MLADINA Trgovina

Vasja Jager

24. 11. 2017  |  Mladina 47  |  Politika  |  Intervju

Matjaž Hanžek: »Pri ugrabitvi države ni ideologije«

Poslanec Matjaž Hanžek predstavi ključne ugotovitve o gradnji TEŠ 6: od izogibanja predpisom do žuganja Borutu Pahorju

»Pri ugrabitvi države ni ideologije«

Predsednik komisije, nepovezani poslanec Matjaž Hanžek, v pogovoru razkriva, kako je država izvzela 1,5 milijarde evrov vredno naložbo iz sistema javnih naročil in tako omogočila netransparentnost in za 600–do 800 milijonov evrov podražitev. Prepričan je, da za afero stoji močan lobi, politiki, v prvi vrsti takratna premiera Janša in Pahor, pa so opuščali dolžna dejanja, »ker so se bali za svoje stolčke«.

Iz vmesnega poročila komisije, ki jo vodite, izhaja, da je TEŠ 6, poldrugo milijardo težka državna investicija, pravzaprav nelegalna. Je kaj takega sploh mogoče?

Če bi striktno gledali veljavne zakone, je ta naložba gotovo zelo problematična; izvajali so jo v nasprotju s postopki o javnem naročanju in v nasprotju z Resolucijo o nacionalnem energetskem programu. Vlade se niso obnašale kot dober gospodar, projekt pa tudi ni bil utemeljen z ekonomskega vidika. Kljub temu je bil zgrajen, in to mimo cele vrste predpisov in podlag. Tako da se v veliki meri strinjam z vašo tezo o nelegalnosti.

Kaj pomeni, da so šesti blok gradili v nasprotju z Resolucijo o nacionalnem energetskem programu?

Pomeni, da ni bilo zakonske podlage za izvedbo naložbe. Vodstvo šoštanjske termoelektrarne in ministrstvo za gospodarstvo, ki ga je vodil Andrej Vizjak, sta se že pred dobrim desetletjem, v času prve vlade Janeza Janše, izgovarjali, da je zagotovljen zakonski temelj za začetek izvajanja investicije TEŠ 6 z njeno uvrstitvijo v Resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih. Slednja pa je zgolj okvirni spisek, ki nima večje teže in ni bila zavezujoča, kar je kasneje potrdilo tudi ustavno sodišče. Ustrezna podlaga za gradnjo TEŠ 6 bi lahko bila samo Resolucija o nacionalnem energetskem programu, ki pa te naložbe sploh ni predvidela, temveč je določala le prenovo četrtega in petega bloka šoštanjske termoelektrarne. To resolucijo je sprejel državni zbor, vlada pa je kljub temu delovala v nasprotju z njegovim sklepom.

In v vlogi skupščine potrdila razvojni načrt državnega Holdinga Slovenske elektrarne, pod katerega spada tudi TEŠ, in tako dokončno sprejela investicijo. To se je zgodilo decembra 2006, takratni direktor TEŠ Uroš Rotnik pa se je že mesece pred tem sestal s predstavniki Alstoma, angažiral sporne svetovalce in sprejel sklep o začetku postopka oddaje naročila.

Drži. Pa ne le to; Rotnik je že leta 2003 predstavljal megalomansko naložbo, s katero bi obnovili četrti in peti blok ter zgradili šestega in še plinske terminale in tako povečali zmogljivosti Termoelektrarne Šoštanj na celih 1445 megavatov. Pri čemer ni nihče razmišljal, kje bodo dobili dovolj premoga za vse to. Ali pa denarja.

Je bila gradnja šestega bloka sploh potrebna, ali pa bi lahko proizvodnjo energije ustrezno povečali že z obnovama četrtega in petega bloka?

Menim, da bi te obnove vsekakor zadostovale. Vendar so oceno njihove vrednosti z manipulacijami napihnili v nebo in tako »dokazovali«, da se bolj splača gradnja novega bloka.

Pri drobnih rečeh se strašno pazi na predpise o javnem naročanju, pri poldrugo milijardo vrednem projektu pa so to spregledali.

Pri čemer so vsa naročila za TEŠ 6 tekla mimo zakona o javnem naročanju na vodnem in energetskem področju, ki bi moral veljati tudi za Termoelektrarno Šoštanj. Pa ni veljal. Kako so to dosegli?

Vlada je več kot pol leta vodila medresorsko usklajevanje, s katerim so oblikovali uredbo – seznam naročnikov, ki morajo delovati po Zakonu o javnem naročanju. Obenem pa so določili izjeme in jih izločili z omenjenega seznama. V nasprotju s postopkom. Med njimi je bil tudi TEŠ, ki je tako dobil alibi, da ni deloval v skladu z načeli javnega naročanja. Naša komisija pa je ugotovila, da je bil tisti seznam brezpredmeten, saj zakon črno na belem določa, da med zavezance spadajo državna energetska podjetja, torej tudi šoštanjska termoelektrarna. Vendar zanjo pravila niso veljala.

Z izvzemom TEŠ iz sistema javnega naročanja so dosegli zmanjšanje nadzora državnih institucij in pomembno onemogočili konkurenco med ponudniki. Kakšne so bile konkretne posledice za projekt TEŠ 6?

V prvi vrsti precej manjša transparentnost vseh naročil, kar je zagotovo znatno zvišalo ceno. Pravnik Stanko Štrajn je izračunal, da je bila zaradi neupoštevanja predpisov o javnem naročanju investicija preplačana za 600 do 800 milijonov. Glede na medijsko poročanje, da sedaj HSE ta denar terja nazaj, bo verjetno nekaj kar držalo. Za kolikšno vsoto v resnici gre, pa ne vem. V poročilu izpostavljamo primer gradnje hladilnega stolpa, za katero so izbrali konzorcij na čelu z Rudisom, čeprav je bila ponudba SCT za tri milijone cenejša. Vsega tri tedne po podpisu pogodbe pa je TEŠ z Rudisom sklenil aneks za šest milijonov; to pomeni, da so za stolp plačali devet milijonov evrov več, kot je znašala originalna ponudba konkurence. Toda direktor Rotnik je zadeve pač lahko peljal po svoje.

Ob tem pa mu je razpisno dokumentacijo pripravljalo podjetje CEE v lasti Petra Kotarja, ki je bil neposredno povezan z Alstomom kot njegov svetovalec.

Tako je, on je bil ves čas na obeh straneh. Konflikti interesov so bili prisotni v mnogih točkah. Tudi o tem bo govorilo končno poročilo, ki ga bomo pripravili februarja.

Te konflikte bi naročnik in država verjetno lahko presekala, če bi naložbo vodili po zakonu o javnem naročanju na področju energetike?

Že če bi ravnali v skladu s prakso dobrega gospodarja, bi bilo dovolj. Še leta 2009, 2010 ni bilo prepozno, da bi zaustavili naložbo, četudi le za določen čas. Vlada oziroma minister Matej Lahovnik, ki je zanjo podpisoval kreditne pogodbe, bi se moral pozanimati, ali TEŠ dela po zakonu ali ne. Ne nazadnje je takrat izbruhnila gospodarska kriza in denarja je začelo primanjkovati. Takrat bi bilo smotrno določiti moratorij, izvesti revizije, naročiti študije pri neodvisnih strokovnjakih in še enkrat temeljito premisliti o projektu. Vendar tega niso storili. Sam sicer ne zagovarjam mnenja, da bi morali odstopiti od naložbe, a po mojem bi bilo dovolj, če bi zgradili precej manjši in cenejši obrat, ki bi porabil preostanek velenjskega premoga.

Bi glede na materiale, ki ste jih pregledali, in priče, ki ste jih zaslišali, lahko sklepali o obstoju korupcije v vrstah vladajoče politike in pristojnih institucij?

Moje mnenje – potrdile so ga tudi izjave določenih prič – je, da je bilo v ozadju izsiljevanje zelo močnega lobija, ki je imel v rokah glavno orožje, to je sindikat energetike. Ta je pred volitvami grozil, da bo Slovenija brez šestega bloka v temi, ščitil Rotnika pred razrešitvijo tudi s stavko in žugal Pahorju, da bo izgubil vlado in da ne bo nikoli več premier, če bo zaustavil naložbo v TEŠ 6. Verjamem, da je prišlo do opuščanja dolžnih ravnanj, ker so se politiki bali za svoje stolčke. Ne verjamem pa, da je kateri od njih prejel kakšen denar. Za to nimamo dokazov.

Mnenje Komisije za preprečevanje korupcije iz leta 2012, ki ga je zdaj potrdila tudi vaša komisija, je, da pri TEŠ 6 ni šlo za »ravnanja strokovnih služb v posameznih uradih ali ministrstvih, ampak je bolj posledica političnih vplivov in odločitev«.

In s tem se strinjam. To njihovo obrazložitev sem sam vključil v naše poročilo in jo še razširil s trditvijo, da gre za »ugrabljeno državo«. V primeru TEŠ 6 ne govorimo o klasični korupciji v smislu preskakovanja čakalnih vrst ali podkupovanja javnih uslužbencev v zameno za posle; govorimo o prilagajanju zakonov in podzakonskih aktov nekemu močnemu lobiju, s čimer se skuša njegovo početje legalizirati. To je najhujša oblika korupcije, sistemska korupcija. Si lahko mislite, šlo je celo tako daleč, da so trdili, da prevod evropske direktive, na podlagi katere je bil sprejet zakon o javnem naročanju v energetiki, ni pravilen. Zaradi česar naj bi bila celotna zakonodaja, ki izhaja iz te direktive, napačna. In tisti, ki bi morali biti odgovorni za skupno dobro, so lahko rekli, da tako pač je, da so to potrdile pristojne institucije in da so vsi skupaj delali v dobri veri. Zanimivo, mar ne – pri drobnih rečeh se strašno pazi na predpise o javnem naročanju, pri poldrugo milijardo vrednem projektu pa so to spregledali.

Ali je lobi peščice šaleških podjetnikov, sindikalistov in politikov, ki se mu pripisuje odgovornost za »rop desetletja« s TEŠ 6, sam zase res dovolj močan, da je v to prisilil kar dve različni vladi – eno desno, drugo levo?

In katera naj bi bila leva?

Sistemska korupcija je torej nadpolitična?

Pri ugrabitvi države ideologija ni pomembna, pomemben je biznis. Edina barva, ki kaj šteje, je barva denarja. Janševa in Pahorjeva vlada sta se morda res razlikovali po odnosu do polpretekle zgodovine, glede ekonomske in socialne politike pa sta bili skoraj istovetni; druga je zgolj nadaljevala, kar je začela že prva. Tako je bilo tudi pri TEŠ 6.

Sindikat energetike je ščitil Rotnika pred razrešitvijo tudi s stavko in žugal Pahorju, da bo izgubil vlado in da ne bo nikoli več premier, če bo zaustavil naložbo v TEŠ 6.

Bodiva zelo konkretna in v nasprotju s predsednikom države operirajva s konkretnimi imeni. Andrej Vizjak – kaj je storil v primeru TEŠ 6 in česa ni, pa bi moral?

Vztrajal je, da se Teš uvrsti med izjeme, za katere ni veljal zakon o javnem naročanju na področju energetike. S tem je dosegel, da država ni upoštevala evropske direktive, temveč je pri izvajanju naročil za TEŠ 6 dala proste roke direktorju Rotniku in njegovim sodelavcem. Vizjak je bil tudi predsednik odbora za gospodarstvo in predsednik nadzornega sveta HSE. Ni čudno, da je bil minister za finance Andrej Bajuk proti njemu brez moči.

Torej je poskušal spraviti TEŠ pod okrilje zakonodaje?

Bajuk se je glede tega leta 2006 prepiral z Vizjakom, ki je vztrajal pri omenjenih izjemah. Bajuk je pravilno opozoril vlado, da bi morala med zavezance vključiti tudi ta podjetja, ki bi potem morala sama dokazovati, ali spadajo med izjeme ali ne, nakar bi o tem odločila evropska komisija; zakon je namreč nastal na podlagi njene direktive in postopki v primeru morebitnih nejasnosti so natančno opredeljeni. Vlada torej sploh ni imela pristojnosti, da bi sama določala izjeme.

© Goran Petrašević

In sva pri odgovornosti njenega predsednika Janeza Janše, ki je podpiral Vizjaka in v vlogi predsednika skupščine HSE mimo pristojne resolucije potrdil njegov razvojni načrt in s tem naložbo v TEŠ.

Janša bi kot premier moral zagotoviti, da naložba poteka v skladu s predpisi. Ne nazadnje je tudi sam na zaslišanju pred našo komisijo govoril, da je šef tisti, ki odgovarja za dejanja svojih podrejenih. Njegova vlada je sicer naložila ministru Bajuku, naj evropsko komisijo zaprosi za razlago zakona o javnem naročanju na vodnem in energetskem področju, vendar Bajuk tega ni storil. Zakaj, ne vem; po mojem je na neki točki preprosto dvignil roke in se uklonil višji volji.

Za kaj konkretno pa je pri polomu s TEŠ 6 odgovoren Janšev naslednik na premierskem stolčku, Borut Pahor?

Pahor je ves čas zatrjeval sindikatom in tudi javnosti, da je gradnja šestega bloka prednostna naloga njegove vlade, in projekta nikakor ni želel zaustaviti, ko je bil še čas. Čeprav je dobil vrsto opozoril in imel na voljo vse relevantne podatke in čeprav je bila v njegovem mandatu zaradi tega sklicana seja državnega zbora, na kateri je bilo jasno in glasno povedano, kam vodi vse skupaj. Ustanovil je celo posebno strokovno skupino za energetiko, v katero pa je namesto lastnega gospodarskega ministra Lahovnika imenoval Andreja Vizjaka. Zaradi tega je prišlo do spora med Lahovnikom in Pahorjem, vlada pa se je kar naenkrat nehala ukvarjati s TEŠ 6. Vse do decembra 2009, ko je bilo vse podpisano in plačano. Sam mislim, da je bil Pahor na neki točki že tik pred tem, da bi resno razmislil, nakar si je premislil.

Kako se ugrabi država

Sklepni del drugega vmesnega poročila parlamentarne preiskovalne komisije o politični odgovornosti za TEŠ 6

»Pojem ugrabljene države označuje vrsto sistemske politične korupcije, v kateri zasebni interesi bistveno vplivajo na procese državnega odločanja za lastno korist.

Ugrabljena država nastane, ko vladajoče elite in/ali močni poslovneži manipulirajo z oblikovanjem politik in vplivajo na razvijajoča se pravila (vključno z zakoni in drugimi gospodarskimi predpisi) za lastno korist. Ugrabljena ekonomija je ujeta v začaran krog igre, v katerem se politika in nujne institucionalne reforme, potrebne za izboljšanje upravljanja, spodkopavajo z dogovarjanji med močnimi podjetji in državnimi uradniki, ki prejemajo zasebne dobičke zaradi odsotnosti jasne pravne države.

Klasična opredelitev ugrabljene države opredeljuje način, kako posamezniki in podjetja manipulirajo s formalnimi postopki (na primer zakoni in družbenimi normami) in državno birokracijo tako, da vplivajo na izvajanje državne politike in sprejemanje zakonov v svojo korist. Ugrabljena država želi vplivati na oblikovanje takih zakonov in ravnanj, ki bi zaščitili in spodbujali vpliv zasebnih interesov.

Druga značilnost ugrabljene države je, da taka ravnanja pogosto niso nezakonita, kar je odvisno od ureditve ugrabljene države same, saj na njihovo ureditev poskušajo vplivati zasebni lobiji. Vpliv je lahko različen; s pomočjo državnih institucij, vključno z zakonodajno, izvršilno ali/in sodno vejo oblasti, pa tudi s pomočjo korupcije volilnega procesa.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.