MLADINA Trgovina

Ni legitimno, še manj moralno

Rajski dokumenti niso biblije lažnega upanja, temveč zapisi dejanskih prevar

Davčne oaze so temelj kapitalizma, že dolgo del fiskalne in finančne krize držav, sestavni del prevladujoče politične kulture in krize demokracije. V zadnjih letih se razkritja žvižgačev stopnjujejo, tudi zadnji »rajski dokumenti« ponavljajo staro zgodbo davčnih utaj, slamnatih podjetij in finančnih nepreglednosti. Spet so v ospredju slavna imena, družine in družbe, vedno znova se razkriva, kako globoko se je zakoreninil kriminal v globalnem finančnem in poslovnem svetu. Nekateri menijo, da ga v kapitalizmu ni mogoče izkoreniniti, drugi govore, da bližje njegovemu obvladovanju še nismo bili. Razkritje prikritega bogastva narodov je edina možnost, da ozdravimo Ahilovo peto digitalnega kapitalizma, neznosnost družbene neenakosti.

Novi »Rajski dokumenti« so del že ustaljenih finančnih in poslovnih razkritij zadnjih let. Vsem akterjem je skupno troje, da anonimno verižijo lastništva podjetij, brišejo finančno sledljivost poslov in se izogibajo davkov. Skrivnostna kultura teh transakcij je prevara, ustvarjanje sive, tudi črne cone poslovanja, ki se izmika običajnim legalnim potem. Švica je veljala za prvo finančno bančno oazo, širšo vlogo davčnih oaz ima danes tretjina vseh držav na svetu, najmočnejši center predstavlja sedem članic EU. Globalno utajevanje davkov danes ne zadeva toliko posameznikov, temveč podjetja, bolj finančna in informacijska kot klasična proizvodna. Davčne oaze so v 20. stoletju postale vitalni del globalnega finančnega kapitalizma, normalna podoba politične ureditve sveta.

Bogastvo narodov je postalo zaradi njih vedno bolj prikrito in skrito, koristi neenake delitve so zato lažje prisvajali bogati in vplivni. Toda skrivnostni mehanizmi utaj so razmeroma preprosti. Dovolj so tri orodja, poenostavljeno ustanavljanje podjetij, negotovinska nakazila denarja in veriženje poslov. V davčni oazi ustanovite slamnato podjetje, ta opravi za vas lažno storitev, vi pa na njegov račun nakažete plačilo. Posli so fiktivni, prenosi so zakoniti, računi pokriti, z njih s plačilnimi karticami črpamo gotovino, s parkiranimi papirji najemamo kredite, kupujemo hiše, jahte, slike … Podobno velja za transnacionalna podjetja. V davčnih oazah morajo odpreti podružnice, ki opravljajo fiktivne ali druge posle za centralo, vmes so sistemi internih cen, prenesenih poplačil, prenosi vrednostnih papirjev, krediti … Države, tretji člen v verigi, kot davčne oaze beležijo izvoz storitev, hkrati se v verigi poslov izgubi sledljivost uvoza rezidenčne države, plačilna bilanca pa ustvarja »neviden izvoz«, bilančni presežek pasive nad aktivo je temelj neobdavčljivih poslov. Krog je tako sklenjen.

Denar v davčnih oazah vedno kroži in napaja mednarodne finančne trge. Slaba desetina svetovnega finančnega premoženja prebivalstva, okoli 7000 milijard evrov, za dva letna BDP-ja Nemčije, kot tiči v davčnih oazah (Zucman), od tega tretjina v Švici, ostalo drugod. Poglejmo transnacionalna podjetja. Slaba polovica dobičkov transnacionalnih podjetij se pretaka v davčnih oazah, leta 2015 kar 600 milijard, slaba polovica znotraj »davčnih oaz« EU. Globalno države tako samo pri davku na dobiček izgubljajo 200 milijard, za EU in njeno »socialno državo« to pomeni v povprečju petino davčnih prihodkov. Kaj torej ostaja državam v EU? Preprosto lahko bolj obremenijo z davki srednji sloj, mala in srednja podjetja, ki ostajajo pod nadzorom davčnih oblasti, ali pa zadolževanje pri bankah, ki so del globalnega biznisa finančnih utaj. Dvajset največjih evropskih bank vsak četrti evro dobička registrira v davčnih oazah oziroma državah z davčnimi olajšavami, v Luksemburgu, kjer tiči skoraj 5 milijard njihovih dobičkov, je povprečna efektivna obdavčitev 0,2 odstotka. Banke, najbolje nadzorovan korporativni sektor EU, so ključni element tega neobvladljivega biznisa.

Kaj torej storiti? Svet se je snel s tečajev, svetovnih finančnih tokov nihče ne obvladuje, davčnih tokov tudi ne, na pogorišču finančne krize tli povsem nereguliran svet kriptovalut. Ni problem mobilnost kapitala, temveč njegova neobvladljivost, razvite države davčno kradejo same sebe. EU se že nekaj časa postavlja na čelo boja proti davčnim oazam, toda sama je ključni člen tega sveta. Ameriške visokotehnološke korporacije so največji utajevalci davkov, banke na obeh straneh Atlantika grdo kršijo pravila. Davčne oaze lahko odpravijo samo resnične globalne sistemske spremembe kapitalizma.

Ključ je drugje. Najprej v dojemanju, da javni interes velja več kot zasebni, da razviti trgi potrebujejo razvito regulacijo, da globalni sistemi zahtevajo globalne rešitve. OECD je že zdavnaj definiral problem, G 20 je 2009 v Londonu napovedal koordinirano akcijo, EU zadnja tri leta povečuje pritiske z diferenciacijo seznama prepovedanih poslov in oaz, tudi z drakonskimi kaznimi. Nekaj je storjenega na področju dvojnega obdavčevanja (DTA), izmenjave informacij (TIEAS), imamo globalni davčni forum (GFT), obetajo črni seznam davčnih oaz in poslov … Toda premalo! Odpraviti bi morali davčne tajnosti, obdavčiti finančne tokove in kapital, potrebujemo svetovni davčni kataster, svetovna trgovinska politika bi morala slediti davčni, gre za standardizacijo globalnih podjetniških bilanc, poročanje in primerljivo obdavčitev dobičkov. Globalna davčna reforma je ključ za reševanja fiskalne krize države.

Davčne oaze so simptom. Razkrivajo skrivnost delovanja sodobnega kapitalizma in pojasnjujejo mehanizme neenakosti, pa tudi cinično politično kulturo nove postdemokratične družbe. Kar je morda legalno, še ni legitimno, še manj moralno. Svet postaja čudežna oaza za vedno manj ljudi, večina ostaja opeharjena. Rajski dokumenti niso biblije lažnega upanja, temveč zapisi dejanskih prevar. Kulturo novega kapitalizma poganjata negotovost in strah. Zato zmaguje moč avtoritarnih rešitev na račun pravic, miru in socialnega kapitala.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.