Koncert starejših občanov

Ali kako sem po tridesetih letih znova fotografiral na rock koncertu

Pred dobrimi 40 leti je takrat tridesetletni Ian Anderson z Jethro Tulli prepeval »prestar za rokenrol, premlad za smrt«. Nekako takrat sta v največji državi na Balkanu nastajali dve legendarni rockerski skupini, Pankrti in Riblja čorba, jaz pa sem dobil svoj prvi fotoaparat, praktico. Kakšnih pet let kasneje, na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, so bili Pankrti in Riblja čorba na vrhuncu slave, jaz pa sem takrat navdušeno fotografiral na rokerskih koncertih – tudi Pankrte in Ribljo čorbo -, se poizkušal kot nekakšen fotoreporter in fotografije objavljal v Stopu (če se ga še kdo spomni). 

Proti koncu tistega desetletja me je pot zanesla v druge vode in rokersko fotografijo sem opustil kmalu po Zadnjem pogu v Ljubljani, leta 1987 odigranem poslovilnem koncertu Pankrtov. Sedaj pa hitro prevrtimo film trideset let naprej. Pankrti in Riblja čorba sta nedavno svoji 40 obletnici proslavljala z velikima koncertoma v stožiški dvorani, mene pa je ob brskanju po starih negativih zagrabila nostalgija in pomislil sem, da bi morda lahko šel preverit, ali še znam narediti kakšno spodobno rokersko fotko.

Dobre fotke iz gneče v dvorani seveda ni mogoče narediti, pa še redarji te morda s fotografsko opremo v dvorano ne spustijo, zato si je bilo treba najprej omisliti fotografsko propustnico. Organizatorji Pankrtov žal na moj dopis niso trzali, zato pa so imeli fantje in dekleta v ozadju koncerta Riblje čorbe precej več posluha in v dvorano Stožice sem tako tistega sobotnega večera prišel z rumeno zapestnico, ki je zagotavljala dostop pod (in za) oder.

Glasba Riblje čorbe se, kljub nekaj novim skladbam, v vseh teh letih kaj prida ni spremenila, tudi kitare so še vedno take, kot so bile, fotografska tehnika pa bi težko bila bolj drugačna. Nekoč sem na koncertu poslikal, premišljeno in varčno, en barvni film, mogoče dva, ko so bili na odru zvezdniki kalibra Dire Straits ali Eric Clapton. To so bili tudi časi, ko fotoaparati še niso znali samodejno ostriti, filmi pa so bili svetlobno precej manj občutljivi kot so dandanes digitalna tipala – skratka, vse skupaj je bilo precej težje in na koncu si bil srečen, če je bilo, ko si naslednji dan dobil razvit film, na njem pet ali šest uporabnih – se pravi objavljivih – fotografij. Če je bila kakšna res dobra, pa sploh.

Glasba Riblje čorbe se, kljub nekaj novim skladbam, v vseh teh letih kaj prida ni spremenila, tudi kitare so še vedno take, kot so bile, fotografska tehnika pa bi težko bila bolj drugačna.

Dandanes lahko na koncertu mirno narediš par tisoč posnetkov, sproti vidiš, kaj si uspel narediti, in moraš biti že res hudo nespreten, če na koncu ostaneš praznih rok. Za tisto »pravo«, vrhunsko fotografijo, kakršno lahko občudujemo na razstavah, seveda zgolj tehnika ni dovolj, žurnalistični posnetki, primerni za objavo v tej ali oni reviji, pa so dandanes mnogo bolj rutinska stvar, kot so bili nekoč.

Kaj pa koncert, Riblja čorba? Na prvi pogled je bilo (skoraj) tako kot pred 35 leti, vključno z večtisočglavo množico, ki je namesto pevca na odru pela Lutko sa naslovne strane. Bora Djordjević je imel na sebi majico z napisom Never too old to rock, ampak mogoče bi bil po štiridesetih letih vseeno čas za penzijo. Ker, resnici na ljubo, leta se mu pošteno poznajo, pa tudi Džindžer, Vicko in Miša niso več ravno v letih, ko bi lahko dve uri in več razgrajali po odru. Ali , kot je rekel prijatelj, ko sem ga vprašal, ali gre na koncert: »Zadnjič sem bil na Pankrtih, sem izpolnil svojo kvoto koncertov za letos. Saj je luštno, ampak ni več to, kar je bilo. In oni, ki pojejo, so starci, in mi, ki poslušamo, smo starci ... pa se pozna. Kot da bi šel danes na morje s fičotom, potem pa bi dal na fejsbuk "ua, kva je blo dobr".«

CkuOR70e4FE