MLADINA Trgovina

Peter Petrovčič

10. 11. 2017  |  Mladina 45  |  Politika

Zakaj se sovražni govor ne preganja?

Ker je Slovenija z zakonodajo pregon sovražnega govora omejila najbolj med vsemi državami v EU. In ker so na tožilstvu in sodišču, z dodatno (neustavno) omejujočo razlago zakonodaje, pregon praktično onemogočili.

Dva izmed številnih sovražnih zapisov na Twitterju, za katere na tožilstvu (in sodišču) menijo, da ne predstavljajo kaznivega dejanja sovražnega govora.

Dva izmed številnih sovražnih zapisov na Twitterju, za katere na tožilstvu (in sodišču) menijo, da ne predstavljajo kaznivega dejanja sovražnega govora.

Zakaj se v Sloveniji sovražni govor kazensko ne preganja, kljub temu da gre za družbeno eno najnevarnejših kaznivih dejanj? Zakaj je hujskanje zoper vse vrste drugačnosti dovoljeno in postaja povsem sprejemljivo? Kje so razlogi za to, ko pa bi glede na razširjenost sovražnega govora pričakovali odločen poseg države, ki je po ustavi in mednarodnih konvencijah zavezana k varovanju vsakovrstnih manjšin in deprivilegiranih skupin? Jasen odgovor na to vprašanje ponuja aktualna izdaja Časopisa za kritiko znanosti, ki nosi naslov Sovražni govor.

Predvsem gre odgovor na to (v Sloveniji) večno vprašanje iskati v prispevku Aleša Završnika in Vanje Zrimšek, ki nosi pomenljiv naslov »Sovražni govor po slovenski kaznovalni zakonodaji in sodni praksi: neustaven položaj?«.

V sklepu sta avtorja zapisala: »Republika Slovenija je poleg Cipra edina država, ki je implementirala vse mogoče znake Okvirnega sklepa Sveta EU, ki omejujejo definicijo sovražnega govora, dodatna interpretacija tožilstva in sodišč pa že tako ozko definirane znake kaznivega dejanja še dodatno oži z neprepričljivo razlago, kar skupaj ustvarja razmere, v katerih je pregon sovražnega govora tako rekoč nemogoč.«

Do tega sklepa sta Završnik, profesor na ljubljanski pravni fakulteti, in Zrimškova, svetovalka na uradu informacijskega pooblaščenca, prišla prek analize zakonodajne ureditve, politike pregona in sodne prakse na področju sovražnega govora.

Podlaga za kazenski pregon sovražnega govora je zakonodajna ureditev. In prav Slovenija je tista evropska država, ki je pregon že v zakonodaji najbolj zamejila, celo bolj, kot to še dopušča Okvirni sklep Sveta EU, ki določa smernice za pregon sovražnega govora in dopušča polje proste presoje, kako bo to vprašanje v kazenskem pravu uredila posamezna država članica.

Le Slovenija, Ciper, Portugalska, Španija in Bolgarija v domači zakonodaji določajo, da mora obstajati »več kot zgolj verjetnost«, da zaradi sovražnega govora pride »do spodbujanja nasilja in sovraštva«. V Franciji, Italiji, Litvi in Romuniji je na drugi strani za obstoj kaznivega dejanja sovražnega govora dovolj že »golo opravičevanje, zanikanje ali grobo zmanjševanje mednarodnih hudodelstev, ne glede na to, ali lahko privede do spodbujanja nasilja ali sovraštva«.

Tako omejujočo (oziroma, če na to pogledamo z druge strani, svobodi govora naklonjeno) zakonodajo je Slovenija uzakonila s spremembo kazenskega zakonika 4. novembra 2011. To je mesec dni pred parlamentarnimi volitvami storila vlada Boruta Pahorja, v kateri je mesto pravosodnega ministra zasedal Aleš Zalar. »Ker to kaznivo dejanje omejuje svobodo izražanja, ki je zagotovljena v 39. členu ustave, je treba zagotoviti občutljivo ravnovesje med obema ustavno varovanima pravicama,« piše v obrazložitvi zakonskih sprememb, ki so privedle do oteženega kazenskega pregona sovražnega govora. Po mnenju predlagateljev (vlade Boruta Pahorja) je to ravnovesje mogoče doseči le, če je kaznivo dejanje razpihovanja sovraštva dokazljivo zgolj v primeru, da sovražni govor sam »privede do stopnje, ko ogroža ali moti javni red in mir«.

Posledično je tedaj močno upadel pregon kaznivega dejanja sovražnega govora in tudi obsodbe za to kaznivo dejanje. V letih pred tem so bile številke v porastu (okoli 30 obsodb na leto), v letih po spremembi pa bi jih lahko dejansko vsako leto prešteli na prste ene roke.

V Sloveniji si za sovražni govor lahko obsojen le, če so bile tvoje besede neposredni povod za dejanski fizični napad na pripadnika manjšine, zoper katero si hujskal.

Sodna praksa na tem področju pa vse odtlej temelji na stališču vrhovnega državnega tožilstva, ki je že tako omejujočo zakonodajo še dodatno omejilo in kazenski pregon sovražnega govora praktično onemogočilo. Na to stališče so namreč odtlej z redkimi izjemami svoje sodbe opirala tako prvostopenjska kot tudi višja sodišča. Omejujoča razlaga je šla zelo zelo daleč. O tem priča argumentacija v eni izmed sodb višjega sodišča, ki pa jo najdemo v veliki večini sodb, tako na prvi kot na drugi stopnji sojenja: »Dejanja spodbujanja ali razpihovanja sovraštva morajo biti take narave, da v okolju in razmerah, v katerih so bila storjena, do kršitev javnega reda in miru ne privedejo le zato, ker so pravočasno posredovali pristojni organi ali posamezni udeleženci oziroma druge navzoče osebe ali zaradi pravočasnega prenehanja sovražnega govora.« Povedano preprosteje, v Sloveniji si lahko za sovražni govor obsojen le, če je zaradi njega prišlo do nasilja oziroma bi prišlo, če ga ne bi kdo preprečil. Vse drugo, kot je pozivanje k iztrebljanju, pobojem, pogromom in izselitvam določenih družbenih skupin, je dovoljeno oziroma spada v polje svobode govora.

Avtorja opozarjata, da to stanje ni zgolj neprimerno, ampak tudi protiustavno, saj ustava ne določa omejitev, kot jih predvideva zakonodaja in dodatno krepi sodna praksa. Po ustavi (63. člen) je namreč »protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti«. Torej vsakršen sovražni govor zoper drugačnost, ne zgolj v primerih, ko dejansko in v konkretnem primeru pripelje do fizičnega nasilja nad drugačnimi, zoper katere je bil sovražni govor usmerjen. Kar je tudi logično, potem ko je sovražni govor dosegel svoj namen, je njegov pregon skorajda nesmiseln, predvsem pa nemogoč, saj sovražnosti do drugačnih, ko se ta okrepi med družbo, ni mogoče več kar tako izkoreniniti. Ob tem je treba ponoviti tisočkrat ponovljeno resnico o drugi svetovni vojni, do katere ne bi nikdar prišlo, če nacisti ne bi imeli možnosti, da nenehno nekaznovano ponavljajo, da so Židje družbeni škodljivci, nečiste rase nasploh pa sovražniki (nemškega) ljudstva itd.

Spremembe, tako zakonodajne kot v politiki pregona, opozarjata Završnik in Zrimškova, so zato nujne. Sploh v novih razmerah, kakršnih v času uzakonjanja omejujočih določb za pregon sovražnega govora, ni bilo: »Benevolentno branje stališča vrhovnega tožilstva bi lahko bilo, da takrat še ni moglo upoštevati novega dejanskega položaja, v katerem poteka presoja konkretne ali abstraktne nevarnosti v primeru sovražnega govora, ki pa se je v Sloveniji (vsaj od leta 2015) pomembno spremenila vis-a-vis tujcem, beguncem in ekonomskim migrantom. Vsaj od takrat odklonilnega odziva slovenskega lokalnega prebivalstva na t. i. balkanski poti ni mogoče več presojati kot odziva, ki ne more privesti do objektivno konkretnega ogrožanja varovanih skupin.«

Da, sovražni govor, ki je bil že pred »begunsko krizo« v porastu, je po njej presegel vse (ustavne in zakonske) meje. Kdor tega ne verjame, ni nikoli obiskal kakega od družbenih omrežij, prebral kakega izmed komentarjev pod medijske zapise, sodeloval pri debati na kakem forumu … Že samo tam je zapisov, da bi bilo treba begunce deportirati, postreliti ali upliniti, nešteto. In čeprav so bile zoper nekatere pisce teh komentarjev vložene kazenske ovadbe zaradi razpihovanja sovraštva oziroma sovražnega govora, tožilstvo ni sprožilo kazenskega pregona, saj ni ugotovilo neposredne povezave med zapisanimi besedami in napadi na prosilce za azil oziroma ljudi, ki so že pridobili begunski status. In to kljub temu, da tovrstni verbalni in tudi fizični napadi na ljudi, ki so k nam prišli od drugod, sploh niso redkost. Težko bi našli begunca, ki jih ni (večkrat) izkusil na lastni koži.

Že nova, drugačna tožilska razlaga zakonodaje bi odprla možnosti za pregon sovražnega govora. In ta odločitev je v rokah generalnega državnega tožilca.

Svoboda govora je ena izmed bistvenih sestavin sodobnega sobivanja in demokracije. Brez dvoma. A vendar, odsotnost kazenskega pregona sovražnega govora, kot ene glavnih groženj sobivanja različnih družbenih skupin, otežuje preventivno ravnanje in ustvarjanje razmer za sobivanje v različnosti. Dejstvo, da je bil kazenski pregon sovražnega govora v porastu, dokler ga politika in tožilstvo nista zamejila, to dokazuje. Sovražnega govora v zadnjih letih ni manj, kot kažejo podatki o obtožbah in obsodbah, pač pa več, to vemo vsi. Zakaj le ne bi bilo tako? Zakaj ne bi rekli vsega, kar lahko, če pa lahko rečemo vse, čisto vse? Treba bo nekaj narediti.

Novi generalni državni tožilec Drago Šketa je sicer sovražni govor postavil med prioritete svojega mandata na čelu tožilstva. A pred dnevi je v intervjuju za prilogo Objektiv časnika Dnevnik na to temo dejal zgolj, da od tožilcev pričakuje, »da z večjo sofisticiranostjo in rahločutnostjo obravnavajo kazniva dejanja spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti. Razlaga tega kaznivega dejanja je zelo ozka, saj je treba ugotoviti tudi motenje javnega reda in miru, kot obligatorni znak kaznivega dejanja.« A pričakovanje sofisticiranosti in rahločutnosti tožilcev ni dovolj, predvsem pa ni to, kar bi Šketa lahko storil, če s pregonom sovražnega govora misli resno. Že nova, drugačna (tožilska) razlaga zakonodaje bi odprla možnosti za pregon sovražnega govora. In ta odločitev je v rokah generalnega državnega tožilca.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.