MLADINA Trgovina
Janko Lorenci

Janko Lorenci

10. 11. 2017  |  Mladina 45  |  Kolumna

Najprej, Slovenija

Konec razprodaj?

NLB in Mercator – dve zgodbi, dve žalostinki o neumnosti in neodgovornosti v politiki in niže. In zgodbi, katerih razplet bo vplival na prihodnost Slovenije.

Cerarjeva koalicija bi lahko ob prevzemu oblasti EU-jevske uradnike brez večjega tveganja počasi navadila, da ne ubogamo vsake muhe svetega Bruslja. Zdaj se zaradi Mecatorja, ki se zvija v Agrokorjevem razsulu, in NLB, ki bi že lahko nosila zlata jajca, zdi naposled rahlo streznjena. Odtod ta teden močan zasuk koalicije k neprodaji NLB. Dobrodošel, pozen, a k sreči ne prepozen zasuk, ki potrjuje, da pravi problem ni Komisija, ampak naša stran. Bo pa to trda preizkušnja in spopad z lastno nesamozavestjo, neodgovornostjo, nerodnostjo. In spopad za velike denarje, za ostanke suverenosti, za položaj Slovenije v EU in v lastnih očeh.

Recept nadaljnjih pogajanj s Komisijo je preprost: nastopiti ofenzivno in z resnico. Prosjačenje za drobne koncesije je očitno jalovo, pa še naša glavna pogajalka je medla. Z nenehno defenzivnostjo smo zgolj jemali ostrino edinemu pravemu orožju – temu, da se vlada spusti z Brusljem v odkrit spor in jasno pove, da je bil ves koncept dokapitalizacije pod taktirko Komisije izsiljen in opravljen na podlagi njenih povsem napačnih izračunov, morda tudi drugih, prikritih namenov, kot tak pa krivičen in v kričečem nasprotju z načeli o enakopravnosti članic. Slovenija je bančno sanacijo edina plačala sama in bila pri tem, po nareku tretjerazrednih bruseljskih birokratov, še kaznovana. Noro.

Tako ne gre, mora reči uradna Slovenija (Cerar Junckerju), zaveze so bile izsiljene, trojka nas je prisilila, da smo sanacijo NLB preplačali za debelo milijardo. Po potrebi se bomo obrnili na evropsko sodišče. Imamo vso moralno pravico in pravno podlago, da zaveze zavrnemo. Imamo tudi podporo prebivalstva. Iz vsega skupaj bomo naredili tudi politični problem. Ali res želite še več višegrajcev?

Vse to lahko za začetek povemo diplomatsko, a vsebinsko neomajno. In pripeljemo v pogovore tudi strokovnjake s hrbtenico. Že doslej se je pokazalo, da je v Bruslju mogoče kaj doseči. In Komisija je šibkejša, kot je bila.

Tako bi bilo državniško ravnanje vlade. Za Slovenijo bi bila taka drža novost, a v skladu z našimi vitalnimi interesi, z dejstvi o izsiljeni prodaji NLB, predvsem pa z držo, normalno pri drugih članicah. Samo tako bi se začela resna pogajanja s Komisijo. Izid bi bil v vsakem primeru boljši od razpleta, ki ga prinaša ponižnost. Če ne drugega, bi si – dragoceno za prihodnost – vsaj zravnali hrbtenico in vrhovom EU poslali potrebno sporočilo.

Hrvaška politika bi šla v tak spopad brez omahovanja. Slovenija pa je edina država na svetu, ki je iz nacionalnega interesa naredila psovko. V času gesel Najprej, Amerika, Najprej, Nemčija, Najprej, Francija ... ne bomo v naši visoki politiki nikoli slišali Najprej, Slovenija. Ne zato, ker bi bila svetovljanska, ampak ker je navzven klečeplazna. Saj tega ni treba kričati, toda v razmajani, nesolidarni EU je treba tako vsaj ravnati.

Ponoven slovenski nakup Mercatorja je morda racionalen. Toda če bo Agrokor ostal v enem kosu, možnosti za nakup sploh ne bo, če bo razkosan, pa bo morda predrag. V vsakem primeru sta NLB in Mercator mogočno opozorilo, da se strateških in podobnih podjetij sploh ne prodaja.

Hkrati sta zgodba o slovenskem politično-medijskem brezupu. Etablirana politika nikoli ne razmišlja strateško in dolgoročno. Njena neodgovornost, servilnost do tujine, ideološka zaslepljenost, popuščanje domačim lobijem ... se lepijo v katastrofalno zmes. Na tej klavrni podlagi se leno valja glavni interpret dogajanja v državi – mediji. In to – posebna žalost – »resni« morda celo bolj kot razvedrilni. Če bi Delo, Dnevnik, Večer in nacionalna TV večinsko nasprotovali razprodaji, bi jo lahko ustavili. A vsi (poklon redkim novinarskim izjemam) pihajo v razprodajni rog, če gre kaj narobe, kot zdaj ob Agrokorju, pa brez sramu spremenijo mnenje. Še hujši so le prosluli mladoekonomisti (Masten in druščina).

Z razprodajami postajamo vedno bolj odvisni od tujih korporacij in politike. Oboji seveda skrbijo za svoje, ne za slovenske interese. Vprašanje vsaj minimalne gospodarske in polne psihološke in miselne suverenosti je v časih splošne negotovosti vedno bolj žgoče. Posledice razprodajanja pa seveda segajo na številna področja in nas notranje slabijo. Z nlb-ji, mercatorji, letališčem ... zginevajo milijarde evrov, ki bi lahko bile porabljene za mnoge koristne reči, tudi za reševanje življenj (npr. z večjimi izdatki za zdravstvo). To je popolnoma neoprostljivo.

Ponavljamo, kar smo že zapisali: če prodaja NLB in razprodaja nasploh ne bo ustavljena, bo potreben referendum, bolj upravičen kot tisti o drugem tiru. Pa še Cerarju na uho: z neprodajo NLB mu bo laže na volitvah.

***

Vrhovi EU se ne menijo za temeljna načela Unije. Naša politika sama spodkopava očitne interese nacije. Vrhovni kolaborant pri polomiji z NLB (guverner Jazbec) ostaja nekaznovan. Zakonodaja otežuje referendume o bistvenih vprašanjih. Mediji vsemu temu asistirajo ... Vse to odpira širša vprašanja. Na primer: kaj tudi pri nas ostaja od liberalne demokracije, ponosnega izvoznega artikla Zahoda? Artikla, ki med drugim podpira drsenje v ekološko katastrofo in sistemski egoizem elit (glej rajske dokumente), ki žre demokracijo. Vznemirljivi N. Harari pravi, da je edina današnja politika, ki gleda vsaj malo naprej, kitajska.

Svet se, hvala bogu, ne bo poenotil po ameriškem vzorcu. Zapomnimo si to, tudi mi. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.