Franco Juri

 |  Svet

Politični zaporniki v Evropski uniji

Preiskovancem grozi obtožnica in kazen za upor, kar bi pomenilo 25 let zapora. Kot, da gre za najhujše zločince ali teroriste.

Carles Puigdemont, katalonski premier

Carles Puigdemont, katalonski premier
© WikiCommons / arhiv katalonske vlade

Od četrtka 2. novembra 2017 zvečer ima Evropska unija 10 političnih zapornikov. Španske oblasti so se očitno odločile, da bodo izrazito politično katalonsko vprašanje rešile "legalistično", to je z represijo in sodnim pregonom zoper politične programe in ravnanja tistih politikov, "ki so že od leta 2015" - kot svoje obtožbe utemeljuje generalni državni tožilec José Manuel Maza "delovali kot organizirana skupina z namenom, da razbijejo enotnost države". Po mnenju tožilca, je bila doslej država do njih preveč tolerantna. Preiskovancem grozi obtožnica in kazen za upor, kar bi pomenilo 25 let zapora. Kot, da gre za najhujše zločince ali teroriste.

Mazi, ki je sicer znan predstavnik konzervativne (postfrankistične) struje sodnikov vse od njegovega prvega imenovanja (še) frankističnega leta 1975, ki je ključno prispeval k pregonu zoper neposlušnega sodnika Baltazarja Garzona in ki ga je za državnega tožilca imenovala vlada Mariana Rajoyja, je prisluhnila tudi sodnica Carmen Lamela, ki je, po njihovem zaslišanju, ukazala pripor za 8 predstavnikov katalonske vlade in odločitev utemeljila z "begom" predsednika Carlesa Puigdemonta v Bruselj. Predsednik katalonske vlade je sicer odpotoval v Bruselj preden bi bili izdani sodni nalogi za zaslišanje predstavnikov katalonske vlade.Vodilna španska politika, ki neprestano poudarja "neodvisnost sodstva" je očitno zadoščena.

V večji zadregi pa je socialistična stranka, ki načelno podpira vlado pri reševanju katalonskega vprašanja in s stisnjenimi ustnicami pojasnjuje, da spoštujejo neodvisno odločitev sodnikov. V socialistični stranki Katalonije so se posledično že začeli iztopi vidnih članov stranke in županov. Jasno je, da bodo preiskave in aretacije ključno prejudicirale potek najavljenih volitev 21.decembra. Le-te vlado skrbijo, saj javnomnenjske raziskave zaenkrat potrjujejo prevlado strank, ki zagovarjajo neodvisnost in še bolj prepričljivo stranke, ki zagovarjajo pravico do samoodločbe in referenduma. Uveljavitev 155.člena španske ustave, z začasno zamrznitvijo katalonske avtonomije, naj bi – po Rajoyjevih računih – ustvarila nove okoliščine in priložnost za politično zmago nad nacionalisti. Vendar je sedaj vse bolj jasno, da bo politična zmaga možna le, če bodo nedisciplinirane stranke in gibanja ohromljeni in obglavljeni.

Sodni pregoni gredo zato v to smer, v upanju, da bo brez politične vodilne elite katalonski separatizem težko uveljavil svojo večino v novem pokrajinskem parlamentu. Pričakovati je tudi prevzem nadzora nad vsemi lokalnimi medij. Strategija sodstva in vladajoče politike si prizadeva tudi razbiti vrste katalonske fronte z asimetričnimi obravnavami obtoženih in predvsem s poudarjanjem, da so priprti politiki v resnici žrtve Puigdemontovega bega; češ, da jih je sodnica priprla prav ker je predsednik vlade ušel sodnim organom. To tezo lansirajo tudi španski konzervativni časopisi. Zanimivo pa je, da nihče iz vrst zaslišanih ali katalonske koalicije ni (še) namignil na domnevno strehopetstvo katalonskega predsednika. Tudi radikalni CUP ne. Dejstvo, da so Puigdemont in 4 njegovi ministri še v Bruslju, torej ne v Venezueli, temveč v sami evropski prestolnici, je zaenkrat jamstvo, da bo španska represija bolj opazna.

Po mnenju nekaterih poznavalcev je razpršenost katalonskega vrha med španskimi zapori in »eksilom« v Bruslju del že vnaprej načrtovane strategije. Belgija bo morda na koncu, zaradi pravil EU, ugodila zahtevam Madrida in mu Puigdemonta izročila, vendar to se ne bo zgodilo takoj in brez temeljite obravnave, ki bo pred oči celotne evropske javnosti in ne bo več zvenelo kot »notranji problem Španije«. Že pri priprtju dveh Jordijev (Cuixart in Sanchez) se je s protestom oglasil Amnesty International. Sedaj se je z odločnim stališčem oglasil tudi nekdanji grški finančni minister in vodja gibanja DIEM25 Janis Varoufakis, ki je podvomil v demokratičnost španske ustave, če njeno spoštovanje ustvarja politične zapornike.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.