združenj, pravniki in zdravniki«. Te elite naj bi vlade pridobile ravno z denarjem, ki jim ga ponujajo ob volitvah, stranke pa so od tega denarja odvisne.

Sklicevanje na grabežljive elite, ki so si prisvojile državo, je del protisistemske retorike, političnega fenomena, prisotnega tudi v drugih državah. Uporabljal ga je recimo Donald Trump. Pogosto za velikimi besedami, pa četudi v sebi skrivajo zrno resnice, stojijo prazne obljube in nedokazljive zarote. Interesne skupine seveda obstajajo, trditev, da so si prisvojile kar vso državo, pa je propagandna floskula, ki jo uporabljajo še nekateri, že dolga leta recimo tudi Janez Janša. Škodljivost tovrstne retorika je velikokrat v tem, da pozornost javnosti zaradi poenostavitev odvrača od usodnejših problemov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.