MLADINA Trgovina

Mladina, posebna številka »Oktobrska revolucija«

Sledi revolucij

Zgornji prispevek zanemarja nekatera bistvena dejstva, brez katerih ni mogoča pravilna ocena revolucije. Kot vsak dogodek v razredni družbi ima tudi oktobrska revolucija vsaj dve razlagi. Zgornji prispevek jo razlaga s stališča vladajočega razreda (»oktobrska revolucija je opomin oblastem«). Če upoštevamo nekatera zanemarjena dejstva in na revolucijo pogledamo z vidika podrejenih razredov, je podoba precej drugačna:

1. Oktobrska revolucija ni bila nasilje nad idejo komunizma (brezrazredne družbe), ampak nujni predpogoj za njeno uresničitev. Brezrazredne družbe namreč ni mogoče začeti graditi, ne da bi odpravili politično oblast izkoriščevalskih razredov (buržoazije). Oblast izkoriščevalskih razredov je v Rusiji po februarski revoluciji vzdrževala vlada Kerenskega, s tem ko ni hotela izpolniti zahtev kmečkih in delavskih množic po razdelitvi zemlje, delavskem nadzoru tovarn in izstopu iz vojne. Ko so boljševiki 7. novembra 1917 odstranili vlado Kerenskega, so dejansko izvršili »družbeno naročilo«, kar med drugim potrjuje dejstvo, da je vlada Kerenskega izginila brez odpora ali protesta teh množic.

2. Da oktobrska revolucija ni bila zločin nad idejo komunizma, ampak nujen predpogoj zanjo, dokazuje tudi primerjava med ravnanjem socialistov v Rusiji in v Zahodni Evropi. Socialdemokratski stranki v Nemčiji in Avstriji nista hoteli izvesti političnega prevrata. Svojo politično moč sta izkoristili za to, da sta ohranili oblast buržoazije. To je bil dejansko »zločin«. Najprej zato, ker sta s tem omogočili izolacijo sovjetske države. Ta je bistveno poslabšala možnosti za vzpostavitev socialistične demokracije (oblasti sovjetov) in socialističnega produkcijskega načina (racionalnega gospodarjenja brez izkoriščanja) v Rusiji. Hkrati pa zato, ker sta s svojim ravnanjem – upravičeno – izgubili zaupanje delavskih in kmečkih množic, ki jih je pozneje mobiliziral nacizem.

3. Vprašanje, zakaj sta revolucijam praviloma sledila odpoved demokraciji in nasilje, je treba zastaviti sociološko, ne moralistično. Z moralističnega stališča se mogoče zdi, da je »žrtev revolucije toliko, kot se je prej nabralo krivic«. S sociološkega stališča je edina logična hipoteza, da je žrtev toliko, kolikor večji je odpor bivših vladajočih razredov. V Rusiji so meščanski politiki in carski oficirji v ta namen mobilizirali celo vojsko kmetov in poklicnih vojakov (belo gardo). Dejstvo, da je bila bela garda kljub podpori zahodnih držav in Japonske poražena, je še en dokaz, da oktobrska revolucija ni bila nekakšen ekstremistični puč. Imela je trdno oporo med delavskimi in kmečkimi množicami.

4. Bistveno bolj zapleteno in pomembno vprašanje je, zakaj se po koncu državljanske vojne, ko ni bilo več neposredne vojaške nevarnosti, ni nadaljeval razvoj socialistične demokracije. Izkušnje socialističnih revolucij kažejo, da izgradnje komunizma ne ovirajo le bivši vladajoči razredi, ampak še ena družbena skupina, na katero ni nihče računal: »novi srednji razred« ali birokracija. Pravo vprašanje torej ni, zakaj se je Rdeča armada na vojaški napad bele garde odzvala s silo. Pravo vprašanje je, kako si je lahko birokracija s stalinisti na čelu v samo desetih letih podredila tako množice kot partijo, čeprav so se temu upirali tako številni vodilni boljševiki (Lenin, Trocki, Leva opozicija) kot tudi delovni ljudje. K temu je zagotovo pripomogla šibkost delavskega razreda: v državljanski vojni je umrla polovica že tako majhnega ruskega proletariata. Pomembna dejavnika sta bila tudi uničenje produkcijskih sredstev in izolacija države, ki sta kar »klicala« po »administrativnih ukrepih«. Po vsej verjetnosti lahko ti zunanji dejavniki pojasnijo izjemno nasilnost birokratske reakcije v Sovjetski zvezi, ki ji na primer v jugoslovanski revoluciji ni para. Zagotovo pa obstaja tudi notranji vzrok. Novi srednji razred je v kapitalističnih državah številčnejši, kot je bil v državah realnega socializma, njegova družbena moč je tudi v kapitalizmu ogromna (prim. ameriški vojaško-industrijski kompleks). Toda v oblast nad družbo se očitno lahko zares razvije šele, ko je odstranjena oblast kapitalističnega razreda. Težko je reči, kako se izogniti birokratski deformaciji postkapitalistične družbe, jasno pa je, da je socialistično demokracijo težko razširiti na družbo, če se prej ne razvije v socialističnih organizacijah.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.