MLADINA Trgovina

Urša Marn  |  foto: Uroš Abram

24. 11. 2017  |  Mladina 47  |  Družba  |  Intervju

Dr. Peter Praper: Od nas se pričakuje, da bomo zmagovalci, kajti če nisi zmagovalec, si luzer

»Od nas se pričakuje, da bomo zmagovalci, kajti če nisi zmagovalec, si luzer«

Utemeljitelj psihoanalitične šole, avstrijski psiholog in nevrolog Sigmund Freud, je duševno zdravje opredelil kot zmožnost delati in ljubiti. »Ta definicija se morda zdi preveč preprosta, v resnici pa zajema bistvo,« pravi Peter Praper, specialist klinične psihologije in eden od začetnikov psihoterapije pri nas. Dr. Praper je bil 33 let profesor na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, pedagoško delo pa nadaljuje tudi po upokojitvi, saj občasno predava študentom Filozofske fakultete v Mariboru. Za seboj ima 49 let kliničnega dela, zdaj na Inštitutu za klinično psihologijo in psihoterapijo, kjer je hkrati tudi strokovni vodja izobraževanja iz razvojne analitične psihoterapije.

Dr. Praper ugotavlja, da vse več ljudi potrebuje pomoč psihoterapevtov in da se vse bolj srečujemo s hujšimi oblikami osebnostnih motenj.

Slovenci se na svetovni lestvici sreče uvrščamo šele na 62. mesto. Pred nami so celo nekatere države tretjega sveta. Živimo v privilegiranem svetu, pa smo še vedno tako zelo nesrečni. Zakaj?

To je vprašanje za milijon dolarjev. (Smeh) Eden od razlogov, da smo tako zelo nesrečni, je gotovo povezan s tem, da imamo previsoka, nerealna pričakovanja. Moram vam kar odkrito priznati, da mi gre koncept sreče na živce. Ta koncept namreč izhaja iz prepričanja, da mora človek zadovoljiti vse svoje potrebe, in ko mu bo to uspelo, bo za vse večne čase srečen. Toda v življenju ne gre za to, da si srečen, ampak za to, da si vsaj bazično zadovoljen s svojim življenjem. Zadovoljen pa si lahko, če se realiziraš.

In kako se realiziraš?

Tako da si ustvariš predstavo o svojem življenjskem projektu in ji slediš. Če nimaš projekta in dovolj poguma, da ga uresničiš – pogum je nujen, ker je ta pot vedno povezana z napori, konflikti in odpovedovanjem –, se ne moreš realizirati in ne moreš biti zadovoljen. Med Slovenci je veliko takšnih s polno ritjo vsega, ker naj bi idealni starši otroku vse nudili, jim omogočali vrsto organiziranih aktivnosti. Ti ljudje zase pravijo, da so imeli čudovito otroštvo. A resnica je, da niso dobili dovolj prostora, da bi lahko razvili svoje interese.

Namesto da bi šli po svoji poti, sledijo pričakovanjem staršev in širše okolice.

Tako je. Ne pozabite, da so tudi starši podvrženi idealiziranim pričakovanjem okolja in da je okolje postalo imperativ, ki mu služi velik del populacije. Pa ne le služi. Celo sistemske rešitve smo postavili na osnovah, ki so po mojem mnenju narcistične. V ZDA so že v 70. letih prejšnjega stoletja pisali knjige o družbeni promociji narcizma. Gre za to, da se od nas pričakuje, da bomo zmagovalci. Kajti če nisi zmagovalec, si luzer. Biti zmagovalec pa pomeni izpolniti idealizirana, nerealna pričakovanja. Danes vsi želijo postati Dončići, tako kot so pred časom vsi želeli postati Prevci. Nekoč sem se s fanti nekega mladinskega nogometnega kluba pogovarjal o njihovi motivaciji. Vsi so mi govorili, da bi bili radi profesionalni nogometaši. Ko pa sem jih vprašal, kdo med njimi rad igra nogomet, je nastala tišina. Ali pa, pogovarjal sem se s fantom, ki je v drugem letniku gimnazije zavozil. Ko sem ga vprašal, kje se vidi čez pet let, kakšne so njegove želje, mi je rekel: »Bil bi košarkarska zvezda!« Ko pa sem ga vprašal, kako se do tja pride, mi je rekel: »Saj sem začel trenirati, ampak trener je bil butelj, želel je, da med treningom tečemo, in ker sem se uprl, me je izključil.«

Od kod ta obesedenost s slavo v sodobni družbi? Zakaj si tako obupno želimo biti zvezde? Ali zato, ker imamo lažje radi sebe, če nam drugi ploskajo?

To je proces obrambe pred občutki dvoma vase, ki poteka na nezavedni ravni. Gre za prevzemanje življenjskega sloga. Iskanje potrditve v drugih, ki ti ploskajo in te občudujejo, je seveda bolj kratke sape. Ena od mojih pacientk, zelo izobražena, razgledana, mlada ženska, mi je nekoč rekla: Moj problem ni to, da moram na fakulteti imeti same desetke, ampak to, da bi morala biti edina, ki bi imela samo desetke. Edinstvenost je tisto, kar ti danes prinese popularnost. Hlepimo po biti nekdo, ni pa nam jasno, kaj bi v življenju počeli. Ampak naprej nas poganja prav to, kar počnemo. V zadnjih letih so Slovenijo preplavili narcistični vrednostni sistemi, kar se kaže tudi pri študentih. Hočejo biti izjemni, nimajo pa predstave o tem, kaj bi želeli delati v praksi. In ker jim to ni jasno, podaljšujejo čas šolanja s podiplomskim študijem. Poznam tudi takšne, ki imajo več doktoratov, pa še vedno ne vedo, kaj bi želeli početi. Ostati brez svojih interesov pa pomeni ostati brez življenjskega projekta, s katerim bi se lahko potrjevali.

Filozof Alain de Botton pravi, da so včasih človeka, ki se ni povzpel na vrh družbene lestvice, opisovali kot nekoga, ki mu bogovi niso naklonjeni in pač nima sreče, a si za to ni kriv sam. Danes pa ga takoj označimo za zgubo. Gre tu iskati razloge za porast frustracij in vse večjo porabo antidepresivov?

Gre za to, da se tisti, ki »so mu bogovi naklonjeni«, lahko njim priliči in tako postane vsaj polbog. Če mu to ne uspe, je navaden smrtnik, ki se boji konca. Te stvari so seveda povezane. Danes je že skoraj vsak drugi depresiven. Ko pa pogledaš v ozadje, vidiš, da so nekateri raje depresivni, kot pa da bi se aktivno spopadali s problemi. Kajti biti depresiven je lažje. Poznam celo osebe, ki so raje na antidepresivih, kot pa da bi se lotili urejanja odnosov v svojih družinah. Nekateri se oklepajo bolezni, ker si z njo zagotavljajo pozornost, po drugi strani pa jim »bolezen« služi za alibi, da se jim ni treba spoprijeti s konflikti. Ampak v življenju se ne moremo odreči odgovornosti. Tudi če odločanje o sebi prepustimo drugim, smo še vedno odgovorni, ker smo to storili. To velja tako za posameznika kot za družino ali celo državo – če dopuščaš, da te starši obravnavajo po principu grd/lep ali po principu priden/poreden in pristajaš na to, da je treba ugajati, si za to sam odgovoren.

Otrok svojim staršem verjetno težko prepreči zgrešene vzgojne prijeme ...

Otrok že v drugem letu starosti začne protestirati z »ne«, kar je zelo pomemben korak. »Ne« pomeni, da hoče nekaj po svoje, da je začel graditi svojo identiteto. Starši ga morajo pri tem podpreti, ne pa ga obremeniti z idealizacijami in mu nevede sporočati, da ne bo nikoli zmogel preseči njihove popolnosti. Včasih je za otroka boljše, če starši naredijo manj kot pa več. Kajti če naredijo preveč, če otroku preveč skušajo olajšati pot, mu s tem bolj škodijo, kot koristijo. Predvsem pa morajo biti starši z otrokom v dobri interakciji – to ne velja samo za triletnega otroka, ampak tudi za 25-letnega. Miselnost, da so starši tisti, ki otroka naredijo samostojnega, je zgrešena. Če starši to počnejo, zasedejo prostor, kjer bi moral odraščajoči človek prevzeti nase to odgovornost. Starši lahko samo podpiramo otroka, da se razvije v samostojnega odraslega. Otroka ne vzgajamo v človeka, pač pa mu omogočimo, da se vanj razvije. Danes se mladi vozijo z avtomobili in mislijo, kako zelo so samostojni, v resnici pa so jim avto kupili starši in starši jim plačujejo tudi gorivo. Pred leti me je kolega psiholog spraševal, kdaj nameravam sinu, ki je bil takrat že polnoleten in je že imel vozniški izpit, kupiti avto. Začudeno sem ga pogledal, nakar mi je rekel: »Enakopravni smo, če imaš ti avto, si ga zasluži tudi tvoj sin.« Odvrnil sem mu: »Seveda smo enakopravni! In ko si bo sam privarčeval za avto, ki ga bo lahko vzdrževal in polnil z gorivom, mu bom mogoče celo pomagal pri nakupu.« Psihološko gre za to, da mora odraščajoči človek razviti občutek za realnost. Kajti samo če človek prevzame odgovornost za svoj razvoj, lahko doživlja samopotrditev. Jasno je seveda, da trinajstletni otrok ne more zahtevati enakih pravic kot devetnajstletni, ker tudi enake odgovornosti ne more nositi. Se spomnite, ko je leta 2005 pred diskoteko Lipa množica poteptala tri najstnice? Nikomur ni bilo jasno, kdo bi moral biti odgovoren. S prstom so kazali drug na drugega. Nihče pa ni vprašal staršev, kako jim je prišlo na misel, da petnajstletnicam pustijo ponočevati v diskoteki. Ne gre za discipliniranje ali za razvajanje. Gre za razvijanje občutka za realnost.

Danes je že skoraj vsak drugi depresiven. Ko pa pogledaš v ozadje, vidiš, da so nekateri raje depresivni, kot pa da bi se aktivno spopadali s problemi. Kajti biti depresiven je lažje.

Bi na podlagi dolgoletnih terapevtskih izkušenj lahko rekli, da so duševne motnje pri nas v porastu, da vse več ljudi trpi za depresijo, tesnobo, paničnimi napadi?

Že leta 1972 sem izdelal epidemiološko študijo, ki je pokazala, da je v populaciji triletnih otrok 60 odstotkov takšnih, ki imajo manjše motnje, 14 odstotkov pa jih ima tako resne motnje, da potrebujejo strokovno obravnavo. V stroki so to mojo študijo povozili, češ da v samoupravni socialistični družbi ne more biti tako zelo hudo. Več let pozneje sem videl epidemiološko sliko v študentskih ambulantah, ki je pokazala, da je več kot 80 odstotkov intervencij med študentsko populacijo zaradi duševnih stisk in ne zaradi telesnega zdravja. Ko sem primerjal rojstne letnice študentske populacije, sem ugotovil, da gre za populacijo, ki sem jo uporabil v svoji študiji. Pediatri so sicer vedeli, da se stvari slabšajo, saj so porasla nekatera somatska obolenja, denimo spastični bronhitis in astma. To so skušali obrazložiti z bolj onesnaženim ozračjem, kar pa je bila neumnost, saj ozračje ni bilo nič bolj onesnaženo kot v šestdesetih letih, ko smo kurili še na premog. Pravi razlog ni v onesnaženju ozračja, ampak v onesnaženju odnosov. To je bilo obdobje, ko je odpovedal »babica servis« in ko so otroke že pri osmih mesecih množično tlačili v jasli.

Nekateri so prepričani, da je porast duševnih motenj v Sloveniji povezan z osamosvojitvijo in tranzicijo. 

To tezo poznam, se pa z njo ne strinjam, kajti s porastom duševnih motenj se ne srečuje samo Slovenija, ampak ves razviti svet. Je pa res, da si Slovenci že od leta 1991 na vse pretege prizadevamo, da bi postali čim bolj podobni Američanom. Posnemamo jih na vseh področjih, kar je dokaz, da imamo zelo šibko nacionalno identiteto. Slovenijo je v neodvisnost gnal upor proti odvisnosti od Beograda. A že na začetku poti smo se ustrašili samostojnosti in seveda odgovornosti, ki jo ta prinaša.

Verjetno nam kar ustreza, da smo podrejeni Bruslju, ker imamo tako vedno na voljo priročnega zunanjega sovražnika.

Seveda. Veliko lažje je pljuvati gospodarja, ki je zunaj. Po mojem bi bilo za zgraditev identitete našega naroda veliko boljše, če bi izpeljali tranzicijo, postali samostojni in se šele kot urejena država priključili Evropski skupnosti, ne pa da smo na vrat na nos hiteli v zamenjavo gospodarja iz Beograda za gospodarja iz Bruslja. Da imamo Slovenci težave s samopodobo, lahko vidimo tudi po tem, da ves čas nihamo med občutkoma večvrednosti in manjvrednosti. Za tiste osebe, ki nimajo zgrajene trdne identitete, je značilno, da se zapletejo v nezdrave odnose, kjer njihovo samopodobo določa podrejanje ali nasprotovanje drugemu. Podoben vzorec lahko opazimo v slovenski politiki.

Slovenci smo preživeli nekaj desetletij prisilnega kolektivizma, kar gotovo ni pozitivno vplivalo na našo samozavest.

Drži. Pomenljivo pa je, da gremo zdaj v nasprotno smer, v skoraj patološko samozadostnost in narcisizem.

Narcisizem je imanenten človeku, je del našega dednega zapisa.

Seveda. Toda treba je ločiti med zdravim narcisizmom, to je ljubeznijo do sebe, in patološkim narcisizmom kot osebnostno motnjo.

Kaj se mora zgoditi, da se zdravi narcisizem razvije v patološkega?

Zdravi narcisizem se gradi v času, ko otrok razvija govorico oči, se pravi od drugega meseca. Dojenčku ni treba narediti nič, da je oboževan. Ves svet se vrti samo okrog njega. Bolj ko otrok širi krog svojega življenja in ugotavlja, da obstajajo tudi drugi ljudje, bolj spoznava, da ni vsemogočen in omnipotenten. Zalomi se, če v sebi obdržiš koncept, da moraš biti edinstven, vsemogočen in vseveden. Psihično zdrav človek ohrani ideale kot nekakšne usmeritve v življenju, vendar ne trpi, ker ni idealen. Realno spoznanje je, da ne znamo vsega. Ljudje se po naravi učimo, ko ugotovimo, da česa ne znamo, ne obvladamo, in bi radi to spremenili. Če pa misliš, da že vse veš, ne boš čutil potrebe po učenju.

Slavoj Žižek je pred tridesetimi leti zapisal, da je patološki narcis »dobro prilagojen okolju, uspešno funkcionira, včasih celo socialno blesti in dominira v svojem okolju, vendar pa ob njem kmalu naletimo na temeljno protislovje: patološki narcis prezira soljudi, jih izkorišča, vidi v njih le sredstvo za svojo afirmacijo, hkrati pa je povsem odvisen od njihovega priznanja in občudovanja«. Po tej definiciji je vsaj za ameriškega predsednika Donalda Trumpa mogoče reči, da izkazuje vse poteze narcistične osebnostne motnje.

Nerad lepim diagnoze na zunanjo sliko ljudi. Niti za Trumpa si ne bi drznil reči, da je njegov glavni problem to, da je narcis, ker so lahko vpleteni tudi drugi dejavniki, na primer igranje določene javne vloge, ki mu je prinesla zmago na volitvah. Je pa res, da je med bolj izpostavljenimi poklici, predvsem med politiki in vodilnimi menedžerji ali na estradni sceni, več takšnih s potezami narcisoidne osebnostne motnje. Patologija se začne, ko ne zmoreš biti nič drugega kot le še svoja javna funkcija. Novinarji so me večkrat prosili, naj ocenim osebnosti politikov, a sem jih vedno znova zavrnil, kajti če človeka osebno ne poznam, ga ne morem oceniti, če pa ga poznam po strokovni plati, me obvezuje molčečnost.

Ali res lahko govorimo o srečnem otroštvu, če se starši spremenijo v taksiste, otroka pa prepustijo dolžnostim, ki jih ta pridno opravi, a jih nikoli ne sprejme za svoje?

So narcisi srečni ljudje?

Ne, večinoma so zelo negotovi, tesnobni in žalostni. Javnost narcise dojema kot antipatične. V resnici pa gre v ozadju te osebnostne motnje za krhkost in ranljivost. Narcisi si neizmerno prizadevajo, da bi dokazali, da so nekaj vredni. Tisti z zelo hudo patologijo po ure in ure stojijo pred ogledalom, zato ker se samo tako lahko pomirijo. To so težke zgodbe.

Je danes življenje res hitrejše, bolj stresno, manj varno, kot je bilo nekoč, ali pa smo samo bolj razvajeni?

Gotovo ni bolj stresno ali bolj nevarno, kot je bilo v času obeh svetovnih vojn. Po mojem se premalo zavedamo, kako globoke travme sta svetovni vojni pustili v ljudeh in v celotnih narodih. Ko govorimo o drugi svetovni vojni, večinoma govorimo samo o civilnih žrtvah in holokavstu nad Judi, ne povemo pa, da so bili travmatizirani vsi, ki so vojno preživeli. V skoraj vsaki slovenski družini obstaja neka vez z vojnimi ali povojnimi poboji, pomanjkanjem, strahom pred okupatorjem ali žalostjo zaradi izgube svojcev. Vse to zlahka preraste v strah pred izničenjem identitete. S temi travmami v Evropi še vedno nismo opravili, še hujše, skušamo jih celo zanikati.

Ali teh travm ni ozdravila uresničitev ideje o združeni Evropi?

Zgolj s politično idejo združene Evrope teh travm ni mogoče odpraviti. Kajti kdor je travmatiziran, te travme skoraj zagotovo prenese na potomce. Tako se psihološki vzorci prenašajo med generacijami in so še vedno navzoči v velikem delu populacije. Poleg tega se celotna današnja Evropa srečuje s hudo krizo identitete. V Nemčiji, Veliki Britaniji, pa tudi v Franciji se tretja generacija priseljencev zateka v čedalje hujši verski fundamentalizem, saj niso izoblikovali trdne identitete in se ne čutijo pripadne ne matični kot tudi ne gostiteljski kulturi. Če nimaš zgrajene trdne identitete, se počutiš ogroženega in prestrašenega, to pa je najzanesljivejša pot v ekstremizem.

Se vam ne zdi stresno to, da so danes mladi prisiljeni ostati doma, ker nimajo možnosti za stalno zaposlitev in ker so brez finančnih možnosti, da bi se odselili v lastno stanovanje?

Tu je ogromno pretiravanja. Veliko staršev otrokom kupi stanovanje, res pa je, da obdržijo lastništvo. Veste, kaj je danes najbolj stresno? To, da ti je ponujeno izobilje, če si se pripravljen odpovedati svojim interesom. Naj vam pojasnim s primerom. Pred leti mi je pacientka govorila o »čudovitem« otroštvu. Ko je imela štiri leta, so jo starši vpisali k baletu, s petimi leti so jo vpisali k nemščini, s šestimi pa še h klavirju. Vse tri dejavnosti je opravila z odliko. Ko pa sem jo vprašal, če še kdaj zaigra na klavir, mi je priznala, da je klavir zaprla takoj, ko je končala glasbeno šolo in ga nikoli več ni odprla. Tudi plesati ne gre več, ker da je mož štorast in ji je preveč nerodno, pa tudi nemščine ne uporablja več, ker je ne obvlada perfektno. Ali res lahko govorimo o srečnem otroštvu, če se starši spremenijo v taksiste, otroka pa prepustijo dolžnostim, ki jih ta pridno opravi, a jih nikoli ne sprejme za svoje? Otrok, ki mu starši ne dajo dovolj prostora, ne more zgraditi pristne identitete. In takšnih primerov je danes veliko.

Nekoč ste rekli, da živimo v kulturi, ki promovira odvisnost. Kako jo promovira?

Tako, da diktira kriterije in vrednote do te mere, da odraščajoči človek nima več kaj reči. Samo poglejte selekcijske mehanizme v šoli. Že pred petdesetimi leti so raziskave pokazale, da tisti, ki so v srednji šoli absolutni odličnjaki, niso potem najboljši na fakultetah in da tisti, ki so briljantni študenti, niso pozneje najboljši v stroki. A četudi je jasno dokazano, da ocene niso nikakršno zagotovilo za uspeh v življenju, se od otroka že od prvega razreda osnovne šole pričakuje, da bo imel odlične ocene, zato da se bo lahko nekoč vpisal na dobro fakulteto.

Kaj pa bi vi predlagali za merilo?

Naravno selekcijo. Ko sem študiral psihologijo, nas je bilo v prvem letniku 160, v drugi letnik pa nas je prišlo 40. Zdaj pa se dogaja prav nasprotno: na fakulteto se sprejmejo samo odličnjaki, ki jih potem ne smeš več selekcionirati, saj je financiranje fakultet odvisno od števila študentov, študentje pa so odvisni od štipendij, ki jih izgubijo, če se jim povprečje ocen zniža. Če daš danes študentu oceno sedem, je takoj užaljen in iz tega naredi velik halo. Skratka, ves sistem je podrejen zunanji podobi. Pomembne so le še ocene, ne pa to, koliko si se naučil. Najhujše pa je, da je takšno vsiljeno znanje izpostavljeno hitremu pozabljanju.

Mnogi Slovenci rešitev iz duševne stiske iščejo v priporočnikih za samopomoč. Nam priročniki res lahko pomagajo?

Slovenci skušamo zanikati kakršnokoli odvisnost tako, da smo nagnjeni k samozadostnosti, k prepričanju, da vse obvladamo sami, zato si raje pomagamo s priročniki, kot pa da bi o svojem položaju in načrtih razmišljali v človeških stikih. Priročniki so nekakšen beg od samega sebe, kajti če si želiš kaj dejansko spremeniti, to zahteva trdo delo. Samozadostnost seveda ni isto kot samostojnost. Pri samozadostnosti gre za to, da se odmakneš, postaviš na pozicijo, kakšen nočeš biti in česa nočeš početi, namesto da bi se vprašal, kakšen si želiš biti in kaj si želiš početi. Neodvisnost pomeni zanikati odvisnost. Če zanikaš odvisnost, to še ne pomeni, da že veš, kdo si in kaj si želiš, ali da imaš razvito lastno identiteto. Zanikati odvisnost še ne pomeni samostojnosti. Izraz samostojnost ali avtonomija je skovan iz dveh korenov: avtos v grščini pomeni sam, nomos pa pomeni merila. Se pravi, da si se sam sposoben ravnati po določenih merilih. V stari Grčiji je nomos pomenil božja merila, vendar ni šlo za religiozen koncept, ampak za upoštevanje realnosti, zakonitosti in zakonov, kot je na primer zakon težnosti. Ko se otrok uči prvih korakov, se spoznava z zakonom težnosti. Zato ga moramo pustiti, da se večkrat usede na rit, ne pa da ga takoj rešujemo. Otroka ne smemo zavijati v vato, ker se bo sicer težko razvil v samostojno osebnost.

V življenju se ne moremo odreči odgovornosti. tudi če odločanje o sebi prepustimo drugim, smo še vedno odgovorni, ker smo to storili.

Ste že slišali za čuječnost?

Seveda. Koncept čuječnosti izhaja iz budistične psihologije in je povezan z meditacijo. Ne gre za novost, je pa res, da je v zadnjem času ta koncept postal spet zelo popularen.

Za kaj pa sploh gre pri čuječnosti?

Za meditativno tehniko, ki človeku omogoča, da lažje spozna samega sebe. Gre za prisotnost, čuječnost tukaj in zdaj. Učitelji čuječnosti govorijo o sprejemanju sebe, takšnega, kot si. Kar je pomembno. Kajti če se nisi sposoben sprejemati takšnega, kot si v vseh življenjskih okoliščinah in obdobjih, se tudi starati ne moreš. Naj ponazorim s primerom. Mnogi si želijo biti takšni, kot od njih pričakuje okolica. Vzdržujejo lažno sliko o sebi. Ko pa se pojavijo težave, na primer, ko ženska dobi prve gubice ali ko moški ugotovi, da ni več tak šampion, kot je bil pri dvajsetih, se jim zalomi. In potem praznino v sebi kompenzirajo tako, da pri petdesetih postanejo ironmani. Naj pojasnim še z enim primerom. Do 35. leta sem tekmovalno igral odbojko. Kar nekaj mojih nekdanjih soigralcev je ta šport opustilo, potem ko niso več mogli dovolj visoko skočiti na mrežo. Enostavno niso prenesli dejstva, da niso več tako dobri, kot so bili v mladih letih. Sam s tem nisem imel težav, saj odbojke nikoli nisem igral zato, da bi se dokazoval pred drugimi, ampak ker jo imam rad. Če se dojemaš realistično skozi čas, pri petdesetih ne boš žaloval za mladostjo.

Nekoč so vlogo terapevtov opravljali duhovniki. S sekularizacijo je cerkev vlogo dušnega pastirja v precejšnji meri izgubila.

Tu sva na tankem ledu. Prvič je vprašanje, kakšno terapijo imate v mislih. Če mislite na to, da si lahko vest olajšaš pri spovedi, temu ni mogoče reči terapija. Če imaš gnil zob, ki ga je treba izruvati, pa to rešuješ z analgetiki, namesto da bi šel k zobozdravniku, se dolgoročno ne more dobro končati. S psihološkega vidika ti cerkev lahko da občutek pripadnosti. Težava se pojavi, ko se znotraj cerkvene institucije oblikuje paranoidni sistem po vzorcu: ali si naš ali pa si proti nam, kar lahko vodi v fundamentalizem, ki vse zunaj cerkvene institucije označuje za heretike. Tak paranoiden sistem vzdržuje nedoraslost.

Slovenci si že od leta 1991 na vse pretege prizadevamo, da bi postali čim bolj podobni Američanom. Posnemamo jih na vseh področjih, kar je dokaz, da imamo zelo šibko nacionalno identiteto.

V Sloveniji imamo samo tri klinične psihologe na sto tisoč prebivalcev, kar je najmanj v EU. Hkrati pa imamo množico samooklicanih psihoterapevtov, ki izvajajo različne alternativne terapije. Kakšne so potencialne pasti za ljudi, ki se po pomoč zatečejo k šarlatanom?

Pri ameriškem združenju psihologov so že pred leti z raziskavami ugotovili, da imajo alternativni, ezoterični in drugi neuradni terapevtski pristopi lahko tudi nekatere pozitivne učinke, pa čeprav delujejo samo po načelu placeba. Niso torej kaj posebej učinkoviti, niso pa tudi zelo škodljivi. Seveda je uspeh odvisen tudi od resnosti pacientovih težav. Bolj problematično je, da ljudje, ki bi potrebovali profesionalno pomoč, po obisku šarlatanov izgubijo zaupanje in nočejo nikamor več. V Sloveniji na področju psihoterapije vlada totalen kaos. Celo tisti, ki bi morali, ne poznajo razlik in meja med psihiatrom, kliničnim psihologom in psihoterapevtom. Samostojne koncesije za psihoterapevtsko dejavnost v zdravstvu ni mogoče dobiti. Zavod za zdravstveno zavarovanje priznava psihoterapevtsko delo le psihiatrom in kliničnim psihologom, obenem pa se za psihoterapevta lahko predstavlja prav vsak, ki je opravil krajši tečaj nekega terapevtskega pristopa. Na ta problem stroka opozarja že več let, a se ne zgodi nič.

Verjetno tudi zato ne, ker nekaterim nedorečenost psihoterapevtskega poklica ustreza, saj tako lahko še naprej prodajajo meglo. 

Absolutno. Je pa takšno stanje zelo škodljivo, kajti zaradi tega številni posamezniki niso deležni ustrezne terapevtske pomoči in žal kljub spletu, ki ponuja ogromno čudežnih rešitev, nimajo možnosti, da bi si pridobili ustrezne informacije. Ker področje ni zakonsko urejeno, ne obstaja sistem podeljevanja licenc in tako tudi nimamo dostopnih registrov usposobljenih psihoterapevtov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.